MATJAŽ:
Bomo začeli leta 2001, ko je bil v K4 vaš zadnji koncert do letos. Potem dolgo ni bilo ničesar slišati o vas. Kje ste bili, kaj ste počeli?

DALI: Veš kako, dela je bilo ogromno. Vse skupaj je bolj tehnične narave, kot kaj drugega. Problem je v tem, da je vse čakalo na studio. Studio je moj in od Blaža (bobnar, op.av.). Čakali smo na nov studio, prej je bil na drugi lokaciji in smo ga prestavili sem. Drug razlog je ta, da je bila prioriteta bolj na drugih bandih, studio je bilo pač potrebno vzdrževati. Potem so se vmes našle luknje, ki smo jih zapolnili z Dusk Delight in potem je prišla plošča s takšno zamudo. Glavni razlog za zamudo je ta, da smo delali vse sami.

MATJAŽ:
Vse pesmi so bile v bistvu narejene že pred odmorom. Koliko ste jih potem še spreminjali?

DALI: Velikokrat smo se vrnili nazaj, ker smo ugotovili, da lahko v tem trenutku naredimo boljše, kot smo takrat. Ta plošča ni bila narejena v kosu, kot je to primer pri nekaterih bandih, ki se zaprejo v studio in naredijo ploščo, ampak smo jo raztegnili na tri leta. S tem smo se tudi mi izpopolnili, tehnično, midva z Blažem tudi producentsko in seveda je potem težko pri nečem pogledati skozi prste, če veš, da bi nekaj lahko naredil bolje.
ANDRAŽ: Te pesmi niso bile posnete samo enkrat, ampak ne vem, desetkrat?
DALI: Ne vem če bi lahko rekel pravo številko. Kitare smo snemali nekajkrat, nekje smo ponovili bobne, tako da nisem več sledil temu. Na koncu je še vedno bilo veliko zadev za popraviti, a smo rekli, da je že skrajni čas, da se gre naprej. Plošča je takšna, kot je bilo v tem času možno najboljše narediti. To je to in mi smo vsi zelo zadovoljni z izdelkom.

MATJAŽ:
Če primerjaš pesem, ki ste jo dali na kompilacijo s ploščo, potem so razlike očitne. Tudi recimo klaviature so bile tam še bolj »children-of-bodomske«.

ANDRAŽ: Tam se ni še toliko časa posvečalo aranžmajem samim. Tukaj pa sta svojo vlogo odigrala oba gosta, ki sta delala aranžmaje. S temi zadevami se ukvarjata tudi v svojih bandih, to sta Tomaž od Siddharte in Gašper od Obidil. Definitivno sta prispevala svoje k plošči, je pa res, da smo se veliko bolj poglabljali v aranžmaje. Tisti demoti so bili narejeni, bom rekel, v primerjavi s procesom kot je plošča nastajala, zelo na hitro. Tukaj pa smo se posvečali aranžmajem, zbirali so se soundi, razmišljalo se je o vseh stvareh, kakšni so zvoki, kakšno atmosfero bodo dali. To je bil proces, ki je trajal tri leta in to je izgledalo tako kot recimo pri kiparju, ki vzame kos kamna in potem kleše vanj in nastane nekaj takega, kar si je predstavljal. Tisti demoti pa so bili neko vmesno obdobje, vaja za ploščo.
DALI: Takrat je bila tudi tendenca, da se sami ukvarjamo s klaviaturami, potem pa smo ugotovili, da je najbolje, da to dela nekdo, ki zna. Ampak imeli smo nekaj idej, ki so prišle na ploščo in sta jih samo onadva oplemenitila. Ideja je bila ali moja ali od Andraža, pri Enter My Dreams se je tudi Blaž posvečal nekaterim efektom. To smo naredili mi in tudi v prihodnje bomo poklicali ljudi, ki to obvladajo. Nekateri bandi se sami spuščajo v to, mi pač mislimo, da se ne splača.

MATJAŽ:
Mastering je bil narejen v ZDA?

DALI: Mastering je zelo taka zadeva, ki lahko veliko naredi. Lahko naredi nič, lahko pa veliko pokvari in je zelo tvegano kam daš delati mastering, kaj boš dobil, kaj bi lahko dobil, pa nisi in veš, da bi lahko dobil. Odločili smo se poslati posnetke v mastering hiše in narediti testen produkt. Od desetih približno, kolikor smo jih poslali po svetu, smo bili najbolj zadovoljni z rezultatom Davida Torreya iz ZDA in potem je bilo jasno, kam bomo poslali.

MATJAŽ:
Sama z Blažem pa se še raje nista spuščala v to?

DALI: V tisti fazi je bilo toliko drugih stvari, da tudi časovno ne bi zneslo, da bi to delala. Pa tudi še danes sem prepričan, da mora mastering delati nekdo, ki ni bil v stiku z miksom, ker lahko bolj objektivno pristopi k delu kot nekdo, ki je obremenjen s tem, kako morajo zveneti kitare, vokal. Kljub temu, da bi verjetno lahko naredil tak mastering, sem prepričan, da mora to delati tretja oseba.

MATJAŽ:
Še preden je plošča izšla se je zamenjala zasedba. Ostali ste brez kitarista, kako je bilo potem najti novega, je bilo težko?

DALI: Vprašali smo nekaj ljudi. Nekaj od teh se je ustrašilo zaradi tehnične zahtevnosti naloge. Ni bilo ravno tako, da se išče kitarista, to sem bolj sam iskal po svojem spominu in poznanstvih. Nekaj ljudi sem vprašal, nato sem se spomnil na Dadota, ki že dolgo časa igra v underground kranjskih bandih, Obduction in še nekaj jih je bilo. Dadota smo preizkusili, poizkusili smo ga navaditi na nekaj stvari in še vedno se mora naučiti nekaj, kar se tiče ostalih stvari pa je fenomenalen. Mislim, da sodimo skupaj, da bo v prihodnje samo še pozitivno.

MATJAŽ:
Pred tem si igral že v nekaj bandih in sedaj ni prvič, da je prišlo do konfliktov. Ali pri takšnih stvareh nikoli ne popuščaš in ne sprejemaš mnenj drugih?

DALI: Lahko bi se reklo, da sem zelo strog glede tega in stremim k ciljem, ki si jih postavim. Ne samo osebno, tudi z bandom stremimo k ciljem, ki si jih postavimo. Mogoče se sliši čudno, ampak jaz od ljudi, s katerimi delam v službi, v bandu ne zahtevam, da smo ne vem kakšni kolegi, ker imamo vsi skupaj cilj z bandom nekaj doseči. In dokler to štima mislim, da smo lahko kolegi, če pa to ne štima, mislim, da band ne more funkcionirati. Kar se tega tiče zelo profesionalno gledamo na to, je pa še lepše, če smo kolegi, kar tudi smo. Če pa zaškriplje pač poizkusimo to rešiti, če pa se ne da po velikih poizkusih se v bandu sklene, da tako naprej ne gre in se naredijo določene poteze.
ANDRAŽ: Bi še jaz tukaj nekaj dodal. Gre za to, da smo vsi prerasli tisto obdobje, ko je bil cilj vsakega igrati v nekem bandu in uresničevati neke ideje. Predvsem tiste o druženju in o bandu, kot o nekem kolektivu prijateljev. Ne pravim, da to ne obstaja še sedaj, ampak tukaj smo ljudje v bandu, ki imamo cilje nekaj narediti, uspeti na nek način. Kot glasbenik se vsak želi izpopolnjevati, naučiti se nekaj novega, želi nove izzive in dejansko se je to tudi dogajalo s samim bandom. Bili so ljudje, ki so prišli v band in smo dobro funkcionirali skupaj in konec koncev naredili tudi super ploščo, ampak dejansko so se ti cilji nekje razšli. Dejstvo je, da ta band zdaj funkcionira že polprofesionalno. Polprofesionalno na ta način, ker se ne preživljamo s tem, ampak z vidika vložka vsakega človeka pa definitivno funkcionira profesionalno. To pomeni, da mora vsak vaditi po štiri ure na dan. Več ali manj ves denar vlagamo v glasbo in ogromno svojega časa namenimo temu. Seveda nekaj pričakujemo od tega, drugače tega ne bi počeli. Je pa kombinacija nekega entuziazma in ciljev, to pa definitivno.

MATJAŽ:
Vrnimo se nazaj k albumu. Že sam booklet je nekaj posebnega. V njem so slike obrazov moškega, ki si sledijo skozi vse faze od starosti do mladosti. Kje ste dobili idejo za tak booklet?

ANDRAŽ: Tako bom rekel, dizajn samega bookleta je naredil Boštjan Pavletič, vizualna plat je 100% njegova, idejna plat pa je nastala skupaj v pogovorih, ko smo razmišljali o izgledu bookleta. Zraven je sodelovala še Katja Petrin in mislim, da sta se takrat skupaj pogovarjala o dveh variantah, od katerih je ena takoj odpadla, ker nam ni bila všeč. Nekaj v zvezi z barbikami, škrati, to ni šlo skozi he, he. Potem smo se odločili za drugo varianto, ki je v bistvu pripoved nekega človeka skozi čas. Vsak ima svoje zgodbe in ti greš skozi življenje in imaš različne trenutke v življenju. Iskali smo koncept, kako bi na posluh malo različne pesmi združili skupaj in smo ugotovili, da so to zgodbe, ki so nastajale s tem, ko je nastajala cela plošča. Ves ta trileten proces, to so zgodbe in vsaka je lahko sama zase, skupaj pa so celota. Iz nekih različnih feelingov je nastala zgodba in tako smo dali naslov Stories. To pa smo še vizualno podkrepili, ideja pa je bila izvorno Boštjanova in Katjina. Onadva sta to zakuhala.

MATJAŽ:
Zanimivo je, da pri vas vsi sodelujejo pri nastajanju pesmi, pri besedilih. Ni tako kot pri nekatrih bandih, kjer večino naredi en sam.

DALI: Na tej plošči tega ni, naprej ne vemo, kako bo, če po pravici povem. Preprosto nam ne ostaja toliko časa, da bi delali na novem materialu. Tukaj pa je vsak, razen Blaža, ki je bobnar in mu je težje prispevati kot nam delal približno enako.
ANDRAŽ: Tukaj bi dodal eno stvar. Pri nas velja eno pravilo in sicer, da ponavadi v izvoru ne delamo pesmi skupaj, vsak predstavi svojo idejo in jo oblikuje do take ravni, da jo predstavi bandu in potem jo ostali malo nadgradijo. Načeloma pa sem mnenja, da moraš kot avtor sam realizirati svojo idejo. Večurne vaje, ko več ljudi skupaj preigrava, so zelo zamudne. Ima pa vsak možnost, da naredi nekaj in da to prinese. Ponavadi je tako, da je na pesmi nek nosilni avtor in soavtor. Nekdo, ki je imel prvotno idejo in nekdo, ki jo je nadgradil, skupaj pa nato še band kot celota. Tako da se na tej plošči križamo, Dali, Dejzi, jaz, ne vem pa kako bo naprej z Dadotom.

MATJAŽ:
Na plošči me je zelo presenetil tvoj čisti vokal.

DALI: Smo razmišljali, da bi tega v prihodnje še več tega uporabljali, ampak še ne vemo, kako bo.
ANDRAŽ: V bistvu glede na to, kako se je vokal snemal na tej plošči, obstaja še rezerva, seveda pa je odvisno od tega, v katero smer bo šla glasba. Sedaj smo imeli te čiste vokale kot neke vložke, bil je refren, ki se je pojavil in če skupaj sešteješ, tega ni veliko. So neki utrinki, ki gredo čez in to je to. Bomo pa videli, brez veze se je omejevati pri ustvarjanju, ker te bo tvoja inspiracija peljala tja, kamor te pač bo, brez veze se je upirati temu.

MATJAŽ:
Videli smo, da ste tudu v tujini začevali dobivati dobre odzive. Je bil samo Metal Hammer ali še kaj več?

DALI: Kolikor vem, so bile še na nekaterih tujih internetnih straneh zelo visoke ocene pred izidom, Metal Hammer. Sedaj pa ne vem, pošiljali smo še na nekatere druge revije in nisem bil obveščen, niti ne kdo drug, če je kaj pisalo.
ANDRAŽ: Mislim, da je sedaj še nemški Rock Hard poslal zahteve po nekih dodatnih informacijah. Samo mislim, da je to neka podstran, ki se ukvarja z novimi bandi. To je bilo zanimivo s tem Metal Hammerjem. Sami sploh nismo vedeli, da smo notri, izvedeli smo v debatah na Paranoidu. Pričakuješ, nisi pa naročen na vse te stvari in včasih ti uide.
DALI: Z založb še ni bilo nič pozitivnega, nekaj odgovorov pa še nismo dobili.

MATJAŽ:
Tuje založbe mogoče odbije že to, da piše Slovenija in mogoče niti ne poslušajo.

DALI: Mi še kar verjamemo, da je pot.

MATJAŽ:
To sigurno, ampak če bi pisalo Dusk Delight – Švedska, bi sigurno že bili pri kakšni založbi.

ANDRAŽ: Možno ja, ampak ne smeš odnehati, to je dejstvo, sploh pa ne sedaj, ko si posnel ploščo in vso energijo vlagaš not, čeprav te včasih prime, da bi vse skupaj pustil. Ko si utrujen in daš ploščo gor, potem pa si rečeš, ne, gremo naprej. Bomo videli, pošiljali bomo še naprej, čakamo še odgovore. Če bodo ti negativni, bomo pošiljali še naprej. Tako so delali tudi drugi.

MATJAŽ:
Pripravljajo se prvi koncerti, dva imate napovedana.

DALI: Ja, dva imamo napovedana. So še drugi, ampak niso sigurni, zato jih še ne moremo objaviti. Planira se približno pet, šest koncertov po Sloveniji in mislim, da se obeta nekaj tudi tujine. Ampak tudi še sam ne vem, koliko je sigurno, ker to nam ureja Tina. Ne bi upal sedaj reči karkoli.
ANDRAŽ: Dejansko datumi še niso potrjeni, tako da je brez veze govoriti o njih. Bi pa samo eno stvar poudaril. Mogoče se bo kdo spraševal, zakaj imamo samo pet, šest koncertov v Sloveniji. Dejstvo je, da mi delamo tudi na oderskem performansu. To pomeni vključno s scenografijo, lightshowom in takimi zadevami. Enostavno smo rekli, gremo malo dvignit ta nivo oderskih nastopov na metal sceni. Zato morajo biti izpolnjeni tudi določeni predpogoji, kot je velikost odra, itd., že samo zaradi same scenografije in zahtev ozvočenja. Zato se je včasih težko dogovoriti za koncert. Čisto jasno je, ko mi postavimo svojo ceno, je to zaradi stroškov, ki jih imamo s svojo kramo in da plačamo ljudi, ki se trudijo za nas. Dejansko za ljudi, ki pridejo na koncert in ne za nas, konec koncev.

MATJAŽ:
Že če samo pogledaš te bobne, ne gredo na vsak oder.

DALI: Tudi to, potem pa še druge stvari, ki so večje od bobnov. Vse boste lahko videli. 15. maja v KUD-u. Načeloma se mi zdi, da se da tujini približat in da ni Slovenija nekje, da se ne bi dalo. Za vzor si nismo postavili slovenskih bandov, ker vidimo pot, da se da vse skupaj, cele koncerte malo dvigniti. Se pravi, da ni tipično, band, slabo ozvočenje, nekaj samo da žge, po domače povedano.

MATJAŽ:
Pred kratkim ste prenovili spletno stran, ki je tudi na zelo visokem nivoju.

ANDRAŽ: Tukaj se moramo spet zahvaliti nekomu drugemu, teamu Webshocker. Tukaj je bil nosilec projekta Grega Čarni, ki je zasnoval cel webpage. Z njim dela še Matjaž Valentar. Onadva sta izdelala stran, dizajn pa je naredil Sašo Dornik. Dobre ljudi imamo, ki delajo za nas in imamo srečo, da verjamejo v nas in nas podpirajo. Brez tega to ne bi bilo izvedljivo, ker dejansko te stvari so bile arejene na lepe oči n, ker se pač poznamo. In ker mogoče verjamejo v nas, da nam bo mogoče kdaj uspelo in da jim bo to poplačano.

MATJAŽ:
Na page ste dali za poslušati tudi cel album.

DALI: To smo naredili, ker se nam je zdelo smiselno, saj nihče ne more preprečiti kopiranja. Tudi mislimo, da glasba naj gre med ljudi in jo tudi delamo za ljudi. Zaenkrat imamo eksistenco rešeno drugje, tako da ni bilo razloga, zakaj tega ne bi naredili. Založba nas ne drži za vrat, zato smo rekli, dajmo to gor.

MATJAŽ:
Za konec pa še sama kaj povejta, naredita reklamo za Dusk Delight.

ANDRAŽ: Vse bi povabil, da 15. maja pridejo na promocijo plošče v KUD France Prešeren v Ljubljani. Mislim, da bo en dober žur in eno presenečenje, kot tudi sam nastop.