»Bi šel na koncert ali ne? Grem raje domov, ker sem že čisto zj*ban? Mah, ful se mi lušta koncerta! Bi? Ne bi?« No, in tako dalje. Spet sem mencal, tako kot lani, a sem potem vseeno šel. In spet mi ni bilo žal. Verjetno je bilo letos še malo bolje kot lani. Ko sem se pripeljal izza vogala, sem že videl veliko gručo ljudi. Ko sem se tem približal, sem opazil, da med njimi sploh ni bilo malo našemljenih, ko sem bil dlje časa v njihovi sredini, pa sem še opazil, da sem med redkimi nad … No, naj moja leta ostanejo neznanka, konec koncev številke niso pomembne. Izdam pa lahko, da bi marsikateremu obiskovalcu ali obiskovalki lahko bil ata. In še en »kulturni šok«: zgoraj pomanjkljivo oblečena mladenka (tej bi verjetno tudi lahko bil ata) z minimalistično torbico z »zlato« naramnico na rami. No, okej, saj je noč čarovnic visela v zraku.

K bistvu. H glasbi. Čakali so nas štirje domači bandi. Prvi so na oder stopili Beyond The Betrayal. Gre za trojico, ki preigrava simfonični deathcore in jo sestavljajo pevec, kitarist in bobnar. Na mojo smolo ne tistega hitrega deathcora, ki zadnje čase večkrat pridrvi iz mojih zvočnikov (ja, Mental Cruelty, kmalu se spet vidimo), temveč tistega počasnega. V tistem trenutku, ko me je napaka pri izbiri pijače dodatno uspavala, sem potreboval direkten šus, ne pa pozibavanje in prikimavanje z glavo. Kot prvi band večera so imeli Beyond The Betrayal na voljo najmanj minutaže, a če sem pravilno razumel pevca, ki se je ves čas opravičeval za »napake«, ki jih sam dejansko nisem zaznal, jim je po petih komadih tudi zmanjkalo municije. Bandu bi ena dodatna kitara – navadna ali bas – prišla kar prav, sploh v živo, a je kitarist tudi sam znal postreči s številnimi disonancami, kompleksnimi riffi in breakdowni.

Drugi so na odru stali Marjetice. Z njimi sem se nazadnje srečal na drugi strani dvorišča, ko so v MC-ju nastopili na letošnji ediciji Brutal Janez Festa. Njihov nastop je bil znova zelo suveren in samozavesten, kako tudi ne, ko pa Prekmurci od ustanovitve dalje kar pogosto stojijo na odru. No, vsaj preveva me tak občutek, in sicer na podlagi rednega prečesavanja našega Napovednika. In kaj so nam ponudili? Podobno kot Ljubljančani pred njimi skoraj vse, kar imajo. Band je trenutno pred izdajo debitantskega EP-ja, s katerega nam je zagotovo ponudil single Outer Gods, ki je izšel le dan pred nastopom v Gustafu. In kako je zvenel? Presenetljivo dosti manj thrashersko, kot sem pričakoval oziroma imel zapisano v spominu. Marjetice so mi primazali zaušnico s konkretno dozo groova in moderne melodike, tako da je bilo headbanganje tako rekoč ves čas na sporedu, medtem ko ni manjkalo niti vabilo k wall of death, iz katerega se je razvil circle pit.

Naslednji so bili Sovrag. V predhodnem pogovoru z Markom sem v zvezi z bandom izvedel marsikaj novega (in starega). Najstrastnejše privržence bo zagotovo razveselilo dejstvo, da ima band že pripravljenega dosti novega materiala. In s tem nas je minuli teden tudi razvajal, slišali smo natanko dva nova komada: Discourse in Absence of Light. Eden je malo hitrejši kot drugi, oba pa sta znova melodična in usmerjena na headbanging trenutek. Zato tudi ne čudi, da se je pod odrom nenehno dogajalo, od circle pita smo že prešli na crowd surfing. Najbolj sem prišel na svoj račun že relativno hitro, Tribute to Death je bil zaigran kot drugi komad večera, nekoliko kasneje pa me je navdušil še Shadows. Pri slednjem se je band odločil, da clean del zamenja s »priredbo« pesmi Square Hammer od Ghost. Sicer sem bil malo razočaran, ker mi je ta del komada najbolj všeč, a ker so maske, ki so jih nosili člani banda, »požrle« skoraj vse back vokale, je tako morda celo boljše. Vsekakor ni bilo slabo.

In potem še Smrt. Tudi oni stojijo na pragu izdaje novega albuma, na katerega bo še treba počakati. Sicer band zadnje leto dni redno preigrava nove, se pravi neizdane, in stare komade, tako da se načeloma že ve, kaj nas čaka: močneje corovsko obarvan psihedelični death metal, ki nemalokrat zajadra v otožne in čustveno izredno nabite vode. Torej, kadar Smrt ne vabijo k moshanju, je na sporedu nežno pozibavanje z boki in s prižgano lučko pametnega telefona ali prižganim vžigalnikom v roki. Tako je bilo med komadom Sweet Nostalgia, medtem ko je bil koncert po komadu Synthesized Perdition prekinjen. Tako kot zdaj jaz prekinjam svojo reportažo, da nekaj trenutkov namenim EPP-ju. Sledil je žreb treh dobitnikov proste vstopnice za koncert Bonecarver, Anime Torment in Stercore, ki se bo zgodil čez dobre tri tedne na istem odru. Po težavnem iskanju treh dobitnikov – začuda je bilo treba kljub številčni publiki pod odrom krepko več kot samo trikrat »zavrteti boben« – so Smrt nadaljevali sejanje žalosti in depresije med mladimi. Pri tem so bili tako zelo uspešni, da so se morali vrniti in še enkrat zaigrati naslovni komad albuma Oppression from All Suffering in že omenjeno zimzeleno žalostinko Sweet Nostalgia.

Halloween Massacre je bil tudi v drugo več kot velik uspeh, česar se bom (upam) spominjal še naslednje leto in zaradi tega ne bom več okleval v zvezi z obiskom. Kakor tudi vi ne bi smeli. Sploh odločitev, da se izvede en dan pred nočjo čarovnic, je bila več kot pravilna.