Valhalla festival se je rodil leta 2015. Načrti organizatorja so bili sprva dokaj velikopotezni, kajti sredi meseca maja je v središču hrvaške prestolnice organiziral kar petdnevni dogodek. Ta sicer ni bil v celoti osredotočen na koncertno dogajanje in poleg tega se je odvijal vsak dan na drugi lokaciji. Če nekoliko preskočim zgodovinski razvoj festivala, ki je v koronskih letih povsem utihnil, in današnjo edicijo primerjam s pokoronskim dogajanjem, se izkaže, da je organizator dokončno razvil festivalsko formulo, po kateri se je festival letos odvil že četrto neprekinjeno leto zapored. Že tradicionalno se festival odvija v klubu Močvara, pri izboru bandov je velik poudarek na 1.) domačih bandih in 2.) žanrski raznolikosti. Valhalla festival torej ni festival ekstremne metal glasbe, ni samo black, death, heavy ali thrash metal festival, temveč je vse to. Poleg tega organizator kot headlinerja posameznega dne vedno ponudi band, ki prihaja iz tujine in spada med bolj zveneča imena metal scene, hkrati pa načeloma ne »pozabi« povabiti tudi kakšnega slovenskega banda.

Letos je slovenski band nastopil že prvi dan, to so bili domači heavy metal veljaki SkyEye, ki so se odlično zlili z bolj heavy metal obarvanim programom prvega dne, četudi so bili okviri te trditve kar močno preseženi. Prvi dan so nastopili:

Asphyx (death/doom metal, Nizozemska)
Kamenolom (heavy metal, Srbija)
Flesh (heavy metal, Zagreb)
SkyEye (heavy metal, Slovenija)
Doom Temple (sludge/doom metal, Zagreb)

Doom Temple na Valhalla festivalu 2026
Letošnjo edicijo festivala je otvoril band z najmanj kilometrine. Doom Temple na platformah za pretakanje glasbe namreč ponujajo samo EP z naslovom Moonrock Chronicles, ki je sicer tudi edina navedba v Metal Arhivih. Po drugi strani se seznam pesmi na setlisti ne ujema z nobenim komadom EP-ja, tako da o bandovem nastopu ne morem povedati več kot to, da je imel uri in poziciji primerno manjštevilčno publiko, ki pa je nastop podprla glasno in zavzeto.

SkyEye na Valhalla festivalu 2026
Razlika med obema bandoma skorajda ne bi mogla biti večja. SkyEye so se razlikovali od predhodnikov že po zvoku, ki pa ni vezan na žanr. Naši heavy metalci so zveneli bolj polno in mogočno. Hkrati se jim je že na daleč videla ogromna kilometrina, kar je neposredno tudi vplivalo na publiko, ki se je brez težav pustila »pregovoriti« v sodelovanje. Med nastopom Ljubljančanov je pod odrom že tudi stalo več metala željnih in žejnih glav, ki so z veseljem sprejemali viže z bandovih vseh treh albumov, Digital God (2018), Soldiers of Light (2021) in New Horizons (2024). Uvodoma je band stavil na opener aktualnega albuma, The Descenders, če bi temu sledil Fight!, tako kot na albumu, ne bi imel nič proti, a je imel band drugačne ideje, med katerimi je bil tudi Digital God. Za pričakovano eksplozijo je poskrbel Detonate, medtem ko me je na setlisti najbolj presenetil skoraj 10-minutni ep 1917. Najmanj pa me je presenetil »zimzeleni« In the Name of SkyEye, ki sem se ga najbolj veselil in je kot zadnji ogrel naša grla.

Flesh na Valhalla festivalu 2026
Zagrebški heavy metalci Flesh so stalnica na Valhalli, menda so na festivalu nastopili (skoraj) vsako leto. Band, ki sem si ga med drugim zaradi imena zlahka zapomnil iz Matjaževega opisa lanskega koncerta kot predvozačev Ashes Of Ares, nam je zaigral deset komadov, ki jih je črpal z dveh albumov, Flesh (2014) in Feeding Frenzy (2025). Kot nepoznavalec teh nisem vedel, kaj me čaka, a me je performans Roka Nikolića, frontmana in basista v eni osebi, tako zelo navdušil in napolnil z energijo, da sem z bandom z veseljem »vztrajal« do konca. Tako kot »naš« Jan, pevec SkyEye, tudi Roko deluje na odru kot mravlja na steroidih oziroma kot hiperaktivni otrok, ki ne zna biti niti sekunde pri miru. Kaj več si človek od frontmana ne more želeti, odlično! Več kot odlična je tudi bila zaključna ideja banda (pred obveznim fotografiranjem), da »lastne« zaloge piva deli s publiko. Akcija je takoj požela glasno odobritev – hja, kaj pa drugega!

Asphyx na Valhalla festivalu 2026
Že vnaprej je bilo znano, da Nizozemci Asphyx, headlinerji prvega dne festivala, ne bodo nastopili kot zadnji. In še kako zelo sem pozdravljal to odločitev, ko je ura odbila polnoč in se je trenutek resnice končno bližal dejanski realnosti. Več kot polurno zamujanje v kombinaciji z res pozno uro je spominjalo na »dobre stare čase« obiskovanja koncertov, ko vnaprej objavljenih časovnic še sploh nismo poznali, ugibanja o koncu koncerta pa bi se lahko prenesla na stavnice, kajti njihov zaključek je bil odvisen od prenekaterih neznank, ki so se med večerom marsikdaj dodatno namnožile.

A ob zadostni meri ustrezne hidracije in učinkovito izbrane koncertne družbe ti dejavniki minuli petek niso prišli do večjega izraza. Tudi Martin van Drunen in druščina sta bila povsem židane volje, tako da se je death/doom zabava lahko začela. Da skrajšam ugibanja v zvezi s setlisto oziroma da zaigranih komadov ne naštevam po vrsti, naj tako izdam, da je band zaigral isti set kot marca v Barceloni. Ta je obsegal 16 komadov s šestih albumov, kar preračunano v minute pomeni nekje 75 minut metala. Že po nekaj komadih nisem več uspel zadržati mesta na sredini sprednjega dela dvorane, kajti razvil se je moshpit, ki je prvi vrhunec doživel kasneje s komadom Deathhammer. Intenziteta norenja pod odrom je nihala premo sorazmerno s predstavljenimi komadi, doživeli smo celo crowd surfing, med posameznimi komadi pa smo bili vedno znova nagrajeni z Martinovim šarmom v obliki zabavnih nagovorov, med drugim: »Če ne poznate naslednjega komada, nimate pojma o Asphyx!« In sledil je The Rack, preden je band z Last One on Earth še zadnjič stresel Močvaro.

Kamenolom na Valhalla festivalu 2026
Srbi Kamenolom so pripotovali od tam, kamor so bili Nizozemci namenjeni naslednji dan – iz Beograda. Band je s seboj pripeljal samonaslovljeni celovečerec, publika pa je bila še tretjič deležna heavy metal napada na svoja ušesa. Da so bili njeni odzivi počasnejši in manj številčni, je menda zaradi pozne ure, ki se je ob začetku bandovega nastopa že bližala drugi zjutraj, povsem razumljivo.