Sem eden tistih oboževalcev zasedbe Immolation, ki skuša obiskati vsak njihov koncert, če pridejo v Slovenijo ali Hrvaško, delno tudi v Avstrijo ali Italijo. No, tokrat so igrali na festivalu Tolminator in prvič, odkar sem jim začel »slediti« v živo, jih tokrat v Sloveniji nisem šel gledat. Življenje pač se zgodi.

Zato sem bil toliko bolj vesel, ko me je dobri kolega opozoril, da bodo nekaj dni po Tolminatorju igrali na Dunaju in da bo to tudi njihov prvi klubski koncert v sklopu evropske (večinoma festivalske) turneje, naslovljene po novem albumu – Descent. Seveda takrat še nisem vedel, da bo 31. 7. ravno začetek najbolj vročega tedna na Dunaju …

Kakorkoli že, čas in obveznosti sem prilagodil Dunaju in 31. 7. smo obiskali dotično mesto ter se za nekaj dni naselili v apartma, ki je le 10 minut hoje stran od kluba Viper Room. Po prihodu smo dan, ki je zaradi izjemno visokih temperatur deloval kot ventilacijska pečica, preživeli kar na temnem in dokaj hladnem, nakar nas je skorajda sesula novica organizatorja, da koncert morda odpade. Newyorčani so namreč naleteli na dve precejšnji težavi: najprej se jim je pokvaril turnejski avtobus, nato pa jim je nesreča zagodla še s počeno gumo prikolice.

Nenavadno se mi je zdelo, zakaj bi to predstavljalo tak problem. Potem sem se spomnil nenavadne časovnice. Vrata ob 18.30, prvi band, domačini Epsilon, ob 19.00, Immolation ob 20.10. Pomislil sem, da se bo pač zadeva pozneje začela in bo to to. Nope. Ob prihodu v Viper Room (ki je na srečo podzemni klub in temu primerno malce hladnejši) smo ugotovili, da so se organizatorji še vedno držali prvotne časovnice. In čeprav Immolation še niso bili blizu, so Epsilon že odigrali svoj nastop. Žal sem ga zgrešil.

Nato se je začelo mučno čakanje, a smo vsaj dobili potrditev, da je težava odpravljena in da koncert bo. Zakaj potem živčnost? Ker je časovna omejitev (22.00) še vedno držala. Torej je vsaka minuta poznejšega prihoda pomenila krajši set in res sem upal, da bodo imeli daljši set od festivalskega – sploh ker gre za praktično samostojni klubski nastop.

Kakorkoli že, kombi se je brez prikolice pripeljal okrog 20.30. Immolation so – vsaka jim čast! – nasmejani stopili iz mini busa in skupaj z ekipo začeli nositi opremo v klub. Med 20 minutami, kolikor so potrebovali, da so vse postavili na oder, sem na prijetno presenečenje uzrl domačega voznika, dobrega kolega in legendo slovenskega undergrounda, bobnarja Aleksandra Kotnika (ex-Elvis Jackson, ex-Man in the Shadow, lastnik studia Arrrgh! v Ajdovščini), ki mi je (podkrepljeno s fotografijami) razložil, kakšen peklenski dan je za njimi. Da ne grem v detajle – čudo je, da jim je uspelo priti na Dunaj. Hvala metal bogovom!

Ross Dolan, Bob Vigna, Alex Bouks in Steve Shalaty so zadeve, kot že rečeno, hitro postavili na oder, naredili provizorično tonsko vajo in ob 21.10 odžgali najbolj furiozen set od Immolation, kar sem jim bil priča. Kadarkoli!

Furiozen kot slaba izbira besede za domačo jezen? Ja, ker pač lahko. A to pomeni, da so bili jezni na situacijo? Kdo ve, morda so res bili – a dejansko so vse, kar se je nabralo, dali od sebe na odru in tista energičnost, o kateri je Dejan pisal v reportaži s Tolminatorja, je tukaj dobila še dodatno moč. In pridevnik »energičen« nekako bolj povezujem s fitnes metalci ali hardcorovci. Immolation so death fucken' metal in furioznost takoj povežem s peklenskim ognjem in ostalimi Jezuščku nevšečnimi podobami.

Skratka, Immolation so set, ki je običajno dolg vsaj 50 minut, uspeli stisniti v 40 minut. Tako je – končali so ob 21.50. V vmesnem času so delovali po formuli: tri pesmi, kratka pavza (Ross je zgolj rekel: »Wassup?«), tri pesmi, krajši govor (Ross je na hitro opisal težave, s katerimi so se srečali), tri pesmi in zahvala ekipi, dve pesmi (s klasičnim vprašanjem, koliko časa je še na voljo) in konec. 

Kako je bilo to videti? Noro! Iz komada v komad je atmosfera v klubu, ki sploh ni bil poln, naraščala do vrelišča. Band je, kot sem že omenil, moral kar nekaj opreme pustiti v pokvarjeni prikolici (s katero je ostal tour manager, ko smo že pri tem) v Budimpešti in najbolj je trpel bobnar Steve, ki je igral (čeprav na še vedno velik) vidno zmanjšan bobnarski komplet. Po koncertu je rekel, da s performansom ni bil zadovoljen, a mi smo mu rekli, da je bil fantastičen – ker je res bil!

Alex in Bob sta bruhala riffe, pri čemer je, seveda, Bob na tistem mini odru, ko je nabijal svoje tipične solaže, s svojimi od hudiča obsedenimi gibi grozil, da bo kitaro razbil Rossu na glavi ali pa vsaj podrl kakšno Stevovo činelo. Ross je vrtel tisto nečloveško lepo ohranjeno in dolgo grivo, medtem ko je grmel z basom in bruhal blasfemična besedila, Steve pa je bil (kot se za dostojnega naslednika Alexa Hernandeza in Craiga Smilowskega) pač izjemen. 

Kot že veste, je levji delež setliste bil posvečen albumu Descent, vendar so šli v preteklost z naslovnim komadom albuma Majesty and Decay, odličnim Swarm of Terror s prvega albuma s Stevom, Harnessing Ruin, prejšnji album je zasvetil z naslovnim An Act of God (in introm Abandoned) ter hitom The Age of No Light, medtem ko so Atonement povohali s pesmijo The Distorting Light. Na moje veliko veselje so odigrali še Father, You're Not a Father s kultnega Close to a World Below, pri čemer je Ross tako neverjetno kričal: »I hailed Mary, over and over again…« Uf!

Čeprav ni bilo veliko ljudi, pa tudi tu in tam je ponagajal zvok, je bilo vzdušje neverjetno tudi v publiki. Nobenega pritoževanja, samo vztrajno dretje »Hej! Hej! Hej!« in seveda »Immolation!«. Večina ljudi je bila starejših občanov, je pa v publiki bilo tudi kar lepo število mladih upov, mosh in podobno pa je bilo omejeno zgolj na vztrajen headbanging. Ob priliki je Ross še dodal, da je tole trenutno najboljši koncert turneje in da se počuti kot v newyorškem kultnem klubu CBGB.

Koncerta je bilo energičnosti navkljub konec po 40 minutah. Žal so organizatorji vztrajali pri zastavljeni časovnici, tako da so Immolation spustili kar tri pesmi – odigrati bi morali še, kot nam je pozneje zaupal Bob, Immolation ter Into Everlasting Fire s prvenca Dawn of Possession, ter še enega, ki se ga v navalu utrujenosti ni mogel spomniti. Razlog? DJ-večer z nekakšnimi nu metal in podobnimi zvarki, ki je bil namenjen še največ 10 ljudem, ki so še kakih 30 minut vztrajali v klubu. Mi smo se medtem preselili na pločnik pred klubom, kjer smo nato še par ur debatirali predvsem z Rossom in Bobom, ki ju od druženja z oboževalci ni mogla ločiti niti vidna utrujenost, dokler okrog polnoči ni prišel tour manager s popravljeno prikolico in so se Immolation odpravili na 10 ur dolgo pot proti Dortmundu, kjer so naslednji dan nastopili na Dortmund Death Festu.

Setlista: These Vengeful Winds, The Ephemeral Curse, Majesty and Decay, Abandoned, An Act of God, Swarm of Terror, Adversary, Attrition, The Distorting Light, Father, You're Not a Father, The Age of No Light, Bend Towards the Dark