MATJAŽ:
Pozdravljen, kako gre?

TONY:
Zaposleno. Trenutno potujemo po Evropi in promoviramo naš novi album, delamo intervjuje. Mislim, da smo prejšnji torek začeli v Franciji, potem Grčiji, Španiji, Italiji in sedaj smo v Španiji, ehhh, Franciji, madonca, v Nemčiji, he, he.

MATJAŽ:
Kako ti je všeč ta del posla?

TONY:
Kul je, ker veliko potujemo naokrog. Seveda moram priznati, da ko tisočkrat ponavljaš ene in iste stvari, lahko postane stvar dolgočasna, a to moraš vzeti v zakup, to je del naše službe. A pogosto se pojavljajo kakšna zanimiva vprašanja, vedno se nekdo spomni kakšnega originalnega in to mi je všeč.

MATJAŽ:
Vaš novi album Reckoning Night ste posneli spomladi. Se je pristop pri snemanju kaj razlikoval od prejšnjih albumov ali ste se dela lotili kot ponavadi?

TONY:
Zame osebno je bilo ta album posneti veliko lažje kot Winterheart's Guild. To pa predvsem zaradi tega, ker imamo sedaj v bandu klaviaturista Henrika. Na Winterheart's Guild smo bili brez pravega klaviaturista in sem praktično na njem sam odigral vse klaviature. To je pomenilo še dodatno delo poleg petja, komponiranja, biti zadolženega še za produkcijo in govoriti ostalim, kaj naj počnejo. Seveda smo imeli Jensa (Johansson, Stratovarius, op.av.), ki je odigral nekaj solaž, a to je bilo malo, večina bremena je ostalo na meni. Sedaj sem imel veliko več časa za ostale stvari, tako pred, med in po snemanju albuma. Nobenega stresa nismo čutili, kar je nenavadno, kajti lahko bi ga občutili ob dejstvu, da gre za naš prvi album pri Nuclear Blast, naši novi založbi. In za četrti album velja, no, v bistvu velja kar za vsakega, da moraš z njim nekaj dokazati. A s te strani nismo občutili nobenega stresa, seveda v studiu vedno prihaja do nekaterih problemov in nepredvidenih dogodkov, a to je del posla. Na splošno pa je bilo Reckoning Night posneti veliko lažje kot Winterheart's Guild.

MATJAŽ:
S tem albumom nadaljujeto svojo pot, gre za vaš tipični album, ki pa ste mu dodali nekaj novih elementov. Na primer v pesmi Wildfire.

TONY:
Tako je, to je res nenavadna pesem. Če primerjam z Winterheart's Guild smo tam imeli Champagne Bath, ki je tudi dokaj nenavadna pesem. Wildfire je torej čudna pesem Reckoning Night albuma. Gre za nekaj čisto drugega, kaj takega do sedaj še nismo naredili. Ob tem bi rekel, da je album kot celota ponovno nekoliko temačnejši, trši in še nekoliko bolj progresiven od prejšnjega. Nekateri so mi dejali, da gre za naš najbolj inteligenten album do sedaj. O tem sam ne bi sodil, upam pa, da je tako. Ko poslušam album, pa mi v ušesu takoj ostane ena opazna razlika in to je, da smo uporabljali veliko hammond zvokov. Henrik je bil sedaj prvič z nami pri snemanju albuma in uporablja res odličen zvok na svojem instrumentu, uporablja neke vrste emulator. Ni mi jasno kako, a deluje fantastično, uporablja ga pa na vsaki pesmi albuma. . To so zame v bistvu največje razlike na tem albumu.

MATJAŽ:
Skozi prve tri albume ste si izoblikovali prepoznavno podobo, Sonata Arctica fani so si s tem za nove albume ustvarili določena pričakovanja, kaj želijo slišati. Vas to kaj omejuje, koliko se sploh lahko oddaljite od tega?

TONY:
Mislim, da lahko pri pisanju glasbe eksperimentiramo, kolikor hočemo. Seveda obstajajo določeni okviri, ki se jih moramo držati, a do določene mere lahko glasbeno počnemo, kar se nam zljubi. Kajti mi le nadaljujemo z ustvarjanjem tistega, kar imamo sami zelo radi, kar prihaja samo od sebe in se odraža na Sonata Arctica. Mislim, da kakšnih večjih omejitev res ni. Seveda smo Sonata Arctica postavili neke meje, ki se jih držimo in od katerih se ne oddaljujemo. Ustvarjamo pesmi in glasbo, ki mora biti prepoznavna Sonata Arctica glasba. A na vsakem albumu od Silence dalje malo eksperimentiramo, na vsakem albumu na drugačen način. Poleg tega so tudi priredbe, ki jih posnamemo, vedno različne. Sedaj smo posneli Depeche Mode priredbo, ki je nekaj čisto drugačnega in pri tem smo se zelo zabavali.

MATJAŽ:
Naslovnica ni več modra.

TONY:
Tudi že na Winterheart's Guild ni več prevladovala modra barva, že takrat je bila temačnejša.

MATJAŽ:
Kaj pa predstavlja ta ladja sredi oceana, verjetno se nanaša na pesem White Pearl, Black Oceans?

TONY:
Celoten koncept naslovnice je zastavljen na način, da združuje več različnih pesmi albuma. Glavni motiv na naslovnici je prav pesem White Pearl, Black Oceans, na njej je ladja, čeri, svetilnik. Zraven lahko vidiš valove v obliki volka, Ain't Your Fairytale je pesem o volku na tem albumu. Če booklet obrneš okoli, potem lahko vidiš močan ogenj, Wildfire, poleg Henrikovega kolena pa na vodi plava The Boy Who Wanted To Be A Real Puppet, fant, ki je želel postati prava lutka. Na naslovnici je polno stvari, ki zaznamujejo vsako posamezno pesem.

MATJAŽ:
Vaše naslovnice so vedno fantazijske, nasprotno pa besedila niso, ne pripovedujete pa zgodbic kot recimo Rhapsody.

TONY:
Ne, pri nas gre za nekakšno fantazijo v resničnem življenju. V našo glasbo niti slučajno ne prinašamo zmajev. Pri pisanju besedil je moj glavni cilj vzbuditi v ljudeh določena čustva in se jih s tem dotakniti. To je moj osebni cilj. Pogosto se dogaja, da po koncertih fani prihajajo k meni in mi govorijo ali pa mi pišejo po elektronski pošti, da določena pesem govori natančno o stvareh, ki so se njim dogajale v resničnem življenju. Na primer o odnosu med dekletom in fantom, kaj se je dogajalo med njima. To mi osebno zelo veliko pomeni, večjega priznanja ne bi mogel dobiti, to mi pa vliva veliko moči tudi za nadaljne delo, za nov album. Pomembno vlogo pa igrajo tudi filmi. Ob gledanju filmov pogosto dobivam inspiracije. Kot sem že dejal, na vsakem albumu imamo pesem, ki govori o volku. To mi zelo olajša delo, kajti ko začnem premišljevati o temah ko začnem premišljevati o temah za nov album. Vem, da mora biti zraven pesem o volku, he, he.

MATJAŽ:
Kaj pa ta pesem z nenavadnim naslovom, The Boy Who Wanted To Be A Real Puppet?

TONY:
Idejo za to pesem sem dobil pri Ostržku, a sem jo obrnil, gre za nekakšno obrnjeno zgodbo o Ostržku. A odločil sem se in ne želim več razlagati pomena besedil posameznih pesmi. Kajti na Winterheart's Guild albumu se je zgodilo, da me je klaviaturist Henrik vprašal, o čem govori besedilo pesmi Broken. Razložil sem mu in mu s tem pokvaril njegove predstave o pesmi. »Shit, sedaj pa si mi uničil to pesem«, mi je dejal. Njegove predstave o pesmi in njenem pomenu so bile popolnoma drugačne in sploh ni mogel več razmišljati o njej, he, he. Zelo mu je bila všeč, bila je ena njegovih najljubših pesmi albuma, če ne celo najljubša, a potem ko sem mu povedal, kaj sem želel z njo povedati, mu ni več »vžgala«. Takrat sem se odločil in mogoče je tudi bolje, da si vsak posameznik pri pesmih ustvari svoje mnenje o njihovih pomenih. Kajti obstaja tako veliko različnih ljudi z odlično domišljijo in vsak posameznik ima svoje izkušnje, ki jih lahko uporabi pri interpretaciji pesmi, da lahko vsak zase iz besedila izlušči njihov pomen. In tega ne želim več jemati ljudem, to je narobe in žalosti me, če sam svojo pesem uničim nekomu drugemu. To je del zabave, je nekako tako kot pri knjigi. Ko jo kupiš, si na začetku ne želiš vedeti njenega konca. Rad bi želel uživati ob branju, da se usede v tvoj sistem, to ti pomeni veliko večje zadovoljstvo.

MATJAŽ:
Kako si se počutil, ko zdaj nisi vseh pesmi napisal sam?

TONY:
Ja, tokrat se je prvič zgodilo, da je kitarist Jani napisal pesem za Sonato Arctico. To je fantastično, na to sem čakal že od leta 1996, ko smo začeli še pod drugim imenom. Vseskozi sem govoril ostalim naj pišejo svoje pesmi, naj na vaje prinesejo nekaj svojih idej, karkoli. Če določene pesmi še nisem dokončal, potem sem vedno želel, da ostali pomagajo s svojimi idejami. Vendar nič, do sedaj čisto nič. Potem pa mi je Jani, praktično od nikoder, prinesel pesem in rekel, da jo je napisal za nov album. Skoraj nisem mogel verjeti in zveni res kot Sonata Arctica, mislim, da je na celem albumu to še najbolj tipična Sonata Arctica pesem. Brez problemov bi jo lahko uvrstili tudi na Winterheart's Guild album. Pesmi, ki sem jih napisal za Reckoning Night so nekoliko drugačne od My Selene, a definitnivno je to Sonata Arctica pesem.

MATJAŽ:
Tudi sam sem želel reči, da je to najbolj tipična Sonata Arctica pesem na Reckoning Night.

TONY:
Absolutno, he, he.

MATJAŽ:
White Pearl, Black Oceans je najdaljša pesem, ki ste jo posneli do sedaj. So ti všeč te espke skladbe?

TONY:
Ja, pravzaprav smo imeli že na Ecliptica albumu nekaj podobnih pesmi. Destruction Preventor, ki je govorila o strahu pred hladno vojno. Kot otroka me je bilo vedno strah, da bi Američani ali Rusi zbombardirali cel planet. Na Silence albumu smo imeli Power Of One, epsko, zelo čustveno skladbo o rasizmu in mislim, da smo na Winterheart's Guild imeli prav tako eno dolgo pesem, The Ruins Of My Life, sedaj pa imamo White Pearl, Black Oceans. Všeč so mi te daljše pesmi, niso pa neka nuja. Če do dolge pesmi pride spontano, potem je kul, ne želim pa na silo narediti take pesmi, do nje mora priti samo od sebe.

MATJAŽ:
Reckoning Night je že vaš četri album v petih letih. Imate kaj težav zaradi tako pogostega izdajanja albumov?

TONY:
Ne, sploh ne. Na primer, Winterheart's Guild turnejo smo zaključili avgusta lani, letos marca pa smo se odpravili v studio. Za pripravo novega albuma smo imeli na razpolago več kot pol leta, tako da ni bilo težko, poleg tega pa nimamo ničesar drugega za početi, kot je ta band. To je naš poklic, naša služba in hobi, vse v enem. Če se ne bi ukvarjali s Sonata Arctica, potem bi verjetno sedeli doma in se dolgočasili, he, he, ničesar ne bi počeli, pljuvali v steno, he, he. Pri nobenem izmed albumov nismo čutili nobene prisile, do albuma pride, ko je čas za to. Po albumu se odpravimo na turnejo in ko je s koncerti konec, začnemo delati na novem albumu. Tako so se stvari odvijale do sedaj.

MATJAŽ:
Mladi bandi imajo pogosto težave, ker celo svojo kariero pripravljajo svoj prvi album, potem pa je drugega, tretjega potrebno posneti v relativno kratkem času. Vi ste to uspešno prebrodli.

TONY:
Kot si sam rekel, celo življenje imaš za pripravo prvega albuma, potem pa se znajo stvari zakomplicirati. Nam se na srečo niso.

MATJAŽ:
Ste imeli kdaj probleme z založbami, so želele vplivati na vašo glasbo?

TONY:
Ne, še nikoli se nam ni pripetilo kaj takega, nihče nam še nikoli ni govoril, kako naj delamo in podobno. Ko nekaj počnemo, kar nam je zelo všeč in smo pri tem pošteni in iskreni, mislim, da se to potem tudi odraža na rezultatu, na albumu. In ljudje bodo to znali ceniti in jim bo všeč.

MATJAŽ:
Vam je že s prvim albumom uspel prodor, kar mnogim bandom ne uspe nikoli. V čem ste bili vi drugačni od ostalih, kaj je tako posebnega na vas?

TONY:
Ne vem, upam, da zato, ker smo dovolj dobri. Imamo dobre pesmi in he, he, smo dovolj spodoben band. Upam, da zaradi tega. Obstaja veliko odličnih bandov, ki nikoli ne dobijo nikakršne pozornosti in priložnosti. Seveda mora biti v tebi nekaj, s čimer vzbudiš zanimanje poslušalcev in medijev, za seboj moraš imeti dobro založbo, ki verjame vate in te potiska naprej, v osnovi pa moraš biti ob pravem času na pravem mestu. Lahko rečem, da smo mi imeli to srečo.

MATJAŽ:
Na Finskem so Stratovarius odprli pot bandom kot ste Sonata Arctica. Na kakšen način so vam oni pomagali?

TONY:
Seveda, mi ne bi obstajali, če ne bi bilo Stratovarius. Visions album je bil velik vpliv tako zame osebno kot celotnemu bandu. Po njegovem izidu smo se začeli ukvarjati s takšno glasbo. To je ena stvar, druga pa je ta, da smo po izidu prvega albuma imeli priložnost iti na evropsko turnejo z njimi in odigrati 36 koncertov. Zraven so bili še Rhapsody, tako da nam je bila ta turnejo v veliko pomoč, od njih smo se veliko naučili. Vedno bomo ostali njihovi dolžniki, za nas so neke vrste botri.

MATJAŽ:
Gledal sem vas na tej turneji in moram reči, da je bilo več kot očitno, da vam primanjkuje koncertnih izkušenj. Na naslednji turneji z Gamma Ray ste bili na odru že čisto nek drug band.

TONY:
Absolutno. Seveda se učiš, igrali smo veliko koncertov in na izkušnjah se učiš. Vsak koncert je prinesel neko novo izkušnjo in praktično smo bili z vsakim koncertom boljši. Bilo bi slabo, če ne bi bilo tako, če bi eno in isto stvar vedno delal enako slabo, he, he.

MATJAŽ:
Prve turneje ste torej vzeli resno, se učili, niste se predali zabavi in užitkom, ker ste se odpravili na prvo potovanje po Evropi?

TONY:
Seveda je bilo vedno zraven nekaj piva, vendar večino časa smo izkoristili za gledanje ostalih in se učili od njih. Rhapsody so imeli s koncerti še manj izkušenj od nas. Na začetku turneje na Švedskem so odigrali sploh svoj prvi koncert, mi pa smo pred tem že igrali na približno desetih, he, he, he. Za njih smo bili že stari veterani, he, he. A vseeno, posebno od Stratovarius si se lahko ogromno naučil in mi smo se od njih naučili res veliko.

MATJAŽ:
Zakaj pa po Winterheart's Guild ni bilo nobene evropske turneje?

TONY:
Album je bil izdan ob tako čudnem času, da bi morali na evropsko turnejo pozno spomladi ali zgodaj poleti, kar je zaradi poletnih festivalov izredno slabo obdobje. Nihče te ne želi imeti na turneji. Jeseni pa je za nas že skrbel drug management in žal je to nekatere stvari zakompliciralo. To je bilo za njih kot da bi dobili novega otroka, he, he. Prišlo je do tega, da nismo dobili nobenega pametnega termina za turnejo. V bistvu nam je bilo ponujenih kar veliko raznih turnej, a zaradi določenih razlogov do nobene ni prišlo. Pravzaprav pa se je sedaj izkazalo, da je bila to dobra stvar, kajti potem ne bi imeli na razpolago toliko časa za pripravo novega albuma. Če bi šli na turnejo, potem verjetno ne bi bili marca v studiu, album ne bi bil izdan jeseni in mi ne bi šli na turnejo z Nightwish. Mogoče nam je to bilo usojeno.

MATJAŽ:
Vidim, da se že zelo veseliš turneje z Nightwish.

TONY:
Absolutno, to bo nekaj neverjetnega.

MATJAŽ:
Nightwish so na Finskem že prave zvezde. Tudi vi ste verjetno že zelo dobro poznani, vaš novi single je prišel na prvo mesto lestvice.

TONY:
Tako je.

MATJAŽ:
In kako je sedaj, se ljudje obračajo za vami na cesti, vas nagovarjajo?

TONY:
Seveda je kar nekaj ljudi, ki te prepozna. Vendar smo Finci zelo sramežljiv narod, tako da nihče ne bo prišel do tebe in te nagovoril. Ko pa prideš v bar, he, he, he, potem zagotovo ne boš ostal sam. Vedno bo nekdo pristopil k tebi in se začel pogovarjati s tabo. Mislim, da smo kar dobro poznani na Finskem, metal radio postaje nas veliko vrtijo. Nismo pa tako veliki kot Nightwish, oni so pravi nacionalni fenomen, so ogromni, povsod jih lahko najdeš. Nam gre kar dobro. Nightwish prodajo albume v dvojni platinsti nakladi, mi smo z Winterheart's Guild dosegli skoraj zlato. Manjka nam še okoli tisoč prodanih izvodov. Počasi nam bo tudi to uspelo.

MATJAŽ:
Povedano po pravici sem vašo headlinersko turnejo pričakoval že za Winterheart's Guild album, a je tudi sedaj še ne bo?

TONY:
Ja, prvotni plan je bil takšen, da bi šli sedaj na headlinersko turnejo, vendar potem je prišla ta turneja z Nightwish, tako velike priložnosti pa ne gre izpustiti. Igrali bomo po velikih dvoranah, ki sprejmejo tudi do 12.000 ljudi, večinoma pa od pet do deset tisoč. To so številke, ki jih mi niti slučajno ne moremo doseči. Mogoče pa se bo zgodilo, da prihodnje leto odigramo še kakšno evropsko turnejo, odvisno od tega kako se bodo stvari odvijale. Mogoče bomo prišli igrat v kraje, kjer še nismo igrali in kjer ne bomo igrali z Nightwish. Več o tem bomo vedeli prihodnje leto.

MATJAŽ:
Ti si bil vedno najstarejši v bandu. Še posebno je bila razlika v letih opazna na začetku. Kako si kaj pazil na ostale, si bil njihov veliki brat?

TONY:
He, he, bolj sem bil kot enakovreden brat, sam sme dokaj otročja osebnost, he, he. Mlad sem po srcu, vendar lahko vseeno rečem, da sem bil na začetku njihov starejši brat.

MATJAŽ:
In si pozorno pazil na ostale?

TONY:
To še vedno počnem, he, he, he. Seveda pa tudi oni pazijo name. Na turneji se ga včasih preveč napiješ in res je lepo, če imaš takrat ob sebi nekoga, ki lahko popazi nate, he, he.

MATJAŽ:
Torej ga tudi vokalisti pijete na turnejah?

TONY:
Včasih, a zato mora biti dober razlog, recimo rojstni dan ali pa ko te naslednji dan čaka prosto, ko nimaš koncerta. Takrat se ga lahko kar dobro napiješ. Vendar poizkušam, da se to preveč ne dogaja. Ko sem bil mlajši, še vedno sem mlad, imam 29 let, recimo pri 24., 25. letih sem se ga lahko pošteno napil. A to te izuči, da ni pametno preveč popivati, še posebej, če te naslednji dan čaka nastop.

MATJAŽ:
Koliko pa to velja, da so Finci na turnejah pravi pivci, doma pa se držijo bolj nazaj kar se alkohola tiče?

TONY:
To bo kar držalo. Jaz uživam v pitju viskija, Pravzaprav ne gre za pitje, bolj za pokušanje, kajti obožujem okus nekega določenega viskija. Doma se ga res zelo redko napijem. Ponavadi na dan spijem malo merico ali še tega ne, edino ko grem v savno, spijem pivo. A nič posebnega.

MATJAŽ:
Pa tudi alkohol je v Evropi cenejši kot na Finskem.

TONY:
Seveda. Na Finskem so v zadnjem času znižali cene alkohola, kar pa je povzročilo kar nekaj problemov. Ljudje sicer ne pijejo več alkohola, pijejo pa močnejšega. Včasih so pili pivo in vino, sedaj pa pijejo vodko, he, he.