Ker sem predstavnik ne ravno najmlajše populacije, bom tokratno besedilo začel tako: Bilo je davnega leta 1997, ko smo kot mulci začeli spoznavati metal. V času brez interneta je to potekalo po receptu izposoje CD-jev in VHS-kaset. Za današnjo mladino nepredstavljivo, ampak tako je bilo. Nekega dne je do mene priromala VHS-kaseta s posnetki s festivala Dynamo 1995, kjer je nastopila skupina Nailbomb. Kako zelo mi je bilo to všeč, nepopisno. Takrat zame še neznani frontman je v trenutku postal moj vzornik. Njegov stil oblačenja, frizura, vse mi je odgovarjalo. Po nekem času mi je kolega prinesel CD, ki je nosil naslov Chaos A.D., in rekel: »Če ti je Nailbomb všeč, ti bo to še bolj. Isti pevec/kitarist, le da je glasba še boljša.«
 
Zavrtel sem plošček in v trenutku so lasje začeli rasti, v omari so se naenkrat znašle vojaške hlače, ipd. Takrat sem se začel intenzivno ukvarjati z metalom in sem spoznal, da gre pri frontmanu za Maxa Cavalero. Tako sem kot enajst- do dvanajstletni mulec začel raziskovati svet metala in takrat velika imena te zvrsti, med katerimi je bila, kajpak, Sepultura. Takrat Maxa v bandu seveda ni bilo več, kar me je žalostilo, saj mi njegovi kasnejši projekti nekako niso zlezli pod kožo, Sepultura po njegovem odhodu pa tudi ni bila več isto. In sem si mislil, ko bi se le rodil deset let prej, zamudil sem najboljše obdobje.
 
Nekajkrat sem Maxa sicer gledal na festivalih s skupino Soulfly, ki mi niso najbolj po godu, in mi tako tudi njegov nastop ni prav veliko pomenil. Poleg omenjenega tudi zaradi dejstva, da je šlo za festivale, kjer gledaš skupino z ogromne razdalje in zaradi tega enostavno nimaš tistega občutka vzajemnosti, ki ga nudijo manjši koncerti. In potem sem videl napovednik, da prihaja Max z bratom Igorjem v Slovenijo, igrala pa bosta stare klasike Sepulture. Odločitev o obisku dogodka je, logično, padla brez vsakršnega razmisleka.
 
Dan koncerta je bil peklensko vroč. Žgoče sonce je neusmiljeno bičalo preznojeno kožo metalskih entuziastov, ki so ta dan zavzeli mesto Kranj. Četudi je koncert potekal na prostem, je na prizorišču zrak bil precej zadušljiv, a to lojalne metalske skupnosti nikakor ni odvrnilo od udeležbe na tej koncertni poslastici. Koncert je bil razprodan, 850 glava množica je zapolnila vse kotičke prizorišča in nestrpno pričakovala prihod legendarnih bratov Cavalera.
 
Rdeči trak dogodka so slabi 2 minuti čez osmo prerezali Velenjčani Kaoz, ki so v mojih očeh in očeh številnih obiskovalcev bili najboljša in najprimernejša izbira za podporo glavne skupine večera. Štiri dni poprej smo si njihov suveren nastop lahko ogledali na festivalu Metaljot Raspaljot Open Air 2024, tokrat pa je bil še boljši. Skupina je z »velikimi jajci«, zvrhano mero samozavesti in izjemno energijo na odru v dobrih štiridesetih minutah publiki pokazala, iz kakšnega testa se kvasi metal v Velenju. Medsebojno razmerje inštrumentov in vokala je jakostno bilo v perfektnem ravnovesju. Zvok je bil pred odrom odličen, žal pa se je proti zadnji vrsti precej porazgubil v prostoru in izgubil na jakosti.
 
Setlista Kaoz: Intro, Off the Leash, Banging Headz, Smrt v očeh, F.M.O., Mother Fucker, Identegrity, 1000 Milj, Changez, Mindz Off, Try Me Punk.
 
Kljub grozni elektronski glasbi, ki je med menjavo skupin igrala iz zvočnikov in je raje ne komentiram, sem z iskrico v očeh in otroškim navdušenjem pričakoval prihod nosilcev večera, bratov Cavalera. Da si ne bi pokvaril presenečenja, si predhodno nisem ogledoval posnetkov in izsekov minulih koncertov in praktično nisem vedel, kaj točno pričakovati.

Band je na oder prikorakal dobrih 8 minut pred uro, zapisano na časovnici, kar mi je glede na slabo glasbo med polčasom izredno ustrezalo, z glasbo z Bestial Devastation pa se je potem začel pravi balzam za ušesa in dušo. Kot pove naslov albuma, moram priznati, da je tudi zvok, proizveden na odru, bil naravnost bestialen. Joj, v kakšni odlični formi je bil Max, neverjetno in popolnoma nepričakovano, če vzamemo v obzir, da je v zadnjih letih pridobil kakšen kilogram ali dva. Tukaj je svoje poslanstvo opravil več kot odlično. Tako brutalen vokal, tako uigran na kitari, fenomenalno. Tako kot je bila publika zadovoljna z nastopom skupine, je tudi Max bil vidno zadovoljen z obiskom in odzivom obiskovalcev. Ogromno je bilo komunikacije s publiko, na obrazu je nosil prešeren nasmešek in ničkolikokrat apeliral, da naj publika kriči z njim. Zvok, setlista, uigranost, energija … noro, noro in še enkrat noro.    
 
Setlista Cavalera: Bestial Devastation, Antichrist, Necromancer, Morbid Visons, Mayhem, Crucifixion, Funeral Rites, From the Past Comes the Storms, To the Wall, Inquisition Symphony/Escape to the Void/R.I.P. (Rest in Pain), Refuse/Resist /Territory, Troops of Doom, Black Magic/Morbid Visions/Dead Embryonic Cells/R.I.P.
 
Koncert je bil brutalno dober, vse je bilo nadpovprečno, razen pijače. 4 evre za pivo iz pločevinke, ki po vrhu niti ni mrzlo, kaj pa vem, ni ravno najbolje. Ampak ja, generalno gledano je bil koncert eden boljših, kar sem jih letošnje leto gledal na slovenskem ozemlju. Če se ga ne bi udeležil, si ne bi oprostil vsaj do konca življenja, morda celo dlje.