V času, ko so ob Soči divjali divji spopadi straniščnih vitezov, ko se je veliko domače mladine zabavalo v Kostelu ob Kolpi in ko so pivovarski velikani na svoja obledela praznovanja vlačili še bolj zbledele »nekoč velike« prežvečene zvezdnike popa osemdesetih, smo lahko pljunek čez mejo ljubitelji glasbe uživali v izjemnem ambientu letnega gledališča Opatija, kjer že nekaj let prirejajo zares zanimivo koncertno ponudbo s poudarkom na kakovostni glasbi. Letos so tako tam že nastopili Epica, v zadnjem petku julija pa so prekrasno prizorišče lepo napolnili britanski hard rock staroselci The Cult.

Navkljub višku poletne sezone smo v vročem petkovem večeru brez težav in zastojev prispeli do cilja, nato pa nam je s poljubom sreče bogov rock'n'rolla uspelo dobiti še parking tik ob prizorišču, legalno, za dobre tri evre (parkirnina je veljala vse do sedme ure zjutraj naslednjega dne, lokacija pa elitna!), kaj več bi si človek lahko želel. Neimenovani, atmosferično akustični predskupini tokrat nismo namenili pozornosti, draž mrzlega hmeljevega napitka je v kombinaciji s krasnim morskim razgledom tokrat brezpogojno zmagal. A čas teče, in ko se je kazalec premikal proti pol deseti zvečer, smo mala slovenska odprava premaknili svoje riti v notranjost prizorišča pred oder, ki so ga že pripravljali za nastop nosilcev večera.

Ljetna pozornica je vsekakor eno najlepših koncertnih prizorišč na svetu. Kombinacija Križank in italijanske Vile Manin pri Codroipu – gre za velik oder znotraj zgodovinskega obzidja, katerega zidovi pričarajo zares neverjetno akustiko. Zvok je bil namreč na tem koncertu verjetno najboljši, kar sem jih slišal v življenju, idealne jakosti ter zares čist in udaren. Še nekaj čakanja in malo pred deseto so se na odru vendarle pojavili The Cult in žur se je začel.

Skupina, ki jo sestavljata starosti in nesporna šefa, kitarist Billy Duffy in pevec Ian Astbury, je bila tega dne podkrepljena še z bobnarjem Johnom Tempesto (ex Exodus, Testament, White Zombie), baskitaristom Charliejem Jonesom (Robert Plant) ter klaviaturistom Mikom Manganom (Glenn Hughes); zvezdniška zasedba, ki obeta in dostavi zares vrhunsko koncertno izkušnjo.

Brez tehnoloških pomagal, brez velikih ekranov so ob precej zastrti osvetlitvi začeli koncert s skladbama In the Clouds (bonus s kompilacije High Octane Cult) in Rise (s plate Beyond Good and Evil) ter takoj dvignili temperaturo prizorišča. Prej omenjeno fantastično ozvočenje je tudi razkrilo, da je Ianov vokal do pičice enak kot pred 40 leti, nekaj podobnega pa lahko trdimo tudi za njegov odrski nastop. Ian se večinoma drži mikrofonskega stojala, ob petju pa ves čas bogati zvok s tamburinom. Nagovori so kratki in brez odvečnega govoričenja, folk pa zna pripraviti do sodelovanja z zgolj nekaj kretnjami.

Prvi vrhunec je sledil že kmalu z odlično izvedbo klasike Wild Flower z brezčasne plošče Electric (1987), s katero so se Cult tedaj tudi redno pojavljali na MTV. Sledili sta Mirror in The Witch, kjer je s svojimi odličnimi, skorajda šminkerskimi kitarskimi vložki v svoji značilni pozi, ki jo zavzema tudi na naslovnici plošče Sonic Temple, blestel Billy Duffy, ozračje pa se je nato umirilo z izvedbo balade Edie (Ciao Baby). Hit, ki v originalu slovi po orkestracijah, sta Ian in Billy tokrat sama slekla »do kosti« in nam ga predstavila v skrajšani akustični obliki, ob seveda bučni spremljavi kakih 4000 grl na prizorišču.

Še ena MTV-jevska, Sweet Soul Sister, je publiko dokončno pripravila, da smo se iztrgali iz primeža poletne zasanjanosti in sodelovali s skupino, ki je s komadi Lucifer, Fire Woman in Rain šopala hit za hitom. Super zvok, super izvedba – hardrockerska ekstaza, ki se je v rednem delu zaključila še s skladbo Spiritwalker in nepozabno Love Removal Machine. Ampak saj vemo, špili danes zahtevajo dodatke in tokrat smo ga dobili z mistično Brother Wolf, Sister Moon ter še eno zimzeleno, She Sells Sanctuary, nato pa se je koncert po slabih dveh urah končal.

Z eno besedo – vrhunsko. The Cult sem pred tem videl zgolj leta 2011, ko so v nekaj dneh nastopili v Gradcu in Ljubljani. Oba špila pa sta se zdela prisiljena, zoprna, band pa brez prave energije in tedaj sem jih skorajda odpisal. Napaka. Danes The Cult zvenijo bolje kot 99 % soborcev hard rock scene, ki je bila na višku pred 40 leti. Kdor se ni odločil za obisk tega koncerta, mu je lahko prekleto žal …