MATJAŽ:
V začetku februarja izide vaš novi album The Gathering Wilderness. Imate novega producenta, novo založbo, kakšni so občutki ob vsem tem?

ALAN:
Občutki so precej pozitivni, glede nove založbe. Je kot nov začetek, upam, da bomo z bandom dosegli naslednji nivo. Trenutno je občutje pozitivno.

MATJAŽ:
Zvok je bolj surov, morda zaradi novega producenta?

ALAN:
To smo hoteli, da bi album zvenel kot zvenimo v živo ali v prostoru za vaje. Hoteli smo ta občutek. Včasih moraš kaj spremeniti, malo izzvati, hoteli smo nekaj narediti malo drugače. Še vedno je to tipičen Primordial zvok, vendar je včasih dobro izzivati.

MATJAŽ:
Zakaj ste se z zvokom obrnili v preteklost in niste uporabili bolj modernega?

ALAN:
To sovražim, he, he. Sovražim plastičen, računalniški, prijazen zvok. Res ga sovražim. Zdaj smo dobili priložnost narediti kar hočemo, tako da smo rekli producentu Billyju Andersonu, da moramo stvari malo pretresti, stvari spremeniti. Tudi prejšnja produkcija mi je bila všeč, vendar smo vedno morali narediti najboljše z omejenimi sredstvi. Tokrat je bilo na voljo malo več denarja in v bistvu je naš zvok zdaj še slabši, he, he.

MATJAŽ:
Atmosfera je res neverjetna, nekako me spominja na najboljše Bathory albume. Quorthon je lani nenadoma umrl, kako je to vplivalo na Primordial?

ALAN:
Prekleto veliko, Bathory je bil eden od bandov iz osemdesetih, ki so nam pokazali, da je možno stvari narediti drugače, da ni treba iti po istih poteh kot vsi ostali. Lahko si naredil epsko glasbo, mogočne, jokajoče zvoke in povezane z našo kulturo. Za to ti ni bilo treba biti znanstvenik. Quorthon si je drznil narediti nekaj drugačnega in mislim, da je to tisti smisel, ki ga je dal nam in Bathory in je bil res pomemben band.

MATJAŽ:
Je na novi album vplivala njegova smrt?

ALAN:
No ja, na primer The Song Of The Tomb ima definitivno veliko Bathory vpliva. Ni problematično, če nas primerjaš z njimi, ne moti nas.

MATJAŽ:
Se za naslovom The Gathering Wilderness skriva kak poseben pomen?

ALAN:
To je moj pogled na svet. Mislim na temačnejši, bolj brezobziren svet, v katerem živimo vsak dan in naslov se v bistvu nanaša na to. Divjina se zbira, ne gelede na naša dejanja, narava bo imela zadnjo besedo. Zgleda, da se pospešeno bližamo temu trenutko, vedno bližje je. Nanaša se na veliko stvari, besnost, brezupnost, o občutkih, ki te prežemajo ko tvoj glas ni slišan, splošno civilno mirovanje, veliko političnih situacij na svetu je v takem stanju.

MATJAŽ:
Torej si pesimist?

ALAN:
No, sem pesimistična oseba. Glasba ni negativna ali pesmistična, v njej je ostrina, upanje in svetloba tu in tam. Rekel bi, da je bolj realistična.

MATJAŽ:
Veliko uporabljate tudi folk vplivov. Irska zgodovina in tradicija sta bogati, kako kažete te elemente v svoji glasbi?

ALAN:
To je razlog, zakaj sploh igramo. Igramo glasbo, ker moramo, je v naši kulturi in naši krvi, je del naše folklore, naše zgodovine. Mi smo le njeno nadaljevanje, to je preprost odgovor.

MATJAŽ:
Ali si pri besedilih zgodovinska spoznanja kaj prenašal v današnji svet?

ALAN:
Ja, gre za... Nismo romantiki, romantični poganski idealisti, nočemo živeti tri tisoč let nazaj, vendar mislim, da so dobre stvari, ki se jih lahko prevzame iz tistega časa. Kako je človek živel v harmoniji z elementi okoli njega, družbena struktura, dejstvo, da so stari bogovi predstavljali naravne odnose z elementi. Niso bili dobri ali zli, ampak preprosto naravni, del narave. Ljudje so verjeli v cikličnost življenja, da se odvija v krogih. Iz zemlje jemljemo in se vrnemo v zemljo. Čas ni bil dojeman linearno kot v drugih religijah, ki so prišle kasneje.

MATJAŽ:
Zanimivo je, da ste bili za Irsko neke vrste ekstemen band. Zakaj ste se odločili, da boste igrali metal?

ALAN:
Verjetno zaradi istega razloga kot kdorkoli. Prvič, ko slišiš prvi Iron Maiden album ali Black Sabbath ali Master Of Puppets od Metallice si rečeš, da bi tako rad igral. Greš na svoj prvi koncert in želiš si delati glasbo. Z našo kulturo smo poročeni in od tu se je nadaljevalo.

MATJAŽ:
Kakšna pa je zdaj situacija za metal na Irskem?

ALAN:
Scena je majhna, ni veliko ljudi. Vendar se izboljšuje, ljudje sodelujejo in si bolj pomagajo. Bandi so boljši, nekaj je založb, revij. Raste, vendar ni veliko fanov.

MATJAŽ:
Kot vem si fan metala iz osemdesetih, še vedno poslušaš te bande?

ALAN:
Ja, ravno prej sem poslušal Razor in Holy Terror. Ja, to je moja generacija. Še vedno poslušam nove bande, vendar sem nekako otrok osemdesetih.

MATJAŽ:
Kateri novi bandi pa so nate naredili vtis?

ALAN:
Ogromno jih je. Na primer Axxis Of Advance, Lord Weird Slough Feg, Skyforger, Desaster, Destroyer 666, Watain, Reverend Bizzarre, Shape Of Despair. Prekleto veliko je dobrih bandov, le za komercialne zadeve moraš pogledati in jih najdeš.

MATJAŽ:
Kot vidim poslušaš različne stile.

ALAN:
Ja, od Johnny Casha, Rose Tattoo do Blasphemy, he, he, he.

MATJAŽ:
Primordial ste zdaj pri založbi Metal Blade. Misliš, da je zdaj konec težav, ki ste jih imeli z založbami?

ALAN:
Upam. Do sedaj je vse v redu, nimamo se kaj pritoževati, tako da upam, da ja.

MATJAŽ:
Torej ste našli tako založbo, ki ste jo iskali?

ALAN:
Ja, že prej smo imeli določene ponudbe, vendar smo bili pogodbeno vezani, nismo mogli stran. Včasih se je nekaj zdelo kot dobra ideja, vendar se je izkazalo za slabo. Vendar Metal Blade že dolgo deluje in trenutno imamo dober občutek.

MATJAŽ:
Imate morda načrte za turnejo?

ALAN:
Zaenkrat ni nobenih načrtov za koncerte. Definitivno bodo, vprašanje je, s kom in kje.

MATJAŽ:
Kaj pogrešaš nastope?

ALAN:
Ja, komaj čakam, da bomo spet igrali.

MATJAŽ:
Kakšni so tvoji najljubši spomini na koncerte?

ALAN:
Imam veliko lepih spominov. Vedno je kakšen slab nastop tu in tam, vendar so posebni spomini, ko smo bili v Romuniji in Bolgariji, saj vsak ne pride tja. Tam ne nastopa veliko bandov in ljudje imajo do tebe super odnos. Ni enako kot igrati v Nemčiji ali na Nizozemskem. Vendar rad nastopam, pa naj bo tam 50, 500 ali 5000 ljudi.

MATJAŽ:
Koliko fanov pa pride na koncert na Irskem?

ALAN:
Verjetno okoli 200 ljudi.

MATJAŽ:
Bi za konec rad povedal kaj vašim slovenskim fanom?

ALAN:
Upam, da bomo s tem albumom prišli tja, kjer še nismo bili in bi lahko igrali v Sloveniji. To bi bili odlično, rad potujem tja, kjer še nisem bil in spoznavam ljudi. Upam, da bi lahko prišli v 2005.

MATJAŽ:
Se prej pozanimaš tudi o državi, mestu, kamor potuješ?

ALAN:
Seveda, če je možno, grem rad naokrog in si ogledam stvari. Vendar je včasih dvorana sredi ničesar, tako da nimaš kam iti. Če bomo prišli v Slovenijo, bi si definitivno rad ogledal nekaj države.