Suffocation / Mephobia / Kielkropf / Cold December

V Gradcu se je minuli teden odvila metalska pravljica – trije koncerti v šestih dneh! Začelo se je na povprečno sredo z death metal paketom na čelu z Nile, nadaljevalo z zadetimi zvoki Nebule s prijatelji, končalo pa se je, kot se je začelo, in sicer deathmetalsko. Glasbeni sendvič z dvema črnima kruhkoma in kalorično mastno hrustljavo sredico, ko preveč pokajene trave povzroči lakoto. Če me ne bi »dead end job« med koncerti prizemljil, bi ta teden lahko primerjal s kakšnim mini festivalom.

Uraden začetek dogodka je bil glede na statistiko dokaj pozen – prvi godci so začeli igrati šele ob osmi uri, neuradno pa so zaradi tehničnih težav vrata ostala zaprta še dodatne pol ure, preden smo gostje začeli počasi kapljati v dvorano. »Pozdravljen Gradec, mi smo Cold December iz (avstrijske) Koroške. Se opravičujemo za zamudo. Da še dodatno ne izgubljamo časa, bomo raje kar začeli z glasbo.« In padle so prve note. Fantje so se zelo trudili, predvsem pevec je skušal z nasmejano pojavo razvedriti tistih nekaj navzočih. Kar dva, pevec in bobnar, sta med nastopom nosila majici Slipknot in opazka je bila na mestu – slišalo se je dosti vplivov naših najljubših metalcev iz Iowe, celo čisti vokalni vložki v stilu Coreyja Taylorja so občasno »pometalcorili« bolj modern death metalski pristop, ki so ga ponujali Cold December. Kljub časovni stiski je pevec pridno vzdrževal komunikacijo s publiko, se zahvalil za našo prisotnost ter nas vljudno povabil na naslednji koncert v Gradcu junija, ko bodo ogrevali oder glavnim gostom Atilla. Do takrat pa v poslušanje priporočam pesem, ki sliši na isto ime kot band, torej Cold Deceber.

Naslednja skupina je postavila na mesto prastaro filozofsko vprašanje – kaj je bolj heavy: počaaaaaaaaasni in težki nizki riffi ali hitri mitraljezni disharmonični riffi? »Pozdravljeni Gradec, mi smo Kielkropf iz Burgenlanda.« Ime v grobem pomeni otroka, ki je rojen hudobnim bajeslovnim bitjem oziroma je hudičevo seme. Tempo se je umiril na pulz klinične smrti in trolovsko kričanje je počaaaaaaasi začenjalo odmevati po dvorani. Pevec je verjetno z namenom pričaranja sludge vzdušja, stal pri miru in (iz)gledal otožno, pasivno. Temu primerno je delu publike postala sludge atmosfera dolgočasna in so zapustili dvorano. »Eh, malo so dolgočasni, grem na čik«, je potarnala prijateljica in ostal sem v dvoje z le enim somišljenikom iz naše gruče. Band mi je deloval kot poklon Crowbar, predvsem zgodnjim albumom, s katerimi so definirali žanr kot tak. Life Is Killing Me je bil poslednji komad koncerta, ki mi je tako zapasal, da sem si ga zavrtel še doma. »Kakšna je sploh razlika med doomom in sludgum?«, me je vprašal kolega, ki je vztrajal z mano celoten set. »Nisem prepričan«, sem pomislil. »Jaz jemljem sludge kot doom s kričečim vokalom in en ali dva nivoja bolj heavy«, sem se nasmejal. Kaj pravite, je to dobra splošna razlaga za nepoznavalce ali sem ga pihnil preveč mimo?

»Pozdravljen Gradec, mi smo Mephobia z Dunaja«. Hecno, a prav vsak avstrijski band današnjega večera je čutil potrebo povedati, iz katere zvezne dežele prihaja. Mephobia je, kot kaže, internetni meme. Google pravi, da je mephobia »strah, da postaneš tako imeniten, da se človeštvo s tem ne more sprijazniti in umre«. Kaj pa vem, ni mi ravno zabaven meme, a zdaj, ko je ime umeščeno v kontekst, lahko povežem pomen z njihovim nastopom. Morda je bilo srečno naključje, da so igrali za zateženimi in statičnimi Kielkopf, ampak res je bilo opaziti naboj energije na odru. Tista mladostna navdušenost, skakanje po odru, noro čupanje in motiviranje publike z dvigom roke in »Hej! Hej! Hej!« Predvsem basisit si je zadal cilj, da bo on tisti, ki bo držal vzdušje in motiviral ljudi. Glasbeno so bili nekje med thrash-death-groove metalom, po nastopaštvu pa z malo rezerve kot Suicidal Tendencies v mladih letih. Dober nastop, videlo in čutilo se je, da fantov napol prazna dvorana ni motila, da bi dali isto od sebe tudi, če bi pred odrom stal en sam človek. Da se popravim; za optimiste je bila napol POLNA dvorana. Organizator je res zadel v polno, da je za neposredne glasnike Suffocation izbral njih …

Ko se je za odrom dvignil ogromen logo, ki je prekrival celotno ozadje, ni bilo potrebe za »Pozdravljen Gradec, mi smo Suffocation iz ZDA«. Ni dolgo od njihovega zadnjega obiska v Avstriji, avgusta lani so bili glavna atrakcija na zadnji dan festivala Kaltenbach. Po norem mosh pitu in udarcu po gobcu se je zame njihov koncert končal z ognjemetom ob epski glasbeni spremljavi Manowar. Ampak pustimo preteklost tam, kamor sodi. Danes je bilo v dvorani vzdušje manj glamurozno. Morda zaradi delovnega ponedeljka ali pa lokalne prenasičenosti Gradca z metal koncerti v manj kot enem tednu? V vsakem primeru je bilo občutno izboljšanje stanja publike. Če so vsi predhodni nastopajoči domačini morali skoraj prositi za aplavz in malo akcije, so Suffocation takoj spontano sprožili evforično vzklikanje napol – polne! – dvorane. Železni repertoar z znano setlisto, nobenih presenečenj. Tehnične težave, kje, kdaj, ha? Vse je bilo popolno, celo moj kolega, ki se je cel večer bahal, da ima zaradi akustike s sabo silikonske desetdecibelske, po meri ulite čepke za ušesa je le z odprtimi usti poslušal, kako usklajeni so bili gospodje na odru. Kosali bi se lahko z Dream Theater, pa naj me prog snobi linčajo. »Odprite plesišče«, je bil pogost ukaz in beseda je kruh postala. Nisem mogel verjeti, da je bedna publika, ki je prejšnjim bandom komaj namenila prisiljen aplavz, zmožna circle pitov. Po odigranem setu so celo vzklikali mantro »Še eno pesem! Še eno pesem!« Suffocation so bili za, a zaradi apriori polurne zamude koncerta zaradi tehničnih težav to žal ni bilo možno. So pa zato Suffocation obljubili nov album septembra.

Setlista Suffocation: Thrones of Blood, Jesus Wept, Catatonia, Clarity Through Deprivation, Effigy of the Forgotten, Breeding the Spawn, Funeral Inception, Pierced From Within, Bind Torture Kill, Liege of Inveracity, Infecting the Crypts.