MATJAŽ:
Pozdravljen, kako si kaj?

ANDY:
Zadnje dni zelo zaposleno in ekstremno utrujeno. Ravno sem prišel s promocijske turneje po Evropi, bil sem v Franciji, Španiji, Grčiji in drugje. A nobenih skrbi, vse je v redu.

MATJAŽ:
Nobenih skrbi, ker je odziv na album tako odličen?

ANDY:
Ja, he, he, he. Imaš absolutno prav. To mi vedno daje ogromno energije, tako da spanca sploh ne potrebujem, he, he.

MATJAŽ:
Liquid Monster je album meseca v italijanskem in nemškem Rock Hardu, številka dve v Metal Hammer in Metal Heart revijah. Povej, koliko ste dali podkupnine?

ANDY:
Oh, bili so zelo poceni. Fantom od Metal Hammer-ja smo plačali počitnice na Mauritiusu, Rock Hardu počitnice na Maldivih, pri Metal Heart pa so hoteli samo dva Ferrarija. To je bilo vse he, he.

MATJAŽ:
Ah, malenkost.

ANDY:
Za rock zvezdnike ni to nič he, he. Oh, ja, he, he, bo kdo še misli, da je vse to res he, he, he.

MATJAŽ:
Ah, kaj. Doma imaš verjetno vsaj okoli deset Ferrarijev, tako da to zate sploh ni nič posebnega.

ANDY:
Ja, seveda, kaj drugega pa bi sploh lahko pričakoval he, he. Mi sploh ne potrebujemo več avtobusov za turneje, vsak se pripelje s svojim Ferrarijem he, he.

MATJAŽ:
Super.

ANDY:
Žalostno, a resnično, vem.

MATJAŽ:
Potem se moram hitro naučiti peti in iti za pevca v band.

ANDY:
Oh, ja, kar daj hitro he, he. O, moj bog he, he. In o tem nikoli ne smem govoriti mami, ona mi je vedno govorila, da sem neumen, ker sem začel peti, še posebej hard rock in heavy metal. To je tiste vrste glasba, za katero misli, da se z njo ne da zaslužiti nobenega denarja.

MATJAŽ:
Ampak malo pa mora le biti ponosna na svojega sina. Kako zdaj gleda nate?

ANDY:
Hm, ok, he, he. No, seveda ne spremlja čisto vsega, kar počnem, ampak od časa do časa nas pride pogledat in se pozanima, kaj počnem. Kažem ji, kje po svetu sem bil, recimo v Ameriki, po celi Evropi, pokažem ji slike, naš DVD in podobne zadeve. Kako naj rečem temu, malo bolj pa je že ponosna danes. In dobro je slišati, da vse, kar sem naredil, pa le ni bilo narobe. »Ne, sine, vsega pa nisi naredil slabo«, he, he.

MATJAŽ:
No, najpomembnejše je, da je mama zadovoljna.

ANDY:
Mogoče, he, he.

MATJAŽ:
Ok, zdaj pa začniva z resnim delom intervjuja.

ANDY:
Ok. (z resnim glasom) He, he.

MATJAŽ:
Tudi od mene boš slišal, da je Liquid Monster res odličen album. Ko sem ga prvič poslušal, nisem imel najboljšega občutka, a z več poslušanji album postaja boljši in boljši in moram reči, da je super.

ANDY:
He, he, he, to je vedno dobro slišati.

MATJAŽ:
Inside The Monster je meni osebno ob Shiva's Tears vaša najboljša pesem, ki ste jo posneli do sedaj.

ANDY:
Ja, seveda. Če bi na primer vprašal mene, da naj opišem, kje so Brainstorm najboljši, oziroma povem, katere pesmi so to, potem so po mojem mnenju to prve tri pesmi z albuma in seveda je Inside The Monster tu zraven. Vse te pesmi so kombinacija mnogih stvari, so zelo heavy, agresivne, po drugi strani pa so tako ali tako že zelo melodične. Mislim, da je ta razpon na novem albumu še širši, kot na prejšnjem. Na eni strani smo tako postali malo bolj agresivni, na drugi bolj melodični, najbolj pomembno pa je, da znamo pisati dobre pesmi, da na tem področju še vedno naredimo korak naprej in da nam ni potrebno venomer snemati enih in istih albumov. Mislim, da smo vedno bili band, ki je poizkušal odkrivati nova področja, v naš zvok smo vedno poizkušali dodajati nove in nove stvari. Na Soul Temptation smo to naredili v trilogiji z indijskimi zvoki. Tokrat pa smo dodali nekaj ženskih vokalov v All Those Words na primer in uporabili smo nekaj novih klaviaturskih zvokov, kot recimo v Worlds Are Coming Through. Mislim, da to kaže, da se band razvija, da ne stopicamo na istem mestu. Vedno skušamo najti nekaj novega in misli, da je te dni to zelo pomembno. Vseeno lahko vsak od prve do zadnje sekunde sliši, da gre za Brainstorm album in to je tudi pomembno.

MATJAŽ:
Bolj raznolika glasba je verjetno tudi vzrok, da sem imel na začetku bolj mešane občutke.

ANDY:
Mogoče ta album potrebuje nekaj več poslušanj kot prejšnji. To bo sigurno držalo. Vendar mislim, da vedno... Seveda, ko pišem vokalne linije, se ne oziram na to ali bodo šle takoj v ušesa, ali pa bo potrebno več poslušanj, da bodo poslušalci osvojili moje vokalne linije in podobno. Seveda pa drži, da lahko ta album poslušaš mnogokrat, ne samo dva, tri ali štirikrat, kajti z vsakim poslušanjem album za poslušalca postaja bolj poslušljiv in prinaša nekaj novega.

MATJAŽ:
In kaj je ta pošast, v kateri se počustiš tako osamljenega?

ANDY:
Oh, nič resničnega. Po pravici povedano, sam naslov albuma nima nobenega posebnega pomena. Pri tem gre bolj za neko igro besed. Ko smo začeli s pisanjem pesmi, smo čepeli v studiu, vadili na enem prvih surovih miksov in potem je naš kitarist Milan rekel nekaj takega kot: »Uau, to zveni pošastno, to zveni, kot da bi tu ustvarjali pravo pošast.« In bolj kot ne je potem to postala šala znotraj banda. Govorili smo si: »Ja, ja, mi ustvarjamo pošast.« In potem me je nekega dne Todde vprašal o naslovnici, kako naj bi izgledala, razložil sem mu svoje predstave glede naslovnice in potem je rekel: »Ja, prijatelj moj, tukaj ustvarjamo mi tekočo pošast (liquid monster)«. Na ta račun smo se tudi najprej zabavali. Nikoli nismo razmišljali, da bi album tako naslovili, vendar potem smo kar naenkrat vsi začeli govoriti, da to zveni kul. In dan preden smo morali uradno povedati naslov albuma, smo se spogledali in se vprašali: Kako bo naslov? Potem smo se vsi strinjali, da ga naslovimo Liquid Monster, da to zveni kul in bili smo zmenjeni. Za naslovom se torej ne skriva noben globok pomen, nobene zgodbe in tudi ne zlobni alkohol, he, he, he. Veš, nekateri ljudje so potem, ko so slišali za naslov albuma, začeli govoriti, da bodo Brainstorm izdali konceptualni album o alkoholu. Ja, seveda, prvi pesmi bo naslov Jack Daniels, drugi Jim Beam, he, he. In od sedaj naprej so to tudi naša imena, kličete nas lahko Jack B. Franck, he, he, he, Jim Beam Ihlenfeld na kitari he, he. Seveda to ni res, mi smo le hoteli imeti kul naslov in nič drugega. Kar se pa tiče besedil, album bolj ali manj govori o življenju, o stvareh, ki se ti lahko dogodijo, ki so se že zgodile, zadevah, ki sem jih slišal od drugih ljudi, kar sem doživel ali prebral. Vse so osebne narave, nobene fantazije in podobnih zadev. Mislim, da je to tudi bolj primerno za Brainstorm, da pojemo o življenjskih tematikah in ne o fantazijskih. Vendar sam, ko pišem besedila, vedno poizkušam pustiti zadeve nekoliko bolj odprte, tako da se fani na koncu lahko vedno sami odločijo, kaj jim besedila pomenijo, če jim pomenijo podobno kot meni in če se mogoče tudi prepoznajo v njih. A pošast, o kateri si me vprašal na začetku, govori o strahovih, ki jih imaš v sebi in da bi vsak posameznik moral premagati svoje lastne strahove, za katerimi se včasih preveč skrivamo, gre pa za pomembne zadeve v življenju in potem nismo sposobni misliti na drugačen način, velikokrat pa potem zaradi tega padaš v slabo razpoloženje. Tako da, premagajte svoje strahove, bodite taki, kar ste, to je več ali manj tisto, o čemer govori sama pesem Inside The Monster.

MATJAŽ:
Kaj pa The Invisible Enemy, imaš mogoče ti kaj nevidnih sovražnikov?

ANDY:
Nevidnih sovražnikov je mnogo, he, he. Na primer, začnem lahko z ljudmi, ki se spravljajo nate preko interneta. Bolj ali manj sem mnenja, da je danes na svetu veliko več nevidnih sovražnikov kot jih je bilo pred petdeset, sto ali dvesto leti. V današnjih časih se nikomur ni treba predstavljati, vsak lahko ostaja anonimen, vsak se lahko skrije za računalnikom ali pa za telefonom in na koncu nihče ne pozna tvojega obraza, maksimalno le glas. In potem se ti ljudje bolj ali manj odločajo, da se skrivajo za raznimi vzdevki, ti pišejo maile in to je način, kako ljudje potem danes prepoznavajo sovražnike. To je čisto drugače, kot je bilo pred leti. Nisem pa prepričan, da je to dobro, da se ljudje lahko skrivajo in ostajajo anonimni. Če imaš problem z nekom, pojdi do njega, sooči se z njim, sooči se s problemom, pogovori se z njim in potem ugotovi, kje leži resnica, kaj je dobro, kaj slabo. Verjetno nikoli ne boš postal prijatelj tega človeka, vendar to ni poanta tega, važno je, da si ljudje direktno povedo o zadevah in jih razčistijo, ne pa da se obmetavajo z žaljivkami preko anonimnih vzdevkov. Veliko ljudi misli, da če so anonimni, lahko povedo kar se jim zljubi in potem govorijo neresnice ali zelo grde stvari o tebi. Kar se tiče interneta je problem tudi ta, da lahko ljudje na njem najdejo polno bolnih zadev, kot je otroška pornografija in podobno. To je bizarno in mislim, da so to ene najbolj bolnih zadev, kar obstajajo. Vendar vse to obsega naše nevidne sovražnike. Videti pa je tudi, da nekateri ljudje nimajo kaj bolj pametnega za početi, kot da cele dneve sedijo za internetom in se grejo razne neumnosti. Seveda mislim, da je v redu, če vsak pove svoje mnenje o določeni zadevi, vendar če na primer pogledaš, kaj nekateri pišejo na vseh straneh. Nekje objavijo novico ali izsek iz intervjuja, ko recimo nek kitarist reče, da rad pije mleko, he, he, potem pa dobijo nazaj 150 odgovorov in bralci v njih razpravljajo butaste zadeve kot, ali je mleko dobro, kaj sploh je s tem tipom, da pije mleko, ali je perverzneš, zguba, ali kaj podobnega. Nekateri potem pišejo, da je kul, da pije mleko, ker ga jaz tudi pijem in podobno, bla, bla, bla. Pa koga sploh to zanima? Nikogar. To je nekaj, kar danes sploh ne morem razumeti. Pridi in sooči se s človekom, če imaš problem z njim. Pogovori se z njim o zadevi in potem pozabi. Včasih se dogajajo čudne stvari, ki jih ne moreš razumeti.

MATJAŽ:
Prvič v svoji karieri ste se odločili, da posnamete single, All Those Words. Kako to, da ste ga izdali?

ANDY:
Razlog je bil čisto preprost. Kot verjetno že veš, na Japonskem vedno želijo na njihovih izdajah imeti bonus skladbe. Tako je bilo tudi pri naših prejšnjih albumih Ambiguity, Soul Temptation in Metus Mortis. Seveda je bilo zaradi tega nekaj evropskih in ameriških Brainstorm fanov vedno jeznih, ker smo mi v studiu posneli še nekaj skladb, oni pa jih niso mogli slišati in kupiti, ker so izšle le na Japonskem. Zaradi tega smo zelo pazljivo pregledali našo pogodbo in ugotovili, da ne smemo izdati japonskih bonus skladb na istih verzijah CD-jev, kar pomeni, da recimo Liquid Monster album izdan v Evropi ne sme vsebovati bonus skladbe japonske verzije. Vendar nikjer v pogodbi ne piše, da jih ne smemo izdati kje drugje, to nam je dovoljeno. Na podlagi tega smo se odločili, da izdamo single All Those Words z dvema verzijama skladbe, albumsko in single verzijo, ki je krajša in z drugačnim miksom. Za to verzijo smo tudi posneli videospot. Potem smo na single dodali še dve novi bonus skladbi in bonus skladbo, ki je izšla na japonski verziji Metus Mortis albuma. Rekli smo si, da moramo fanom tu dati maksimum, vse, kar smo posneli za Liquid Monster. Fanom vsepovsod po svetu morajo biti dostopne vse skladbe, ki smo jih posneli, in jih lahko tudi kupijo. Odločili smo se, da jih damo na single in mislim, da je single vreden 4,90 EUR, za kolikor se ga da dobiti v trgovinah. Na njem je pet skladb, štiri od teh niso na albumu, in še videospot. Tako bodo sedaj Brainstorm fani po celem svetu lahko poslušali vse skladbe, ki smo jih posneli za Liquid Monster. Seveda zaradi tega nekateri japonski fani niso bili veseli he, he, he. Prejeli smo, recimo temu nekaj ne preveč prijateljskih e-mailov. Vendar so se potem sprijaznili, ko so izvedeli, da bodo na njihovi limited edition verziji vse te skladbe in še dve live verziji. Vendar je to ok, zaradi teh dveh live skladb se ne bomo sekirali, naši evropski fani pa tudi ne. Veš, ko si v studiu, to niti malo ni poceni in karkoli posnameš, je za band zelo pomembno, da potem to tudi izda. Malo nesmiselno se mi zdi, da lahko recimo tri skladbe izdaš samo na Japonskem, v mojih očeh to nima nobenega smisla. Kot sem že povedal, za nas je bilo zelo pomembno, da vsi lahko poslušajo vse skladbe, ki smo jih posneli.

MATJAŽ:
Na singlu je tudi Judas Priest priredba Before The Dawn. Kdo se je spomnil tega?

ANDY:
Tu gre za smešno zgodbo. Madona, takrat sem moral imeti okoli dvanajst ali trinajst let. Kupil sem si njihov Killing Machine album in doma sem imel gramofon, na katerem sem poslušal plošče. Po deseti uri zvečer je oče vedno prišel v mojo sobo in mi rekel naj utišam glasbo, ker je preglasna. V tistem času sem neprestano poslušal prav ta Judas Priest album in ko je prišel v sobo, mi je rekel, da naj dam bolj na potiho, ker so bili bobni in bass preveč naglas in so se slišali skozi steno. Tako je bila pesem Before The Dawn edina, ki sem jo lahko poslušal, ne da bi zbudil očeta. In potem sem jo poslušal neprestano. Ko jo je bilo konec, sem jo dal na začetek in tako znova in znova samo Before The Dawn. Seveda sem tako kmalu znal besedilo na pamet, dostikrat sem prepeval zraven tudi še, ko sem bil starejši, vrtel sem si jo v avtu. Pred približno tremi, štirimi leti sem Toddeju predlagal, da bi rad nekoč posnel prav to priredbo. Za Soul Temptation smo potem že imeli izbrano Amarillo in zato smo se odločili, da Before The Dawn prihranimo za enkrat v prihodnosti. Tokrat smo bili v pravem razpoloženju, da jo posnamemo in vse ostale stvaro so potekale odlično. Meni je bila vedno velika želja enkrat v življenju posneti to priredbo in vesel sem, da je izpadla tako dobro. Osebno mi to veliko pomeni. Kaj tudi ne bi, saj sem je prepeval že več kot dvajset let, he, he. V studiu smo uživali, bilo je super. To je bil tudi razlog, da pesmi nismo poizkušali kaj dosti spremeniti. Vesel sem tudi, da nas je potem, ko so slišali pesem, kontaktiralo veliko Judas Priest fanov in njihovi odzivi so bili zelo pozitivni: »Uau, to zveni enkratno« in podobno. Vendar seveda se pri tem albumu ne osredotočamo na Before The Dawn, to je bilo nekaj, kar smo želeli posneti in je le bonus skladba za vse fane.

MATJAŽ:
Kako pa ti je všeč novi Judas Priest album?

ANDY:
Dober je, seveda je dober. V mojih očeh ni super, perfekten comeback album. Dosti bolj sem bil presenečen, ko so pred leti Iron Maiden izdali Brave New World, če bi na primer primerjal Judas Priest in Iron Maiden. Brave New World je name naredil dosti močnejši vtis. Vendar je Angel Of Retribution definitvno dober album, brez dvoma, vendar nič več in nič manj. Dober heavy metal album, nič super, nič slabega. Mimogrede, Judas Priest igrajo danes blizu mojega domačega mesta, vendar si jih ne grem ogledati, ker sem jih videl že mnogokrat, poleg tega pa moram malo počivati, he, he, he.

MATJAŽ:
Pa še jih boš lahko gledal.

ANDY:
Seveda, videl sem jih pa že res velikokrat, tako da brez skrbi, he, he.

MATJAŽ:
Nazaj k Brainstorm. Naslovnica je zelo primerna za album. Ampak povej mi, kam je odšlo to lepo dekle z naslovnic zadnjih dveh albumov?

ANDY:
He, he, ja, kaj hočeš narediti, dekleta niso poceni he, he. Odločila se je, da gre v pop sceno he, he. No, za zadnja dva albuma sem zelo trdo delal z Janom Meininghausom. Zelo trdo sem delal z njim za rezultat na Soul Temptation albumu. Zares mislim, da je s to naslovnico dosegel vrh svojega ustvarjanja, nekaj takega kot absolutni maksimum. Do sedaj še nisem videl boljše naslovnice, ki jo je naredil. Karkoli je naredil, ni bilo tako dobro kot Soul Temptation. Ne govorim samo o naslovnici, cel booklet in ves dizajn je odlično pogledati. Po drugi strani smo Brainstorm od drugega albuma dalje na naslovnici vedno imeli angele ali osebe s krili. Mislim, da je prišel čas, da na naslovnici uporabimo nek drug motiv. Prišel je čas za spremembo, da poizkusimo nekaj novega in tudi drugega oblikovalca za naslovnico. Ta, ki smo ga izbrali, do sedaj še nikoli ni naredil česa v zvezi z glasbo. Do sedaj je delal le za računalniške igrice in tam je opravljal enkratno delo. Edini problem nam je predstavljalo dejstvo, da dobiš za naslovnice računalniških iger veliko več denarja kot za našo naslovnico. Bilo je zelo težko delo, že samo, da mu najprej razložimo, da mu je nemogoče plačati toliko denarja, kot bi ga dobil za računalniško igro. To je bila najdaljša diskusija v mojem življenju do sedaj, he, he, he. Vendar se je izšlo fantastično, izredno smo zadovoljni, da imamo na naslovnici nekaj novega. Nihče ni pričakoval česa takega, žal mi je za dekle, vendar mislim, da je tudi to pokazatelj, da Brainstorm ne ostajamo na istem pri glasbi in da ne bomo postali poznani po angelih na naslovnici. Imamo svoj stil, vendar ga vedno lahko po malem spreminjamo.

MATJAŽ:
Vse te tvoje Ferrarije v garaži si mu pa zamolčal, ko si se pogajal za ceno, a?

ANDY:
Seveda, kaj pa misliš, če ne bi... He, he, he, he.

MATJAŽ:
Povej malo o fotografiranju za album, kjer si bil ti ta tekoča pošast z nekakšno sluzjo po rokah?

ANDY:
Bilo je zelo zabavno. Po izbiri naslova za album smo premišlljali, kaj v zvezi s tekočo pošastjo in naslovnico lahko pokažemo ljudem. Sploh ni bilo lahko, o tem smo premišljevali nekaj dni. Premišljevali smo o veliko različnih predlogih, vsak se je nekaj spomnil in potem smo prišli na idejo: kaj če naredimo nekaj modrega, nekaj tekočega, bla, bla, nekaj v zvezi z rokami in podobno. Pomislili smo, da bi si lahko celo telo odeli v to tekočino, vendar ne, ne, ne, he, he, to ne bi šlo. Poizkusili smo z rokami in šlo je izredno dobro, izgleda zelo kul. Bilo pa je izredno zabavno. Ta zadeva je bila ekstremno mrzla, držal sem jo v rokah, v sobi pa je bilo neizmerno vroče. Po celem telesu sem se začel potiti, moji prsti pa so bili ledeno mrzli. Bil je nekako tako čuden občutek, kot da bi bil v savni in imel mrzla stopala. Na eni strani se potiš, po drugi pa zmrzuješ, tako da je bilo zelo nenavadno. Fotograf me je neprestano spraševal, kako je z mano in govoril sem mu: »Hej, človek, vroče kot hudič, obenem pa zmrzujem.« On pa je govoril: »Še več, še več te zadeve si daj na roke,« jaz pa: »Ne, ne, zmrzuje, he, he.«

MATJAŽ:
Kmalu se odpravljate na vašo prvo headlinersko evropsko turnejo. Verjetno se je že zelo veseliš?

ANDY:
O, seveda. Mislim, da je to nekaj takega, česar se vsak glasbenik lahko le veseli. Ko začneš delati glasbo, najprej leta in leta nastopaš kot predkupina drugim bandom, potem pa ti naenkrat povejo: »Hej fantje, lahko greste na headlinersko turnejo.« To ti odpre oči, kot da bi slišal nekaj neverjetnega. Res je neverjeten občutek, da bomo imeli priložnost igrati uro in pol za ljudi, ki bodo prišli na koncert samo zaradi nas. To je super in poizkušali bomo narediti vse, da ljudje ne bodo zapuščali koncertov razočarani. Naredili bomo vse, kar je v naših močeh, da bodo fani dobili najboljše možne koncerte. Oni od nas pričakujejo odličen koncert, gledali so nas kot predskupino ali na festivalih, kjer smo igrali 45 minut, sedaj pa si želijo in nas imajo priložnost gledati uro in pol. To nam predstavlja velik izziv. Prodaja vstopnic za sedaj poteka zelo dobro, tako da izgleda, da bo ta turneja pomemben korak naprej v naši karieri. Mislim, da bi to lahko pomenil dokončen preboj, to srčno upamo. Smo eden vodilnih evropskih power metal bandov in to nas lahko potegne še više. Turneje se zelo veselimo.

MATJAŽ:
Na tej turneji boste drugič prišli v Slovenijo, lani ste igrali na Metal Camp festivalu. Kakšni so tvoji spomini na festival?

ANDY:
Neverjetni, ekstremno lepa dekleta so bila tam, he, he, he. Ogromno jih je bilo, verjemi mi, ja, ja, ja. He, he, he.

MATJAŽ:
Tvoja žena tega sedaj ni slišala?

ANDY:
Seveda ne, sedaj je ni v tej sobi, ha, ha, ha, ha. In bilo je polno dežja, tega se tudi spominjam. Bilo je neverjetno, deževalo je kot iz škafa, vendar mi smo imeli z nastopom veliko sreče. Mislim, da je kako uro pred nastopom in pol ure po njem deževalo in deževalo. Med našim nastopom pa nič, publika je zelo uživala, bilo je noro. Neizmerno smo uživali, ko smo videli publiko noreti z nami. Bila pa je zelo dolga in naporna pot do tja, mislim, da smo potrebovali okoli enajst ur in potem smo se še isto noč odpravili nazaj in šli na Summer Breeze festival. Vendar je bila vsaka minuta te poti vredna. To sem tudi povedal organizatorju. Ko nas je videl vse totalno utrujene, ga je malo zaskrbelo, a sem mu rekel, da naj ne skrbi, da je bilo vredno vsake minute. Kadarkoli nas bodo želeli, bomo prišli nazaj, kajti na nastopu smo zelo uživali, ljudje pa tudi. Mislim, da smo si pridobili veliko novih prijateljev. To je bil naš prvi nastop v Sloveniji in verjemi mi, želimo si, da jih bo še veliko.

MATJAŽ:
Videl sem vas že nekajkrat in zadnji nastopi so bili res odlični, recimo Metal Camp, Wacken, Dunaj.

ANDY:
Ja, Wacken je bil tudi odličen. Ta ogromna množica, to je bilo uau, veliko več, kot smo lahko pričakovali. Vendar tako kot vedno, tudi za ta nastop bom povedal, da nismo samo mi zaslužni za zabavo, vedno smo mi in fani, vedno je daj – dam situacija. Na vsakem koncertu, kjerkoli smo bili, še posebej na teh, ki si jih videl, je bila energija, ki smo jo dobili od fanov neverjetna, in to smo jim morali vračati. To je tisto, kar naredi koncert poseben in kar je za nas zelo pomembno. Karkoli dobimo od ljudi, jim vedno želimo vračati. To so potem veliki koncerti. Mislim, da ljudje lahko vidijo, da se mi na odru zabavamo in da vidimo, da se tudi ljudje zabavajo. To je bistvo glasbe. Tukaj govorimo o svetu zabave in glasba je seveda del tega. Če greš v kino gledat nov film, si želiš dve uri zabave. Če greš na Brainstorm koncert, plačaš za to karto, potem si tudi želiš zabavo in to je naša naloga, ljudem dati tisto, po kar so prišli. Ko ljudje pridejo gledat Brainstorm lahko vidijo, da mi ne stojimo kar tako na odru, ampak da smo tam, da ljudi pripravimo do tega, da uživajo. Smo na isti valovni dolžini, kajti mi smo prav tako fani kot naši fani. Mislim, da je to tisto, kar dela naše nastope nekaj posebnega in da zato tudi uživamo.

MATJAŽ:
Na Bang Your Head festivalu ste presenetili z orientalskimi plesalkami.

ANDY:
He, he, he to je bil naš prvi in zadnji nastop, na katerem smo naredili nekaj takega. Seveda jih ne moremo vzeti s seboj na turnejo. Bil je odličen nastop, ljudje so takrat dobili nekaj posebnega. Mogoče bomo naslednjič, ko pridemo tja, s seboj spet pripeljali kakšno presenečenje, mogoče ogromno tekočo pošast, he, he.

MATJAŽ:
Na festivalih vedno skočiš dol z odra in greš med fane v prve vrste, to se mi zdi zelo dobro.

ANDY:
Vedno, seveda. Mislim, da tako mora biti. Včasih sem kar šokiran, ko pridemo igrat na kak festival, kot na primer Sweden Rock ali pa v Španijo in potem mi organizatorji povedo, da še nihče nikoli ni naredil česa takega. Vem, da ti festivali obstajajo že deset let in ko slišim kaj takega, sem kar malo šokiran. Mislim, da je zelo pomembno, da vzpostaviš pristen kontakt s fani, še posebej s tistimi v prvih vrstah, ki so tvoji die-hard fani in naša naloga je, da se jim zahvalimo, stisnemo roko. S tem jim samo pokažemo, da smo na isti ravni kot oni in da brez njih nas sploh ne bi bilo tam. Tega ne počnem zato ker moram ali ker bi ljudje to pričakovali od mene. To počnem zato, ker sem rad v kontaktu z našimi fani. Ko pridem na oder, je ponavadi vedno prva stvar, da pogledam, kje lahko skočim z odra k našim fanom, he, he, he.

MATJAŽ:
Sedaj odpiraš svojo spletno stran www.andyfranck.de.

ANDY:
Ni še odprta, v zadnjih tednih sem bil preveč zaposlen, da bi se ji posvetil. Bolj ali manj bo šlo za informativno stran z vsemi albumi, ki sem jih posnel z Ivanhoe, Symphorce in Brainstorm. Ljudje bodo lahko na enem mestu izvedeli vse o moji karieri. Mislim, da je to ok. To bo le nekakšna informativna stran, nič večjega. Ne želim prodajati ničesar, to ne bo trgovina Andy B. Franck, he, he, he.

MATJAŽ:
Kaj, ne bo se dalo dobiti tangic s tvojim imenom?

ANDY:
Ne, ne, ne, he, he, he. Nek moj prijatelj se je ponudil, da bi mi naredil stran. Od fanov sem dobil veliko e-mailov, v katerih so me spraševali, kje bi lahko dobili vse nformacije o meni. Tako sem poskušal narediti nekaj, da pokažem ljudem, kaj se dogaja z mano.

MATJAŽ:
Potem ne bo tudi nobenega kotička za tvoje oboževalke, nobenih seksi fotografij?

ANDY:
Ne in tudi nobenega kotička o Ferrarijih. Oh, lahko pa bi naredili en Ferrari kotiček. Kako sfrizirati Ferrarija,, he, he, he.

MATJAŽ:
Na začetku pogovora sem slišal otroški jok, torej si že srečni očka?

ANDY:
Ja, imam dva fanta.

MATJAŽ:
Oba metalca?

ANDY:
He, he, he, starejši sin ima enajst let in je bolj v hip hopu. Vendar je pa tudi velik Brainstorm fan, tako da nisem naredil še ničesar narobe, he, he. Bolj so mu všeč, kako že, Blackeyed Peas pa Robbie Williams. Mlajši sin pa ima leto in pol in njega si prej lahko slišal v ozadju. Njemu pa se še ne sanja o Brainstorm. Vendar je že stal pred televizorjem, gledal naš DVD in začel migati z glavo, tako da nekaj metalca že je v njem, he, he, he.

MATJAŽ:
Mislim, da bo tudi starejši kmalu postal metalec.

ANDY:
Upam, poizkušam narediti vse mogoče, verjemi mi, he, he. Naslednje poletje ga bom peljal na Metal Camp in tam bo videl, kaj se lahko dogaja v Sloveniji in skupaj bomo noreli.

MATJAŽ:
Za konec pa vse povabi še na vaš koncert v Ljubljano.

ANDY:
Seveda bom. Najprej bi se rad vsem zahvalil za vso podporo, ki nam jo dajejo skozi leta. Že pred nastopom na Metal Campu, še več pa po njem smo od slovenskih fanov dobili veliko e-mailov. 4. aprila v trgovine prihaja Liquid Monster, počekirajte album in bodite v Ljubljani, ko bomo izpustili pošast, he, he, he. V Ljubljani bo pošast oživela. In seveda, najlepša hvala za vašo podporo. Kaj naj še rečem, to je neverjetno, še vedno vidim sebe stati v svoji sobi pred leti in intervjujati samega sebe: »O, Andy, kakšen bo tvoj nov album?« He, he, he. Sedaj je izjemno, ponosen sem, ne najdem besed, s katerimi bi se lahko zahvalil svojim fanom.

MATJAŽ:
In vsi te bodo v Ljubljani lahko našli tam, kjer bo parkiran rdeč Ferrari.

ANDY:
Seveda, ha, ha, ha, ha. Vsem bom dajal nasvete, kako bi lahko »nafrizirali« Ferrarija. Hej, vrnem se v uri in pol, dveh urah, moram odigrati koncert, potem pa se vrnem in nadaljevali bomo pogovore o Ferrariju, ha, ha, ha, ha.