Bom izhajal iz tega, da naslov tematskega koncertnega večera izraža duh, ki ga zastopajo vsi štirje nastopajoči bandi. Če je tako in ne gre le za organizatorjevo pogruntavščino, potem nam ni treba skrbeti. Ni nam treba skrbeti, kdo bo v bodoče pri življenju ohranjal nam najljubšo glasbeno zvrst, težko kovino. Minulo soboto so se v mariborski Pekarni publiki predstavili štirje bandi, katerih člani (menda) ne štejejo več kot 20 let – za nekatere lahko potrdim, da so zagotovo mladoletni. In vsi prisegajo na metal, čudovito!

Organizator si je zamislil tak vozni red:
20.00 Petrichor, punk, rock, metal alternativa (Velenje)
21.15 Mind Juice, heavy metal (Maribor)
22.30 DTN, heavy/thrash metal (Nova Gorica)
23.45 Necrotize, progressive death metal (Maribor)

Na tem mestu naj izdam, da sem pred koncertom opravil domačo nalogo le površno. O nastopajočih sem vedel le toliko, kolikor informacij vsebuje zgornja časovnica. Vedel sem torej, da naj bi prednjačil heavy metal in da bo band, ki me najbolj zanima, nastopil kot zadnji. Drugo sem prepustil usodi in dnevni kondiciji. V duhu slednje okoliščine sem si dovolil začetek dogodka oziroma del nastopa prvega banda izpustiti.

Ob prihodu v dvorano, ki je stekel hitro in gladko, saj zaradi prostega vstopa na vhodu ni bilo prave kontrole, sem se moral malo prerivati skozi množico pred vrati, ki je zadržano spremljala dogajanje iz druge polovice dvorane. Pogled na to množico pa mi je v trenutku izdal, da mladi ta večer ne bodo prevladovali samo na odru. Njihova dominanca je bila vseprisotna, zmotili smo jo samo res tisti najbolj »firbčni« in metala željni ter očetje, mamice, babice in dedki nastopajočih. Vsi pa smo sledili kvartetu, ki je ponujal rezultat križanja med pankom, punk rockom in metalom. Ali izraženo z bandovskimi imeni: Petrichor so na programu, ko za skupno mizo sedijo Elvis Jackson, Koala Voice in Rage Against The Machine. Slednji so nas najmočneje udarili po ušesih, ko so člani banda zamenjali instrumente, na odru pa je za mikrofon poprijel pevec od Mind Juice. Zasedba je drzna, glasba poskočna in zagotovo ne vsakdanja.

Mind Juice so sprva potrdili osnovno informacijo, ki sem jo posedoval o tej zasedbi, kajti kitari sta oddajali močne maidnovske vibracije. »Pa dobro, zakaj pa ne, saj so mladi, se bodo že naučili in kmalu ponudili kaj svojega.« In nato naenkrat poziv k wall of death. Na heavy metal koncertu? »Aha, nekaj novega!« No, Maidni so utihnili, oglasili so se pa Rage Against The Machine in glasba je postala groovy poskočna. »Zanimiv preobrat!« A presenečenj še ni bilo konec. Kitarista, ki sta hkrati oba tudi pela, sta zamenjala vlogi glavnega pevca, sledila je balada, ki jo je očitno napisal drugi kitarist, ki je prej skrbel za back vokal (vsaj tako sem si sestavil celotno zgodbo, ki se mi je vrtela pred očmi na odru). Balada sploh ni bila slaba, vendar bo treba še delati na vokalu, ki pa ni zvenel najbolje. In če ste se prej vprašali, ali sem samo ugibal, da so v publiki tudi starši nastopajočih, naj izdam, da nisem. Sledilo je rojstnodnevno voščilo pevca svoji mami in objem. Ljubko, bi rekel. Od tu dalje so sledila samo še glasbena presenečenja, žanrski razpon ponujenih skladb je postajal vedno večji. Med hard rock/heavy metal navdahnjenimi avtorskimi komadi, ki so hkrati postregli s poskočno dozo groova, je band ponudil nekaj priredb, in sicer (če se ne motim) od Linkin Park, Limp Bizkit, Rage Against The Machine, Slipknot in na koncu celo Slayer. Glede na slišano resnično ne znam oceniti, koliko zasedba obeta, sem pa nadvse užival v priredbah, sploh slednji, medtem ko bi bandu svetoval – četudi me ni nič vprašal –, da naj poskuša izdelati močnejšo glasbeno rdečo nit in da naj med izvedbo komada Killing in the Name pogosteje uporablja sredinec. Če ste drzni pri mešanju žanrov, bodite še v tej zvezi.

Nato so bili na vrsti DTN, band z navidezno najstarejšimi člani in največjo kilometrino. Zagotovo pa band, ki je kot edini vpisan v Metal arhive. Četverica, ki je zamenjala ploščo vzdušja iz mladostno razposajeno na metalsko resno. Na vrsti je bil old school thrash metal, ki se zgleduje po starih vižah iz hiše Sepultura in Slayer. Zamenjava vzdušja je sprva pomenila tudi zdesetkano publiko, ki je le počasi prikapljala nazaj v dvorano, toda predhodne številčnosti pa ni več dosegla. En namig na tem mestu: bandi naj bi se med seboj podpirali tudi s spremljanjem koncerta, odpraviti se domov po končanem lastnem nastopu je sicer legitimno, ni pa najbolj higienično. A pustimo politiko, ta tudi ni zanimala DTN, ki so peljali svoje od začetka do konca, vmes večkrat pozvali k wall of death in circle pitu, po večini pa dobili navaden moshpit. V tej zvezi je nasmejal komentar pevca: »Če ste stari, še ne pomeni, da ne morete moshati!« No, res je, lahko že, ampak je nevarnost poškodb z vsakim desetletjem starostne razlike eksponentno večja. Kaj pa glasbeno? Zapomnil sem si komada DTN, in sicer zaradi zapomljivega refrena in riffa, ter Angel of Death, ki pa ste ga, dragi moji DTN, nevšečno zafušali. A Slayer so le Slayer, zato je komad tudi v slabi izvedbi izpadel zadovoljivo.

V duhu pregovora, da ni hitrih rešitev, da uspeh ne pride čez noč in da se je za kakršne koli rezultate treba potruditi, sem se v soboto zvečer vadil v potrpežljivosti. Ko sem basista Necrotize med enim premorom vprašal, ali res začnejo tako pozno, sem poleg potrditve lastne domneve dobil še samozavestno zagotovilo, da mi bo všeč, kar bom slišal. »OK, dečko, če kaj drugega ne, si me vsaj naredil radovednega.« Po kratkem intru udari četverica s hitom Territory od Sepulture. »Opa, fantje, imate pa velike mošnje, če menite, da imate sestavljen tako dober repertoar, da vam publika po takem komadu ne bo odkapljala iz dvorane.« In dejansko ni! Ker sem vedel, da fantje igrajo progresivni death metal, sem pred koncertom doma poslušal Death. Nekako sem bil prepričan, da bo vsaj en njihov komad na sporedu. A glej ga zlomka, o Death ni bilo ne duha ne sluha. Namesto tega smo bili deležni Carcass in še enkrat Sepulture, že priredba Territory pa je izdala, kaj Necrotize ponujajo: disharmonije, globoko uglašene kitare, breakdowne, ki so bili nekakšna rdeča nit celotnega večera, saj so ti očitno najbolj moderni med mladimi (in kdo bi jim zameril), tehničnost in le ščepec sodobne melodike. Med poslušanjem avtorskih komadov so mi misli zbezljale od Gojire do Meshuggah, če se pa izrazim z imeni slovenskih bandov, bi rekel, da gre pri Necrotize za nekakšno mešanico med današnjimi tehničnimi Dickless Tracy in psihedeličnimi Smrt. Poleg tega bandu ne škodita teatralnost in hudomušnost frontmana, ki je po eni strani igral od življenja utrujeno persono, po drugi pa veselega šaljivca. In kako je na vse skupaj reagirala publika? Z nadaljevanjem norenja pod odrom. Česar mi stari prdci nismo več sposobni, se pravi štiri do pet ur metalskega norenja, je za te mladce mala malica. Pohvalno!

Torej … Na mladih svet stoji? Na mladih svet stoji! Tako naj tudi ostane, konec koncev naši metal vzorniki niso bili nič starejši, ko so napisali največje brezčasne (metal) hite današnjega časa.