Russian Circles / Helen Money

All aboard the hipster train! Ja, tudi sam sem v zadnjem času zapopadel post rock norijo, ki generalno zajema dokaj apatično koncertno publiko v Sloveniji in širše. Danes se vse, kar ima predpono post- namreč dobro prodaja; tako so pred časom mladi slovenski post rockerji/shoegazerji Haiku Gardein pod okriljem založbe Kapa records izdali svoj prvi EP in napolnili Gala Halo, tokrat pa so ruski krogi dodobra napolnili veliko dvorano Orto Bara.
Uvertura pa je bila tokrat še bolj nenavadna - vsaj zame, saj sem v Ortu vajen bolj klasičnih rock koncertov. Pod imenom Helen Money se namreč skriva Alison Chesley, klasično izobražena čelistka iz Los Angelesa, ki je svojemu klasičnemu naboru Šostakoviča in Pabla Calasa dodala Jimija Hendrixa. Oder zasede sama, svoje čelo pa priklopi v pedalboard, ki se ga ne bi sramoval noben kitarist; v njem najdemo looperje, reverbe, distorzijo in še marsikaj. Tako oborožena nas v 45 minutah popelje v temačno in hladno zvočno pokrajino, kjer ne manjka ostrih distorzij, pomešanih z melanholičnimi melodijami in precej razgibano ritmiko; nasploh je o ritmiki ob takšnem solo nastopu, kjer so ritmi ujeti v samplerje in looperje, težko govoriti. Vsekakor pa je šlo za zanimiv nastop, ki ga je zbrana publika toplo sprejela in nagradila z nekaj glasnimi aplavzi.
Okrog pol enajstih pa so na oder prišli headlinerji Russian Circles. Skupina prihaja iz Chicaga, ustanovljena je bila leta 2004, do danes pa so posneli že 6 albumov in nekaj EP-jev, splitov in singlov. Originalnima članoma, kitaristu Mikeu Sullivanu in bobnarju Daveu Turncrantzu, se je leta 2007 pridružil basist Brian Cook, ki na odru izmenično igra kitaro in bas. Pri Russian Circles gre za težak, trd post metal, ki pa je ves čas ovit v otožne, »lepe« melodije. Trio na odru prisega na minimalizem, tako pri gibanju, kot pri komunikaciji s publiko in tudi skrajno minimalističnih odrskih lučeh. Na tem mestu zelo težko naštevam zaigrane komade; albumi skupine se namreč poslušajo v celoti in instrumentali se prelivajo iz enega v drugega, tako da so same ločnice med skladbami pravzaprav zelo tanko zarisane; sama glasba pa združuje elemente dooma, atmosferičnega black metala in Pink Floydov.
Publika je kmalu po začetku nastopa Russian Circles dodobra napolnila dvorano in kmalu sem dobil občutek, da s skupino plava v istem transu. Ura in pol popotovanja po kozmičnih melodijah je minila, kot bi mignil, in poslušalci, marsikdo med nami tudi tako ali drugače podkrepljen s takšnim ali drugačnim stimulansom za čutila, smo energijo skupine lačno srkali vase in jo nato vračali zasedbi na oder, kjer jo je vidno hvaležna skupina seveda radostno sprejemala. Prijeten večer se je zaključil okrog polnoči, da pa prehod na kasnejšo zabavo v stilu osemdesetih ni bil preoster, je poskrbel kar band sam, saj so po končanem setu čez ozvočenje spustili nekaj glasbe po svojem izboru.