Koncerte obiskujem nekje od konca 90-ih. Ko se je bilo treba odločiti med obiskom Ljubljane ali avstrijskega Gradca, mi je bil iz lokacijskih razlogov Gradec vedno blizu; kadar je turneja izbranega banda ponujala obe opciji, je vedno brez daljših pomislekov zmagal Gradec. Na ta način sem že kar hitro začel spoznavati »avstrijske navade« v zvezi z obiskovanjem koncertov, ki se večinoma pokrivajo tudi z našimi, konec koncev pri tem ne gre za neko znanost, a določene stvari sem pa vedno spremljal z začudenjem. In čudil sem se vrsto let, dokler nisem naletel na pravega sogovornika, ki mi je odprl oči. O čem bluzim? O podpori domačih bandov. Nekaj, kar v Sloveniji še vedno ni razvito na povsem zadovoljivi ravni, medtem ko je v Avstriji že vrsto let nekaj samoumevnega. Medtem ko se v Sloveniji še vedno marsikdo »šlepa« po guest listah, namesto da bi v podporo lokalnemu bandu, v katerem igra njegov najboljši prijatelj, odštel tistih nekaj fickov, se to dogaja v Avstriji od nekdaj. Imaš prijatelja, ki igra v bandu in mu želiš pomagati? Potem greš na njegov koncert, plačaš vstopnico in kupiš CD ali celo majico. Tako se to dela!

In kakšno zvezo ima to s petkovim koncertom v Mariboru? Točno vse to, kar sem napisal, le da je tokrat v glavni vlogi slovenski band. Na tem mestu prosim odložite vse, s čimer se ukvarjate, se vstanite in zaploskajte Necrotize, ki so za nedavni koncert uspeli mobilizirati številne prijatelje, ki so na koncu predstavljali približno 70–80 % celotne publike. In ne, nisem sarkastičen, in ne, tega fenomena nisem zaznal prvič, ga pa menda prvič tako izrecno naslavljam. Podobni sliki sem priča tudi ob vsakem koncertu Smrt in še katerega, predvsem mlajšega banda. Če se torej ves čas pritožujemo nad mladimi – no, tisti, ki se pač –, se zavedajte tudi te plati koncertne realnosti. Več kot očitno znajo biti mladi tudi solidarni, znajo podpreti to, kar jim nekaj pomeni, tisto, za kar jim je vseeno, pa ignorirajo. Hja, pa saj smo vsi taki.

V glavnem, Necrotize so začeli prvi. Dvorana je bila zavidljivo polna, gibanje pod odrom pa se je tudi začelo zavidljivo hitro. Pod odrom torej (bolj ali manj) vse po pričakovanjih, na odru pa mi nekaj ni štimalo. No, ko so se iz publike začeli dreti kitaristovo ime, se mi je začelo svitati, da bi ta lahko bil »ta novi«, med pisanjem teh vrstic pa lahko to potrdim. Ko sem se lani v Pekarni prvič srečal z Necrotize, je pevec igral kitaro, tokrat pa se je v Gustafu ukvarjal samo z vokalom (in deloma z lastno podobo, saj se nam je predstavil kot dvorni norček). Necrotize so torej (trenutno?) petčlanska progresivna death metal zasedba, ki jim oznaka »progresivno« dopušča zelo veliko manevrskega prostora pri uporabi najrazličnejših žanrov, zelo spretno povezuje te v sodobno razumevanje metala. Ali po domače: malo vzamejo tu (groove od Sepulture), malo tam (deathmetalsko melodičnost Carcass), začinijo po svoje (breakdown mora bit') in je. Odličen recept za sproščeno rajanje, četudi človek komade sliši prvič. Če sem ob zaključku nastopa pevca pravilno razumel, se band pripravlja na izdajo EP-ja z naslovom Masochist, a četudi morebiti ni tako, priporočam, da prisluhnete temu komadu.

Drugi so na oder stopili L.S.D. Pri L.S.D. gre za trojico iz Italije, ki je od leta 2019 zapisana speed metalu, ki mu je leta 2023 posvetila prvenec Naonian Guerrilla. Glede na to, da je bilo v tem žanru že tako rekoč napisano, zaigrano in odpeto vse, kar žanr znotraj svojih okvirov dopušča, si lahko že zelo dobro predstavljate, kako L.S.D. zvenijo. In čeprav bandov akronim po italijansko pomeni »La Squadra Demolizioni« oziroma »The Demolition Team«, pri trojici ni mogoče spregledali humorne note. Začenši pri imenu tudi naslovi komadov, kot so Hangover Anthem, Satan and Weed in T.H.C., potrjujejo, kar bobnar/pevec izraža s svojim načinom: band se ne jemlje resno, metal pa dela za zabavo. L.S.D. pa v Maribor niso pripeljali samo tri leta starega prvenca, temveč tudi nekaj novih komadov, s katerimi pa ne odstopajo kaj dosti od predstavljenega recepta, ki je ta dan več kot ustrezal sicer že konkretno razredčeni publiki.

Nato sta Babu in Enrico zapustila oder, Fabio oziroma GraveViolator si je poleg kitare pripravil še mikrofon, pridružila pa sta se mu še Dave Castellarin, ki me je ves čas nastopa zaradi svoje mimike in frizure spominjal na slavnega Beavisa, ter Sami »Bringer of Chaos« Wood. Na odru so stali Exit Catacomb, ki prav tako prisegajo na speed metal, vendar v nekoliko bolj počrnjeni obliki, četudi so bili izleti v motörheadovske vode zelo očitni. Preverite Necropolis ali (verjetno bandov najljubši komad) Motörwitch, ki smo ga slišali dvakrat, saj razvneta publika trojice ni spustila z odra brez bisa. Ker je band po pevčevih besedah »skuril« ves svoj arzenal starošolskega metala (Metal Arhivi navajajo EP No Escape From the Catacomb in album The Witch Trials), je še enkrat posegel po že predstavljeni viži. Osebno – kakor tudi zdesetkana publika – nisem imel nič proti, saj je komad res všečen.

No, in tako so se tudi »Defendersi« zbudili iz zimskega spanja. Svoj prvi koncert leta 2026 so izpeljali odlično, časovni zaostanek, ki je nastal zaradi zamude enega od italijanskih bandov, so profesionalno nadoknadili, tako da je avtor teh vrstic še pred polnočjo – v skladu s predstavljeno časovnico – odklepal domača vrata, medtem ko so drugi (verjetno) »čagali« še do poznih jutranjih ur.