MATJAŽ:
Kako je kaj, si zelo zaposlen?

ANTON:
Niti ne. Tokrat imam srečo, da so intervjuji bolj razdeljeni in niso vsi skoncentrirani v štirih dneh, kar lahko postane zelo dolgočasno. To je bolje tako zame kot zate, he, he.

MATJAŽ:
Bliža se izid novega albuma Sicario, kakšni so občutki?

ANTON:
Počutim se odlično. Album smo posneli že maja, mastering pa smo končali konec junija. Od takrat ga neprestano poslušam. Ponavadi, ko počneš kaj takega, se začneš dolgočasiti ali ti kakšna pesem postane slabša ali ti kaj ni všeč glede zvoka, vendar tokrat se to ne dogaja. Vse je odlično in reakcije do sedaj so odlične, pričakujem lahko vse najboljše.

MATJAŽ:
Tudi jaz lahko rečem, da je album zelo dober, od zadnjih treh, ki sem jih slišal, se mi zdi najboljši.

ANTON:
Super, potem gremo v pravo smer, he, he.

MATJAŽ:
Zgleda že, he, he. Kje so po tvojem glavne razlike med Sicario in No Gods No Masters?

ANTON:
Prejšnji je bil zelo eksperimentalen, na svoj način. Med njima je kar nekaj razlik. Ena najpomembnejših je ta, da za prejšnjega nismo imeli primernega budžeta. Snemali smo v studiu, kjer so ljudje istočasno počeli druge stvari, tako da smo morali prekinjati s snemanjem. Tehnik je bil v redu, vendar iz svoje opreme ni znal narediti najboljše kar se da. Mislim, da bi za bolj eksperimentalne pesmi potrebovali boljšo produkcijo. Ta bi iz albuma lahko naredila dosti več. No Gods No Masters mi je še vedno všeč, še vedno mislim, da je bil pomemben za nas tudi v tem smislu, da smo lahko ugotovili, kaj lahko in česa ne moremo narediti. Razlika je bila tudi ta, da je bil material za prejšnji album napisan v obdobju dveh let, za Sicario pa smo potrebovali šest mesecev. Vse se je hitro poklopilo, imelo je nek smisel in tako smo v neki točki rekli, zakaj ne gremo kar v studio in posnamemo. Če bi ga začeli preveč obdelovati ali preveč razmišljati, potem bi ga lahko uničili.

MATJAŽ:
Torej so pri Metal Blade odprli mošnjiček za Sicario?

ANTON:
Neverjetno, a to so res naredili, he, he, he, he. Skupaj smo se usedli in rekli smo jim, da če želijo, da naredimo odličen album, jaz ga bom že naredil, samo dovolj denarja nam morate dati na razpolago. Seveda ne gre za to, da bi porabili ne vem koliko tisoč Eurov, samo nekaj tisoč jih je bilo, vendar je bil definitvno vredno. Ob poslušanju albuma lahko slišiš, za kaj smo ga porabili.

MATJAŽ:
Album je produciral Andy Classen. Kako je bilo delati z njim, prejšnja ste producirali sami, ne?

ANTON:
Ja, prejšnja dva smo producirali sami. Tokrat je bilo odlično, da smo se lahko osredotočili samo na igranje. Če sem pošten, smo šli v studio z dokončanimi skladbami, tam nismo spreminjali ničesar kar se tiče samih struktur, riffov, spremenili smo le nekaj stvari, ki jih je Andy predlagal pri vokalih, bass linijah in bobnih, pesmi kot take pa so ostale nespremenjene. Za vse tehnične zadeve je poskrbel Andy, mi smo se osredotočali le na igranje in tako tudi mora biti v studiu. Če ne misliš samo na svoje igranje, ampak na še polno drugih stvari, ko moraš biti glavni in določati, kdaj začnemo, kdaj končamo, lahko postane zelo stresno. On je pravi profesionalec, v studiu nismo izgubljali nobenega časa. Prišli smo ob desetih, delali do dveh, nato smo imeli krajši odmor za kosilo in nadaljevali z delom do devetih, desetih zvečer.

MATJAŽ:
Kako se sedaj počutiš, ko se je bivši basist Juan Cueto vrnil v band?

ANTON:
Na žalost ni zares nazaj v bandu. Prišel je k nam za album, bili smo zelo razburjeni, kajti odlično je bilo spet na kupu imeti tri četrtine stare zasedbe. Posneli smo album, odigrali nekaj koncertov, nato pa se je odločil, da ne želi ostati v Evropi in vrnil se je v Čile. Tako smo spet ostali brez basista, ki ga sedaj iščemo. Do začetka igranja koncertov bomo že našli nekoga.

MATJAŽ:
Škoda zanj.

ANTON:
Ja in sploh ni bilo mišljeno tako. Pustil nas je z nekoliko slabim občutkom, kajti vsi smo želeli delati skupaj in vsi smo po najboljših močeh delali na tem. Nekako pa se nam je zdelo, da je bil že ob prihodu v Evropo odločen, da se vrne domov, da bo le naredil album, se malo zabaval, odigral nekaj koncertov in se vrnil v Čile. Ok, album je izpadel odlično, Juan je bil pomemben člen pri tem. Ves čas je bil z nami, pomagal je pri besedilih, podajal je svoja mnenja. Njegov pristop je nekoliko drugačen in vedno je dobro imeti nekoga takšnega. Bilo je skoraj kot da bi dobivali mnenja od nekoga zunaj banda, kajti že dolgo ni bil v bandu, poleg tega pa ni bil udeležen pri pisanju pesmi, prišel je pri predprodukciji, ko smo finiširali material. Bilo je odlično, da je bil z nami, razočaral pa nas je s svojim odhodom. Kaj pa naj naredimo? To nas ne bo ustavilo, seveda bomo nadaljevali.

MATJAŽ:
Naslovnica albuma ni ravno običajna za metal band. Je mogoče povezana z naslovom albuma?

ANTON:
Bilo je čisto namerno, da ne gre za tipično naslovnico. Če pogledaš naša prejšnja albuma, imata dobri naslovnici, a nek podoben motiv. Na njej je oseba, ki jo mučijo ali nekaj podobnega. Tokrat smo želeli nekaj drugega, nismo pa bili čisto prepričani, kaj si želimo. Govorili smo s človekom, ki je avtor prejšnjih dveh naslovnic, tudi tu smo delali z njim, in predlagal je to preprosto stvar, kri, razlito po naslovnici. Že na začetku nam je postalo všeč, kajti je zelo zanimivo, nekaj drugačnega. Bilo pa je tudi mišljeno, recimo pri oglaševanju albuma, kjer imaš nove naslovnice na celi strani in ta potem izstopa in ljudje si jo najprej ogledajo. Mislim, da nam je to dobro uspelo, je pa tudi povezana z naslovom albuma, z njegovo temo, a ne čisto direktno. Je kot recimo, da je bil nekdo ustreljen in da iz njega šprica kri, vendar ne vem, vsak naj si v svoji glavi naredi svojo predstavo.

MATJAŽ:
Si inspiracijo za besedila črpal iz dogodkov v Čilu ali povsod po svetu?

ANTON:
Gre za kombinacijo različnih stvari. Nekatera besedila govorijo o politiki na splošno, o dogajanjih po svetu, globalizacija, vloga ZDA pri tem, ki je največja svetovna velesila in drugim državam vsiljuje svojo moč. Poleg tega pa je na albumu dosti stvari, ki govorijo, ne samo o življenju v Južni Ameriki, ampak tudi o izkušnjah, ko se preseliš v tujino, ko srečuješ druge ljudi. Tu v Nemčiji se veliko srečujem z ljudmi, ki mi govorijo: »V vaši državi se dogaja to in to«. Videti je, kot da bi oni bolje vedeli, kaj se dogaja v Čilu, kot jaz, ne da bi sploh bili kdaj tam. To me zelo razjezi in celo nekateri bandi tu govorijo o dogodkih v Čilu. Kaj hudiča pa oni vedo, kaj se je dogajalo v Čilu? Tako da sem nekaj besedil napisal tudi o tem. Sedaj lahko vidiš, da je v besedilih vsakega nekaj, vse pa bazira na resničnem doganjanju.

MATJAŽ:
Ponovno ste posneli pesem v španščini, Por la fuerza de la razon.

ANTON:
Ja, to smo naredili že na prejšnjih dveh albumih in to je nekakšno malo darilo našemu špansko govorečemu občinstvu v Južni Ameriki. Mislim, da to zveni agresivno. Ljudje mi vedno govorijo, da te pesmi zvenijo dobro, da to ni nekaj, kar bi zvenelo čudno. Če bi na primer posnel eno pesem v nemščini, bi to zvenelo dosti bolj čudno, se mi zdi, ali pa v francoščini; mislim, da ne bi šlo, he, he. Mislim, da gre naša govorica skupaj z metalom. Mislim, da je vsakič to zanimiv eksperiment.

MATJAŽ:
V Evropi živiš že nekaj let. Kakšen status imate Criminal sedaj v Čilu?

ANTON:
Mislim, da se ni spremenil od takrat, preden smo prišli sem. Zaradi tega, ker živimo izven države, nas ljudje ne obravnavajo kot nekakšne super zvezde. Po drugi strani nismo izgubili nič na popularnosti in to smo lahko opazili, ko smo bili tam aprila, maja lani. Vsi koncerti so bili razprodani, ljudje so odlično ravnali z nami, vsi so nam zaželeli srečo v Evropi.

MATJAŽ:
Kakšna pa je razlika med vašimi fani doma in tu v Evropi?

ANTON:
Gre za nekakšen kliše, a tako pač je. Ljudje v Nemčiji, no tudi drugod po Evropi, so že nekoliko razvajeni, kajti v svojem življenju so videli vse, kar so hoteli. Kupijo si lahko kakršenkoli T-shirt, vsak CD in podobno, v Južni Ameriki pa je še vedno zelo poseben dogodek, ko pride tja igrat kakšen tuj band, oziroma ko ljudje kupijo kak nov CD. Mogoče si lahko privoščijo le enega na mesec ali na dva meseca in zato zelo tehtno razmislijo, katerega si bodo kupili. Zato je nekaj posebnega, ko pridemo dol. Mislim pa, da se je v Evropi ta občutek nekoliko izgubil, ljudje le konzumirajo te zadeve, kot bi šlo za Coca Colo ali hamburgerje.

MATJAŽ:
V Evropi vam je uspelo doseči nek status. Ste mogoče s tem spodbudili tudi ostale čilske bande, da vam sledijo?

ANTON:
Vem, da je kar nekaj bandov prišlo sem na krajše turneje. Doom metal band Mar De Grises so bili tu nedolgo nazaj, Coprofago so igrali na Fury Festu v Franciji, ki je velik festival, Undercroft so bili aktivni na severu Nemčije, a mislim, da so sedaj razšli. Ne vem, če smo ravno mi odprli ta vrata, danes gre vsakdo skozi ta proces, ki smo ga mi dali skozi, ko ugotovijo, da se v Čilu ne da narediti kaj več. Zato morajo poskusiti kje drugje.

MATJAŽ:
Ti sedaj živiš v Nemčiji?

ANTON:
Ja, sam živim v Nemčiji, ostali člani banda pa v Angliji. Mislim, da bomo tam tudi iskali basista, band je v bistvu lociran tam, jaz sem edini, ki potuje sem ter tja, ko se kaj dogaja.

MATJAŽ:
In kako so ti všeč te neprestane selitve?

ANTON:
Hm, ni več kakšen problem. Sicer stane nekaj denarja, a ne preveč, kajti danes imaš polno teh poceni letalskih družb. Na nek način mislim, da nas je to naredilo bolj produktivne. Ko smo prvič prišli v Anglijo, smo stanovali skupaj. Trije iz banda smo prebivali v istem stanovanju šest mesecev, kjer nam je uspelo napisati eno samo pesem. Preveč smo se zabavali, popivali. Sedaj pa vsak dela pri sebi doma in ko se dobimo, vemo, da moramo stvari dokončati. Mogoče se dobimo za podaljšan vikend, za predprodukcijo albuma smo se dobili za teden dni, ko smo preigrali vse pesmi, da so bile pripravljene za snemanje. Ta način dela mi je pravzaprav bolj všeč. Včasih, ko se približuje turneja in bi rad prišel v pravo razpoloženje za igranje v živo, a to ni mogoče, potem je malo čudno. Na začetku turneje smo še malo zarjaveli, opazujemo en drugega, a na koncu se vedno vse dobro izteče.

MATJAŽ:
Za sabo imate evropsko turnejo s Six Feet Under in Fleshcrawl. Kako je bilo na tej turneji?

ANTON:
Turneja je bila ok. Za nas je bilo odlično, da smo sploh lahko šli na turnejo in predstavljali nov album. Bili smo zelo hvaležni za to priložnost. Mogoče nismo bili najbolj primerni za billing, ker sta bila ostala dva banda death metalska. A ne kar neka death metalska, šlo je za tisti pravi osnovni death metal, old-school zadeva. Mi smo tudi ekstremni, a na drugačen način in ne vem, kako dobro so to sprejeli Six Feet Under fani. A vseeno, uspelo nam je dobiti nove fane, prodali smo dosti merchandisea. Opazil sem nekaj, v večjih mestih kot Hamburg, Berlin, München nam je šlo res dobro, v manjših mestih pa so ljudje bolj zijali v nas kot v kakšno čudo, he, he, he.

MATJAŽ:
Se mogoče obeta kakšna nova turneja?

ANTON:
Želim, da bi ti že lahko povedal, a zaenkrat je še vse v načrtovanju. Odvisno je tudi od recenzij, reakcij, prodaje albuma. Trenutno ne morem povedati še ničesar, pripravljamo nekaj koncertov, mogoče nekaj v Angliji, upam, da mi bo uspelo narediti nekaj v Španiji, kjer še nismo igrali. Upam pa, da nam bo uspelo dobiti pravo turnejo, da bomo šli na turnejo s pravim bandom. Ni nujno, da gre za band podoben nam, pomembno je, da imamo podobno občinstvo. Ne vem, upam, da bo znano še letos in da se naslednje leto nekam odpravimo.

MATJAŽ:
Še kakšni drugi načrti?

ANTON:
Trenutno ne, vsi si bomo vzeli nekoliko počitka od vsega tega, promocija se začenja, album izide kmalu in potem bomo videli.

MATJAŽ:
Bi za konec še kaj dodal?

ANTON:
Rad bi povedal, da bi rad ponovno prišel v Slovenijo. Pri vas sem že bil enkrat v Ljubljani. Mesto mi je zelo všeč, kot tudi država sama in res bi se rad vrnil s Criminal. Povedal bi še, da naj si vsi dobijo album Sicario, ker gre za res »in you face thrash, no bullshit« album. Če se najdete v tej glasbi, potem bo to definitivno za vas.