Domine

Pred slabima dvema letoma so se nam italijanski power metalci Domine predstavili v Ljubljani, zato pri nas niso več neznanka. Sedaj so izdali svoj tretji album Stormbringer Ruler, ki je njihov najboljši do sedaj. Kaj več o albumu ter bandu si lahko preberete v intervjuju s kitaristom Enricom Paolijem.


MATJAŽ:
Pravkar ste izdali tretji album Stormbringer Ruler. Za moj okus je to zelo dober epic power metal album in naslednik prejšnjega Dragonlord. Kaj ti misliš o njem?

ENRICO:
Hvala lepa. Z albumom smo tudi mi zelo zadovoljni. Hoteli smo narediti boljši album od Dragonlorda in mislim, da nam je uspelo. Pravzaprav je bilo novi album veliko lažje napisati, oblikovati in igrati, čeprav je bolj kompleksen od prejšnjega. Snemali smo ga v New Sin studiu, ki je sedaj zelo popularen. Za leto 2002 je že v celoti zaseden (mi smo že rezervirali termin za četrti album). Ko smo poklicali za snemanje Stormbringerja, je bil že v celoti zaseden. Zato smo začeli iskati nov studio, ko nas je konec januarja poklical lastnik Louis in rekel, da je aprila prosto, ker je nekdo odpovedal. Takrat sem imel napisane tri pesmi, tako da smo vzeli ponudbo. Februarja sem napisal še ostale pesmi, marca smo jih vadili in aprila posneli. Kot sem že rekel, z albumom smo zelo zadovoljni. Je kompleksnejši od prejšnjega, v bistvu kaže nek logičen napredek. Je bolj power in epic kot Dragonlord, poizkušali pa smo tudi nekaj novih stvari. Imamo nekaj zelo hitrih pesmi, nekaj zelo heavy, več akustičnih delov s keltskim prizvokom in nasploh imamo več keltskih harmonij, posneli smo balado, ki je nekako v Queen stilu, več refrenov imamo in v nekaterih pesmih celo ženski vokal. Prepričan sem, da bo všeč vsem »metal warriors-om«!

MATJAŽ:
Posneli ste ga že aprila?

ENRICO:
Ja, album je bil posnet, zmiksan in zmasteriran v enaindvajsetih dneh, vmes pa smo imeli tri dni prosto in srečanje z novinarji. Ni slabo za tako kompleksen album. Vendar smo že pred tem v prostoru, kjer vadimo, naredili veliko predprodukcije. Nato smo šli v studio in posneli vse točno tako, kot smo si zaželeli. Pozna se, da smo že prej imeli zelo čisto vizijo o albumu. Na roko nam je šlo tudi to, da je studio v majhni vasici na podeželju, tako da se lahko v celoti posvetiš delu, ker pač ni nič drugega za početi.

MATJAŽ:
Je res, da Strombringer Ruler ni v celoti konceptualen album, da ima v sebi le mini koncept zgodbe o Elricu of Melnibonu?

ENRICO:
Tako je. Na albumu so štiri pesmi, ki tvorijo mini koncept “The Chronicles Of The Black Sword – The End of An Era”, ki govori o zadnjem delu sage o Elricu of Melnibonu, ki jo je napisal čudoviti angleški pisatelj Michael Moorcock. Imel sem močno željo napisati pesem, ki se nanaša na ta, zadnji del, a napisal sem veliko stvari, tako da je bilo dovolj za štiri pesmi. Nisem hotel vreči stran dobro napisanih besedil in zato sem se odločil narediti mini koncept.

MATJAŽ:
Mimogrede, ali je Elric bojevnik na vseh vaših dosedajšnjih naslovnicah?

ENRICO:
Točno. To je Elric Of Melnibone, “Last Of The Dragonlords, Last Emperor of The Bright Empire, The Bearer Of The Black Sword”. Je odličen lik, resnično tragičen in močen, ni enostranska osebnost, kot je to značilno za mnoge junaške fantazijske heroje. Ni žalosten princ, ki mora rešiti princeso iz zmajevih krempljev. On je ena izmed inkarnacij “Večnega Zmagovalca” (Eternal Champion), nesmrtnega bitja, ki mu je usojen večni boj. Elric je glasnik konca sveta. Michaelove knjige so zame neskončni vir inspiracije.

MATJAŽ:
Sem kar predvideval. Že na prejšnjih albumih si pisal pesmi, ki so temeljile na njegovih knjigah. Pa si kdaj pomislil, da bi napisal celoten konceptualni album, ki bi temeljil na Elricovi zgodbi?

ENRICO:
Sem že mislil na to, vendar to ni tako enostavno. Sem velik fan njegovih knjig, velikokrat sem jih prebral in so inspiracija za veliko pesmi. A posneti konceptualen album je čisto druga stvar. Težko bi mi bilo napisati dobro zgodbo, s katero bi bil zadovoljen, ker bi jo potem primerjal z vsemi odličnimi knjigami, ki sem jih prebral do sedaj. Od majhnega sem bil velik oboževalec junaške fantazije, Sword ‘n’ Sorcery in znanstvene fantastike. Prebral sem ogromno teh knjig in če povem po pravici, je večina konceptualnih albumov power metal bandov zelo zanič. Zdijo se kot pravljice za otroke. Zame je to čisto preprosto: če me knjiga navduši, napišem nekaj o njej in če sem z rezultatom zadovoljen, to uporabim. Preprosto. Konec koncev gre za to, da uživaš in si ponosen na svoje delo. Pesem True Leader Of Men je tako nastala na podlagi knjige “Dune” Franka Herberta in istoimenskega filma Davida Lyncha.

MATJAŽ:
Ali lahko na kratko poveš vsebino sage o Elricu?

ENRICO:
Na kratko? Elric je poslednji vladar izumirajoče rase, ki je nekoč vladala svetu. Je inkarnacija tega bitja, ki mu je usojen večni boj. Usoda inkarnacije z imenom Elric of Melnibone je povzročiti poslednjo vojno med Kaosom in Redom ter oznaniti konec sveta v katerem živi, končati Vek in začeti novega. Elric je šibek albino, suhljat, z rdečimi očmi, pomaga mu Stormbringer, Črni Meč (The Black Sword), stvaritev Kaosa, orožje, ki posrka dušo možem, ki jih pobije in to življenjsko moč prenese na Elrica. Meč je zlo bitje, ki ima svoje lastno življenje in pobija tako sovražnike, kot tudi prijatelje in bližnje. Torej je zelo kompleksna oseba. Zgodbe prinašajo vprašanja o življenju, smrti, vojni, miru, sovraštvu, prijateljstvu in so zares fascinantne. Ne pobije samo Arnold Schwarzenegger vseh!!!

MATJAŽ:
Na prejšnjih si bil ti avtor vseh pesmi in besedil, kaj pa sedaj?

ENRICO:
Še vedno delam vse to! Ostalim je res všeč to kar pišem in delijo okuse z mano, tako da je to na koncu dobro narejeno. Pesmi so rezultat skupinskega dela, a vse se začne pri meni, nato pa lahko vsak prispeva še nekaj svojih zamisli. Ponavadi delam s starim Tascam 4 kanalnim rekorderjem. Posnamem osnovne riffe in melodije. Nato naredim kopije za ostale in vsak dela na svojih delih. Pesem skupaj vadimo, spremenimo tisto, kar nam ni všeč in naredimo celoten aranžma. Enako je z besedili in vokalnimi deli.

MATJAŽ:
Te zanimajo fantazijske knjige, jih veliko bereš?

ENRICO:
Veliko. Imam jih na stotine in še vedno jih berem. Tudi stripe, fanzine, filmske revije, znanstveno fantastiko, horror in stare mitologije. Moji najljubši pisatelji so Michael Moorcock, Frank Herbert, H.P.Lovecraft, Marion Zimmer Bradley, Tanith Lee, Clive Barker, J.R.R.Tolkyen, Fritz Leiber, Gene Wolfe, Robert Silverberg, Robert Howard, Stephen King, Edgar Allan Poe in mnogi drugi. Rad imam dobre zgodbe, oče mi je včasih pred spanjem bral zgodbe o Uliksesu in starem Rimu. Morda se je vse začelo tam. Všeč so mi tudi grafični avtorji kot Michael Whelan, Chris Achilleos, Frank Frazetta, H.R.Giger, Roger Dean, Wayne Barlowe, Boris Vallejo, Rodney Matthews in drugi.

MATJAŽ:
Veliko italijanskih bandov piše pesmi na podlagi fantazijskih knjig. Zakaj misliš, da je temu tako?

ENRICO:
Mislim, da se veliko italijanskih bandov pridružuje power metalu. V resnici ne več v taki meri, ker so fani že naveličani različnih klonov in kopij. Nekateri so resnično pri stvari in taka besedila pišejo s pravim občutkom in literarno podlago, kot DoomSword in Mesmerize. Pri njih se vidi, da so jim všeč knjige, o katerih pišejo. Ostali pišejo zelo preproste in otročje zgodbe.

MATJAŽ:
Pesem The Ride Of The Valkyries ima orkestralni začetek in je vaš tribute Richardu Wagnerju. Ti je všeč njegovo delo in na splošno klasična glasba?

ENRICO:
Ja, obožujem Wagnerja in veliko drugih klasičnih skladateljev. The Ride Of The Valkyries je naš poklon Richardu Wagnerji in operi Die Walküre. Začne se z opernim delom, kjer Morby poje kot operni tenor, potem pesem udari in je ena od najbolj epskih srednjega tempa, kar smo jih kdaj posneli. V osrednjem delu igramo aranžma Valkyrie teme iz te opere in zadnji del je odigran z akustičnimi kitarami in žensko vokalistko Leanan Sidhe (Beholder). Wagner je bil prvi glasbenik, ki je povezoval mitološka besedila z močno glasbo in morali smo mu nekaj posvetiti. Po mojem mnenju je nemogoče govoriti o glasbi in mitologiji, ne da bi omenjal Wagnerja. Smo pošten band in spoštujemo svoje navdihe. Valkyrie tema je ena od najmogočnejših tem, ki so bile kdajkoli napisane in res nam je všeč! Mislim, da vsebuje samo bistvo epske umetnosti. Ko sem bil mlajši, sem si kupil One Night At Budokan od MSG (Michael Schenker Group), ki se začne s temo v intru in nato band udari z Armed And Ready. To mi je bilo vedno zelo všeč. Teden pred izidom albuma smo igrali svoj prvi koncert v domačih Firencah in odigrali tri nove pesmi. Ko smo začeli z The Ride Of The Valkyries, so se vsi umirili in poslušali, ko smo prišli do Wagnerjeve teme, so vsi ponoreli! Bilo je noro!

MATJAŽ:
Wagner je torej zelo vplival na vašo glasbo.

ENRICO:
Ja, poskušam poustvariti podobno veličastno atmosfero. Meni najljubše njegovo delo je Trauermarsch iz opere Gotterdammerung (Pogrebna koračnica iz opere Somrak bogov). Všeč so mi tudi ostali skladatelji kot J.C.Debussy, W.A.Mozart, Aaron Copland in L.V.Beethoven, če omenim le nekatere.

MATJAŽ:
Za japonsko verzijo ste posneli tudi Rainbow klasiko Stargazer. Za prejšnji album pa Queen Of The Ryche od Queensryche. Zakaj ravno ti dve pesmi?

ENRICO:
Vzelo nam je kakih 5 sekund, da smo se odličili za ti priredbi. Japonska založba nas je prosila za bonus komad in posneli smo ti dve, ker jih preprosto obožujemo! Queen Of The Ryche si je zaželel Morby, ki je totalen fan Geoffa Tatea. Res je bilo fino snemati vokale in ko je na začetku zapel visoke tone, je steklo v studiu skoraj popokalo! Stargazer je po mojem mnenju prva epska metal pesem, ki sem se jo učil po več ur, ko sem začel igrati kitaro. Pesem je odlična, Ritchie Blackmore, Ronnie James Dio in Cozzy Powell so eni najboljših izvajalcev v rocku. Torej, spet nam je bilo v veselje in poklon bandoma, ki sta nam všeč. To so naše korenine. Če sem pošten, mi bandi iz 90. let niso preveč všeč, bolj so mi tisti iz konca 60. pa do 80. let.

MATJAŽ:
In kateri so ti bandi?

ENRICO:
Moj najljubši band vseh časov so Queen, ki so spremenili moje življenje. Nato sem odkril Thin Lizzy, Gary Moore, Kansas, Jethro Tull, Genesis, Deep Purple, Led Zeppelin, Black Sabbath, Grand Funk Railroad, Emerson Lake & Palmer, Kiss, Angel, Yes, Gentle Giant, Rush, Meat Loaf, King Crimson, Styx, Renaissance, Banco del Mutuo Socorso, Rainbow, Micheal Schenker Group, Scorpions, UFO, Blue Oyster Cult, Uriah Heep, Boston, Alice Cooper, Goblin, Journey, Judas Priest, The Who, Van Halen, Triumph. Kasneje je prišel heavy metal in totalno sem padel v NWOBHM in ameriške bande kot Saxon, Iron Maiden, Samson, Angel Witch, Diamond Head, Def Leppard, Tygers Of Pan Tang, Girschool, Riot, Manowar, Virgin Steele, Warlord, Omen, Helstar, Cirith Ungol, Y & T, Queensryche, Sanctuary, Metal Church, Savatage, Manilla Road, Savage Grace in mnoge druge. Ti bandi so me spremljali skozi vsa leta. Poslušam tudi veliko druge glasbe, na primer Kate Bush, Bob Seger, Tori Amos, Dead Can Dance, Pentangle, Planxty, veliko klasike in filmske glasbe.

MATJAŽ:
Ko sva že pri tvojih začetkih, lahko poveš tudi zakaj je trajalo kar 11 let od ustanovitve banda leta 1986 do izida prve plošče Champion Eternal leta 1997. Verjetno je bilo težko priti do prve izdaje.

ENRICO:
Ja! Še posebej v Italiji v 80. letih, ko ni bilo založbe ali kraja, kjer se je igral metal. Bilo je težko. Bili smo samo otroci, ki so igrali heavy metal in se zabavali. Zasedba ni bila popolna, imeli smo nekaj problemov z znanjem nekaterih članov. Vendar smo bili vsi sošolci, prijatelji, ki so hoteli igrati glasno glasbo. Mislili smo, da smo še kar dobri, potrebnega pa je bilo še veliko dela. V resnici vidim pravi začetek banda v letu 1997, ko sta prišla Morby in Mimmo. Končno smo imeli pravo zasedbo dobrih in resnih glasbenikov.

MATJAŽ:
Nato je šlo vse navzgor. Kaj je vrhunec vaše kariere do sedaj, mogoče kateri od albumov, vaš nastop na Gods Of Metal 2000 z Iron Maiden ali kaj drugega?

ENRICO:
Veliko je stvari, ki se jih spominjam z navdušenjem. Vsakič, ko poslušamo končni miks albuma, je to čaroben trenutek, ko prideš do konca velikega dela in so vsi zadovoljni. Potem prvi nastop s sedanjo zasedbo v Atenah, kjer je bil odziv občinstva odličen. Seveda, evropska turneja z Agent Steel, Riot in Anvil ter nastop na Gods Of Metal festivalu pred 23.000 ljudmi. To so za nas res pomembni trenutki. Zelo dober koncert smo v starem gradu odigrali tudi z Running Wild in Grave Digger. Pomemben je bil tudi Morbyjev prihod v band. Bil sem njegov velik fan, ko je pel še v Sabotage, ki so eden od prvih resnih italijanskih bandov.

MATJAŽ:
In kakšni so bili občutki, ko ste igrali pred 23.000 ljudmi v Monzi?

ENRICO:
Bilo je noro! Občinstvo nas je res čakalo, na oder smo šli ob 14.00, dovolili so nam minuto za sound check. Ko smo prišli na oder, je množica ponorela in začela kričati. Bilo je super, italijansko občinstvo je bilo z nami in mnoge revije so pisale, da smo dobili enega od najboljših odzivov dneva. Koncert so predvajali tudi na televiziji, skupaj z intervjujem.

MATJAŽ:
Si želiš, da bi kdaj nastopili kot headlinerji na takem festivalu?

ENRICO:
Seveda, to je del naših sanj!

MATJAŽ:
Kako pa je kaj s turnejo, imate že kakšne načrte?

ENRICO:
Ne še. Želimo si zopet na turnejo, a dobiti moramo dober glavni band. Problem je, da so zdaj vse turneje preložene zaradi terorističnih napadov. Ne vem. Zagotovo bomo imeli veliko koncertov v Italiji in se vrnili tudi v Grčijo. Potem bi radi nastopali po Evropi in na nekaterih festivalih.

MATJAŽ:
V studiu odigraš vse kitare, solo in ritem, na koncertu pa je to zelo težko. Vzamete na turnejo še drugega kitarista, ali ti vseeno odigraš vse kitare?

ENRICO:
Ne, pet nas je dovolj, da odigramo vse pesmi. Ne potrebujemo nobenega dodatnega kitarista. Riccardo lahko zapolni luknje s klaviaturami, njegov stil je res heavy, zelo kitarsko orientiran. Pravzaprav zna igrati tudi kitaro!

MATJAŽ:
Hvala za intervju, želim vam veliko uspeha z novim albumom. Če imaš še kakšno sporočilo za fane, kar povej.

ENRICO:
Hvala tebi in vsem fanom, ki so nas podpirali do sedaj. Vabim vse ljubitelje klasičnega heavy metala, da si poslušajo naš novi album Stormbringer Ruler. Upam, da vam bo všeč.