MATJAŽ:
Pred kratkim ste končali ameriško turnejo z Dio. Kako je bilo?

CHARLIE:
Bilo je fino, imeli smo nekaj dobrih nastopov, vesel sem bil, da sem videl Dia, bilo je ok.

MATJAŽ:
In kako je bilo nastopati pred publiko, ki verjetno ni navajena tako težke glasbe, kot jo igrate vi?

CHARLIE:
Hej, he, he, občasno je bilo malce čudno. Mogoče je bila publika malce starejša kot smo pričakovali, ampak mislim, da je bilo v redu.

MATJAŽ:
Na enem izmed nastopov v New Yorku ste igrali s Public Enemy. Je ta dogodek obudil stare spomine?

CHARLIE:
Seveda, kar nekaj dobrih spominov, bilo je zabavno igrati skupaj. Imeli smo občutek, kot bi igrali včeraj, bil je dober feeling. Upam, da bomo to lahko še kdaj ponovili.

MATJAŽ:
Če pogledaš nazaj deset let in več, ko ste prvič igrali z njimi, kako pomembno je bilo to sodelovanje za razvoj metala in glasbe nasploh?

CHARLIE:
Kar smo naredili mi in Public Enemy je odprlo vrata mnogim bandom, da so lahko razširili svojo glasbeno smer. Naj gre za Linkin Park ali Limp Bizkit, za vse je pomenilo možnost, da odkrijejo nove stile v glasbi. V nekaterih pogledih je velika drznost sprejeti tako odločitev. Mislim, da se je takrat veliko metal fanov zaradi tega obrnilo proti nam.

MATJAŽ:
Ta odločitev je bila res kontroverzna.

CHARLIE:
Ja, res je bila, ampak takrat si nismo mislili, kakšne posledice bo imela. Ampak veliko bandov je z novim stilom prodalo veliko albumov in zaslužili so veliko denarja, he, he.

MATJAŽ:
Kmalu boste izdali nov album, The Greater Of Two Evils, na katerem ste ponovno posneli nekaj klasik. Zakaj ste se odločili za to?

CHARLIE:
To smo naredili, ker letos mineva dvajset let od nastanka banda in veliko fanov je želelo slišate stare komade. Želeli smo narediti nekaj zabavnega in tako so fani sami izbrali, kaj želijo slišati. Na naši spletni strani je bilo glasovanje in posneli smo komade, ki so dobili največ glasov. Dobili smo zabavo in tudi izziv.

MATJAŽ:
Snemali ste v živo v enem dnevu ali dveh...

CHARLIE:
Ja, dveh dneh.

MATJAŽ:
Verjetno je to čisto drugačen pristop kot pri snemanju navadnih albumov?

CHARLIE:
Gre za drugačen pristop, druga razlika pa je ta, da nas je vseh pet hkrati igralo komade. Nobeden ni delal popravkov in nasnemaval. Poizkusili smo narediti album tako živ kot je le mogoče. To nam je prihranilo čas. Če snemaš tako, gre lažje. Ko pa delaš nov komad, je ta varianta težje izvedljiva, ker komada ne poznaš tako dobro.

MATJAŽ:
Zadnjih nekaj let je bilo dobrih za Anthrax. Izdali ste DVD, nov CD, We've Come For You All je bil v redu, odigrali ste nekaj turnej. Kako ti doživljaš vse to?

CHARLIE:
Počutim se odlično. Počutim se, kot da smo skoraj že dobili nazaj vso popularnost, ki smo jo izgubili. Mislim, da smo v Evropi odigrali nekaj res fantastičnih koncertov in čutimo, da smo posneli zelo dobro ploščo. Občutek posneti dobro ploščo je super in zaradi tega se počutimo odlično. Kajti, ko igraš z bandom toliko časa kot mi in v preteklosti narediš odlične albume, potem si neprestano pod budnim očesom fanov, ki ti govorijo: »O, tako dobri niste bili od Among The Living dalje« in podobno. Zaradi tega moraš vedno gledati na to, kaj si ustvaril v preteklosti, vendar mi želimo gledati v prihodnost, ljudem želimo pokazati, da je naša prihodnost svetla, da čutimo, da sedaj ustvarjamo ene najboljših pesmi svoje kariere.

MATJAŽ:
Ob tem moram pripomniti, da je zadnji album res najboljši z Johnom na vokalu.

CHARLIE:
Hvala, se strinjam.

MATJAŽ:
V vaši karieri ste imeli veliko vzponov in padcev, verjetno je bilo najtežje za vas konec devetdesetih. Kako težko je bilo za vas potem, ko ste bili navajeni prodajati albume v zlatih in platinastih nakladah, naenkrat pa ni bilo zanimanja za Anthrax, sploh v ZDA?

CHARLIE:
Res je, nismo bili tako veliki, kot smo bili včasih. Lahko bi kazal s prstom in krivil to in ono, ampak kakorkoli že, potegniti moraš črto pod vsem in se s tem sprijazniti. Če si dovolj močan, da se s tem sprijazniš, potem je lažje.

MATJAŽ:
V osemdesetih ste bili pri veliki založbi. Kakšen je bil njihov odnos do vas, so vas podpirali?

CHARLIE:
Ah, mislim da ne. Zdi se mi, da so velike založbe dobre le za določen tip glasbe. Ko gre za pop glasbo so zelo dobre, ko pa pride do heavy metala nimajo pojma, kaj delajo.

MATJAŽ:
Tudi v osemdesetih, ko je bil metal popularen?

CHARLIE:
Tudi takrat, ko je bil metal popularen, je bil to bolj pop. Več publike je bilo zato, ker so MTV in radijske postaje vrtele ta popularen heavy metal, ampak nam ni bil všeč. Sovražili smo ga, takrat smo bili zelo, zelo »true heavy metal«. Ni nas zanimalo, kaj se vrti na radiu in za nas je bil bolj pomemben underground in ustna reklama.

MATJAŽ:
Na evropskem trgu ste sedaj pri založbi Nuclear Blast. Kako oni opravljajo svojo nalogo?

CHARLIE:
O njih še nikoli nisem rekel slabe besede. Mislim, da gre za firmo, ki ljubi heavy glasbo in ve, kako se jo trži. Menim, da so dobri v tem poslu, ker ljubijo to delo. Živijo, dihajo za glasbo tako kot mi in to je bil eden od razlogov, da smo se odločili zanje. Vedeli smo, da lahko opravijo nalogo in jo.

MATJAŽ:
Verjetno je tudi lažje narediti dobre albume, če si osredotočen le na glasbo in se ne ukvarjaš s tisoč drugimi stvarmi.

CHARLIE:
Točno tako.

MATJAŽ:
Po albumu Volume 8 je prišlo do nekaterih sprememb v zasedbi, najprej je prišel kitarist Rob Caggiano. Kaj se je spremenilo z njegovim prihodom, kaj je prinesel v Anthrax?

CHARLIE:
Prinesel je... Če pomislim, je Rob zelo old-school tip kitarista. Je mlad, rad ima black metal. Je velik black metal fan in »z brco v rit« nas je spomnil na to, kakšni smi bili in kdo smo. Sam sem bil tega zelo vesel. Zaradi njega igram dosti bolje, veliko več dvojnega bassa, tako kot sem igral včasih, he, he.

MATJAŽ:
Na zadnjih albumih je vedno gostoval Dimebag iz Pantera. Si kdaj mislil, da bi ga imeli v bandu?

CHARLIE:
U, to bi bilo super, ampak on in brat Vinnie imata neko posebno vez in mislim, da nikoli ne bosta igrala ločeno.

MATJAŽ:
Potem je v začetku letošnjega leta odšel Frank Bello. Ga pogrešaš?

CHARLIE:
Ja, ja, poskusili bomo popraviti nesporazume z njim.

MATJAŽ:
Torej je Joey samo začasna zamenjava?

CHARLIE:
Joey je super in nam je veliko pomagal.

MATJAŽ:
Naslovnico za DVD in We've Come For You All vam je naredil Alex Ross, zelo znan avtor stripov.

CHARLIE:
Ja, Alex Ross je eden izmed najboljših risarjev stripov, kar jih obstaja. Zame on ustvarja take umetnine, gledal sem ga pri risanju in sem le opazoval z odprtimi usti: »O moj bog, najboljši je.« Mislil sem si, kdo drug kot Alex bi bil bolj primeren za izdelavo naslovnice? Vse se je izšlo super in naslovnica mi je res všeč.

MATJAŽ:
Ga je bilo težko prepričati, da je sodeloval?

CHARLIE:
Ne, ne, bilo je res preprosto in res sem vesel, da je privolil.

MATJAŽ:
Če se vrneva v osemdeseta, takrat je bilo v ZDA nekaj velikih thrash bandov, nekaj z vsake obale. Pri rapu in hip hopu je vedno rivalstvo med vzhodno in zahodno obalo. Kako je bilo v zlatih letih thrasha?

CHARLIE:
Od samega začetka smo bili prijatelji z Metallico in vedno smo bili kolegi. Na neki točki smo prijateljevali tudi s Slayer, ampak ne tako kot z Metallico. Potem je Metallica postala velika, res velika in prijateljstvo se je spremenilo. A nikoli ni bilo rivalstva, mi na vzhodni obali smo delali, kar smo delali in oni na zahodni obali so delali svoje, tako da nikoli ni bilo zamer in sovraštva.

MATJAŽ:
V začetku devetdesetih ste s Slayer in Megadeth igrali na turneji Clash Of The Titans. Misliš, da je mogoče, da bi se kaj podobnega ponovilo, morda tudi z drugimi thrash bandi?

CHARLIE:
Mislim da je mogoče, da bi igrali mi in Megadeth, Slayer verjetno ne. Kerry King je rekel, da noče na turnejo z nami.

MATJAŽ:
V zadnjih leti lahko dosti beremo o tem, da se Kerry krega z ostalimi bandi in člani le-teh.

CHARLIE:
Ne vem, zakaj. Videl sem, kaj je imel za povedati o nas v preteklosti in nekaj izjav me je prizadelo osebno, ker sem ga imel za prijatelja. Ko se srečava, je ves prijazen, ko pa daje izjave o nas ne razumem, zakaj govori take reči. Nikoli nismo rekli nič slabega o Slayer, vedno smo govorili o njih lepe stvari, imeli smo jih za prijatelje. Izrekel je nekaj res slabih besed o nas in to me je prizadelo.

MATJAŽ:
Kakšni so vaši načrti za prihodnost, mogoče nov studijski album?

CHARLIE:
Ja, ja, moram se začeti koncentrirati na to. Moram misliti na to, ker je že kar nekaj časa, odkar smo imeli nov material.

MATJAŽ:
Torej si ti tisti, ki začne delo za nove komade?

CHARLIE:
Točno tako. Moram si vzeti čas za to in preiti v pravo razpoloženje, potem pa stvari začnejo nastajati. Komaj čakam, da vidim, kaj bo nastalo.

MATJAŽ:
Pred kratkim ste imeli predsedniške volitve, nisi zadovoljen?

CHARLIE:
Nisem.

MATJAŽ:
Veliko glasbenikov je imelo kampanijo proti Bushu, pa tudi to ni pomagalo.

CHARLIE:
Amerika me je razočarala, ne vsi Američani, Amerika pa me je čisto razočarala in mnoge druge tudi. Sranje je, da moramo plačevati za to neumnost in ignoranco. Ampak kaj lahko naredim? Moram se sprijazniti s še štirimi leti neumnosti. Res sem mislil, da ima Kerry priložnost, res sem mislil, da se bo nekaj zgodilo, ampak poglej, kaj se je zgodilo. To je sramota. Tako da prosim povej ljudem, naj ne bodo proti vsem Američanom.

MATJAŽ:
Ah, saj nimamo tako slabega mnenja o vseh, Američani so ok, sploh če so v heavy metal bandih, he, he.

CHARLIE:
Yeah, he, he, he. Jaz pa se moram ukvarjati s tem idiotom še štiri leta, potem ga definitivno ne bo več, he, he. Ampak nek prijatelj mi je rekel: »Poglej z druge strani – metal bandom je šlo vedno bolje, ko so bili na oblasti republikanci.« Tako, da ne vem, bomo videli, he, he.

MATJAŽ:
Upajmo na najbolje. Za konec pa pozdravi še vse Anthrax fane.

CHARLIE:
Moram reči hvala za podporo, za podporo, ki ste jo dali za zadnji album. Ne moreš si predstavljati, koliko nam to pomeni. Hvala za to, da ste ostali z nami in ostanite z nami, kajti mi bomo ostali z vami!