MATJAŽ:
Kaj se je dogajalo pred in po Theater Of War, da je prišlo do polno sprememb v zasedbi?

JOHN:
Po turneji smo bili zelo pod stresom, utrujeni in pod pritiskom napisati in posneti nov album. Vse majhne stvari, ki ti gredo na živce, so se le kopičile, ne da bi se soočili z njimi. V bandu so se začela pojavljati vse večja nesoglasja glede naše prihodnosti in načina delovanja in nekako smo se začeli oddaljevati eden od drugega. Zaradi uspeha smo se vsi začeli počutiti pomembne in na koncu smo se odločili, da se razidemo z Jonom in Garyjem. Potem smo dobili kitarista, ki ni bil ravno v stilu naše glasbe, a se je zelo hitro naučil naš material. Po nekaj mesecih se je še bobnar odločil oditi, ker ga band ni peljal, kamor je hotel. Za njim se je zaradi osebnih razlogov odločil oditi še David. Vse to je pustilo kar nekaj praznega prostora, ki ga je bilo potrebno zapolniti. Nekaj prijateljev se je preizkušalo za bobnarja, a nihče ni bil pravšnji. Potem je prišel čas, da se pobotamo z Jonom in Garyjem. Pomenili smo se o nekaterih zadevah glede posla, niti nismo mislili, da bi se vrnila v band. Po pogovoru smo rešili odprta stara vprašanja in očitno je bilo, da naj bi se oba vrnila v band.

MATJAŽ:
Sedaj ste spet skoraj v originalni postavi. Potem Garyja in Jona ni bilo težko prepričati, da se vrneta?

JOHN:
Ne, še vedno sta delila enako vizijo in cilje kot za časa naših začetkov, a imela sta svež pogled na prihodnost in veliko energije, ker sta bila kar nekaj mesecev izven banda.

MATJAŽ:
Čisto nov je le pevec, Chaz Bond. Zdi se mi zelo dobra zamenjava za Davida. Kako ste ga sploh našli? Kakšna je razlika med njim in Davidom?

JOHN:
Gledano z osebnega vidika sta oba zelo zanimiva človeka, ki se lahko vpleteta v pogovore z zelo različnimi tematikami. Oba se zelo rada srečujeta s fani in sta zelo strastna, kar se tiče svojega posla. Največja razlika med njima je v tem, da Dave poje kontratenor, Chaz pa tenor. Oba se sicer z vokalom lahko prilagajata različnim višinam, vendar en se bolje počuti v nižjih tonih, drugi pa v višjih. Z Chadom smo bili prijatelji že nekaj časa in z njegovim bivšim bandom smo poleti 2001 odigrali nekaj skupnih koncertov, na katerih so nastopali kot predskupina.

MATJAŽ:
Kdaj so se stvari uredile, tako da ste lahko spet začeli normalno delati in pripravljati nov album?

JOHN:
Pravzaprav sva z Jamesom pisala material za nov CD, še preden je prejšnji bobnar odšel. Potem, ko sta se Jon in Gary vrnila, sem sam prevzel vokale in začeli smo s skupnim pisanjem materiala, ki se je zelo vleklo. Vse to se je dogajalo že v letu 2001.

MATJAŽ:
Kakšna pa je bila atmosfera pri snemanju novega albuma Drama Of The Ages?

JOHN:
Začel sem se počutiti, da se vračamo na prava pota. Še vedno smo potrebovali novega pevca, a to ni bila najvažnejša skrb. Skupaj smo delali kot ekipa, kot še nikoli prej, resnično smo pustili ob strani vsa kreativna nesoglasja, ki so nas ovirala v preteklosti.

MATJAŽ:
Pa ste se kdaj počutili negotove?

JOHN:
Malo že. Zaradi tega smo ponovno izdali demo, z namenom, da smo dali našim fanom vedeti, da še obstajamo.

MATJAŽ:
Kot mi je znano, je bil David prej glavni pri besedilih. Kako pa je bilo s tem pri Drama Of The Ages?

JOHN:
V bistvu sva si z Davidom delila besedila. Z njim sva se odlično dopolnjevala. Recimo, on mi je povedal, kaj želi z besedilom povedati, potem sem sam lahko še kaj dopolnil, mu predlagal ali pa je on dodelal temo, ki sem mu jo dal. Seveda pa je včasih tudi sam ustvaril kakšno mojstrovino. Tokrat sem bil sam glavni pri besedilih.

MATJAŽ:
Kakšna pa so tvoja pričakovanja za albuma?

JOHN:
Do sedaj je videti, kot da bi bil to naš najbolje sprejet CD. Kakšnih posebnih pričakovanj pa nimam. Navsezadnje je to metal in tudi če si velika riba v majhnem ribniku, si še vedno v v tem majhnem ribniku.

MATJAŽ:
Kakšne pa so reakcije fanov?

JOHN:
Zelo dobre. Veliko jih misli, da je to najboljši album, ki smo ga posneli do sedaj in to nas zelo razveseljuje.

MATJAŽ:
Imate mogoče kakšne načrte glede turneje?

JOHN:
Trenutno si urejamo veliko koncertov, a ničesar še ne načrtujemo onstran Atlantika. Igranje v ZDA pomeni dokazovanje znova in znova, nekakšna bitka z mlini na veter. Četudi je na naših koncertih tu občinstvo mnenja, da smo najboljši band, kar so jih videli po dolgem času v živo, se moramo boriti s tem, da jim melodični metal ni več poznan. Nekateri celo mislijo, da ustvarjamo nekaj čisto novega.

MATJAŽ:
V Evropi niste bili že dolgo. Kaj pogrešaš koncerte tu? Kakšne spomine imate na Evropo?

JOHN:
V Evropi smo vedno zelo uživali. Še posebno na festivalih smo se imeli super. V nasprotju z ZDA se v evropskih klubih promotorji in organizatorji do tebe obnašajo spoštljivo, imajo pravi odnos, ne pa tukaj, kjer so zelo nespoštljivi.

MATJAŽ:
Prihajate iz Ohia, povej malo, kakšno metal sceno imate tam?

JOHN:
Tu ni nobene metal scene. Mogoče je nekaj pravih metal bandov v celi državi. Imamo močno hardcore sceno, ki jo mnogi zamenjujejo za metal. Imamo pa veliko mlajših punk bandov, ki igrajo kompleksnejšo in melodično glasbo in občasno prihajajo na metal.

MATJAŽ:
Ali ste v slabšem položaju, ker ne prihajate z vzhodne ali zahodne obale ZDA, od koder prihajajo največji ameriški metal bandi?

JOHN:
Niti ne. Bandi z obale mislijo, da oni predstavljajo pravo sceno in da če ne zveniš kot band, ki je trenutno najbolj popularen, potem za njih nisi relevanten. Karkoli novega pride ven, ne glede na to, kako neposlušljivo je, potem brez problemov dobi pozornost mainstream publike.

MATJAŽ:
Hvala ti za odgovore in čestitke za album.

JOHN:
Hvala za to priložnost. Vsi upamo, da boste uživalu ob poslušanju albuma in da bomo lahko kdaj prišli v vaše kraje. Ostanite true.