MATJAŽ:
Začniva z vašim prvim koncertom v Sloveniji, na Metal Camp festivalu. Kako je bilo iti na oder direktno iz avta?

DEVON:
Oh, bili smo živčni, če bomo pravočasno prispeli. Bil je ravno čas za naš nastop, tako da smo zapeljali direktno do odra, vzeli opremo in odigrali. Bilo je malo hecno, ker sem mislil, da nihče ne bo vedel kdo smo, vendar je bilo dobro. Ni bilo tako veliko ljudi kot potem zvečer, na žalost, vendar se je zdelo, da so tisti, ki so bili pod odrom, res padli not in res sem bil vesel tega. Bilo je super, to področje Slovenije je naravnost čudovito. Moj bog, cela vožnja tja, mislil sem si, zakaj se sploh peljemo na koncert? Če nam ne uspe, je bila vsaj vožnja čudovita, sapo jemajoča.

MATJAŽ:
Torej si med vožnjo užival.

DEVON:
Ja, nisem pa užival med vožnjo nazaj domov, bilo je dve zjutraj in bilo me je strah, he, he. Saj se spomniš vremena, kakšno je bilo? Precej sovražno in nisem imel več veliko bencina, moral pa sem se peljati naravnost na Summer Breeze festival. Malce strašljivo, vendar smo tudi tja prispeli ravno ob času nastopa, he, he. Tako da smo se pripeljali z enega na drug koncerti, šli na oder in odigrali še en kul koncert.

MATJAŽ:
Morali bi spet priti naslednje leto, ko bo lepše vreme.

DEVON:
Lahko bi igrali tudi v dvorani. Oh, zelo rad bi spet prišel. Spoznal sem veliko prijaznih ljudi, koncert je bil dober, okolica čudovita, reka čista. Res imam rad naravo in pri vas je res odlična.

MATJAŽ:
Majhna država smo.

DEVON:
Vendar imate stvari, ki so res pomembne, prijatelj.

MATJAŽ:
Sedaj živiš v Avstriji in tudi tam je lepo.

DEVON:
Res je lepo, ja, so kraji, ki so podobni tem, kjer sem bil v Sloveniji, najbolj pa je mojo pozornost pritegnila lepota reke.

MATJAŽ:
Živiš na Dunaji?

DEVON:
Zdaj v St. Pöltnu.

MATJAŽ:
Kako pa si sploh prišel v Avstrijo?

DEVON:
Z letalom, he, he. Bil sem poročen z Avstrijko in sem sem prišel pred petimi leti. Po dveh letih sva se ločila, vendar sem ostal, ker sem imel svoj band in nisem hotel vsega pustiti. Na srečo sem se spet zaljubil, tokrat v Rusinjo, ki pa živi v Avstriji, tako da sva se odločila ostati tukaj. In nekako mi je tukaj bolj všeč kot v ZDA. No, pogrešam nekaj stvari, mehiško hrano in nekaj TV oddaj, pogrešam dva ali tri prijatelje, to pa je tudi vse. Na splošno pa mi je življenje tukaj bolj všeč.

MATJAŽ:
Bolj sproščeno?

DEVON:
Zdaj živim v bolj naravnem okolju in včasih mi kdo reče, kako sem lahko zapustil Kalifornijo, ki ima veliko sonca. In to je problem, samo sonce in nič dežja, je problem zaradi prometa, onesnaženja. Na nebu, nad stavbami je nek stalno prisoten rjav oblak. Če letiš nad Kalifornijo, če pristaneš v Los Angelesu, potem vidiš ogromno rjavo meglo in to ljudje vsak dan dihajo. Ko dežuje, za kak dan izigine. Raje imam več dežja in čist zrak, poleg tega imam tudi vrt in ni mi ga treba zalivati, če dežuje.

MATJAŽ:
Na zadnji turneji s Psychotic Waltz bi moral biti zadnji koncert v Sloveniji. Se morda spomniš tega?

DEVON:
Ja, še zdaj obžalujem, da nismo igrali. Je neka hecna zadeva z vozniki avtobusov. Na naši zadnji turneji s Threshold, nas je voznik poskušal prepričati, da bi stvari naredili po liniji najmanjšega odpora. Začnejo ti govoriti določene stvari in tudi takrat je voznik to naredil, zdaj vem. Rekel je, da nam ne bo uspelo. Vozili smo se in začel je govoriti, kako ni možno priti pravočasno in nas prepričeval, da se ne splača. In takrat smo mu verjeli. Ponovilo se je na tej turneji in zdaj nisem več verjel. In seveda nam je uspelo. Mislim, da se vozniki skušajo včasih izogniti zelo dolgim vožnjam. Bilo je kar dramatično, voznik je govoril, da ne bo uspelo, tour manager pa, da moram igrati, da je tam ogromno ljudi in da bodo zelo veseli, ker nimajo veliko dobrih koncertov. Kot hudič na eni in angel na drugi rami, he, he. Na koncu smo se odločili, da je preveč tvegano. Vendar mi je žal za to.

MATJAŽ:
Takrat res nismo imeli veliko koncertov, zdaj pa je stanje veliko boljše. Po tisti turneji je bilo konec Psychotic Waltz. Zakaj?

DEVON:
To je bilo pred šestimi leti in veliko sem že govoril, zakaj. V bandu so bili moji prijatelji iz srednje šole. Verjel sem, da delamo dovolj, da me igranje kitare ne bo minilo. Vendar me čez nekaj let to ni več izpolnjevalo, igrati s temi fanti to glasbo, ne pa igrati kitare. Po prvih nekaj letih me je veselje minilo, odšel pa sem šele leta potem, ko sem zares hotel oditi. Vendar je prvi odšel kitarist Brian. Odšel je takoj, ko smo posneli Bleeding in mislil sem si, kakšno olajšanje, zdaj ne bom vsem zlomil src, banda je tako ali tako konec. Potem mi je Norm povedal, da ga bo za dve turneji nadomestil Steve Cox. Poznal sem ga in sem rekel, ok, še ti turneji. Vedel sem, da bom potem odšel. Potem je odšel še Steve in nato še jaz. Takrat Psychotic Waltz ni bil več tak kot prej. Na vse skupaj smo lahko pozabili, ko je Brian odšel. Ne krivim njega, saj sem tako ali tako hotel oditi in tudi bi. Presenečen sem, da so prenehali, ko sem odšel. Ko smo posneli Bleeding, mi je bilo dano vedeti, da je to moja zadnja priložnost. Dan je bil prepričan, da zaradi mojega petja in melodij, ki sem jih pisal, nismo večji, bolj prepoznani. To je verjel, ker mu je to povedal Scott Burns. Od takrat sem bil nekako tak: »Glejte, olajšal vam bom zadevo, ker mi ni več v veselje. Če me nočete več, ne zapravljajte mojega časa, imam pomembnejše stvari«. Takrat sem napisal Spiral Cathedral, The Haunted, Bright Smoke And Mirros, tako sem pisal. Psychotic Waltz pa so mi dajali glasbo, ki je bila... Ena pesem se je slišala zopet kot Northern Light in brez tega sem lahko živel, brez glasbe, ki so jo delali. Pri prvem in drugem albumu pa me je njihova glasba čisto prevzela. Ko so delali kakšno pesem, sem komaj čakal, da sem dobil posnetek. Z zadnjimi nekaj albumi se je to v meni spreminjalo. Kakorkoli že, razšli smo se zaradi več razlogov. Na koncu smo se odločali tako, da bi bili srečni. In izšlo se je. Ko sem zapustil band sem veliko tvegal, bilo je precej grozno. Precej zastrašujoča odločitev in zato sem ostal še za dva albuma, ki jih sploh nisem hotel posneti. Mislil sem si, da ko bom odšel, jim bo res uspelo in da bom zamudil vse to, he, he. Res sem misli, da se to lahko zgodi, da pride nov pevec in vse skupaj poleti. Včasih se to dogaja, na primer pri Iron Maiden. Potem pa mi je postalo vseeno, kako velik je band, preprosto nisem več hotel biti zraven, nisem hotel preživeti vsega življenja v tem bandu. Hotel sem početi nekaj drugega, producirati svojo lastno glasbo v lastnem studiu. Band pa tega ni hotel, raje bi šli v profesionalen studio. Verjel sem, da lahko res nekaj ustvarim, potrebujem samo orodja. V življenju moraš početi, kar si želiš, tega nisem mogel v tistiem bandu, ko pa sem odšel, se mi je odprlo veliko stvari. Zdaj z glasbo dobim vse, kar sem želel. S tem se preživljam, nisem bogat, zaslužimo toliko kot vsak drug z običajno službo. Delati moram vsak dan, imam leto časa za album, medtem se pripravljam na turnejo, vsak dan imam delo, s produkcijo ali vajami. Imam vsa orodja, ki jih potrebujem, snemam lahko doma, če imam navdih. Imamo dobro založbo, ki izdaja naše albume, lahko nastopamo, imamo občinstvo, ki jih naša glasba res zanima. V bandu sem z ljudmi, s katerimi sem rad, uživam v njihovi družbi. Gre za celotno življenje, glede vsega se zdaj bolje počutim.

MATJAŽ:
Kdaj je začel nastajati Dead Soul Tribe?

DEVON:
Kakšno leto po selitvi na Dunaj. To je bilo leta 1999 in začel sem snemati veliko nove glasbe ter poskušal dobiti pogodbo. Takrat sem se seznanil z založbo Inside Out in dogovarjali smo se skoraj leto, preden je bila pogodba podpisana. In takrat sem začel iskati člane in oblikoval band. Ko smo posneli prvi album, sem imel vse člane za koncerte. To je bil začetek in precej težek. Koncerti za prvi album so bili nekako katastrofalni, ker kot band nismo tako dobro delovali. Jaz sem imel vse te pesmi, albuma sva naredila jaz in Adam in potem sem igral s temi novimi fanti. Nismo še bili uigrani, nismo bili pripravljeni za nastope, vendar je bila nujna skupna izkušnja, morali smo se navaditi na koncerte, da je to postalo bolj naravno. Sicer sem to počel vse svoje življenje, vendar je takrat minilo pet let od tega in moral sem se zopet navaditi, postati dober pri tem. Zato smo nastopali in nastopali in začelo je postajati dobro, potem ko smo odigrali Dynamo Open Air vedno boljše. Zdaj je odlično, razturamo. Ujeli smo se. Končno imamo to, kar sem si predstavljal, ko sem izbral člane. Zdaj je res super.

MATJAŽ:
Za drugi album niste imeli veliko koncertov.

DEVON:
Ravno to je bistvo. V bistvu sem bil presenečen, imeli nismo skoraj nobenega koncerta. Nihče nas ni hotel bookirati, nismo bili poznani, težko je bilo. Dobili smo nekaj nastopov in morda je bilo to celo boljše, kajti kot sem rekel, teh nekaj nastopov ni bilo dobrih. Nismo se dobro odrezali. Zato je dobro, da jih ni bilo veliko, he, he. Potrebovali smo več časa za vaje in usklajevanje, hkrati pa potrebuješ tudi nastope, saj skoraj ni važno, koliko vadiš, v živo postaneš dober le tako, da igraš v živo. Potrebovali smo nekaj izkušenj in ko je izšel The Murder Of Crows, nam je to odprlo vrata, odzivi na album so bili dobri, ljudje so se začeli zanimati za nas in nas bookirali za koncerte. Potem smo sami organizirali manjše turneje in občinstvo je začelo vedno bolj pogosto prihajati, postajalo jim je všeč, dobivali smo res dobre komplimente in spet smo začutili vso to magčnost. Zopet sem začel čutiti vso to magičnost kot včasih in po še eni turneji se je zdelo, kot da smo to magičnost presegli. Po naslednji pa sem si mislil, da očitno stvar deluje, res je vsakič bolje. Zdaj nas spet kakšen mesece ne bo in mislim, da bo res super.

MATJAŽ:
Prvič sem vas videl lani v Salzburgu z Nevermore.

DEVON:
Aha, oh, tisti koncert ni bil tako dober.

MATJAŽ:
Zame je bil.

DEVON:
O, kul, kul. Veš, tisto je bila čudna zadeva. Živim v lepi hiši, ki sem jo najel. In takrat kitare nisem igral kaka dva tedna, stalno sem selil stvari, nalagal na tovornjak in vse prepeljal v hišo, popravljal, urejal stvari, roke sem imel precej uboge... Potem me je poklical Roland in rekel, da imamo možnost igrati pred Nevermore tisti in naslednji dan. Rekel sem, da nikakor ne, žal, da sem zaposlen in ne znam več igrati kitare, he, he, da se mi ne zdi dobra ideja, a da naj me pokliče nazaj, če bodo ostali jezni. Čez nekaj minut je spet poklical in rekel sem ok. Bil pa sem na Dunaju in morali smo v St. Pölten po opremo ter se vrniti na Dunaj. Skoraj nemogoče, a nam je uspelo, prišli smo ravno ob času nastopa, he, he. Ne spomnim se, kako je koncert izgledal in kako se je slišalo. Spomnim se le, da sem bil popolnoma nepripravljen, občinstvo pa je bilo res kul. Vsi so rekli, da je bilo dobro. Vendar je zdaj drugače.

MATJAŽ:
Veliko bolj ste sproščeni in delujete kot pravi band.

DEVON:
Ja, definitivno.

MATJAŽ:
Avgusta ste izdali nov album The January Tree. Zanimiv naslov.

DEVON:
Naslov in naslovnica sta bila prvo, česar sem se spomnil, še preden sem napisal kakšno pesem. Poklical sem Travisa, ki oblikuje naslovnico in rekel, da se bo naslednji album imenoval The January Tree. Spredaj je zimsko, staro mrtvo drevo. Zadaj pa so od bliže vidne veje, iz katerih poganjata dva ali trije novi listi. Če dovoliš, da te ta podoba nagovori, potem lahko začneš razumeti, za kaj v resnici gre. Težko je povedati v le nekaj besedah, za kaj gre, vendar ta slika vsebuje vse informacije o tej misli. Če že moram povedati z besedami, hm, gre za to, kako popraviti svet.

MATJAŽ:
Kako popraviti svet?

DEVON:
Ja, ker so trenutno vsi prepričani, da se svet pojavlja le kot drevo na naslovnici albuma. Da je brez življenja, brezupno. Glej, vso to onesnaževanje, vsi pa še vedno vozijo avtomobile, to nas ubija in ljudje glede tega nič ne ukrenejo. Potekajo vojne in vsi so prepričani, da bo prišlo do apokalipse, da se bo svet nekega dne končal v jederskem napadu. Vsi to verjamejo in v bistvu zaradi tega prepričanja ne morejo narediti ničesar, da bi se to ustavilo. Glavo bodo potisnili med kolena, v pozicijo za trk in upali, da ne bodo več živi, ko se zgodi. Vsi sprejemajo to kot resničnost in to ni res. Ni res, svet se da popraviti, spremeniti, te probleme se da razrešiti in odgovoriti, kako to narediti. Samo en čudež in kar naenkrat drevo postane spet zeleno in živo. Samo drobcen, preprost čudež, ko se list prebudi. In samo ta list je potreben kot dokaz, da drevo ni mrtvo. In z vsakim novim listom, ki se razvije, drevo postaja zeleno, je živo. Enako je s svetom. Ne spreminjamo sveta kot takega... Jaz ne spreminjam tebe, Busheve administracije, naftnih družb, spreminjam sebe. Preprost poskušam biti zeleni list.

MATJAŽ:
Eden ti, eden jaz...

DEVON:
In če se vsak od nas odloči in se zbudi v to življenje, lahko svet pozdravimo čez noč. Le z našimi osebnimi odločitvami.

MATJAŽ:
Upam, da se bo tako odvijalo.

DEVON:
Če se ne, lahko krivimo edino sebe. Če ta svet propade smo mi tisti, ki smo to povzročili, dovolili, da se to zgodi. Ljudje govorijo: »Uh, če Bog obstaja, zakaj dovoli, da se dogajajo te grozne stvari«. Jaz pravim, če Bog obstaja, zakaj mi dopuščamo, da se te grozne stvari dogajajo. Po znani zgodbi nas je Bog ustvaril in nam kot dar dal svobodno voljo, možnost izbire. In ravno zato se Bog ne bo vmešaval in ustavil vseh grozot, ki se dogajajo. Če hočejo to početi, naj to počnejo. Bog zagotovo ni srečen, vendar se ne bo vmešaval, to je obljuba. In nisem veren, verjemi, nisem kristjan, budist, nič, vendar verjamem v Boga, imam svojega Boga. To je Bog, ki nima interesa me soditi ali kaznovati in to je isti Bog, ki je ustvaril modro nebo, zelena drevesa in ptice, reko, toplo sonce in hladen dež, okus sadja, okus jagod, breskev, okus vsega kega, kar prihaja z dreves. Vse te stvari, ki jih pripisuješ Bogu, to je narava, vsaj za to je odgovoren Bog. In če pogledaš, ima vsa narava eno funkcijo in to je, da je oboževana. Vse v naravi je tako dih jemajoče, kdorkoli je že ustvaril to, kjer živimo. In zame je to umetnost take neverjetne dobrote in skrbi, za vse podrobnosti, da bi svet bil tak kot nekoč. In da imamo sposobnost to ceniti, čutiti hvaležnost, sposobnost čutiti ljubezen, biti navdahnjeni, sprejeti kar nam je dano in morda iz tega narediti še kaj boljšega. Vidiš, da je bilo namensko, to namenjaš svojim otrokom. Vse kar hočeš je, da bodo imel vse kar potrebujejo, da bodo srečni. In zakaj to počnemo? Ne, da bi jih kaznoval zaradi njihovih odločitev, tako je, kar želiš, to je ljubezen. To je najmočnejša sila v univerzumu, povezuje vse ljudi in vsa živa bitja. To bi morali sprejeti in tudi vsakič malo bolj dajati, delovati v večini situacij v naših življenjih z ljubeznijo. V vseh dejanjih, ni važno, če kupuješ ali prodajaš hrano, to je način za ljubezen, vpeljati jo moraš v vse, kar počneš. To mislim s prebujanjem. To mislim s tem, da si zeleni list. Vsak, ki ga vodi ljubezen, ne bo počel stvari, ki jih počnejo tisti, ki jih vodi pohlep, zaslužek, maščevanje ali jeza. V določenem trenutku nas motivirajo te stvari, naš največji potencial pa je, da se dvignemo nad temačna čustva in dajemo najboljše kar lahko ponudimo, drug drugemu, potem bomo v raju.

MATJAŽ:
Misliš, da je to možno?

DEVON:
Vem, da je. Ker je to stvar odločitve znotraj vsakega posameznika. Če pa se bo zgodilo, to je drugo vprašanje. Kako boš preživel svoje življenje? Kar lahko rečem je, če si se odločil odločati sam, ne glede na to, kaj bo naredil vse ostali svet, kaj lahko izgubiš? Kaj lahko izgubiš, če v sebi zbudiš to ljubezen? Hej, vsak, ki te bo srečal bo zato bogatejši, najbolj pomembno pa boš bogat ti, ker si ti tisti, ki izkuša najboljše, kar ima to življenje ponuditi.

MATJAŽ:
Ok, vrniva se k glasbi.

DEVON:
Nazaj k glasbi, he, he. Radi tudi rockamo he, he, he.

MATJAŽ:
Na The January Tree je tudi tvoja stara pesem, Just Like A Timepeace. Zakaj si se jo odločil uvrstiti na album?

DEVON:
To pesem sem hotel obuditi že od kar je bila narejena. Ko sem leta 1993 posneli solo album, je bila v bistvu posneta dvakrat. Povedal sem že, da sem sanjal o lastnem studiu. Takrat je bila to le teorija, brez kakršnegakoli znanja, kako se to dela. Rekel sem si: »Kupil bom mešalko, snemalnik, šestnajst kanalov? Je dobro, šestnajst kanalnik zveni odlično. Ok, to bi moralo biti dovolj za album.« In potem sem to posnel, zvenelo je res slabo, he, he. Ker sem imel mešalko, ne preveč dobro, nisem poznal razlike. No, s to opremo sem posnel super album, ki se je slabo slišal. Za bobne sem uporabil mašino in odigral vse instrumente sam. Posnetke sem poslal v Nemčijo, kjer so jih posneli na 24 kanalnik in z novimi osmimi kanali dodali pravega bobnarja. Mene ni bilo tam, izbrali so ga oni. Potem so rekli, da je kvaliteta posnetka tako drastično različna, da bi bilo treba na novo posneti tudi bass. Rekel sem, da poznam nekoga, ki to lahko naredi. Potem pa sem mogel prileteti še sam ter znova posneti vokale. Hoteli so, da na novo posnamem tudi kitare, vendar zaradi tega nisem hotel nazaj v Nemčijo. Kitare je odigral nekdo drug in na koncu sem se veselil, da imam na albumu vse te dobre glasbenike. Ko pa sem ga poslušal, poslušal sem ga samo enkrat v življenju in mi nikakor ni všeč. Zgrešili so vse, vse podrobnosti, ki sem jih vnesel. Ne morem se jeziti nanje, to bi moral storiti sam. Od tu izhaja mentaliteta, da moram sam posneti vse instrumente na Dead Soul Tribe albumu, ker imam glede pesmi določena pričakovanja. Celotno pesem lahko zgradim sam, vsako malenkost naredim zavestno. Vsak majhen zdrs po bassu, poslušati moraš pozorno, nek del odigram trikrat in vsakič malo drugače. In te majhne podrobnosti so pomembne. Zato sem želel zopet posneti Just Like A Timepeace. Nihče ne pozna pesmi, album se ni nikoli prodajal in to sem hotel spremeniti, to pesem hočem igrati v živo in zdelo se mi je, da je to lahko Dead Soul Tribe pesem in večina jo bo videla kot novo. Kakorkoli, zdaj je pesem taka, kot mora biti, kot je bila takrat prvič, vendar sem jo ponovno zgradil z res dobro opremo. Zdaj imam res dover studio in vem, kako moram delati. Sem tudi malo starejši, pametnejši, tako da sem jo zdaj lahko odigral bolje in spremenil aranžma, da je še boljša. Zdaj mi je res všeč.

MATJAŽ:
Kot si že rekel, vse posnameš sam, razen bobnov. Za tabo pa je vendar cel band, zakaj torej sam?

DEVON:
Ko sem vse skupaj začel je bilo z namenom, da albume delam tako kot sem ti opisal. Hotel sem popolno avtonomijo. Ni mi šlo za sodelovanje z drugimi ali kompromise, pač pa da naredim pesmi, ki so v moji glavi. Slišim celotne kompozicije, do najmanjših podrobnosti, zato ne zapisujem ali berem not, kar sem potreboval je bila snemalna oprema in tako sem lahko začel delati pesmi, ki jih slišim v glavi. Premislim o kitarah in posnamem, premislim in posnamem bass, dodam še vokale in občutim ritem, s tem postane pesem res neverjeten proces, ker izrazi nekaj, kar je v moji domišljiji, v resnično življenje. V Dead Soul Tribe imam možnost te realizacije in občutek je čudovit, da lahko sanje pretvorim v resničnost. Ne rečem: »Ok, Roland, tukaj imaš bass, ugani kaj mislim.« Veš, kaj mislim. Se mi tudi ne zdi smisleno, da bi posnel bass linijo, ki bi se jo on moral naučiti in jo potem spet posneti. Zato se samo nauči pesmi, da lahko igra v živo in enako je z Rollzom na kitari. Dead Soul Tribe je live band.

MATJAŽ:
Ko delaš pesmi, je pomembno, v kakšnem razpoloženju si?

DEVON:
Ja, moram biti srečen. Malo je ironično, ker moja glasba zveni nekoliko žalostno. Vendar če sem res žalosten, mi ni do igranja. Karkoli takrat igram, mi ne zveni dobro. Moram se dobro počutiti, moram biti zadovoljen, potem lahko naredim karkoli, he, he.

MATJAŽ:
Na odru je vaš nastop zelo intenziven, poln emocij. Kako jih doživljaš ti?

DEVON:
Zame res drži, kar si rekel, res je intenzivno in čustveno, zaradi te glasbe, ki jo imam res zelo rad. Zelo rad igram in ko to počnem pred publiko, ki to rada posluša, se ta energija stalno vrača sem in tja med nami in občinstvom in postaja vse večja in večja. Moj bog, ne poznam ničesar podobnega temu, je globoka čustvena izkušnja in hkrati zelo izčrpljujoča, ko končaš, si zelo utrujen.

MATJAŽ:
Septembra ste končali turnejo s Threshold, zdaj greste na turnejo z Rage. To bo nekoliko drugačna izkušnja, ker se mi zdi, da imate vi in Threshold bolj skupno bazo fanov kot vi in Rage.

DEVON:
No, glede tega nisem prepričan. Ne vem, kaj imamo skupnega s Threshold. Nisem vedel, kako nas bodo sprejeli njihovi fani, ker je Threshold eden tistih preračunljivih bandov, ki igrajo z natančnostjo in zvenijo popolnoma enako vsak večer, vsak večer zvenijo odlično. Dead Soul Tribe pa bolj vodijo emocije, tako da lahko včasih slišiš nekaj izjemnega, včasih pa več napak, recimo pri mojem igranju kitare. Odvisno je od večera, ko me slišiš. Jaz naredim predstavo in izražam občutja, ki me prevevajo tisti trenutek. Ali če povem takole. To ni nekaj novega, tako so nastopale vse rock zvezde, stari klasični heavy metal kitarist kot Jimmy Page, Ritchie Blackmore ali Jimi Hendrix, ko so igrali, se je odvijala predstava. Včasih nekje zgrešiš nekaj tonov zaradi tega, kar še počneš na odru. Včasih pa jih zadaneš ali še dodaš kakšnega, tako da gre za čarobnost trenutka in nihče, vključno z nami, ne ve natančno, kdaj se bo ta čarobnost pojavila. Pa tudi ko so napake, ravno to je to. Če nas hočeš slišati zaradi glasbenega perfekcionizma, potem te morda ne bi zanimal naš koncert, po drugi strani pa, če ti je glasba zabava in nisi tako strog kritik, potem ti bo naš koncert morda všeč. Nihče ne reče, da je slišal napake, čeprav sam vem, da so. Vsak bo rekel, da ni opazil.

MATJAŽ:
Zdi se mi kul, da so na koncertih tudi napake, ker bi bilo drugače dolgočasno slišati točno tisto, kar je na albumu.

DEVON:
Lahko ti povem, kako je bilo. Totalno smo jim bili všeč, naša glasba in ne vem, čigava publika je bila. Igrali smo v dvoranah kot Z7 v Prattelnu, kjer smo dvakrat ali trikrat igrali tudi s Psychotic Waltz, le da smo imeli malo občinstva, kakih sto v precej veliki dvorani. S Threshold je bila vsaka dvorana nabita, tudi Z7. Po eni strani lahko rečem, uau, Threshold imajo veliko fanov, po drugi strani pa se spomnim, da je publika pri nas začela vzklikati že pri prvem komadu. Kar pomeni, da so ti ljudje poznali tudi nas. Tisti, ki nas niso, pa zdaj vedo za nas. Veliko jih je prišlo in povedalo, da so prišli pogledat Threshold, a da smo super, kupili so album in želeli avtograme. Res kul reakcije, tako da mislim, da kar imamo, kar delamo, je lahko všeč veliko ljudem, želijo nekaj, ne vem kaj je, nekaj netipičnega. Ko bomo na turneji z Rage, bo občinstva še več in gotovo imajo radi tako glasbo, tako da se mi zdi, da smo lahko všeč tudi njim. In če je to res, potem bomo s takim tveganjem dosegli vedno več ljudi.

MATJAŽ:
Morda boste šli za naslednji album na headlinersko turnejo?

DEVON:
Ja, veš, to bi bilo lepo. Vajen sem headlinerskih turnej v manjšem obsegu, vendar me ne moti, da bi še kako leto ali dve nastopali kot predskupina z različnimi bandi in privabili vse v njihovih občinstvih, ki so odprti za našo glasbo. Leta nazaj smo igrali pred Papa Roach, ko smo posneli prvi album, in veliko fanov smo dobili od tam, samo z enega koncerta. Tako da bi bili morda uspešni, če igramo pred občinstvom, ki nas običajno ne bi videlo in to počnemo.

MATJAŽ:
Mislim, da imate prednost, ker ste unikatni.

DEVON:
To je lepo slišati, ker obstajajo ljudje, ki jih moramo doseči in svet je treba rešiti pred še eno rap generacijo, he, he.