AJDA:
Kako je na turneji, do sedaj ste imeli že kar nekaj koncertov.

FRANK:
Do sedaj je bilo odlično. Je kar posebna turneja, ker veliko pesmi igramo v drugačnih aranžmajih. Za nas je res kul in lepo je videti ljudi v vseh različnih državah, ki res padejo not, uživajo v glasbi, jo razumejo... Zelo dobro gre.

AJDA:
Nekje sem prebrala, da ste v Berlinu igrali v cerkvi.

FRANK:
Oh, to je bilo res nekaj posebnega, atmosfera je bila krasna. Zaradi velikega prostora je bilo precej odmeva. Vzdušje je bilo res kul, bilo je 800 ljudi in vsi so sedeli v cerkvenih klopeh. Bilo je malo čudno ampak res nekaj posebnega.

AJDA:
Ste koncert mogoče posneli na video?

FRANK:
Ja, v bistvu imamo nekoga na turneji, ki s kamero snema veliko stvari, koncerte, backstage, dogodke na turneji. Seveda je snemal tudi v Berlinu in mogoče bomo z materialom kaj naredili, video ali DVD, bomo videli.

AJDA:
Pred evropsko turnejo ste nekaj koncertov odigrali tudi v ZDA, Kanadi, Mehiki in Čilu. Kako je bilo tam?

FRANK:
Tudi tam je bilo odlično. Še posebej v Južni Ameriki in Mehiki so bile reakcije ljudi presenetljive, res so energični in to je lepo doživeti. V Santiagu v Čilu je bilo na koncertu ogromno ljudi, skoraj 3000 in bilo je neverjetno. Tam smo bili prvič in vsi ti ljudje so res padli v našo glasbo, bilo je super.

AJDA:
Kako torej na koncertih ustvarjate to posebno atmosfero?

FRANK:
Vedno poskušamo na vsakem koncertu narediti največ. Vsako pesem, ki jo igramo, vsako noto poskušamo igrati z vsem srcem, s strastjo. Včasih je težko, a večinoma nam publika da veliko energije in potem je lažje, lahko daš več od sebe. Pri tem smo kar uspešni, postajamo boljši in boljši. Navsezadnje gre za strast in glasbo, v njej je veliko čustev in to nam gre kar dobro.

AJDA:
Imate tudi novo basistko, Marjolein. Kako ji gre?

FRANK:
Zelo dobro. Veliko mlajša je od nas, a gre ji dobro, je zelo dobra glasbenica.

AJDA:
Kdaj je prvič igrala z vami?

FRANK:
To je bilo lani januarja na Nizozemskem, z njo smo nastopili na festivalu. Poznamo pa jo že kar nekaj let, doma je tudi v istem mestu kot mi.

AJDA:
In kako je imeti v bandu še eno žensko?

FRANK:
Ja, to je dobro. Všeč mi je, da je band mešan.

AJDA:
Verjetno je s tem zadovoljna tudi Anneke.

FRANK:
Ja, tudi ona uživa, kul je.

AJDA:
Povejva še kaj o albumu Sleepy Buildings. Gre za polakustičen, live album, je pa tudi neke vrste best of. Kako ste izbrali pesmi zanj?

FRANK:
Ja. No, kar smo naredili je, da smo na papir napisali veliko pesmi, si jih predstavljali v mislih in poslušali originalne verzije. Potem smo nekaj stvari preizkusili, veliko na klavirju. Nekatere pesmi niso delovale in smo jih preskočili, preizkusili pa smo veliko različnih aranžmajev. Kljub temu, da smo pesmi zelo hitro izbrali, prenovili in zvadili. Vse smo morali narediti v dveh mesecih, jih predelati, odigrati koncerta, vse posneti. Mislim, da so izpadle kar dobro. Preizkusili smo veliko pesmi in na albumu so tiste, ki so najbolje izpadle.

AJDA:
Nekaj pesmi je tudi z vaših najzgodnejših albumov, kako ste se lotili teh?

FRANK:
V bistvu smo jih morali ponovno aranžirati, napisati. Te pesmi je bilo najtežje predelati, ker so bolj določena zvrst glasbe, zato smo jih morali precej spremeniti. Ampak ravno to je bilo najbolj zanimivo, ker smo morali vse obrniti popolnoma drugače, vse spremeniti, kar nam je precej dobro uspelo.

AJDA:
Ali na koncertih igrate vse pesmi z albuma, ali spreminjate set listo?

FRANK:
Ne, bolj ali manj imamo enak repertoar vsak večer. Če imaš zaporedoma veliko koncertov, potem odkriješ nekakšen popoln niz pesmi, ugotoviš, katera je dobra in katera ne. Zato imamo zadnja dva tedna skoraj vsak večer enako set listo.

AJDA:
Ti si v The Gathering že skoraj 15 let in v tem času se je vaš stil stalno spreminjal. Lahko poveš nekaj o teh spremembah?

FRANK:
Mislim, da je do sprememb prišlo zaradi dejstva, da smo si vedno širili svoja obzorja s poslušanjem različnih zvrsti glasbo, tudi bolj eksperimentalne, klasične, stvari iz moderne pop industrije. Po mojem je prišlo do spremembe interesov. Gledano v celoti pa mislim, da če poslušaš naše prve albume kot na primer Always in nato zadnje albume, še vedno lahko prepoznaš enako tipično atmosfero, tako da se to ni toliko spremenilo. Bolj so se spremenili aranžmaji in tip zvokov, ki jih uporabljamo, občutek, ki je danes bolj groovy, mogoče bolj energičen.

AJDA:
Kako bi torej opisal vašo glasbo? Je atmosferična, melanholična, raznolika...

FRANK:
Mislim, da je. Težko jo je opredeliti, mislim, da je atmosferična dober opis. Je rock, ni več metal... Alternativen, atmosferičen rock.

AJDA:
Koliko je spremembe v glasbi vplivala Anneke?

FRANK:
Kar precej. Z njo smo lahko naredili več stvari, nič več ni bil pomemben samo zvok kitar, lahko smo preizkušali različne stvari. Spremenila je kar precej, ker nam je dala nove ideje pri ustvarjanje glasbe, to je pozitivno.

AJDA:
Ste bili presenečeni nad njenim glasom? Poje res odlično, ima poseben glas, nekateri ga opisujejo kot angelskega, magičnega. Ima po tvoje res tako močno karizmo?

FRANK:
Ja, še posebej na odru. Res je performerka in zelo dobro zna pritegniti pozornost ljudi. Mislim, da je to dobro, veliko karizme na odru.

AJDA:
Ste bili ostali člani bolj potisnjeni v ozadje, ko je prišla v band?

FRANK:
Glede tega nam je bilo bolj kot ne vseeno, ker v resnici sploh nismo igralci, performerji. Jaz sem bolj glasbenik in veliko se skrivam za svojimi klaviaturami, drugi pa za svojimi instrumenti. Mi samo igramo glasbo in dobro je, da imamo karizmatično pevko, »frontwoman«.

AJDA:
Si glasbo študiral ali si se klaviature naučil igrati sam?

FRANK:
Večinoma sem se naučil sam, imel sem le nekaj privatnih učnih ur. Klaviature so nekaj drugega kot klavir, gre bolj za določene akorde in trike s prsti.

AJDA:
In če bi imel klasično izobrazbo iz klavirja, bi ti to pomagalo?

FRANK:
Mislim da. Zanimivo, da si to omenila, ker so klaviature, ki jih uporabljam na teh koncertih kot pravi klavir, električen klavir s tipkami kot na pravem klavirju in nanje se tako tudi igra. Zadnje čase poskušam izboljšati svojo tehniko s klasičnimi deli, na primer z deli ruskih in drugih pianistov, ki so mi všeč. Nekatera klasična glasba mi je res všeč in poskušam ugotoviti, kako jim je uspelo te stvari narediti, zanimivo je. Če lahko igraš klavir, potem lahko igraš tudi klaviature, ker se je po mojem mnenju najtežje naučiti igrati klavir.

AJDA:
Kakšno glasbo pa še poslušaš?

FRANK:
Zadnje čase so mi všeč britanske zadeve, recimo Radiohead, tudi bandi, ki niso tako znani, na primer Elbow, ti so zelo dobri. Tudi postrock kot Mogwai. Potem iz Kanade na primer Godspeed You! Black Emperor, iz ZDA stvari kot The Flaming Lips, Mercury Rev. Vse to je zelo zanimiva glasba in veliko je take, ki ni znana, a se jo splača preizkusiti. Še vedno je veliko glasbe, ki pa je ne vidiš na televiziji, na MTV.

AJDA:
Kar vrtijo na MTV ni preveč dobra glasba.

FRANK:
Ne, sploh ne, in na Nizozemskem je isto, samo stranje. Še vedno pa obstaja dobra glasba.

AJDA:
Kje dobite inspiracijo za glasbo in besedila?

FRANK:
Mislim, da veliko iz dogodkov v vsakodnevnem življenju. Najbolj pomembna inspiracija pa so ljudje. To se je v bistvu spremenilo. Zame osebno so bile prej vir navdiha stvari kot narava ali dobra knjiga, dober film. Dandanes pa na nek način bolj srečevanje različnih ljudi. Ne vem, zakaj se je to spremenilo.

AJDA:
Torej ne pišete o domišljijskih temah, bolj življenjskih izkušnjah.

FRANK:
Ja, o življenjskih izkušnjah. Sam sicer ne pišem besedil, to je bolj vprašanje za Anneke, a kar se tiče izmišljanja novih melodij in glasbe, me najbolj navdihuje vsakodnevno življenje.

AJDA:
Kako poteka proces pisanja komadov, pridejo na primer najprej klaviaturske linije ali besedila?

FRANK:
Večino časa je tako, da imam jaz idejo na klavirju ali pa Rene na kitari ali klavirju. Potem skupaj delava na idejah in poskušava iz tega narediti pesem. Večinoma je tako in potem se nama pridruži še Anneke, ki zapoje vokalne linije in hkrati piše besedila.

AJDA:
V zadnjem času je kar nekaj drugih bandov z ženskimi vokali, ki so ali pa postajajo popularni, na primer Within Temptation, Nightwish, After Forever, Lacuna Coil, Evanesence. Kaj misliš o tem?

FRANK:
To je definitivno dobro. Všeč mi je vsa glasba in če prihaja iz srca, potem si popularnost zasluži. V bistvu teh bandov, ki si jih omenila, ne poslušam, a to še ne pomeni, da ne želim, da bi bili znani. To je dobro tudi za nas, dobro je, da se dogaja.

AJDA:
Za nekatere od njih ste vzorniki, poslušajo vašo glasbo, pri vas dobijo inspiracije.

FRANK:
Mogoče res. Res je, da smo bili eden izmed prvih takih bandov. Vedno poskušamo narediti kaj novega in mislim, da je naša glasba danes drugačna od njihove. A to je ok.

AJDA:
Kaj misliš o vaših rojakih Within Temptation, vedno bolj so vidni tudi v mainstreamu, na televiziji itd.

FRANK:
Ja, kar precej so vsepovsod. Kot sem že rekel, to ni zame, preveč je bombastično. Seveda pa smo veseli zanje, že dolgo se tudi poznamo in dobro razumemo.

AJDA:
Kakšne načrte pa imate The Gathering za prihodnost?

FRANK:
Najprej bomo končali turnejo, čez teden in pol. Potem gremo domov in aprila bomo delali na soundtracku za japonski film, to je za nas pomembna stvar. Nato bomo pisali nove pesmi zase in nastopili na nekaterih poletnih festivalih. Zatem pa mogoče posneli nov album. Ne vem natančno, a to imamo v načrtu.

AJDA:
Kaj pa lahko pričakujemo od današnjega nastopa?

FRANK:
Hm. Prvič smo v Zagrebu in na Hrvaškem, tako da bo za nas kar razburljivo. Bo zelo tiho, veliko lahkih pesmi za poslušanje, kar je seveda logično, saj je polakustičen večer in upam, da vam bo všeč.