Od vseh krajev, kjer bi pijan Čeh lahko razgrajal celo noč, si je izbral ravno neposredno bližino mojega avta. Še več, nabijal je neki češki folk metal ter ob glasbi fušal in kričal, kot bi ga klali. Celo noč nisem zatisnil očesa. Pozdrav soncu sem zatorej začel kar ob petih zjutraj, ko je alkohol mojega češkega godca položil kar na umazano spalno vrečo ob makadamski cesti. Počutil sem se grozno, zato sem šel na kratek sprehod po smučišču, da sem prišel k sebi. Nikakor, da mi ta dan uspe zdržati pokonci dlje kot do konca dnevnika, torej dlje od nastopa Mork, sem si mislil. (Ožbej)

Zadnji delovnik je izgledal tako:

12.00–12.40 Ravenous
13.00–13.40 Sucking Leech
14.00–14.40 Asmodeus
15.00–15.40 Teethgrinder
16.00–16.50 The Stone
17.10–18.00 Brutal Sphincter
18.20–19.10 Mork
19.30–20.20 Thyrfing
20.40–21.40 Malevolent Creation
22.00–23.00 Kampfar
23.20–00.30 Destruction
00.50–01.30 Auszaat

Ravenous na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Ah, še en band, ki se z imenom poklanja Arch Enemy, sem si mislil. Kako sem se motil. Old school thrash metal je začel doneti iz zvočnikov ob presenetljivo polnem prizorišču za tako zgodnjo uro. Za primerjavo – takšna zastopanost pod odrom je bila v povprečju od okoli 16.00 ure dalje prejšnja dva dni. Folk se je postavil na desni polovici odra, da se je izognil žgočemu soncu. »Vidim, da je oder preširok«, se je pošalil pevec, ki ni bil vajen igrati pred nabito polno eno stranjo ter popolnoma prazno drugo stranjo odra. Glasba mi ni povedala ničesar, kar ni bilo povedano že neštetokrat v 80-ih, zato sem zdolgočaseno spremljal, zlobno rečeno, generični thrash metal. V njihovo obrambo, Ravenous so aktivni že od časov, ko se jaz še nisem rodil in je bil thrash metal v vsem svojem blišču. Ves ta čas so ostali preprosto zvesti svojemu zvoku. Kljub vsemu sem bil nad slišanim tako nenavdušen, da me je morala žena opomniti na dejstvo, da sploh ni bobnarja?! In res – bobni so bili prazni, sploh nisem opazil. Band je igral na vnaprej posneto matrico bobnov, ki je delovala tako prepričljivo, da nepozoren poslušalec tega niti opazil ni. Pohvalno, da so bili tako sinhronizirani! (Ožbej)

Sucking Leech na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Kako sem bil vesel, da so pijavke dvignile tempo na deathgrind nivo! Publika je vztrajala na desni polovici odra, saj se je senca le počasi vila na levo stran. Ozvočenje in kvaliteta zvoka sta bila na vrhunskem nivoju in ne šalim se na račun grinda. Na tem mestu, če tonski mojster festivala to bere – vse pohvale, da ti je uspelo skrbeti za kvaliteten zvok vseh podskupin ekstremnega metala vse te dni! Nemci na odru so se vidno zabavali in bili veseli tolikšne pozornosti (ali radovednih obrazov) publike. Nizko, nizko so doneli riffi, še nižje rjoveli prašiči in padali pod streli bobnarskih blastbeatovskih strojnic. Za kratek čas sem pozabil na neljubo noč in prejel dovolj energije z odra, da sem začupal še tistih nekaj kitic, ki so bandu ostale. (Ožbej)

Asmodeus na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Vzdušje se je počrnilo in oder je zavzel corpse paint. Nerodno je, ko igra black metal band ob belem dnevu, a včasih je to prav zabaven kontrast. Danes sem bil tako utrujen, da mi za black metal ambient ni bilo ravno mar. Asmodeus so brezkompromisno vihrali satanovo zastavo, kot sem bil vajen in sem, iskreno, pričakoval. Razmišljal sem, kolikokrat in kdaj sem jih zadnjič gledal? Nisem se mogel točno spomniti, a bil sem dokaj prepričan, da je bilo, glede na to, da smo someščani, v Gradcu. Morda je bil black metal ali zakoni narave, a z zanimanjem sem spremljal, kako je med koncertom senca počasi požirala svetlobo in se širila na levo (latinsko sinister) stran odra. Proti koncu seta Asmodeus je bil čas za odhod, da se še pravočasno in varno pripeljem domov. Kakšna sreča, da je na festival prispela Paranoidova katedra za blackmetalske študije, da me razbremeni novinarskih službenih dolžnosti! (Ožbej)

Zgodba je povsem preprosta. Avstrijskega festivala Kaltenbach Open Air že nekaj let zapored nisem izpustil. In ker je Ožbeja zvilo, sem vskočil kot novinar oziroma poročevalec, saj sem že bil tako ali tako tam. Zatorej gremo lepo po vrsti dalje. (Dejan)

Teethgrinder na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Teethgrinder so se mi prvič predstavili pred slabima dvema letoma v Mariboru kot predskupina Benighted, tako da se mi je vsaj še malo svitalo, kaj lahko pričakujem – kolikor si je pač moč zapomniti po dveh letih »brez kontakta«. Skratka … Ko sem stopil pred oder, je bilo tam zelo vroče. A ne zaradi tega, ker je trenutno pač vroče, temveč zato, ker je oder med nastopom Nizozemcev bruhal ogenj. Medtem ko so se torej najbolj vroči greli v prvi vrsti, naslonjeni na ograji, je med njimi in (nami) ostalimi zevala nekaj metrov velika luknja, ki jo je bandu prefinjeno uspelo zapolniti z »wall of death«. Sicer s skromnim, a je ta vseeno razveselil vse navzoče. Komadov, ki jih je band igral (Hellbound, The Soil Has a Thirst for Blood, Worthless, Death of the Individual, Birthed into Suffering, 187, Waste, As I Believe the World to Be, So It Is, Disgrace, Desolation, The Pain Exceeds the Fear), sicer ne poznam, vem pa, da so bili prisotnim všeč. (Dejan)

The Stone na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Srbom The Stone lani zaradi dolgih kolon na meji ni uspelo pravočasno priti do festivala, zaradi česar letos nikakor niso želeli še enkrat odpovedati. To je v praksi pomenilo, da je na mesto bobnarja vskočil Ivan »Tegla« Cepanec, kar sicer ni nič nenavadnega, saj na ta način že dolgo sodeluje z bandom. Večje presenečenje je bilo obvestilo dan pred nastopom, da bo namesto pevca Glada vskočil Phaesphoros (Terrörhammer, Cmpt, All My Sins). In da napetosti ne stopnjujem brez zveze, kot se je to zgodilo pri intru ob začetku bandovega nastopa, kar je sicer povsem ustrezalo vzdušju: možakar je delo opravil z odliko. In kaj je obsegalo njegovo delo? Te komade: Kamenolom, Priviđenja, Kosturnice, Za korak paklu bliže, Sekao duboko, zakopao plitko, Zakon velesa, Dabog in 1168. Čeprav sem band tokrat gledal že štirinajstič, sem bil navdušen kot prvič. Srbi so ponudili (za moj okus) najboljšo setlisto zadnjih nekaj let, saj so zaigrali kar tri komade z meni najljubšega albuma Zakon velesa. Če albuma slučajno ne poznate ali ste morebiti nanj »pozabili«, priporočam, da si ga znova zavrtite. Večkrat! Ne bo vam žal. Poleg zapisanega pa je še trd in boleč vrat dokaz za to, kako zelo fajn sem se imel med tem nastopom. (Dejan)

Brutal Sphincter na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Gremo nazaj v osrčje Evropske unije, kajti Brutal Sphincter domujejo v Belgiji. Če je tam morebiti politično vse postavljeno na glavo, to vsekakor velja za njihov backdrop. Zasedba deluje z dvema pevcema, od katerih eden odlično razume in govori nemško, kar je na primarno nemško govorečo publiko vsekakor naredilo pozitiven vtis. Za vse drugo pa je poskrbela cela tona šal in smeha. Med drugim dejstvo, da si je band zaželel circle pit s samo ženskimi obiskovalkami in ga tudi dobil. No, kak moški se je že pretihotapil vmes, a teh je bilo bolj za vzorec kot za resnejšo konkurenco. Sicer pa: bobnar v havajskem kompletu, kitarist z nogometnim trikojem in rumeno piknik kapo ter basist v slogu »sportski lagano« so več kot primerno podčrtali imidž zabavljačev, tako da je brutalni goregrind znova s pomočjo ognja sijal in žarel v vsej svoji moči. In s čim je band zabaval? Ker že dolgo ni izdal ničesar novega (op. a. v tej zvezi je band za naslednje leto obljubil nov album), so se ponovili določeni komadi z njegovega lanskega nastopa v Ljubljani, kjer je nastopil v družbi Kraanium in Glista. Torej, med drugim smo slišali Tony Hawk Pro Choice 2022 in priredbi Raped by Elephants (Torsofuck) ter Goregrind Number One (Lazy Town) in še eno priredbo od Gutalax. Parteeeej! (Dejan)

Mork na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Čez veselo in zabavljaško vzdušje se je ulegel severni hlad, kajti oder so zavzeli norveški black metalci Mork. V svojem slogu so začeli počasi in monotono, položeni so bili odlični temelji za meditativno vzdušje. To je za malenkost in sploh nič tragično prekinila pevčeva izjava: »Doživel sem že marsikaj, a še nikoli nisem videl viličarja med publiko!« Seveda smo se vsi obrnili in nasmejali, nakar je band nadaljeval program, ki je v celoti izgledal tako: Karantene, Eremittens dal, Forfort av kulden, Utbrent, Heksebål, Arv, På tvers av tidene in Da himmelen falt. Kdor bandovo diskografijo nekoliko bolje pozna, je morda že opazil, da je band zaigral dva nova komada, in sicer drugega za drugim. S prvim je tudi prvič nekoliko dvignil tempo, saj Mork niso znani kot najhitrejši, tempo pa mi je v veliki meri v živo zelo pomemben, saj je po navadi tudi povezan z energijo, ki jo med koncerti potrebujem. Če je Utbrent poskrbel za pospešeno headbanganje, pa se je Heksebål izkazal kot bolj zapleten, a tudi všečen. In ko sem ravno pri hitrosti in energiji: Arv premore oboje in tako tudi Da himmelen falt, tako da sem ob splošnem odobravanju bandovega delovanja v drugi polovici nastopa še dodatno prišel na svoj račun. In še en nauk za konec: nastopa ni konec, dokler band ne zapusti odra, zato bodite vedno pozorni na leteče bobnarske palice, kajti te vam lahko razbijejo glavo. (Dejan)

Thyrfing na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Prek 20 let je trajalo od seznanitve v domačem predvajalniku do prvega srečanja v živo, nakar je k sreči do drugega snidenja preteklo le dobrih osem mesecev. V tem času mi je diskografijo Švedov uspelo preposlušati večkrat postrani in počez, tako da mi je bila »skrajšana setlista iz Eindhovna« dodobra poznana: Döp dem i eld, The Voyager, Mjölner, Fredlös, Järnhand, Veners förfall, Far åt helvete, Storms of Asgard in Kaos återkomst. Sem zaradi tega kar koli pogrešal? Ne. Bi si želel, da band zaigra še kateri drugi komad? Morda Raven Eyes s samonaslovljenega prvenca. Še kaj drugega? Znova je izstopal pevec, katerega glavna naloga je bila poleg podajanja besedila bodrenje publike, s čimer je konkretno dvignil vzdušje, tako da smo ob headbangerskih ritmih progresivnega viking metala še močneje čupali. Da pa nas ne bi zazeblo, nas je znova grel odrski ogenj. (Dejan)

Malevolent Creation na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
»Nothing can destroy this Malevolent Creation« je citat, ki gotovo odzvanja v večnost in zelo dobro povzame obstoj tega kultnega najprej newyorškega, nato pa kar floridskega death metal benda, ki ga danes vodi še edini originalni član, kitarist Phil Fasciana. Ta je ob sebi zbral zelo dobro ekipo, za katero upam, da bo obstala, saj združuje res dobre muzičarje. Tu je bobnar Ron Parmer (Brutality, Perdition Temple itd.), ki je na nivoju bobnarjev pred njim in smo ga lahko videli pred dvema letoma v Trainstationu v Kranju, ko so nas obiskali ob proslavi 30-letnice albuma Retribution. Ob njem je še basist, ki res obvlada igranje s prsti, Jesse Jolly (LOL!) ter kitarist in hkrati vokalist, ki res zveni kot pokojni OG-MC-vokalist Brett Hoffman, Derron Miller (World Under Blood, CKY itd.). Na Kaltenbachu so pričeli svojo EU-turnejo, in če velja za band – sploh za band, ki isti dan ali pa vsaj dan prej preleti Atlantik – da je na prvi dan turneje še utrujen in okoren, to v slučaju Malevolent Creation na festivalu Kaltenbach ni držalo. Kljub tehničnim težavam, zaradi katerih smo bili prikrajšani za kultni intro (ki tudi odpre album Retribution in praktično vsak njihov koncert), so Malevolent Creation od prvega do zadnjega trenutka bruhali ogenj ter streljali z riffi in blasti brez milosti. Nastop je bil energičen, zato so tudi sami zahtevali energičnost od že vidno vinjenega in utrujenega folka in so v večini primerov dobili, kar so iskali. Tu pa tam so se na odru malce lovili, kar mislim, da je najbolj šlo v nos prav Fasciani, a hitro je bilo jasno, da gre za precej utrjeno enoto. Igrali so komade z vseh živih albumov, čeprav bi dal roko v ogenj ob trditvi, da so se veliko posvetili kultnemu albumu Eternal – le žal mi je, da se nikoli ne dotaknejo enega najhitrejših albumov, In Cold Blood. Nastop so začuda zaključili ne s komadom Malevolent Creation, temveč The Will to Kill, ki pa so ga malce pošvedrali. Kaj je bil razlog, ne vem, a je zvenelo res slabo, ko so se izgubili. No, lahko se tolažimo, da je bil za to kriv prvi dan turneje. Vsekakor pa so Malevolent Creation več kot vredni, da jih spet vidite in slišite, zato 18. septembra hop v Zagreb, kjer bodo v Močvari žgali skupaj z Belphegor. (Ivan)

Setlista Malevolent Creation: Intro (prekinjen na polovici), Alliance or War, Dominated Ressurgency, Infernal Desire, Living in Fear, Multiple Stabwounds, Coronation of Our Domain, Killzone, Slaughter of Innocence, Monster, Manic Demise, Eve of the Apocalypse, Blood Brothers, Premature Burial, The Will to Kill.

Kampfar na festivalu Kaltenbach Open Air 2024
Medtem ko so Thyrfing »skrajšali« nastop, so nam Kampfar ponudili identičnega tistemu z letošnjega festivala Summer Breeze. No, vsaj z vidika setliste: Feigdarvarsel / Ravenheart, Skogens Dyp, Ophidian, Trolldomspakt, Lyktemenn, Jesus gjor meg stille, Mylder, I ondskapens kunst / Norse, Tornekratt, Hymne, Det sorte. Na moje veselje je bil povratniški album Kvass zastopan kar z dvema komadoma. Zakaj »povratniški«? Po sedmih letih popolne tišine okoli banda so postale govorice o njegovem razpadu zmeraj glasnejše, a življenje je imelo drugačne načrte. K sreči! Na ta način smo še dobili odlične albume Mare, Djevelmakt in Profan, ki so vsi bili v živo zastopani s po enim komadom. Za razliko od predhodnih skandinavskih stanovskih kolegov so bili Kampfar dosti hitrejši in agresivnejši, zaradi svoje dolge zgodovine in obsežne diskografije pa tudi povsem upravičeno mali headlinerji večera. In medtem ko smo bili med komadom Tornekratt priča všečni zamenjavi bobnarjev, saj je originalni bobne zamenjal za mikrofon in se v sprednjem delu odra pridružil Dolku, je zaključno naznanilo poskrbelo za manjši šok. Jon Bakker je na festivalu Kaltenbach zadnjič stal s Kampfar na odru. Škoda, kajti Jon je v mojih očeh v vseh teh letih postal drugi prepoznavni obraz Kampfar. (Dejan)

In tukaj se je »lepo po vrsti dalje« zame in za našo malo karavano iz Slovenije zaključil letošnji festival. Verjamem, da bi marsikdo želel prebrati še najmanj nekaj besed o tem, kako so zveneli legendarni thrasherji Destruction. A žal vam tega tokrat ne moremo ponuditi. Tolažilna »nagrada« naj bo njihova setlista, katere pravilnost seveda ni zagotovljena. (Dejan)