Verjetno se še kdo sprašuje, ali ta reportaža sploh spada na Paranoid. Heh, to debato sva imela tudi z urednikom Dejanom. V današnjem času se v metal zvrst in subkulturo zliva vedno več takih in drugačnih »-corov«, in čeprav sem vedno potegnil črto pri grindu, Hanabie. le nisem hotel izpustiti.

Prvo presenečenje večera: popolnoma nabita dvorana – pri predskupini! Jeseničane Within Destruction, priznam, poznam samo po imenu. Trio igra res (ampak res!) soliden deathcore in drži celo dvorano pokonci. No, pa tudi v zraku! Ne vem, če pomnim, da bi v več kot 20 letih koncertovanja doživel, da se na *slovenski* predskupini pol Cvetličarne vrti v circle pitu, mosha na polno, kriči na polno grlo in – skače (metalci naj ne bi skakali ali kaka so že pravila?). Rok je bolan vokalist, ki se ga ne bi sramovali niti v Göteborgu, in fenomenalen frontman. Komično majhna baterija me vrne na DIY stage v Tolmin na skejt rampo, in če bi bil zloben, bi rekel, da bobnar ne rabi drugega kot činele in en pedal. Ampak to ni res, saj Luka, ki drži naslov najbolj potetoviranega bobnarja na svetu (hec), iz tega iztisne vse, kar se da; pedala sta pela kot nora, činele, na katerih težko sloni zvok banda, so se lomile. Manjša škoda, da so vmesni vložki elektronike in beata vsi na matrici, ampak nič ne de. Kitarist Howard, nezadovoljen nad kakovostjo circle pita, je osebno prevzel nadzor in odigral zaključek kar v publiki, medtem ko se je ta v plesu vrtela okoli njega. Zadnji, tokrat bolj grindovski komad je zakuhal še wall of death, Rok pa je zaključek odkrulil in prašičje odcvilil na hrbtu plavajoč po dlaneh prepotenih oboževalcev. Res vrhunski in čisto prekratek nastop!

Nepopolna setlista Within Destruction: Animetal, KANASHIBARI, HIDE & SICK, No Way Out, Deathwish.

Nato pa Hanabie.! Že po prvem komadu mi je bilo kristalno jasno, da to ni povsem enaka skupina s studijskih albumov. Da, punce že sledijo materialu, ampak na nastopu je vse trše in hitrejše. Prijetno sem bil presenečen, da so čisti »kawaii« vokali porinjeni v ozadje, vokalistka Yukina pa je kričala in growlala, da je veselje. Pogosto ponavljam, da res manjka ženskih metal vokalistk, sploh v bolj ekstremni sferi, seveda pa manjka tudi glasbenic. In da, čeprav Hanabie. tehnično gledano niso metalke, njihov obstoj štejem kot majhno zmago naproti večjemu cilju. Lahko me kamenjate, ampak na koncu so bolj metal(s)ke kot pa Alo!Stari … khm … mislim Alestorm. Opevani J-pop vložki so res zgolj vložki in imajo še največjo težo v estetiki, ki pa je veliko lažje prebavljiva na nežnejšem spolu (tukaj sem pač pristranski). Drugače žgejo komad za komadom. Matsuri na kitari izvaja med večinsko »žagovino« kompleksne prehode in občasno tapka (tapping), da doseže tisti zven elektronike, za katerega bi človek pričakoval, da bo na matrici. Hettsu basira s prsti in ne trzalico ter ne špara svojih drobnih ročic. Poleg Yukine imata obe ustanovni članici za seboj že kar nekaj nastopanja in kilometrine. Naj seveda poudarim, da članice še niso dosegle niti tretjega križa in so še študentke. Nova bobnarka Chika se je skupini pridružila pred dvema letoma in je dober »fit«. Res se čuti in vidi, da ne gre za še en umetno sproduciran band (tebe gledam, Baby Metal), ampak punce res družita ljubezen do glasbe in poslanstvo. In čeprav je nastop sprva deloval malce zadržano in … japonsko kultivirano, so med zadnjimi skladbami množico na koncu le spodbudile v wall of death in moshpit. Vrhunec večera sta mi bila zadnja komada pred pavzo, ki sta tehnično tudi najbolj sproducirana (TOUSOU, Osaki ni Shitsurei Shimasu). In tu bi se moral koncert po mojem zaključiti. Ampak Japonci očitno spoštujejo tradicijo prezgodnjega odhajanja in klicanja nazaj na oder. In moram skesano priznati, da sem nasedel tudi sam, saj je ekipa začela pospravljati oder z naglavnimi lučkami. Slaba komunikacija z bandom ali premišljena ukana?

Setlista Hanabie.: O•TA•KU Lovely Densetsu, NEET GAME, Bucchigiri Tokyo, Spicy Queen, Ware Amatou, Meta-moru-phose!, Kotoshi koso Gal~Shoka ver.~, Ito Okashi MyType, Oishii Survivor, GAMBLER, GIRL'S TALK, L.C.G, TOUSOU, Osaki ni Shitsurei Shimasu; encore: Choujigen Galaxy, Today's Good Day & So Epic.