• The Wing & The Burden

    29. 11. 2001, Matija Prnaver

    The Wing & The Burden

    The Wing & The Burden je za danski band Ordo Draconis po petih letih obstoja in dveh demo posnetkih prvi studijski album. Opravka imamo s simfoničnim black metalom.
    Album je poln simfonike, ki popestri dogajanje. Nekako ne deluje preveč vsiljivo, vendar vso pozornost s kitar preusmeri nase. Tako so enako melodične kitare zlite s klaviaturami. Nasprotje temu je do kosti rezek black metal, ki asociira na Cradle Of Filth. Band si je nedvomno prizadeval ustvarjati ustrezen ambient, kar jim je do dobre mere tudi uspelo. Komadi so polni menjav tempa, vendar kakšnih nadzvočnih delov nikar ne pričakujt…
  • Absence Of War Does Not Mean Peace

    27. 11. 2001, Matija Prnaver

    Absence Of War Does Not Mean Peace

    Impaled Nazarene nadaljujejo s svojim smrtonosnim pohodom nuklearnega metala, tokrat že s sedmim, brezkompromisnim albumom Absence Of War Does Not Mean Peace.
    Nedvomno ostajajo eden najagresivnejših, najhitrejših, najizvirnejših in najbolj kontroverznih bandov v zgodovini metala. Absence Of War… je njihov najbolj melodični in najbolj raznolik album do sedaj. Nekako se evolucija nadaljuje s prejšnje Nihil, tako da je album v pravem Impaled Nazarene slogu in v smeri, katero band razvija že od samega začetka. Tudi ta album je nabit z energijo, katero poleg nadzvočno hitrih bobnov polnijo ostri in …
  • Colossal Christhunt

    25. 11. 2001, Matija Prnaver

    Colossal Christhunt

    Obsidian Gate so nemški black metal trio, ki se je letos proslavil s svojim drugim albumom Colossal Christhunt.
    Ploščo sestavlja šest black metalskih epov, nabitih s simfoniko. Hitre in eksplozivne dele kombinirajo z udarno orkestralno glasbo. Pri ultrahitrem bobnanju ni šlo brez ritem mašine, za black metal tipični vokal občasno preide v srednjeveško obarvano petje, kitare pa pri Obsidian Gate igrajo stransko vlogo in so potisnjene v ozadje. Izstopa komad Dux Bellorum, na katerem so (black) metal popolnoma črtali in dosegli popoln srednjeveški ambient. Če ne bi slišal Obsidian Gate, ne bi mis…
  • Honour – Valour – Pride

    20. 11. 2001, Matija Prnaver

    Honour – Valour – Pride

    Bolt Thrower so eden izmed tistih bandov, pri katerih poslušalci vedno vemo, kaj lahko pričakujemo od naslednje plošče. Tako tudi na sedmem albumu ostajajo pri čistokrvnem, klasičnem death metalu dokaj počasnega tempa. Odrekli pa se seveda niso tudi svoji vojni tematiki.
    Bolt Thrower se niso prav nič spremenili, od prejšnjega albuma se jim pozna le nekaj evolucije, tako da se tudi Honour – Valour – Pride odvija popolnoma v njihovem slogu, z dosedaj najbolj izpiljenim zvokom. Grozeči riffi, ki delujejo kot približevanje tanka, kombinirani z v glasbo dobro vključenimi solažami, ki poskrbijo za do…
  • Dragontown

    16. 11. 2001, Matija Prnaver

    Dragontown

    Spet ste vabljeni v svet mojstra horrorja, Alicea Cooperja. Legenda nesporno ostaja legenda, Dragontown pa je še en njegov zelo dober izdelek.
    Dragontown je zelo raznolik album, vsem komadom pa je skupno tisto, kar mi je pri njem najbolj všeč – tako poseben vokal in njegova teatraličnost. S svojimi lepo tekočimi kitarskimi deli izstopa prvi komad Triggerman, poleg njega pa so klasike tega albuma še recimo Fantasy Man, Dragontown, It’s Much Too Late,… Deeper je počasni komad, ki spominja na The Last Temptation, na pretek pa je tudi počasnejših in težjih komadov kot so recimo I Just Wanna Be God,…
  • In Torment In Hell

    14. 11. 2001, Matija Prnaver

    In Torment In Hell

    Čisto verjetno se bo kdo ob temle vprašal: “Kaj, Deicide so že izdali nov album?!” Prav hudičevo res so ga, čeprav od prejšnjega Insineratehymn ni minilo kaj več kot leto. Vsaj malo sigurno tudi zato, ker obeh skupaj verjetno ne bodo prodali toliko, kot kakšnega iz njihovih najboljših časov. Bo že res, da je eden najbolj zloglasnih death metal bandov izgubil nekaj stare slave, dvomim pa, da bo In Torment In Hell kaj spremenil to situacijo.
    Kot je pri Deicide v navadi, tudi tokrat prisegajo na hitro in udarno, osem komadov se zvrti v dobre pol ure. In Torment In Hell je tipični Deicide izdelek;…
  • Proxima Centauri

    12. 11. 2001, Matija Prnaver

    Proxima Centauri

    Ancient sodijo med tiste black metal bande, ki so našli in izpilili svoj slog. Najboljši dokaz za to je njihov peti album Proxima Centauri, čigar evolucijski korak od predhodnika sploh ni tako majhen.
    Proxima Centauri je njihov album z najbolj dodelanim zvokom doslej. Tudi tokrat se niso odrekli svojim tipičnim riffom in melodičnosti, v kar so prefinjeno vnesli nekaj tradicionalnih elementov. S tem so dosegli izrazitost in udarnost. Komadom, katerih avtorja sta Aphazel in Grom in so zelo po tradiciji Ancient, kot protiutež delujejo Jesus Christove misteriozne simfonije. Na albumu najdete vse od…
  • Ravenous

    7. 11. 2001, Matija Prnaver

    Ravenous

    Ravenous zaznamuje konec prvega desetletja obstoja in ustvarjanja nizozemskega banda God Dethroned. Na albumu slišite poln in zrel švedski zvok, ki ga lahko najbolj jasno opišem kot nadvse posrečeno mešanico med death in black metalom, nekaj tradicionalnih metal elementov pa samo še popestri dogajanje. Glede na prejšnji album Bloody Blasphemy so se God Dethroned usmerili bolj proti death metalu, slednjo izdajo pa so presegli tudi kar se tiče dodelanosti in kvalitete.
    Ravenous je tako pestra in razgibana plošča, nabita z energijo. Njene odlike so riffi v slogu stare skandinavske šole, kombiniram…
  • God Hates Us All

    1. 11. 2001, Matija Prnaver

    God Hates Us All

    Po dolgotrajnem obljubljanju in prestavljanju je beseda končno postala meso. No, album God Hates Us All, za katerega sumim, da bi ga bil marsikdo pripravljen zamenjati za kakšno kilo mesa. Telečjega recimo.
    God Hates Us All ima tipičen in prepoznaven zvok Slayer, pa naj to velja za vokal, bobnanje ali kitare. Težava je edino v tem, da nam Slayer na tem albumu to pokažejo v ne preveč navdušujoči obliki. Album je netekoč, neizrazit, preveč preprost,… Na trenutke tudi zatežen, saj so za skoraj vsako dogajanje, ki se na plošči začne, našli sredstvo da ga pravočasno (in uspešno, he) ustavijo. Svoji …
  • Rare Trax

    30. 10. 2001, Matija Prnaver

    Rare Trax

    Od zadnjega albuma Meshuggah je nekako minilo že tri leta, zato bi od njih pričakoval nov studijski izdelek. In ker tega seveda še ni, so fantje malo pobrskali po kleteh, podstrešjih, morda tudi za omaro in kavčem ter zbrali material za tole kompilacijo. Kot že več kot očitno pove naslov, gre za redke (in neizdane) komade.
    Po prvem komadu War sledijo trije komadi, ki so izšli kot Meshuggah oziroma Psykisk Testbild EP, omejen na tisoč kopij. Naslednja komada, By Emptiness Abducted in Don’t Speak izvirata iz leta 1996 in predhodno nista bila namenjena za izdajo. Sledita demo verziji komadov Abneg…
  • Karrig an Aukon

    26. 10. 2001, Matija Prnaver

    Karrig an Aukon

    Uvoda tokrat ne bo. To pa zato, ker sta edini stvari, ki jih vem o tem bandu ti, da so iz Francije in da zna njihova basistka narediti odlično karamelino vodko (ne boste verjeli, kako je to dobro za pit!). Tako da gremo kar takoj na konkretne stvari.
    Overstep igrajo dokaj klasični heavy metal kar hitrega tempa z nekaj vplivi power metala (med drugim jim uide tudi kakšen runningwildovski riff) in malenkostjo epske pompoznosti (morda celo manowarske). Izraziti ritmi, spevnost, ravno prav ostre kitare (in to dve, ki se odlično dopolnjujeta), vokal, ki se spusti tudi v visoke frekvence,… vse to va…
  • 24. 10. 2001, Matija Prnaver

    Bad Blood

    Hrvatje Bad Blood so končali s snemanjem prvenca naslovljenega To Sin By Silence. Album bo na voljo vsak čas, več o Bad Blood pa izveste na www.bad-blood.com. /M.P.C./
  • Epic (Poetry Of War)

    24. 10. 2001, Matija Prnaver

    Epic (Poetry Of War)

    Epic pri Kataklysm pomeni nadaljno evolucijo. Nekaj revolucionarnih elementov (ki bodo, mimogrede, nedvomno delili mnenja) pa poskrbi za razkošno raznolikost albuma. Če povem konkretno: Kataklysm se predstavijo v kar nekaj tempih, vokal prehaja od brutalnega kruljenja preko vmesnih stopenj do rezkosti, ki zelo očitno zadiši po black metalu, ohranili pa so nekaj nadzvočnega udrihanja po bobnih (beri verblu) in nekaj za njih značilnih kaotičnih ritmov. Riffe v njihovem starem slogu izpodrivajo že mnogokrat slišane melodične pasaže, ki na vsak način hočejo zveneti skandinavsko. Čeprav so jih dobr…

  • 17. 10. 2001, Matija Prnaver

    Pomaranča / Forgotten Eden

    Parje pri Pivki, 29. 9. 2001

    Še preverim na zemljevidu, kje točno naj bi se nahajale Parje pri Pivki in stlačimo se v avto. Ko končno pridemo v to vas, že kar po tradiciji ne najdemo kraja dogodka. Vse mrtvo, nobenega nikjer, zaplezamo se v neko ozko cesto,… dokler končno ne najdemo nekih ljudi, ki nam povedo, da smo na pravi poti. Kva? Jebemti, pa tale cesta pelje v gozd, šumo, gmajno??!!!
    Ampak bilo je prav. Dogajalo se je zunaj, na gozdni jasi. Zelo v redu, da sem s seboj vzel lederco, hehe. Prostor dogajanja je bil ogromen: zgoraj so obiskovalci postavili šotore, spodaj pa sta bili obe bistvi: šank in oder, za katereg…

  • Killing Ground

    16. 10. 2001, Matija Prnaver

    Killing Ground

    Bila so pričakovanja in bili so dvomi, ki jih ni več. Album se je uresničil po najboljšem možnem scenariju. Killing Ground je album, na katerem Saxon ostajajo Saxon, seveda z novimi idejami in novimi klasikami. Ob Killing Ground prejšnji album Metalhead ostaja samo temna senca.
    Album je raznolik in dodelan. Rezultat teh dveh dejavnikov pa je dogajanje, ki se ohranja skozi celo ploščo. Killing Ground najbolj spominja na Unleash The Beast, saj oba predstavljata klasiko novodobnega ustvarjanja banda, poleg tega so komadi ali elementi v slogu njihovega predprejšnjega albuma vse prej kot redkost. N…
  • The Antichrist

    10. 10. 2001, Matija Prnaver

    The Antichrist

    O tem, da Destruction brez Schmiera takorekoč ni, že nekaj časa ni več dvoma. Tako se je izkazalo pred več kot desetletjem, ko je mesarki mojster zapustil band in ponovno z njegovo vrnitvijo ter reunion ploščo All Hell Breaks Loose.
    S ploščo The Antichrist mesarji nadaljujejo prav v stilu prejšnje, s tem da se na trenutke zdijo še ostrejši in še hitrejši. Album vsebuje, če odštejem uvod, deset tipičnih Destruction komadov, nabitih z energijo. Ostri riffi, bliskovite solaže, ki so odlično in morda na malo netipičen način prepletene z ostalimi elementi, rezek, zlovešč vokal in bobnanje, kakršno …
  • Live In L.A. (Death & Raw)

    9. 10. 2001, Matija Prnaver

    Live In L.A. (Death & Raw)

    V diskografijo Death, nespornega pionirja death metala, se je po sedmih studijskih albumih končno vpisala tudi prva živa plošča. Čeprav v času, ko je največ novic o Death povezanih z boleznijo njihovega pevca, kitarista, pisca besedil in glasbe, glasbenega genija Chucka Schuldinerja. Prav ta razlog je tudi pripomogel k odločitvi za izdajo tega materiala, ki za to sprva ni bil namenjen. Karkoli od te plošče gre v Chuckovo korist, to pozdravljam z največjim odobravanjem.
    Material na tej plošči je bil posnet med The Sound Of Perseverance turnejo, v veleznanem losangeleškem klubu Whisky A Go Go. I…
  • 7. 10. 2001, Matija Prnaver

    Odprta nova sezona

    Pred nekaj dnevi sem se zavedel dejstva, da je pred kratkim minilo že dve leti in pol, odkar je bil Paranoid prvič online. Pizdarija, že toliko časa, meni pa se vse skupaj zdi, kot bi se začelo včeraj. In seveda sem se spomnil teh začetkov! Pa čisto prve oblike strani brez slik, v nekaj barvah in brez šumnikov, ha… No, dosti bo oddaje Še pomnite tovariši, boljše je gledati in razmišljati za naprej. Če nisem čisto skrivnosten, imamo načrtov še celo morje in karkoli od tega nam bo uspelo izpeljati, boste seveda lahko v kratkem videli… na Paranoidu!
    Ker je jesen ravno tak čas, ko se tudi v metal sceni spremeni in zgodi marsikaj, še malo o tem. Sezona festivalov se je končala, tudi v Sloveniji odlično. Saj menda ja niste izpustili festivalov kot sta bila Metal Explosion in Metal Arigoni? Čisto konec pa spet ni, letošnjo festivalsko sezono zapira oktobra Metal Koroška, kar pa seveda tudi že veste.
    Jasno, da pa se takle čas na veliko odpre sezona napovedi in izdaj novih plošč (ja, tega, ne lova na race). V trgovinah že najdete cele gore najnovejših izdaj. In te izdaje, verjamete ali ne, so v glavnem zelo dobre. Res, prav presenečen sem nad njimi, kar ne morem verjeti, da je skoraj vsak promo, ki ga dobim, vreden vsaj poslušanja. Vsa stvar je pripeljala že tako daleč, da komaj čakam kakšno tako, “u pizdi” izdajo, pozersko, zajebano, zanič… no, I think you’ve got the point. In to zato, da si bom lahko nad nečem olajšal dušo! Saj veste, v dolgem obdobju dobrih plošč se človeku kar nabere nekaj idej za pljuvanje po nekom. Ja, v bistvu je res tako, malo za šalo, malo zares.
    No, pa še o koncertih. Kar lahko preberete med napovedmi seveda še ni odpovedano. S tem “odpovedano” imam seveda v mislih tiste turneje, ki so odpadle zaradi, če rečem v stilu kot to povejo na TV, trenutnih razmer v svetu. In točno zaradi tega je (kot lahko sami vidite) odpovedana marsikatera turneja. Bo že res, da so teroristi med drugim zjebali tudi to! Naj si nekaj nekam vtaknejo, predlagam kombinacijo no…

  • Vanitas

    3. 10. 2001, Matija Prnaver

    Vanitas

    Italijanski gothic metalci Macbeth so se po svojem prvencu skrili v osamo. Po treh letih se vračajo z drugo ploščo Vanitas in tokrat resnično upam, da bomo v prihodnje o njih slišali kaj več.
    Njihov napredek glede na prvenec je več kot opazen. Vanitas je veliko bolj izpopolnjen, daje občutek (po)polnosti, z boljšo produkcijo in bolj kompliciranimi komadi. Death metalu podoben vokal so spremenili, tako da moško petje na pričujoči plošči slišite v več variantah: od tipičnega gothic (ki se na trenutke ozre proti modernemu black metalu), do čistega in globokega (vendar ne takega iz grla). Z njim s…
  • Cancer

    2. 10. 2001, Matija Prnaver

    Cancer

    Če niste še nikoli slišali za Criminal to pomeni, da ne spremljate čilske (ja, prav berete) metal scene. No, tega ni za zameriti nobenemu Evropejcu. Drugače pa Crminal niso kar tako, saj je njihov vodja Anton Reisenegger, poznan iz legendarnega čilskega banda Pentagram. Na oni strani sveta pa so z leti postali kar kalibri: nastopi pred več tistoč ljudmi, petmestne prodajne številke v domači državi, festivalski nastopi in vrtenje njihovih videov na MTV Latino Headbanger’s Ball (ja, tam daleč še imajo to oddajo), zadnja leta pa so razgrajali tudi po ZDA.
    In sedaj, drago ljudstvo, preselimo se k p…