The Australian Pink Floyd Show

Preden kdorkoli začne z »WTF, kaj dela ta žanr na Paranoidu?«, bi omenil le, da je veliko dandanes uspešnih metal bandov (Dream Theater, Opeth, Queensrÿche, Cynic, [vstavi poljuben progresivni metal band] … ) črpalo navdih pri Pink Floyd. Ima pa moja hipoteza eno veliko pomanjkljivost – nisem si ogledal Pink Floyd, le njihove posnemovalce, cover band, če hočete. Imam slabe izkušnje s cover bandi iz preteklosti (porazen nastop Guns 2 Roses v Ljubljani leta 2008), poleg tega pa mi ni všeč sam koncept, da se nekdo kiti s tujim perjem (tudi jaz znam oponašati, je dosti lažje kot razviti svoj zvok in pisati svojo glasbo). Slučaj je nanesel, da sem dobil zastonj karto in podarjenemu Floydu se ne gleda v zobe!
Australian Pink Floyd imajo v svojem repertoarju pretežno pesmi z albumov The Wall, Dark Side of the Moon, The Division Bell in Wish You Were Here, priložnostno pa pade na pladenj še kakšen neumesten komad. Stalnica v repertoarju je še pesem Set Controls for the Heart of the Sun z albuma A Saucerful of Secrets, saj je ravno »Set the Controls« slogan njihove turneje. Ambient v innsbruški dvorani Olympiahalle je bil kakopak bolj penzionističen, možna so bila le sedišča na parterju. Mladine je bilo za vzorec, prevladovala je kriza srednjih let, pleša in sivina. A to sodi k ambientu …
Kot rečeno, ne maram cover bandov, a moram priznati, da so nastopajoči dobro ujeli originalni zvok. Kot kontrolni eksperiment imam trikratni obisk koncerta Rogerja Watersa (basista Pink Floyd) in enkraten obisk koncerta Davida Gilmourja (kitarista Pink Floyd), tako da sem glede na svojo letnico rojstva dobil najboljše, kar je od Pink Floyd ostalo. S tem hočem povedati, da imam približen občutek, kako naj bi se slišal »ta pravi« Pink Floyd koncert. Tokrat temu ni bilo tako, dobro ujeti še ne pomeni »ne slišati razlike med kopijo in originalom«. Če spiš z dvema različnima ženskama z istim imenom je kljub vsemu vedno malo drugače, kajne?
Vse se je začelo, ko so se ugasnile luči in je iz zvočnikov ušlo prvih nekaj tonov Shine on You Crazy Diamond. Z vsakim trenutkom je bilo na odru več in več ljudi, dokler ni bilo doseženo skupno število (mislim, da) devet članov. Torej, potrebujejo devet ljudi, da nadomestijo originalne štiri … Koncert se je lepo zlival iz trenutka v trenutek, za velik minus pa so poskrbele tehnične težave, kjer je utihnila cela leva polovica dvorane (na svojo žalost sem bil na napačni strani). Dve izgubljeni pesmi, a kaj hočemo … Če ne bi publika začela z žvižgi negodovati nastali situaciji, morda tehnični delavci sploh ne bi slišali, da je nekaj narobe. Ampak v osnovi moram pohvaliti igralce na odru, saj so svoj nastop opravili suvereno in na visokem nivoju. Glasba je bila igrana z občutkom; videlo se je, da uživajo vsi akterji in da to počnejo iz predanosti do glasbe, ki jim je všeč.
Tudi za sceno je bilo poskrbljeno. Pink Floyd so imeli kot svoj zaščitni znak na sredini odra velik projektor, ki je bil v obliki kroga, in tokrat ni bilo nič drugače. Med igranjem so se v krogu prikazovale projekcije, pretežno s tematiko narave, vesolja, filma The Wall in nasploh podobnimi animacijami, kot so jih uporabljali Pink Floyd (pri Time so čez zaslon drvele ure s hitro premikajočimi se kazalci, pri Another Brick in the Wall so se opeke zlagale v zid …). Celo napihljivega pujsa smo dočakali (v avstralski različici) in tistega zloglasnega učitelja iz The Wall. Vse slike so bile zaradi avtorskih pravic rahlo spremenjene, na momente prav posrečeno – namesto trikotne prizme (naslovnica Dark Side of the Moon) so imeli prizmo v obliki avstralskega kontinenta.
Dve uri in pol sta minili hitro, za razliko od dvajsetminutne pavze, ki so si jo nastopajoči vzeli po kakšni uri in pol. Kopiranje Rogerja Watersa ali le neposrečeno rušenje vzdušja? Med odmorom je horda napadla stranišča in šanke, tako da je bil koncertni prostor videti skoraj prazen. A je bil zato toliko večji kontrast, ko so nastopajoči ponovno zavzeli svoje položaje. In iz sebe iztisnili še preostalo energijo. In v tistih poslednjih trenutkih sem pozabil, da ne seksam s svojo ljubljeno, temveč le z žensko z istim imenom …