Za razliko od filma Terminator, katerega prva dva dela veljata za nesporni klasiki in pri katerem je vsak naslednji del bil vse večja žalost, je pri festivalu Tolminator v Tolminu jasno to, da je vsakič boljši. Že zdaj se nam tresejo noge ob imenih, ki so jih najavili za naslednje leto: Heaven Shall Burn, Satyricon, In Flames, Deicide, Immolation, Master, Vulvodynia itd. Letos so nas privabila – poleg nesporno najlepše festivalske lokacije daleč naokoli – tudi imena, kot so Ministry, Kreator, Rotting Christ, Me And That Man, Cradle Of Filth, D.R.I., Fulci, Midnight, Hellripper idr.

Festival je trajal 4 dni, pri čemer pa si nam žal, čeprav je ekipa Paranoida obsežna in delovna, ni uspelo ogledati vseh bandov. Smo si jih pa veliko, prav tako pa je vsak naš član oziroma članica maksimalno užil oziroma užila danosti festivala.

Najprej torej uvod.

V Tolmin vodi več poti, tokrat pa smo nekateri izbrali najlepšo. Ta se vije s primorske strani, mimo Nove Gorice in Solkana, kjer te zadnji del poti spremlja veličastna in prelepa Soča. Na poti naletiš na številne lepe točke, lepo pokrajino, ki je vredna ovekovečenja s fotografijo, tako da si je tudi za to bilo vredno utrgati nekaj minut časa. Treba je seveda dodati – če ljubite »ovinkarjenje« (v smislu vožnje po ovinkih) ali pa če se zgolj želite umakniti stanju v koloni (kar je stalnica primorske avtoceste v zadnjih letih), pa imate lepo pot skozi Idrijo ali Žiri (čeprav slednjo odsvetujemo, če imate občutljive želodce).

Prihod v Tolmin je pokazal, da je to še vedno mesto, v katerem živi in diha metal vsaj takrat, ko je prisoten Tolminator. Nekatere stvari so iste, nekaj se jih je pa tudi spremenilo. Parkirišča so tam, kjer so bila, z leti se je tudi ustvaril malo večji red, tako da obiskovalci ne parkirajo divje po vsem mestu. Posledično je bilo tudi metalcev v središču mesta manj, očitno je bila večina v kampu ali na prizorišču. Včasih je bil Tolmin tudi v popoldanskih urah, ko je festival že bil v polnem teku, ovit v črnino, tokrat pa začuda ne. Če je nekoč center metalskega dogajanja bila Dijaška ulica, kjer so v vseh živih lokalih na polno stregli metalski črnini, je tokrat bil ta del mesto duhov. Je pa bil zato večji žur v kampu in na festivalskem prizorišču.

Kamp je bil živahen, ponudba hrane in pijače bogata, povsod nasmejan, tu pa tam trezen in tu pa tam pa tudi »netrezen« metalski živelj. Na samem prizorišču si si lahko takoj nabavil uradni Tolminator merch in merch nastopajočih bandov, če pa si šel še malo po poti naprej, je letos bilo videti malo več štantov z metalsko robo, tako da si hitro lahko zapolnil manjkajočo kolekcijo majic ali nosilcev zvoka. Poleg tega si lahko na tem prizorišču nabavil še cel kup koristnih drobnarij.

Treba je še pohvaliti, da je na Tolminatorju res poskrbljeno, da si lahko natočiš vodo na mnogih lokacijah od kampa do plaže. Če si kdaj bil v nemilosti sonca na festivalu, ti je takoj jasno, da tole res ni nekaj samoumevnega.

No, vode letos res ni manjkalo. Če je začetek poletja postregel s splošno požarno ogroženostjo, v času Tolminatorja več ni bilo tako. Vode je bilo več kot dovolj – sploh v obliki padavin. Resda je letos bilo vremensko malo bolj pestro, saj je Tolmin (kot bodo vedno trdili lokalci, ki imajo seveda prav) vremensko vedno zelo nepredvidljiv. A tudi kakšna ploha, nevihta ali pa pripeka ne ustavijo morja črnine, ki se zgrne sem z vseh koncev sveta. Saj smo preživeli MetalCamp leta 2009, ne?

Neutrudna propagandna mašinerija pod sloganom Metal As Fuck nam je dala vedeti, da spuščamo veliko, če nas ni na Tolminatorju. Žurke, koncerti, druženje! Kaj hočeš več?

Vrnimo se k bandom – poleg morda utečenih, a nikoli odvečnih imen, ki smo jih našteli na začetku, so letos premierno nastopili (od večjih imen!) Fulci, Me And That Man, High Parasite, Hellripper in mnogi drugi. In to na treh odrih – ki se (vsaka čast, Tolminator!) ne prekrivajo. Najprej je vsak dan aktualen Beach Stage (od recimo 12.00 do 17.30), po njem se začne akcija na glavnem odru (17.45 do 00.55), vmes pa med menjavo bandov na glavnem odru deluje bližnji DIY Stage, ki je letos pripeljal tudi »nemetalska imena«, kot so (med drugim) Clockwork Psycho, Pigs Parlament, The Canyon Observer, Mejhn in celo zmagovalce letošnje Špil Lige, samooklicani »potatocore« duet Kultivator.

Glavni oder že poznate, morda pa niste seznanjeni s tistim, ki je na plaži. Oder na plaži (Beach Stage) si je z lansko edicijo utrdil mesto, tako da lahko človek mirno čofota, hodi ali plava v Soči in pri tem uživa ob zvokih najljubšega banda. No, lahko se tudi postavi direkt pod oder in tam zamoša z drugimi obiskovalci ali z bandom. Prostora je več kot dovolj, tudi za prostorno pokrito območje s šankom. Nekateri bandi so, kot boste lahko prebrali, preprosto zvabili ljudi na oder, tako da je bil v vsakem slučaju plažni prostor nujna koncertna (in ne samo party ali prostočasna) destinacija.

In še »last but not least« ... DIY Stage. Dejansko bi tega morali omeniti najprej, ker je letos doživel pravi razcvet. Wow! Preprosta ideja, da se obiskovalcem med pripravo glavnega odra ponudi koncertni intermezzo, se je zelo dobro prijela, glede na obiskanost pa nastopajočim bandom nikakor ni treba imeti občutka, da so porinjeni nekam »na stran«, kjer igrajo sami sebi. Večkrat na tem odru ni bilo moč videti nastopajočega banda, ker je bilo okoli njega toliko ljudi. Brez težav si lahko v ozadju opazoval skejterje z rolkami, medtem ko si dojemal band samo z ušesi. Ker se v drugo nismo več zadovoljili s takšno izkušnjo, smo se odločili, da se sprehodimo malo okoli rampe, kjer je bilo še dodatno dogajanje. No, pogled od zadaj na band, ki igra, in publiko, ki moša, je tudi nekaj edinstvenega. Skratka, obiskanost odra DIY Stage bi bila po godu marsikateremu klubu sredi glavne koncertne sezone.

Omembe vredne so seveda tudi obkoncertne dejavnosti, ki jih znova ni bilo malo in so poskrbele za kratkočasenje. V tej zvezi velja omeniti sekiromet, vsako noč zabava z nemetalsko glasbo v Tropikani (nekdanji disco v glavni stavbi festivala, kjer so različni DJ-ji vrteli 80s, 90s, synthwave itd. hite in nehite; eno noč je glasbo 90-ih vrtela celo ekipa švicarskega metal festivala Meh Suff).

Vse ponujeno je v Tolmin znova pritegnilo številne znane obraze, hkrati pa še več neznanih z različnih koncev sveta, kar je tudi poseben čar našega romanja in druženja v Tolminu. Mogoče še pred koncem: dan pred uradnim začetkom koncertnega dogajanja je metalski svet šokirala vest o smrti Ozzyja (poklonili smo se mu v posebnem prispevku v Paranoidi), tako da je predvsem v noči s torka na sredo povsod bilo moč slišati njegov glas – ali v obliki pesmi Black Sabbath ali pač kot njegovo solo kariero.

Takole, osnove so poznane, tako da lahko v nadaljevanju preverimo, kaj se je dogajalo na teh odrih.