MATJAŽ:
Za začetek lahko predstaviš band. Indigo Child ste nastali približno dve leti nazaj. Razen bobnarja Milkota ostali vsaj med metalsko publiko niste preveč poznani. Kako ste prišli skupaj?

MARIO:
Milko je bivši bobnar Sabaium, tako da smo se kot kolegi poznali že od prej. Jaz sem ga bolj spoznal, ko sem bil v enem bandu in smo dosti igrali skupaj. Takrat sem bil pevec in basist hkrati. Potem sem šel stran iz tistega banda, nekaj smo se spričkali in potem sta me dva kitarista, ki sta bila v bandu, povabila. Rekla sta, da sta me slišala peti in če bi bil zainteresiran za neko novo zadevo. Takrat sem bil dve leti brez banda in sem rekel, da bomo poskusili. Tako da sem jaz prišel tja kot predzadnji. Za mano je potem prišel samo še basist. Ostalih osebno nisem poznal, samo na videz smo se poznali, nismo bili kolegi.

MATJAŽ:
Kaj ti je bilo všeč na bandu? Ko si slišal glasbo, si se odločil, da te zanima?

MARIO:
Ja, zaigrali so mi nekaj komadov, predstavili nekaj idej in se mi je zdelo, da je v tem nek potencial. V prvi vrsti sem videl, da ja kvaliteta na dosti višjem nivoju, kot sem je bil vajen od prej. Rekel sem, da se jim bom potrudil slediti, he, he. Moj prejšnji band je bil bolj alter metal zadeva, čisto nekaj drugega, ampak sem se potem ulovil.

MATJAŽ:
Ste šolani glasbeniki ali samouki?

MARIO:
Dva sta šolana, klaviaturist Sašo, ki je ob sopranistki tudi najmlajši. Oba še nista dopolnila dvajset let in oba sta šolana. Ona dva bolj pripomoreta k oblikovanju melodije. Ideje so naše, njima je lažje zgraditi vse skupaj, da zveni bolj melodično.

MATJAŽ:
Po slikah sem mislil, da ste starejši.

MARIO:
Ja, delujemo, vendar so ostali vsi mladi, to so še otroci, he, he, he.

MATJAŽ:
Pri Indigo Child je opazno, da se zelo načrtno pristopate k vsemu. Posneli ste videospot, album ste izdali preden ste sploh začeli koncertirati. Ste načrtno izbrali tak način?

MARIO:
Ja, zbrali smo si tak način. Menili smo se, kako bi sploh pristopili na sceno, če bi. Imeli smo možnost, tale naš kolega, producent za videospot Andrej ... nam je delal vse skupaj. Rekel je, da je zainteresiran, da bi nekaj naredil za nas, zdaj ali je to prehitro ali ne... Potem smo se pač odločili, gremo narediti videospot in bomo potem videli, kakšen bo rezultat, odziv publike na televiziji, na radijih. Rekli smo, da če gremo v videospot, potem gremo tudi profesionalno v nastanek albuma. Povezali smo se z Daliborjem Sternišo, posneli prvi single Involve Synthetic in prosili smo Dalija, če bi produciral naš album in potem se je odločil, da ni problema. Glasba mu je bila všeč, vedel je, kaj hočemo. Tako da smo rekli, cena nam odgovarja in odločili smo se, da gremo z albumom ven, čeprav koncertov nismo imeli praktično nič. Imeli smo enega, ko smo še bili v stari postavi, slučajno smo igrali na Štuku. Nekako smo prišli med neke bande, sploh ne vem, kaj je bilo takrat, he, he. Odziv je bil kar simpatičen, kar v redu je bilo. Ampak tisto ni bilo nič profesionalnega, bolj kot neka javna vaja.

MATJAŽ:
Album je izšel konec lanskega leta v lastni režiji. Ali ste kaj iskali založbe, ali ste se odločili, da ga izdate kar sami?

MARIO:
Odločili smo se, da z albumom ne bomo čakali. Bilo bi škoda. Rekli smo, da ga izdamo sami, s tem da aktivno iščemo založbe. Kontaktov imamo kar nekaj, predvsem iz tujine, ampak ne vem, no, dandanes je zelo težko najti nekaj resnega, na kar lahko računaš, da bo prineslo nek učinek. So ponudbe iz vzhodne in srednje Evrope, ampak vse bolj take, da bi se človek lahko razjokal, he, he. Zaenkrat bomo tukaj sami prodajali naš CD, dokler ni nič resnega, nekaj, kar bi nam dalo boljšo prihodnost za naprej. Da bi se sedaj zaleteli in podpisali z neko bolgarsko založbo, nima nobenega smisla.

MATJAŽ:
Potem ciljate bolj na Nemčijo?

MARIO:
Ja, predvsem Nemčijo in Skandinavijo.

MATJAŽ:
Ali je tujina že kaj slišala album?

MARIO:
Ja, je, recenzij albuma ni ravno dosti, medtem ko single pa ja. Predvsem na radijskih postajah na Švedskem, v Nemčiji, nekaj v ZDA, Avstraliji, na kar nekaj radijskih postajah se je vrtel single.

MATJAŽ:
Ali gre za konceptualni album?

MARIO:
Tematika se predvsem nanaša na neki življenjski paradoks. Da ni vse tako črno kot zgleda. Vsa besedila pišem jaz, niso pa niti najmanj negativna. Čeprav sem že slišal dostikrat, da Involve Synthetic ponazarja prednost kloniranja in podobne stvari, da smo mi za kloniranje. Ampak to ni res, v tem komadu nismo ne za ne proti. Mi pač pišemo, da je to neizbežno, da je dejansko prihodnost. Kar se tudi že kaže, nič ni slabega v tem. Isto recimo kakšen drugi komad, tematika je iz vsakdanjega življenja. Recimo Death ni mišljena kot smrt, ampak je bolj prispodoba, da ni mogoče tako vse črno, da je v vsakem negativnem tudi nekaj pozitivnega.

MATJAŽ:
Potem so besedila podobno pozitivna kot recimo vaše ime?

MARIO:
Ja, tudi naše ime ni negativno, he, he. Mi se niti najmanj nimamo za indigo otroke, ampak se nam je zdelo najbolj simpatično. Da ne bomo recimo Tema iz pekla ali kaj podobnega, he, he.

MATJAŽ:
Gothic bandi niso tako pozitivni, vi ste se odločili, da uberete drugačen pristop?

MARIO:
Mogoče ravno zaradi tega, ker izhajamo iz zelo različnih glasbenih žanrov. Od techno, ravea, do klasične glasbe, gothic scene, vse živo, pri nas je vse zmešano, tako da je nastalo, kar je.

MATJAŽ:
Ti si glavni vokalist, pevka v glavnem poje back vokale, ne?

MARIO:
Ja, načeloma zdaj pri tem albumu, ker je ona prišla naknadno, ko je album že bil osnovan, tudi besedila. Ampak jaz bi bolj želel, da se reče, da sva enakovredna pevca. Ker ona tudi pripomore k temu, da jaz določene zadeve lažje zapojem, tako da nisem tu kot individualec, kot glavni pevec, ona pa zadaj. Recimo komad N.E.R.V. je čisto njen komad, ona je v ospredju s svojim sopranom, jaz sem dejansko bolj v ozadju. Če sem odkrit, je meni to eden izmed najboljših, če ne celo najboljši komad na albumu.

MATJAŽ:
Potem bo v naprej vajina vloga še bolj enakovredna?

MARIO:
Ja, čimveč dinamike hočemo imeti v komadih, različnih komadov, mogoče se res bolj nagibamo k elektroniki. Nov material, ki ga delamo, je bolj delan na matricah, kar se digitalizacije tiče, bolj industrial zadeva. Kaj vem, zna priti do sprememb, tako kaže do sedaj.

MATJAŽ:
Kdo pa je zadolžen za glasbo?

MARIO:
V osnovi so klaviaturist, basist in kitarist Tine, ki je ostal edini kitarist. Žal Vaneta ni več, rekel je, da zaradi osebnih zadev ne more več igrati in je zapustil band. Kolegi smo seveda ostali.

MATJAŽ:
Konec leta ste imeli koncert v Mariboru. Kaj pa nadaljnji koncerti?

MARIO:
Ravno se menimo za koncert v Trstu, tam je nek slovenski klub, od koder so nas kontaktirali. Marca naj bi bilo, a ni še nič potrjeno, potem v Grazu, v Explosiv smo pisali in čakamo na odgovor, kakšne možnosti nam dajo za igranje. Ali je varianta ali ne. Potem v Novi Gorici upam, da bo šlo v marcu in potem Orto bar v Ljubljani. Orto mislim, da bo 18. marca. Igrali pa bomo tudi na Born To Be Wild festivalu v Slovenski Bistrici. Za naprej pa bomo videli, nič ne škodi, če pride še kaj vmes.

MATJAŽ:
Imate kakšne posebne zahteve glede koncertov?

MARIO:
Ne, imamo svojega tonskega tehnika iz Lali Sounda, spremlja nas tudi na vajah. Nekih posebnih zahtev nimamo, poskušamo priti na nek oder, ki nam zagotavlja dovolj prostora. Jaz osebno rabim dovolj prostora, he, he, in tudi ostali člani niso ravno navdušeni nad majhnimi prostori. No, zdaj nas je še šest, ne več sedem. In to je bil res problem, sedem nas ni moglo igrati kjerkoli. Zdaj smo rekli, da gremo tudi v Orto bar, čeprav je malo manjši. Tja gremo iz veselja.

MATJAŽ:
Drugega kitarista sedaj ne boste iskali?

MARIO:
Ne, rekli smo, da ga nima smisla iskati. Zadeve imamo nekako urejene, našli smo kombinacije s klaviaturami, z matricami, mogoče smo za malenkost komade za v živo preuredili, da zvenijo bolj polno. Eno kitaro je malo težje nadomestiti kar tako, a v bistvu komadi ostanejo takšni, kot so. Kakšnih bistvenih slišnih sprememb na koncertih ne bo.

MATJAŽ:
Glede na to, da vas je v bandu šest, imate kaj težav pri usklajevanju z vajami in vsemi zadevami?

MARIO:
Na srečo nimamo. Z Milkom sva edina zaposlena v bandu, ostali člani imajo vajo za sebe. Pred koncertom, če jaz nimam časa, se sama dobiva s pevko in sama vadiva na playback. Ostali člani vadijo za sebe, basist, klaviaturist, kitarist, eventuelno pride še bobnar, v nedeljo pa imamo vsi skupaj, tako da tu vse štima.

MATJAŽ:
S prostorom tudi nimate problemov, recimo v Ljubljani imajo bandi včasih probleme dobiti ustrezen prostor za vaje.

MARIO:
Imamo srečo, menjali smo že štiri prostore za vaje, ampak sedaj imamo takega, ki nam zelo odgovarja. Dobili smo 80 m2, je zavarovan, kar nam najbolj pomeni. Zavarovan prostor je dandanes zelo težko dobiti. Res je, da imamo stroške, a to je normalno.

MATJAŽ:
Kje se da dobiti album, samo preko vas?

MARIO:
Ja, zaenkrat samo pri nas. Nimamo distributerja, če bi vsaj nekoga dobili, potem bi se prodajal tudi v trgovinah. CD še nima bar kode in se ne more knjižit, to je problem. Zaenkrat ga je možno dobiti samo preko naročila. Cena je 2.500 SIT. Glede na to, da stroški albuma niso bili majhni, se nam zdi cena primerna.

MATJAŽ:
Kakšne cilje ste si kaj zastavili? Odvisno od situacije, ali imate točno določene cilje, ki jih želite doseči?

MARIO:
Zadali smo si cilj čimprej dobiti kvalitetno založbo. Rinili z glavo skozi zid ne bomo. To je glavni cilj, da lahko potem nanjo računamo, da nas bo promovirala, uredila koncerte v tujini. Vseeno nam je osebno žal prioriteta tujina. Mislim, da je to cilj vsakega slovenskega undergound banda, da bi prodrl v Avstrijo, Nemčijo, a dandanes je to zelo težko, če delaš sam. Za sabo moraš imeti profesionalno ekipo, da te promovira.

MATJAŽ:
Je Slovenija še vseeno ovira, čeprav smo v EU?

MARIO:
Zaenkrat mislim, da še. Ne tako zelo, kot včasih, vseeno pa ima Slovenija še vedno za marsikoga nekaj tistega pridiha. Ne vem no, upam, da se bo kaj našlo.

MATJAŽ:
Če pogledamo Nemčijo, tam je gothic metal scena zelo razvita in tam bi imeli velike možnosti, če bi bili Nemci.

MARIO:
Sigurno. Poznam dosti neuveljavljenih bandov, recimo švicarskih. Povezali smo se z enim bandom iz Švice, fenomenalna stvar, fantje so zelo kvalitetni. Posneli so album in takoj dobili založbo in to ne malo stvar. In so tudi naše starosti. Poznam nekaj še neuveljavljenih bandov z založbami, tako da je dokaz, da če bi bili v tujini, bi sigurno nekaj imeli. Se upam stavit, he, he.

MATJAŽ:
In če se vam pojavi velika priložnost, pustite službe in greste v tujino?

MARIO:
Jaz osebno ja. Tega ne morem reči za ostale člane fiksno, ker dva sta le še v šoli.

MATJAŽ:
Šolo je le treba dokončati.

MARIO:
To sem tudi jaz obema rekel, da šole nikakor ne pustiti, tudi če se nam ponudi neka priložnost, šola je na prvem mestu. Oba z Milkom, ki delava, z glasbo želiva naprej, če bo le možno. Jaz mislim, da smo večina za to, da bi se profesionalno ukvarjali z glasbo, če bi nam to le uspelo. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.

MATJAŽ:
Kaj pa da bi poizkusili peti v slovenščini?

MARIO:
Ne da nisem poskusil, poskusil sem v slovenščini kaj spesniti, a ni variante. Jaz še vedno pravim, da je slovenski jezik zelo trd za petje, ni speven. Meni je problem tudi izražanje. V slovenščini mi ne gre nikakor, angleščina je dosti boljša, dosti bolje se lahko izražam.

MATJAŽ:
Si slišal kakršenkoli band, da poje v slovenščini in da se ti dobro sliši?

MARIO:
Kaj jaz vem, nikoli se nisem tako poglabljal v slovensko sceno. Ne vem, Siddharta, ala jim vera, kaj so naredili, ampak ne vem, angleščina mi je vseeno dosti bolj domača. Že od osemletke sem poslušal metal v angleščini in mi je lažje za poslušat, he, he.

MATJAŽ:
Za konec povabi ljudi, da počekirajo Indigo Child.

MARIO:
Vsi v bandu si želimo, da bi na koncerte prišlo čimveč ljudi. Ali je to klub za 100 ljudi, pa da jih pride 80, je to ogromno. Ali pa če je to Štuk, ki nas je zelo presenetil, ki se je napolnil do zadnjega kotička, okrog 600 ljudi je bilo na koncertu. To je bil res fenomenalen občutek za nas vse, ker smo le prvič nastopali pred tako publiko in ni bilo enostavno naenkrat zagledati gužvo, he, he. Ni bilo easy, ampak občutek je bil res dober. Povabil bi čimveč ljudi, če bi nas le imeli možnost kje slišati, ne bo jim žal.