MATJAŽ:
Najprej me zanima nekaj o koncertu na festivalu Wacken Open Air. Po nastopu ti je Joey De Maio izročil nagrado za življenjsko delo. Kaj ti pomeni ta nagrada?

RONNIE:
No, to je bilo čisto nepričakovano, pojma nisem imel, da se bo kaj takega zgodilo, bil sem šokiran. Seveda pa sem zelo hvaležen, da sem dobil priznanje za pomembno delo v glasbenem poslu. Sam koncert in celoten festival je bil odličen in zame nekaj res čudovitega.

MATJAŽ:
Česa takega torej nisi pričakoval?

RONNIE:
Ne, sploh ne, bilo je popolno presenečenje.

MATJAŽ:
Včeraj je izšel novi album Master Of The Moon. Kako se počutiš ob tem, si še vedno tako navdušen kot prej, v zgodnejših letih, ko si izdal nov album?

RONNIE:
Zlagal bi se, če bi ti rekel, da sem tako navdušen kot nekoč. Sem pa v vseh teh letih še vedno dovolj navdušen, da nočem nehati, to je gotovo. Mislim, da se sčasoma prvotno navdušenje spremeni v drugačno vrsto navdušenja. Definitivno imaš več izkušenj, veliko igraš po istih krajih in srečuješ iste ljudi. Lepo je videti stare prijatelje, vendar je verjetno največji problem potovanje. Mislim, da ti bo vsak band povedal, da je najlepši del vsega tega biti na odru in igrati. To je razlog, zakaj sem postal glasbenik, ker sem tako užival v igranju za ljudi in ker sem hotel postati boljši pri svojem delu. Ko si starejši, je to malo bolj naporno, včasih se ti je zoprno stalno prevažati. Vendar na srečo sem še vedno lahko na odru, tako da je zame ok.

MATJAŽ:
Kar pogosto ste na turneji.

RONNIE:
Gotovo smo in mislim, da moramo biti. Ljudem moramo pokazati, da smo še vedno tukaj, ker je vedno prisotno tekmovanje. Pojavljajo se novi glasbeniki, ki so priznani in to vedno vzame nekaj priložnosti drugim bandom, ki so že nekaj časa prisotni. Zame to ni poseben problem, ne moti me.

MATJAŽ:
Zakaj si izbral pesem Master Of The Moon za naslov albuma?

RONNIE:
Po pravici povedano je zvenelo najboljše kot naslov za album, v primerjavi z ostalimi pesmimi. Nekako se je zdel kot naraven naslov za Dio album, poleg tega pa nas je privedel tudi do naslovnice, veliko lažje je bilo v okviru tega naslova narediti bolj tipično Dio naslovnico z gotsko in pošastno tematiko. Ni bilo toliko odločilno, da je to moja najljubša pesem albuma, bolj občutek, da je to zelo dober naslov.

MATJAŽ:
Ima luna zate kakšen poseben, simboličen pomen?

RONNIE:
Ja, mislim da ga mora imeti, po vsem tem času dela v temi, v nočnem času. V resnici sem pesem napisal o svojem prijatelju, kot sinu, ki je star petnajst let in gre skozi stvari, s katerimi se morajo soočiti petnajstletniki, z vsemi hormoni, ki jim divjajo v telesih. Vedno sem menil, da ko si v teh letih, imaš uporniški občutek, da se s tabo ljudje pogovarjajo preostro, te stalno nadirajo, ukazujejo in da nimaš lastne izbire. Ne poskušam biti star petnajst let, nihče od nas ni, tako da se ne spomnim več točno, kako je bilo, spomnim pa se nekaterih stvari. Je težak način življenja in pesem sem napisal zanj. Celotna ideja pesmi je, da ljudje v njej temu mlademu fantu govorijo, da mora narediti to in ono... If you turn around and face the sun, you can be like everyone (zapoje). Mislim, da večina ljudi noče biti kot vsi ostali, vendar pesem govori, kako lepo je biti na soncu, vsaj njim mora biti, precej strašno pa v nočnem času, ko sije luna, zato njihovo poimenovanje tega fanta »gospodar lune« govori, da ne počne pravih stvari, da živi brez luči in da to ni pravi način, živeti mora po njihovo. Master Of The Moon je torej, kar jaz mislim, da ti ljudje domnevajo, da je ta fant bil, tudi veliko mladih ljudi kot on in da morajo delati tako kot ostali, ne po svoje. Tako gre še za eno uporniško stvar. Pesem sem prijatelju predvajal in bila mu je všeč, rekel je, da sem stvari dobro zadel.

MATJAŽ:
V besedilih se večino časa ukvarjaš z domišljijskimi temami, vendar skoznje odsevajo tudi običajne življenjske teme.

RONNIE:
Ja, to zelo drži. Zelo rad uporabljam svojo domišljijo in da to počnejo tudi drugi ljudje. Če neko znano temo, o kateri vsi govorijo ali jo poznajo, podaš nekoliko drugače, to človeka pripravi do razmisleka, kaj to v resnici pomeni. Ne gre za kakšno skrito sporočilo, mislim, da so moje pesmi bolj zagrnjene, običajne stvari o katerih vsak razmišlja so bolj zavite v bršljan fantazije. Gre za domišljijske stvari in res je pomembno, da dopustiš pesmi ne samo enega pogleda, ne samo enega pomena, da bi vsi vedeli in mislili, da gre za isto stvari. Primer je stara pesem Rainbow In The Dark, za katero me je mnogo ljudi vprašalo, o čem govori, jaz pa sem vprašal njih, kaj mislijo, o čem govori in običajno sem dobil deset različnih odgovorov. Vsak je bil pravilen, ker je vsak povedal, kaj pesem pomeni njemu. Tako da mislim, da je domišljija res dober način, s katerim pripraviš ljudi do razmišljanja o pesmi in da sami pri sebi določijo, o čem res govori.

MATJAŽ:
V pesmi The Man Who Would Be King je tudi nekaj političnega. Nekje sem prebral, da v njej primerjaš Georgea W. Busha in Riharda Levjesrčnega?

RONNIE:
Ko sem začel pisati, naj bi bila pesem o križarksih pohodih in odnosu vojakov, ki so morali potovati tisoče milj stran za idejo nekoga drugega. Mislim, da niti takrat niti v sedanjosti ni bilo veliko vojakov, ki bi posedali naokrog in mislili: »Upam, da bo kmalu kakšna vojna, da se grem lahko borit in umret. In da umrejo moji prijatelji.« Upam, da se kaj takega ne bo nikoli zgodilo. Ko sem začel pisati o tem, se mi je zazdelo, da morda obstaja nekakšna vzporednica med Bushem in Rihardom. Menim, da sta oba poslala ljudi v kraje, kjer niso bili potrebni. Rihard je bil kralj, Bush je v podobni kategoriji, mogoče bi tudi rad postal kralj. Vendar vem, da glasba ne bo spremenila drže kot je vojna. Bila je vietnamska, korejska vojna, 1. in 2. svetovna vojna. Katerakoli pesem, ki je bila napisana kot protest, je bila bolj kot ne spregledana. In nič se ni spremenilo. Kar spremeni vojno je število mladih ljudi, ki umrejo. Videti žalovanje njihovih mater in očetov in njihova trupla v vrečah, zloženih na letališču ali na nekje na bojišču. To spremeni mišljenje. Kar je v pesmi politično je, da mislim, da je to napačno ravnanje. Vendar to ničesar ne spremeni. Morda glasbeniki ne bi smeli vtikati svojih nosov v politiko.

MATJAŽ:
Zaradi tega verjetno nisi veliko pisal o takih stvareh, z izjemo nekaj pesmi kot na primer Children Of The Sea?

RONNIE:
Ja, zdelo se mi je čisto nepotrebno. Bila pa so obdobja, ko sem čutil, da moram zaradi sebe zavzeti stališče, da bi ljudje, ki bi mi kakorkoli sledili v karieri spoznali, da sem razmišljujoča, skrbna oseba in da če je kaj narobe, da bom o tem poveda svoje mnenje, saj sem posameznik kot vsi ostali. Živim v državi, ki večino časa lahko pove kar hoče. Ni pa države na svetu, katere vlada bi dovolila, da jim stalno mečeš nekaj v obraz, ne da bi naredila kakšne obrambne poteze. Vendar sem deležen razkošja povedati svoje mnenje večino časa in včasih ga moram tako izraziti. To je bil eden od teh trenutkov.

MATJAŽ:
Vrniva se k albumu Master Of The Moon. Glasbeno je bližje Magica kot Killing The Dragon. Po izidu Killing The Dragon si izjavil, da pripravljaš Magica II in III, vendar se mi zdi, da Master Of The Moon ni številka dve?

RONNIE:
Ne, ni. Tako naj bi bilo, hotel sem narediti drugi in tretji del, vendar smo šli skozi spremembe v zasedbi, nekateri ljudje so se vrnili, drugi so odšli in preprosto nisem imel dovolj časa narediti tega, kar sem želel in kar še vedno mislim, da je zelo zahteven projekt. To trilogijo hočem dokončati, zame je zelo pomembno, da to naredim. Zdaj ni bil pravi čas, ni bilo dovolj časa, da bi stvar razvil tako kot sem hotel. Nadaljevanje zato načrtujem za naslednji album. Drugače pa so mi nekateri ljudje rekli, da jih ta album spominja tudi na Dehumanizer, ker je temačnejši in počasnejši in verjetno z najbolj heavy produkcijo, kar smo jih Dio imeli, sploh zvokovno.

MATJAŽ:
Razen na primer One More For The Road, na albumu praktično prevladujejo pesmi srednjega tempa. Zakaj si se odločil posneti počasnejše pesmi?

RONNIE:
Običajno to pride samo od sebe. So pa obdobja, ko si rečeš, da potrebuješ tudi nekaj hitrejšega, kar daje ravnotežje bolj počasnemu. Na albumu je še ena pesem, ki je tudi hitra, Living A Lie in tudi Death By Love, ki tudi ni ravno počasna. Tako da so na albumu pravzaprav tri hitrejše pesmi. Na Killing The Dragon res ni bilo veliko hitrih pesmi, mogoče štiri, vendar ne toliko počasnih, razumem, kaj misliš. Vendar sem si takrat tako zamislil. Pripravljen sem bil naredilti Magica II in III, zato sem morda začel pisati širše, v bolj heavy maniri, ker naj bi šlo za nadaljevanji Magica. Veliko pesmi bi lahko bilo na Magica, ker pa niso bile predvidene za konceptualni album, so se pač znašle na njem. Mislim, da dobra pesem ostane dobra, ni pomembno, ali prihaja s konceptualnegan albuma, ali si jo zamisliš za običajen album. Razlog je bil čas.

MATJAŽ:
Začetek The End Of The World ima nekaj AC/DC feelinga. Je imel pri tem kaj bobnar Simon Wright (bivši AC/DC bobnar, op. av.)?

RONNIE:
He, he, ne, ne. Simon igra le bobne. Ko sem začel pisati, sem prišel do riffa, ki me je pripeljal do neke vrste Back In Black. Bolje, da tega ne naredim, he, he, tako da sem vse skupaj nekoliko spremenil, da gre pesem v drugo smer, ki ni Back In Black. Očitno precej spominja na AC/DC feeling in je perfektna za Simonovo igranje, strinjam se, vendar sem hotel, da je preostal del pesmi drugačen kot Back In Black in tak tudi je. Zdelo se mi je tudi, da nihče drug nima toliko poguma in ne bojim se, da bi ljudje rekli, da sem kaj ukradel od AC/DC. Nič nisem vzel od njih, v tistem času mi je prišlo na misel in to sem hotel narediti. Zdelo se mi je dobro, zelo dober ritem.

MATJAŽ:
Master Of The Moon si produciral sam, tako kot prejšnje albume. Za to si se odločil že v osemdesetih. Zakaj nisi na primer izbral kakšnega znanega producenta?

RONNIE:
Od začetkov Dio sem uporabil samo enega znanega producenta. Vse albume sem produciral sam, razen Strange Highways, ki ga je produciral Mike Fraiser, na Lock Up The Wolves pa je z mano sodeloval Tony Flat. Oba sta bila zelo dobra tehnika, odlično sta opravila svoje delo. Tudi Martin Birch je bil odličen tehnik. Produkcija pa nastane z več različnimi dejavniki. Če hočes včasih delati z dobrim tehnikom, mu moraš dati zasluge za produkcijo, vendar je pravzaprav glasbenik tisti, ki producira izdelek, ker ga je on napisal in ve, kaj res hoče. Če si dober pri svojem delu, potem veš, kaj hočeš. Ko se lotim nekega projekta, začnem v svojem demo studiu. Ko imam končanih deset, enajst ali dvanajst pesmi, so producirane, takšne bodo, ko najdem primeren studio in seveda potrebujem tudi odličnega tehnika. Tega tudi imam, ime mu je Wyn Davies, ki je delal na zadnjih petih projektih in zna res odlično prevesti moje želje, kako naj bi celoten band zvenel, kako naj bi zveneli bobni. Zame mora vsak album zveneti malo drugače in tudi pri tem je z lahkoto naredil, kar sem hotel. Tako da res ne potrebujem nekoga, ki bi mi povedal, kako moram spremeniti svojo glasbo, kar morajo delati veliki producenti, kar dela Mutt Lang (včasih produciral AC/DC, Def Leppard, op. av.), band glasbeno usmeri. Nikoli se mi ni zdelo, da to potrebujem. Razlog, da sem bil, kjer sem bil in kjer sem zdaj je, da sem v bistvu vedno delal sam in prevzel nadzor v večini situacij, pa naj je bilo to delo z Martinom, Black Sabbath ali Rainbow. Vedno sem bil prisoten, se učil, vnašal svoje občutke in bil močan del produkcije že takrat. Ni me strah samostojnega produciranja. Če bi naletel na dobrega producenta in bi čutil potrebo po takšni pomoči, bi zanjo prosil, vendar trenutno tega ne potrebujem.

MATJAŽ:
Kaj si se naučil od Martina?

RONNIE:
Absolutno ogromno. Verjetno največ od Martina Bircha in Rogerja Gloverja kot kogarkoli drugega. Roger je produciral tri Elf abume in tudi on se je učil od Martina, oba sva intenzivno delala z njim, tudi sam sem se od njega naučil, ne samo pri Black Sabbath, tudi pri Rainbow, veliko različnih snemalnih tehnik, kako se obnašati z ljudmi v studiu, da obstajajo boljši načini kot vpitje in kričanje in izgubljanje živcev. Takoj ko izgubiš svojo koncentracijo in mirnost se enako zgodi z ostalimi in stvari ne delujejo več. Od Martina sem se veliko naučil, najboljše zame pa je, da je bil Martin eden mojih najožjih prijateljev. To je najboljši del, ko delaš z nekom, ki je tako nadarjen kot Martin ali Ritchie Blackmore, in obdržiš to prijateljstvo, to je tisto, kar je zame najpomembnejše.

MATJAŽ:
Pred tem albumom je prišlo do sprememb v zasedbi, kot si tudi že sam omenil. Zakaj je Jimmy Bain pravzaprav odšel?

RONNIE:
To vprašanje bi moral postaviti Jimmyju. Mislim, da ima Jimmy nekaj res osebnih demonov, s katerimi poskuša opraviti zadnjih deset let. Ko se je vrnil v band, ko smo posneli Magica, se mi je zdelo, da je vse te slabe stvari pustil za sabo, vendar mu očitno ni uspelo. Nisem ga vprašal, zakaj ne bo več igral z nami. Rekel sem mu, da sva skupaj preživela preveč stvari, ustvarila preveč dobre glasbe, bila predolgo prijatelja, da bi se sprla. Oba sva se odločila, da je najbolje, da ostaneva prijatelja in si zaželiva srečo. Verjetno je imel Jimmy tudi druge stvari, ki jih je želel narediti ali pa spet te osebne težave, ki so se vrnile. Vendar bi moral o tem vprašati njega, ne bi si drznil dati odgovora za nekoga drugega. Imeli smo torej to zamenjavo v zasedbi in na albumu je igral Jeff Pilson. Jeff je odigral odlično kot vedno, je odličen basist, ki ima rad našo glasbo, nad njo je navdušen tako kot mi ostali, vendar ni mogel igrati z nami, ker z ženo pričakujeta prvega otroka in ne bi mogel biti na turneji tako dolgo kot ostali. Tako da nam to ni bilo usojeno, vendar smo imeli srečo in za koncerte je prišel Rudy Sarzo, kar je bila neverjetna sprememba. Že samo zaradi njegovega igranja, je pravi mojster, odličen basist, odlično nastopa, eden najbolj prijetnih ljudi, kar jih poznam. Je del tega banda in mislim, da Rudy v svojem življenju tega ni bil velikokrat deležen, biti del banda, kar tudi smo, ne smatramo se za Ronnie Dio s fanti, ki pač igrajo za mano. Nikoli nisem želel, da bi se tako počutili, kot da z njimi delam za solo projekte. Za vse ljudi, s katerimi sem igral in igram, Vinnie, Jimmy, Vivian, zavedam se, da to ni moj band. To lahko rečem le morda glede odločitev, ker menim, da so prave, ko pa igramo skupaj smo band in k vsemu prispevamo skupaj. Moj uspeh, je uspeh z ljudmi, s katerimi igram. Hotel sem, da je tako pri Black Sabbath, Rainbow in seveda tudi Dio. Zdaj imam nad tem malo več nadzora. Rudy je zdaj že videl kako funkcioniramo in da nisem gospodar ne sonca ne lune. Dobro se počuti v tem bandu in mi se z njim počutimo dobro in sigurno, tako da bi to lahko trajalo večno, kar pa se na žalost ne zgodi vedno. Za zdaj pa je Rudy stalni član tega banda in veselim se pisanja z njim, igranja z njim in druženja, je super oseba. Poleg Craiga Goldyja je edini, ki se je vrnil. Tudi Craiga poznam že zelo dolgo, vem, kako piše, zelo dobro sodelujeva. Tudi njega imam rad kot osebo in sprejeli smo ga z odprtimi rokami. Znova je dokazal, da je zelo pomemben del tega motorja.

MATJAŽ:
Kako si se počutil, ko se je Doug Aldritch odločil pridružiti Whitesnake? V Dio se mi je zdel res odličen kitarist.

RONNIE:
Absolutno je bil. Zelo, zelo sem bil razočaran, a Doug je zelo odkrit, čudovit človek, odličen kitarist. Kot sem rekel, tudi z njim je bilo tako, da smo želeli, da bi trajalo večno oziroma vsaj dolgo časa. Če pa pogledaš, mislim, da je trenutna glasba Whitesnake bolj primerna zanj, je vrsta glasbe, ki jo je Doug igral večino svojega življenja. Njegovi solo projekti, igranje pri Lion, bolj usmerjeno v blues, gotovo bolj v smeri Whitesnake kot Dio. In ko se je pojavila priložnost, sta bili verjetno dve stvari. Ena je bila glasba, v kateri se bolje počuti in druga, da so mu verjetno ponudili veliko več denarja, kot ga je dobil pri nas. Moral se je sam odločiti. Še vedno je dober prijatelj, stalno ga hvalim, je odličen kitarist. Bil sem razočaran, a življenje gre naprej in zdaj sem srečen ravno tako kot prej.

MATJAŽ:
V preteklosti si sodeloval z nekaterimi res odličnimi kitarist kot sta Ritchie Blackmore in Tony Iommi. Za vse nadaljnje kitariste sta verjetno postavila zelo visoka merila.

RONNIE:
To je res. Ko enkrat igraš s takimi kitaristi, moraš imeti take ljudi znova okoli sebe. Nočeš stopiti na nižje stopničke, kar se včasih zgodi. Včasih hočeš spremeniti svojo glasbo, kot v primeru Tracy G-ja. Mogoče smo hoteli biti malo bolj moderni. Všeč mi je Tracyjev zvok ritmov, ker me zelo spominja na Tonyja. Vendar ga pri solo igranju ne moreš primerjati s Tonyjem, Ritchiejem ali Vivianom, ki je bil odličen kitarist. Tako da ja, standardi so zame zelo visoki in včasih je zelo težko najti take ljudi, vendar če si sam dober, potem si ostali glasbeniki želijo biti okrog tebe, ker mislim da nekako čutijo, da se lahko s tabo kaj naučijo ali da se nekaj nadarjenosti prenese nate oziroma nanje. Imel sem srečo, da mi je v vseh letih uspelo najti nekaj odličnih kitaristov in standardi so zelo visoki, ko igraš z njimi.

MATJAŽ:
Kdo je bil najboljši kitarist v Dio?

RONNIE:
Najboljši kitarist v Dio? Težko je reči, ker je treba primerjati različne vrste sadja, jabolka in pomaranče. Rekel bi, da je bil v Dio najbolj uspešen Vivian Campbell. Mislim, da je imel izreden talent, še posebej za nekoga tako mladega. Bil je briljanten kitarist. Kot pisec pesmi pa je boljši Craig Goldy. Če gre samo za igranje, sta bil Doug in Vivian najbolj spretna, ker živita in dihata za to, rojena sta bila za igranje kitare. Craig pa je veliko bolj mislec, je drugačen kot onadva. Če za merilo vzameš uspeh, pa je bil favorit Vivian.

MATJAŽ:
Tole te očitno moram vprašati. Si še vedno želiš sodelovati z Ritchiejem in Rainbow?

RONNIE:
Ne, nič več, dovolj časa je minilo. Bilo je obdobje, ko sem pokazal, da mi je do tega in izgledalo je, da se lahko zgodi, vendar se ni. In moral sem se ukvarjati s svojim življenjem, svojim bandom in mislim, da ni bilo pravično do banda, s katerim sem takrat igral, da so jim nekako nad glavami visele sekire, ko so razmišljali, da gre Ronnie lahko k Ritchieju. Minilo je dovolj časa, Ritchie se zdi zadovoljen s svojo kariero in vesel sem zanj. Tudi jaz sem zagotovo srečen s tem kar delam. Žal mi je le zaradi fanov, ki so vedno hoteli zopet slišati Rainbow igrati. Veliko jih je bilo, da je to razočaranje, vendar sem poskusil in do tega je skoraj prišlo, pet ali šest let nazaj, vendar se ne bo nikoli zgodilo. Minilo je preveč časa in nočem se spet vračati tja.

MATJAŽ:
Lahko morda primerjaš situacijo, ko si bil pri Black Sabbath s situacijo v Rainbow?

RONNIE:
To sta bili dve popolnoma različni živali. Ritchie je v Rainbow imel popolno kontrolo. Pri pisanju ni bilo problemov, to sva si lahko delila, dobro sva sodelovala. Vendar je bil to njegov band. Pri Black Sabbath ni bilo tako, vse smo si bolj delili, band ni bil deležen veliko uspeha nekaj albumov preden sem se pridružil. Vzdušje je bilo nekako tako, upajmo, da bo nova kri, to sem bil jaz, naredila kakšno razliko. Vsi smo bili deležni vsega. Bilo je popolnoma drugače. Oboje je bilo zanimivo, veliko izkušenj, zabavno in odlično za mojo kariero.

MATJAŽ:
Koliko let je še pred tabo v glasbenem poslu?

RONNIE:
No, nesmrten sem. To mi govorijo te dni. Vedno ko pride naslednje leto, Dio nekje igramo. Kadarkoli je čas za nov album, ga Dio posname. Kadarkoli je čas, da me nekje slišiš peti, vsi pričakujejo, da bom vedno odličen. In to pričakujem tudi od samega sebe. Mislim, da nikoli ne razočaram ljudi, nikoli. Zato mislijo, da sem nesmrten. Nihče me ne vpraša, če se bom upokojil, ampak kdaj pridem naslednje leto. Mislijo, da ne nameravam nehati. Nehal bom, ko bom prepričan, da ne morem več delati na tem nivoju, ko ne bom več mogel peti tako kot vem, da bi moral. Ko ne bom več tako dober, da bi vodil band, ki naj bi bil ves čas odličen, takrat bo napočil čas, da neham.

MATJAŽ:
Upam, da bo to kar se le da pozno.

RONNIE:
Mislim, da bo tako, pred sabo imam še veliko let in hvala za te besede.