Ko sem prvič videl napoved koncerta ob desetletnici skupine Skyeye v Cvetličarni, sta me prešinili dve zadevi: »Skyeye obstajajo že deset let?« in »Mater 'majo jajca, Cvetličarna? A se bo to dobro končalo?« Ob tem, ko pišem tele vrstice, sta odgovora jasna. Ja, Šujo, leta tečejo prekleto hitro (od mojega prvega prispevka za vaš najljubši webzine je minilo že prek 20 let) in ja, slovenski heavy metal band lahko samostojno zelo dostojno nafila konkretno koncertno prizorišče. Ampak gremo lepo po vrsti.

Nekaj minut po napovedani osmi uri so na oder stopili ljubljanski Challenger. Jakob »Šmc« Rejec, ki smo ga pred dobrim desetletjem spoznali v prvi verziji Vigilance, je tedanjo Vigilance vizijo s Challenger odlično prenesel v današnji čas. Klasični »NWOBHM« navdahnjeni riffi ter večinoma čist in visok vokal so skozi 45 minut navdušili že solidno količino metala željne publike. Challenger so ta večer predstavljali prvenec, ki so ga odigrali skorajda v celoti – le instrumental Recurrent Universe so zamenjali s skladbo Challenger, ki je izšla na prvem EP-ju skupine. Zvočna slika Challenger tako spominja na zgodnje Def Leppard, Tygers of Pan Tang ali Enforcer, občasno pa grlo frontmana in vodje Jakoba Rejca zadevo podkrepi s kakšnim surovejšim vokalom. V spominu mi je z odličnimi hooki posebej ostala skladba Exhausted Earth, ki se po zelo umirjenem začetku razvije v odličen mid-tempo banger z nekaj zares okusnimi kitarskimi vložki. Točke pa Challengerjem odbijam pri samem nastopu, saj so bili na velikem odru preveč statični. Heavy metal je dinamična glasba in tudi nastopi naj bi to odsevali, band pa z dodelanim imidžem in doživetim nastopom laže pridobi publiko na svojo stran. A za to imajo fantje še čas, konec koncev pa je bilo tovrstnim bandom na takih odrih s tako tehnično podporo in pred toliko publike doslej le redko dano igrati. Vsekakor pa me veseli dejstvo, da je v slovenski heavy metal mozaik dodan nov, zares kvaliteten kamenček, pred katerim je glede na videno in slišano lahko še svetla prihodnost. Samo malo več ledra in brkov, prosim!

Brki so iz razumljivih razlogov izostali tudi pri drugi skupini večera, ženski srbski thrash metal trojici Jenner. Punce so se v Ljubljano vrnile po sedmih letih (spet, kam gre ta čas, mater, korona nam je res zjebala te občutke), tokrat v večini koncerta kot trio, a njihov nastop me je pustil precej hladnega. Visoki vokal kitaristke in pevke Aleksandre ima premalo dinamike, večkrat pa jo odnese tudi na kako neželeno »mimonoto«, verjamem pa, da so ji nastop kmalu pokvarile tehnične težave, saj je morala že hitro zamenjati kitaro. Jenner sicer igrajo precej generičen thrash metal, kjer sem poleg kakega hooka predvsem pogrešal še eno kitaro. Vmes so nastop poživile s prihodom vokalista, katerega ime sem žal preslišal, slika pa se je popravila proti koncu, ko so odigrale nekaj komadov, ki so poleg thrasha vsebovali nekaj »US power metal elementov«, ki so zvočno sliko dodobra popestrili. Skupini nekoliko zamerim nagovarjanje v angleščini – smo res tako daleč, da se narodi bivše skupne države ne moremo več sporazumevati v slovanskih jezikih? Kakorkoli že, okej nastop, a ogreti smo bili za nosilce večera, Skyeye.

Lotiti se projekta »organizirati-svoj-špil-v-Cvetki« kaže na zvrhano mero samozavesti, podkrepljeno z resnim volumnom moške mošnje. Medijsko bolj uveljavljeni mainstream bandi to počno z bistveno večjo pomočjo medijske mašinerije, nato pa se po več straneh dolgih »guest listah« in s kupi »srečnih nagrajencev« hvalijo s polno dvorano. Skyeye niso imeli nič od naštetega, pa jim je kljub temu uspelo zdramiti lepo število (na oko med 500 in 600) ljudi na koncert, za katerega so se zares dobro pripravili. Ob desetletnici so namreč obeležili izdajo plošče New Horizons, ki je sicer izšla že julija, plošče, ki jim je dokončno odstranila nalepko »hofer Maiden«, za tokratni nastop pa so pripravili tudi nekaj presenečenj. Koncert se je sicer začel z nezgodo vokalista Jana Leščanca, ki je v svojem divjanju po odru izgubil tla pod nogami in grdo padel; za trenutek sem se ustrašil za njegovo zdravje, a Jan je dovolj »železen«, da padec na začetku ni pustil nikakršnih vidnih posledic. SkyEye so postali vrhunsko utečena koncertna mašina, ki poslušalce prevzame tako z glasbo kot z dinamičnim nastopom. Pol leta po tem, ko je zamenjal ustanovnega člana Grego Stalowskega (ki je ob koncu koncerta sicer prišel pozdravit kolege na oder), se je v skupini dodobra udomačil tudi kitarist Urban Železnik, ki je tega večera opravljal dvojni šiht, vendar je bil pri nastopu s SkyEye na odru bistveno bolj živahen kot pri igranju z matičnimi (?) Challenger. Skupina je sredi koncerta na oder povabila tudi goste, najprej Giannija, nekoč iz Noctiferie, katerega grobi vokal se je v komadu Detonate odlično dopolnjeval s čistim Janovim, nato je na komadih Nightfall in Railroad of Dreams svoje bogato kitarsko znanje razkazal Grega Smola Crnović aka Greg Black, slednjega pa je vokalno začinila tudi Karmen Klinc, s katero sicer Jan redno snema priredbe za Instagram/YouTube. Tu je na oder prišel tudi Janov brat Matic, ki je s svojimi klaviaturami poživil še komade Far Beyond, New Horizons, Constellations in epsko 1917, mojo (in glede na odziv ne samo mojo) najljubšo skladbo nove plošče. Obvezni bis je seveda predstavljala In the Name of SkyEye, sledil je priklon in konec.

Za nami je odličen koncertni večer, koncert, ki je verjetno komu odprl oči. Koncert, ki je dokazal, da domači bandi zmorejo več kot Metelkovo ali Orto Bar, da se ob primerni promociji in zadostni meri drznosti da ciljati tudi na elitnejša koncertna prizorišča in izvesti dogodke, ki se jih ne bi sramovala niti mnogo elitnejša imena evropske metal scene. SkyEye so kljub desetim letom obstoja mlajši od marsikaterega obstoječega banda, a vendar so nas tega večera marsičesa naučili. Na novih deset, fantje!