MATJAŽ:
Konec oktobra je izšel tvoj prvi solo album Tage Mahal, kako se počutiš?

JON:
Res dobro. Zelo sem zadovoljen z albumom in upam, da v njem vsi uživajo, toliko kot sem ga jaz užival delati.

MATJAŽ:
Mislim, da je album zanimiva kombinacija vseh Savatage obdobij, vendar še malo bolj temačen.

JON:
Ja, sem bolj temačen tip, he, he.

MATJAŽ:
Zakaj naslov Tage Mahal?

JON:
No, naslov v bistvu prihaja od mojega brata Crissa. Preden je preminil, sva skupaj delala na materialu za njegovo ploščo. To bi bila instrumentalna kitarska plošča in tako jo je hotel poimenovati, Tage Mahal. In če naslov tako črkuješ, potem ima nekaj povezave s Savatage. Ko sem pripravljal album, sem v bistvu hotel band poimenovati Jon Oliva's Tage Mahal in album Pain, vendar so bili neki pravni problemi. Moral sem nekaj narediti, zato sem imeni preprosto zamenjal, da ne bi imel težav. Naslov torej prihaja od Crissa, hotel sem nekaj njegovega, povezavo z albumom.

MATJAŽ:
In Pain zato, ker je bolj temačno?

JON:
Je zaradi temačnih tem in podobno. Veliko sem se naučil o stvareh, ki sem jih dal skozi, moje strahove, fobije, demone, s katerimi sem se boril in podobne zadeve. Razrešitev teh stvari je bila nekako čustveno boleča, album je zelo čustven. Ime se mi je zdelo kul in zdaj je band Pain, so moja bolečina, he, he. Smešno je, vsakič, ko band predstavim komu, rečem: »Rad bi vam predstavil mojo bolečino.« To je malo humorno pretirano, ampak je samo ime. Ustreza pa, ker je album bolj temačen.

MATJAŽ:
Prva pesem je The Dark. To je tudi najbolj tipična Savatage pesem na albumu.

JON:
Sprva je bil začetek te pesmi mišljen za Savatage. In ja, vem, kaj misliš. Verjetno vse kar naredim, nosi v sebi Savatage stil ali se k temu nagiba, ker oboje piše ista oseba. Vendar sem na to ponosen. Mislim, da sem v letih s Savatage razvil svoj lasten tip zvoka, s katerim se ljudje lahko identificirajo.

MATJAŽ:
Naslednja People Say – Gimme Some Hell pa je sestavljena iz naslovov Savatage pesmi.

JON:
Tukaj se nisem mogel ničesar spomniti, to sem napisal zadnjo. Ko sem se enkrat peljal v studio, poslušal to pesem in se poskušal spomniti kakšnega besedila, mi je na misel prišel uvodni verz »I told you about the sirens and hunger for flesh«. Naenkrat se mi je posvetilo, obrnil sem in se odpeljal domov, vzel vse Savatage albume, jih dal na tla, začel pregledovati in začel sem se iti neke vrste besedno igro. Rekel sem si, da bo to kul. Nekj takega kot bi lahko naredil John Lennon, ko je povezoval določene pesmi. Hotel sem videti, če lahko naredim pesem iz vseh Savatage naslovov. To bi bil moj poklon Savatage.

MATJAŽ:
Že dolgo nisi čisto sam naredil celotnega albuma, zadnje Savatage albume sta vedno delala skupaj s Paulom O' Neillom. Ti je to pomembno?

JON:
Bilo je drugače. Kot si rekel, pri Savatage sva bila vedno jaz in moj brat ali oba in Paul. Zdaj je bilo čudno, ker že dolgo nisem pisal besedil. Včasih sem pomagal Paulu, mu predlagal nekaj verzov tu in tam ali se spomnil refrena. Vendar je običajno on skrbel za besedila, ker mu gre to tako odlično. Zdaj je bil to zame izziv, vendar sem imel v sebi veliko stvari, ki sem jih moral spraviti ven in v pesmih sem bolj ali manj povedal vse kar sem hotel. Bilo pa je drugače, nisem imel nikogar za refleksijo. To je bil kar težko, vendar sem zaradi tega še bolj trdo delal in mislim, da mi je to pomagalo. Tudi, da sem zdaj boljši pisec pesmi.

MATJAŽ:
Kako pa je s tvojim glasom? Na albumu si precej dobro odpel.

JON:
Ja, moj glas se izboljšuje, he, he. V bistvu sem šel na nekaj inštrukcij, potem ko sem izgubil glas pri Savatage. Veliko let je trajalo, da sem si zopet pridobil samozavest in mislim, da sem na tem albumu glas spravil na raven, kjer mi ni neprijetno in naredil pesmi, primerne za moj glas danes. Pri Savatage sem naredil veliko napak, bili smo zelo mladi in nismo vedeli, kaj počnemo. Samo pisali smo pesmi in nismo imeli pojma o tem, da bi bile napisane v oktavi, ki jo pevec lahko zapoje, he, he. Pri veliko pesmih sem ugotovil, da jih bo težko zapeti, ker smo jih napisali dve oktavi višje, kot sem lahko zapel, zato sem začel v bistvu kričati in se res naprezal, da sem te pesmi lahko odpel. Vendar sem se veliko naučil in se prepričal, da je vse na albumu v okviru zmožnosti mojega glasu.

MATJAŽ:
Mislim, da si se definitivno popravil od Poets And Madmen.

JON:
Ja, hvala, he, he. Tisto je bil težek album, ker je bilo veliko pesmi napisanih za Zaka, ne zame. Ni pa bilo časa, da bi vse posneli znova, zato sem moral odpeti kar se da najbolje. Pri tem sem bil dostikrat razočaran, vendar je življenje pač tako, to se včasih dogaja. Vseeno se mi zdi Poets And Madmen dober album, ne briljanten, ima pa nekaj super trenutkov.

MATJAŽ:
Na primer Morphine Child.

JON:
Ja, odličen trenutek.

MATJAŽ:
Ljudje, s katerimi si sodeloval na svojem albumu, so bili prej v Zakovem bandu Circle II Circle.

JON:
Lahko ti povem zgodbo, ker so ljudje stvari pomešali. Edini, ki je igral na Zakovem albumu je Matt Laporte. Ostali so prišli po snemanju, Zak je potreboval band za turnejo in predlagal sem mu svoje prijatelje, vendar jim skupaj ni šlo. Zak je bil takrat v precej obupani situaciji, jaz pa sem vedel, da bodo lahko to naredili. Zak je dobil drugega otroka in bi zelo malo delal, tega pa si ti fantje dolgoročno niso želeli. Namesto, da bi stvari vlekli naprej, so se po turneji odločili, da grejo svojo pot. Dva meseca pred snemanjem sem vedel, da niso več pri Zaku, tako da so bili na voljo in ker so moji prijatelji, je bila izbira očitna. Poznal sem njihove sposobnosti. To se je zgodilo, ne pa, da sem jih Zaku ukradel ali kaj takega.

MATJAŽ:
Nisi pa hotel, da bi na albumu sodeloval kdo iz Savatage?

JON:
Ne, nisem. Če bi kdo sodeloval, bi bil to verjetno Chris Caffery. Vendar je delal svoj projekt, veliko mu je pomenil in nisem se hotel vmešavati. Bilo je dobro iti stran in delati z drugimi glasbeniki, s Sava fanti sem delal vsa ta leta. Bilo je malo čudno, vendar super, dobro je šlo.

MATJAŽ:
Na albumu je igral tudi Steve Wacholz. Kako si ga prepričal?

JON:
Dal sem mu veliko denarja, he, he. V resnici Steve živi blizu mene, preselil se je na isto področje. Vsake toliko časa ga srečam in tisti dve pesmi, No Escape in Nowhere To Run, sta me močno spominjali na Savatage. Nekega dne sem ga poklical, da snemam album in da me dve pesmi res spominjata na stare čase in če bi šel z mano v studio. Bil je navdušen, prišel je in kot včasih sva skupaj naredila stvari, bilo je zelo zabavno. Hotel sem, da je del tega, poznam ga že od njegovega 14. leta. Bilo je zabavno, spominjala sva se in veliko ogovorila o Crissu, kako sva sama vadila, ker je Criss takrat delal dve uri dalj kot midva. V zgodnjih letih sva s Stevom velikokrat vadila skupaj, delala na pesmih in čakala Crissa, da pride. V tem vzdušju sva naredila tudi ti dve pesmi, kot bi verjela, da čakava Crissa. Bilo je odlično, čustveno, zelo sem užival.

MATJAŽ:
In kaj počne Steve te dni?

JON:
Steve ročno izdeluje nože. Kot včasih kovači in pri tem je neverjeten. Dobro mu gre in vesel sem zanj. Ima probleme s sluhom, kar je imelo veliko pri tem, da je nehal igrati, saj bi drugače oglušel. Ima svoj posel, dobro mu gre in pogosto ga vidim.

MATJAŽ:
Zakaj si se sploh odločil za solo album?

JON:
To sem že od nekdaj hotel narediti. To sem načrtoval približno takrat, ko je Criss umrl in takrat je nesreča vsem spremenila življenje kot orkan in idejo sem potisnil ob stran. Rekel sem si, da se moram osredotočiti na Savatage in to sem naredil. Zdaj, po Poets And Madmen turneji, bilo nam je težko, s turnejo smo bili pri koncu v Los Angelesu, ko se je tukaj v New Yorku zgodil 11. september. Vsi smo bili čustveno izčrpani, potrebovali smo počitek in rekel sem, če želim to narediti, je zdaj pravi čas, ko imajo ostali odmor in delajo, kar želijo. Delujemo že 23 let in lahko razumem, da vsak hoče za nekaj časa stran. To se mi je zdela odlična priložnost, da to naredim zdaj, ne pa, ko bom star 60 let.

MATJAŽ:
Vendar kolikor vem, načrtuješ v enem letu izdati še dva albuma.

JON:
Ja, v naslednjem letu ali dveh bom začel delati na tem. Imam že veliko materiala, tako da bom šel na turnejo za ta album, da vidim, kako bo šlo in če bodo vsi zadovoljni, se bom lotil še enega albuma.

MATJAŽ:
Kdaj pa začneš s turnejo?

JON:
Začnem decembra mesec v Grčiji. Tam bo nekaj koncertov, potem se vrnem domov za praznike, nato pa načrtujemo evropsko turnejo za januar ali februar. Iščemo več različnih možnosti in skušam videti, kaj je zame najboljše. Vem, da bomo tudi na veliko poletnih festivalih, to bo zelo zabavno. V Evropo pa pridem pozimi.

MATJAŽ:
Nekako upam, da pride s tabo Chriss Caffery s svojim solo projektom.

JON:
To se lahko zgodi. O tem sva govorila in videla bova, če bo kaj interesa. Možno je, ni pa še določeno. Bilo bi kul.

MATJAŽ:
Kot vem boš igral tudi nekaj starih Savatage pesmi.

JON:
Zelo neznane, ki jih še nikoli nismo igrali v živo ali le nekajkrat. Vem, da bom moral na svojih koncertih igrati tudi Savatage pesmi, zato bi rad naredil nekaj drugačnega. Mislim, kolikokrat so me fani slišali peti Edge Of Thorns, he, he, he. Zdelo se mi je, da bi bilo zanimivo slišati pesmi kot Hounds ali Ghost In The Ruins.

MATJAŽ:
Hounds sem ti hotel predlagati, kaj pa Streets?

JON:
Oh, seveda, karkoli. S temi fanti, John Zahner mi pomaga na klaviaturah, je zame vse lažje.

MATJAŽ:
Rekel si, da načrtuješ še dva solo albuma, kaj pa Savatage?

JON:
Savatage načrtujemo album za 25. obletnico in delam na materialu za to. Hočem, da je nekaj posebnega, na njem bodo tudi pesmi, ki jih je z mano napisal Criss. Našel sem jih na stari kaseti, za katero sem pozabil, da obstaja. Delam na teh posnetkih, da bi jih oživil, tako da bodo na albumu tudi Crissovi prispevki, kar se mi zdi super. Snemali bomo naslednje leto, leto in pol, v krajših obdobjih. Sestavljamo tudi DVD, zbiramo posnetke. To bo torej naslednji Savatage izdelek, ki bo verjetno na voljo 2006. Kar nekaj časa bo trajalo, ker je naša 25. obletnica, bo na albumu igral tudi Steve Wacholz, morda Alex Skolnick. Poskušal bom vplesti vse in bomo videli, kaj se bo zgodilo.

MATJAŽ:
Tudi Damond Jiniya?

JON:
Ja, tudi Damond.

MATJAŽ:
Kaj pa sodelovanjem s Chrisom za Dr. Butcher?

JON:
Januarja bova posnela tri pesmi za re-release. Remastiran bo in na njem bodo tri nove pesmi, zelo zabavno bo. Na albumu bodo tudi originalni demo posnetki, tri ali štiri nove pesmi. Posnela sva jih v Philadelphiji s Halom Patinom iz King Diamond in še enim bobnarjem, ne morem se spomniti imena, he, he.

MATJAŽ:
Prej sem te pozabil vprašati. Album si posnel v manjšem studiu, produkcija ni bila tako velika kot pri Savatage.

JON:
Ja, ni bila. Audiolab sem uporabil, ker so lastniki moji prijatelji. Je super prostor za igranje, ima odlično atmosfero in album sem hotelo posneti nekoliko old-school. Nisem ga hotel posneti na računalnik, pač pa na trak. Zvok mi je ljubši, zame je večji, toplejši, močnejši. Zato sem šel tja. Vse sem posnel na trak in v Morrisound studiu sem vse prenesel na računalnik in zmiksal. Močno priporočam ta studio, odličen je in cene so razumne.

MATJAŽ:
Kakšne so reakcije ostalih Savatage članov ali Paula O'Neilla?

JON:
Paulu je všeč. Videl sem ga te dni, v Atlanti na koncertu Trans-Siberian Orchestra. Poslušal je album in zelo mu je všeč. Tudi Alu Pitrelliju in Chrisu Cafferyju. Z Johnnyjem še nisem govoril, pustil sem mu CD in sigurno ga bo poslušal. Fantje me zelo podpirajo in to cenim. Z nobenim od njih ni problemov, vedeli so, da si to močno želim narediti in so se strinjali.

MATJAŽ:
Zakaj v živo ne igraš s Trans-Siberian Orchestra?

JON:
Ah, veš, vzelo bi mi preveč časa za ostale stvari, ki jih hočem narediti. Trans-Siberian Orchestra bo deloval še veliko let in to lahko počnem, ko bom star 50 ali kaj takega, ko ne bom več hotel peti Hall Of The Mountain King, he, he. Všeč mi je, kar napišem za njih, vendar je to moja popolnoma druga strani in s tem nočem nastopati. V bistvu je to zame bolj način preživetja. Čeprav mi je glasba všeč, je ne bi nujno izvajal na odru, he, he.

MATJAŽ:
Na odru si bolj zabavljač.

JON:
In temačnejši kot Trans-Siberian Orchestra, he, he, he.

MATJAŽ:
Misliš, da bo Trans-Siberian Orchestra kdaj nastopil v Evropi?

JON:
Ja, mislim, da bodo prišli, da delajo na tem. Mislim, da potrebujejo še en album, da bi lahko prišli v Evropo, ker tja verjetno ne bi šli za božično turnejo. Moralo bi biti bolj kot Beethoven's Last Night. Naslednji album bo instrumentalen z različnimi klasikami kot na primer Carmina Burana in podobno. Ko bo album narejen, takrat bodo verjetno načrtovali evropske nastope, ker bodo imeli dovolj materiala za dve uri in pol. Nastop v Atlanti je bil absolutno briljanten. Light show je verjetno na ravni Pink Floyd koncerta.

MATJAŽ:
Torej so v ZDA res ogromni.

JON:
Res ogromni, večkrat platinasti. Neverjetno je, 22. decembra igrajo v Madison Square Garden. Šlo je od nečesa, kar je brbotalo, do nečesa, kar je eksplodiralo in bilo je zelo dobro za vse udeležene. Sodelujejo vsi fantje iz Savatage in za ljudi, ki so trdo delali celo svojo kariero je lepo končno videti, da se jim nekaj vrača, splača. Končno si lahko kupimo avto, he, he.

MATJAŽ:
Torej s Savatage niste zares...

JON:
S Savatage smo bili zelo uspešni v zgodnjih časih, imeli pa smo slab managmenet, ki nam je kradel in veliko denarja smo porabili za neumnosti. Kar naenkrat smo bili zadolženi za 5 milijonov dolarjev, to je veliko denarja, vse smo morali odplačati. Ja, vsi člani smo veliko žrtvovali, da smo Savatage ohranili vsa ta leta. Vse je bilo zaradi banda, ne denarja. Po Crissovi smrti nismo več zaslužili. Vedno smo denar vložili v turnejo ali naslednji album. Ko delamo s Savatage, ne porabimo 10.000 dolarjev, pač pa 210.000 dolarjev za album, he, he. Veliko časa namenimo za albume, ker hočemo, da so kvalitetni, tega pa ne moreš dobiti v svoji sobi. Veliko glasbenikov danes dela albume na ta način, vzame denar in ga pospravi v svoj žep, izdajo pa albume, posnete v njihovih sobah. To zame ni v redu.

MATJAŽ:
Še nekaj glede Savatage. Imam bootleg iz New Yorka, kjer igrate unplugged.

JON:
A, kje je moj denar, ha, ha. Ta CD sem poslušal ravno prejšnji teden.

MATJAŽ:
Kaj če bi spet naredil nekaj takega?

JON:
Bom, v Atenah, 20. decembra. Imel bom akustičen koncert s svojim bandom in ga posnel. Danes zvečer imamo za to vaje.

MATJAŽ:
Torej se ogrevate za to.

JON:
Tako je. Kje živiš?

MATJAŽ:
V Sloveniji.

JON:
To je verjetno zelo daleč od Aten.

MATJAŽ:
Zelo ja.

JON:
Škoda, ker ne moreš priti, to bo super koncert. Veliko bo pesmi, ki jih nikoli nisem odigral, Day After Day in podobno.

MATJAŽ:
Kaj pa, če ta nastop naslednje leto pripelješ v Evropo?

JON:
Morda bo nekaj akustičnih nastopov v srednji Evropi. Definitivno. Tega se bom lotil in videl, če so prireditelji zainteresirani za kaj takega.