MATJAŽ:
Dolgo časa ni bilo ničesar slišati o Requiem, sedaj pa ste na nemški kompilaciji Melodic Rock Is Back Vol. 7 zastopani s skladbo Magic. Za začetek povej, kako ste sploh prišli do te kompilacije?

MARKO:
Kakšno leto nazaj, pred izidom te kompilacije, smo že bili na neki drugi kompilaciji neke internetne strani, AOR Heaven iz Nizozemske. Če si hotel biti na njej, si plačal določeno vsoto in potem je bila kompilacija poslana raznim revijam. Bila je v bistvu predstavitvena kompilacija, ki so jo pošiljali po celem svetu. Ampak to zame ni bila resna kompilacijo. Do te, Melodic Rock kompilacije pa je prišlo tako. Preko AOR Heaven smo dobili kontakt do Target Records, ki so od nas kupili okoli 100 plošč in jih prodajali na svoji strani. Nekaj je šlo na Japonsko, po Evropi itd. Izdajatelj te kompilacije je internetni radio in oni so preko Target Records izvedeli za nas, dobili so naš album, bil jim je všeč in pisali so nam, če želimo biti na kompilaciji. Vprašal sem, koliko stane, ker nisem imel namena plačevati nekaj kar tako, ker bi bilo brez veze. Rekli so, da ni potrebno nič plačati, da je to kompilacija, kjer izberejo neznane bande. Na prejšnjih je bilo tudi nekaj bolj znanih bandov in so se vseeno dogovorili z njimi. Potem so poslali nekaj informacij, dogovorili smo se in zadeva je izšla. Kakor mi je znano, se komad vrti na njihovem radiu in rekli so mi, da je album tudi v trgovinah v prosti prodaji, da se ne prodaja samo preko interneta. Tukaj sem pričakoval, da bo mogoče kdo slišal to, ki kaj pomeni. Zato sem pristal. Potem smo se pogovarjali naprej, poslal sem predlog, da ker je bil Zadnja molitev že naš četrti album, da naredimo izbor skladb iz vseh albumov v angleščini in da potem to oni izdajo. Sedaj se še dogovarjamo, ničesar še nismo dorekli, zanima pa jih. Ampak to traja, tako je.

MATJAŽ:
Za kompilacijo ste izbrali Magic.

MARKO:
Ne, ne, oni so izbrali.

MATJAŽ:
Ker je bolj umirjen?

MARKO:
Ne vem, ali jim je všeč zaradi tega, ker je umirjen, ali jim je všeč komad kot tak. Zakaj točno jih niti nisem spraševal in tudi predlagal nisem nobenih komadov. Oni so že sami v ponudbi rekli, da bi radi imeli Magic. In rekel sem, da je ok.

MATJAŽ:
Kakšna pa je stvar v zvezi z albumom?

MARKO:
Sam sem že prej imel idejo, da bi naredili nek »best of«, ki bi ga posneli v angleščini in da bi ga poslali v tujino. Za slovenski trg bi ga tudi imeli, ampak z na novo posnetimi komadi. Ne da bi prodajali stara jajca, ampak da se vse na novo posname. Tudi preko Paranoida smo delali anketo in fani so izbirali prvih deset svojih komadov od Requiem. Na ta način smo prišli do nekega izbora. Na pamet ne vem, imam ga spravljenega, vem, da so gor Amsterdam, Stare device, Kaja, Ogenj, Križarji, Twister, Rock And Roll naj živi, nek presek dela je. To smo hoteli posneti v angleščini in poslati. Če bomo prišli do dogovora, se bo to realiziralo. Posebej za Slovenijo »best of« albuma ne bomo delali. To bi bilo čisto brez veze, naši fani imajo albume, na koncertih vedo, kako zveni s Sergejem, kako je zvenelo s Primožem. Nekaterim je všeč, drugim ne. Samo za Slovenijo pa ne bi izdali, ker se mi zdi v končni fazi brez pomena.

MATJAŽ:
Kakor si že povedal, se Requiem tudi oddaljujete od slovenskega trga in se usmerjate bolj v tujino. Zakaj?

MARKO:
Ja, no he, he, Fredy nam je odžrl metalce, he, he, he. Glede na to, da so ga metalci sproducirali, potem ne moremo konkurirat taki zadevi in se moramo seliti ven. Šala. No, dobili smo tudi ponudbo iz Hrvaške, da jim pošljemo nekaj posnetkov v hrvaščini in to smo tudi naredili. Ker je Sergejev stranski band Razvaline, na Hrvaškem že vsaj malo uveljavljen, smo se odločili, da bomo to delali pod imenom Razvaline. Vzeli bomo določeno kvoto komadov od Requiem, nekaj od Chateau in to spravili na na hrvaški trg, če se bo dalo. Za letos je kar se koncertov tiče, super. Od začetka maja do septembra imamo polne vse vikende in tam bomo verjetno prišli do dodatnih kontaktov in mislim, da ne bi smelo biti večjega problema.

MATJAŽ:
Konec 2002 ste izdali album Zadnja molitev. Zakaj je bilo po izidu tako malo koncertov?

MARKO:
Ker ni bilo zanimanja. Nismo hoteli igrati v vsaki luknji za klobaso in potne stroške, ker se nam to zdi že malo bedasto. Ker to počnemo že deset let, smo rekli, da tega ne bomo več počeli in ponudb je bilo zelo malo. Prvič, problem je bil verjetno najbolj v tem, da smo bili medijsko v bistvu blokirani. Decembra, ko smo izdali, v bistvu je bila to neka predizdaja, ko je bila ekskluzivna prodaja samo v Rockeriji, uradna izdaja je bila potem v januarju... V Rockeriji smo prodali že zelo veliko albumov, imeli smo celo jumbo plakate, ker smo dobili neko zelo ugodno ponudbo. Začeli smo dobro z reklamo, a naslednji korak je bil problematičen. V preteklosti smo brez problemov prišli do medijev, jim dali plošče, se zmenili za intervjuje, oni so nekajkrat zavrteli naše komade, da so jih ljudje slišali; tega kar naenkrat ni bilo nikjer, kot da bi odrezali. Zakaj, kaj se je zgodilo? Nimam pojma, to mi bo zmeraj uganka. Sam sem smatral, da je plošča dovolj kvalitetna, tudi v tujini smo nato dobili dobre ocene, kar je samo še potrjevalo, meni pa vzbujalo še večjo čudo nad dogodki v Sloveniji. Ni mi bilo več jasno, kaj se tukaj dogaja. Zunaj te hvalijo, tukaj pa nič. Zato tudi ni bilo koncertov. Če te organizatorji vidijo, slišijo v medijih, potem te vabijo, če ne, te ni. Da bi mi nastopali v tabloidih in kazali riti zato, da pridemo na koncerte, nam je izpod vsake časti. Menim, da če je glasba dovolj kvalitetna, potem te morajo opaziti. Očitno pri nas ni več tako.

MATJAŽ:
V bistvu je tudi malo čudno, kajti metal je sedaj bolj popularen kot leta 1995, ko ste izdali prvenec, zanimanja za metal pri nas skoraj ni bilo. Bili ste pogosto na televiziji z Amsterdam in Starimi devicami.

MARKO:
Saj pravim, Slovenija je konfuzna država, tukaj takšna logika ne deluje. Tukaj ne moremo računati na logiko in zato se je to tudi zgodilo. Po eni strani smo imeli srečo, kar se tiče začetkov, po drugi strani pa veliko nesrečo, kar se tiče zadnjih dogodkov. Ne vem, težko ti pojasnim. Sploh ne vem, kaj bi ti rekel. Če ne znam logično pojasniti stvari, potem sem raje tiho.

MATJAŽ:
Prvi album je distribuiral Megaton, drugi Dots, takrat večje založbe. So bila to stara poznanstva, ali ste drugače prišli do teh založb?

MARKO:
V bistvu smo prvi album izdali v samozaložbi. V distribucijo smo šli preko Megatona, ker Gorana Šarca pač poznam. Zakaj z njim nismo delali naprej? Zelo enostaven razlog. Ko je prva naklada 1.500 izvodov pošla v treh mesecih, mi za to nismo izvedeli. Šele čez leto dni smo izvedeli, da se albuma po treh mesecih ni dalo več dobiti in takrat se je meni odtrgalo. Prodali bi lahko mnogo več prvega albuma in jasno je, da s takim človekom ne moreš resno razpravljati o poslu. Zato smo zamenjali. Potem je Primož ravno začel delati v Dots, mi smo iskali založnika in Tomaža, s katerim sva tudi stara prijatelja, sem vprašal, če ga zanima. In ga je, v snemanje je vložil določen denar, album smo posneli, izdali in prodajal se je dovolj dobro. Za tretji album smo šli pa na Založbo kaset in plošč. To pa zaradi tega, ker je imel takratni basist Sandi dobre zveze z Umekom. Prej je bil pri Chateau, ki so bili zelo uspešni v tistih časih, in se je z njim pač zmenil, meni je pa tudi bilo ok. Dobili smo več predvajanja, le album je bil za moje in pojme naših fanov preveč mehak. Ampak bilo je tudi tako obdobje, ko ni bilo možno skupaj spraviti kaj bolj pametnega. Redke stvari so, ki so mi še zdaj kul, Zvezdno nebo, Kaja mogoče. Ampak, veš, nekaj je bilo. Četrti album smo pa izdali z našim bivšim managerjem. Povabil me je, če mu lahko pomagam pri založbi. In ker delava na tem že zelo dolgo, sva rekla, da bomo izdali pri njem. Zato je bilo toliko selitev med založbami. Razen z distributerji ni bilo nobenih problemov, no, problemi so potem bili na ZKPju, ki pa so prišli iz čisto druge smeri in nimajo zveze z Requiem.

MATJAŽ:
Pri drugem albumu ste sodelovali z Vedranom iz Teške industrije. Kako ste prišli do njega?

MARKO:
Preko našega bivšega bobnarja. On je bil s svojim kolegom v tej družbi, ko so oni prišli iz Sarajeva. Potrebovali so prostor za vaje, mi smo jim ga ponudili, tako da smo nekaj časa tudi bili skupaj. Oni so potem izdali album in z Vedranom sva takrat postala prijatelja. Prosil sem ga, če bi lahko on produciral, glede na velike izkušnje, ki jih ima. On je le bil »đomba« v jugoslovanskem rock 'n' rollu. Bilo je zanimivo sodelovati z nekom, ki je nekaj že naredil, bilo je dosti hecnih idej, ki jih je sam uvedel. Divja produkcija, on ni bil zadolžen za zvok, ampak za aranžmaje. To kar je naredil producent, pa je katastrofa. Če se spomnim nazaj, bi sam speljal stvar do konca. Plošča je bila zelo dobra, zveni pa kot da bi bila iz pralnega praška. Ja res, tako je. Mislim, mene ni sram priznati, ker vem, kaj je. Vem tudi, kako je zvenelo, ko je bil album še neobdelan. Bilo je surovo, zelo dobro, potem pa je producent triggal bobne, ki so že naravno zveneli tako dobro. Potem je bila cela katastrofa okoli tega. On je šel miksat, ne vem kam, in ob treh zjutraj mi je prinesel master, mene so čakali že v kombiju, ker je ta master moral iti v Avstrijo. Jaz sploh nisem slišal, kaj je bilo, v kombi sem dal album, oni so šli v Avstrijo na Sony, kjer so naredili razmnoževanje. Ko je album prišel nazaj, sem mislil, da bom umrl. To je bila totalna katastrofa, ampak tako se učiš. Tako se pač učiš, da imaš v svojih rokah vse aspekte glasbe. Če je nekdo že naredil nekaj dobro, ne pomeni, da bo naredil dobro tudi naslednjič itd. Bil sem malo preveč naiven, zaupal sem ljudem iz stroke.

MATJAŽ:
Takrat ko ste izdali drugi album ste nekajkrat igrali tudi v Babilonu.

MARKO:
Tam smo imeli promocijo, to je bil en samostojen koncert, drugače smo pa še enkrat igrali tam skupaj z večimi bandi. Iskali smo prostor za promocijo albuma. Takrat moraš povabiti novinarje, fanom moraš kaj poslati, razdeliti malo kart. Varianta je bila Babilon ali Palma, a Palma se mi je zdela še manjša, kot je bil Babilon. Čeprav nam je bila Palma... Ne vem, kako se zdaj imenuje, včasih je bila še Stopoteka, pod Tivolijem. Včasih je bil to prostor za rockerje.

MATJAŽ:
Ko je še Bole vrtel.

MARKO:
Ja, z Bombami je imel. Ampak to je imelo tradicijo iz časov Stopoteke. Tam se je rock v bistvu delal, potem pa so prostor v roke dobili neki šminkerji in zdaj je, kar je. Nikogar ne briga, ostane nam samo še en Orto bar in to je to. Še dobro, da je vsaj nekaj. No, Babilon je bil takrat slučajno, bil je klub, v katerem je bila varianta to narediti.

MATJAŽ:
Kako velike koncerte pa ste na splošno imeli takrat za prva dva albuma?

MARKO:
Največji je bil v Hali Tivoli, ki smo ga organizirali mi.

MATJAŽ:
To je bil nek dobrodelni koncert, če se prav spomnim.

MARKO:
Ja, Rock namesto drog. To sem organiziral sam. Pustimo zdaj, koliko je bilo ljudi, to sploh ni pomembno. Poanta je bila v tem, da smo kot newcomerji, ko nas v bistvu sploh nihče ni kaj dosti poznal, imeli jajca narediti koncert v Tivoliju, he, he, he. Prvi album predstaviti v Tivoliju je malo hudo. Ampak mi smo to naredili. Ta je bil jasno največji, s tem da je bilo ozvočenje, light show narejen kot je bilo treba. Ostali koncerti pa so bili taki, kot jih je Slovenija pač takrat premogla. Velike Žablje, Zeleni Gaj, teh prizorišč je bilo polno. S prvim albumom smo imeli nekje šestdeset koncertov, z drugim okoli petdeset, s tretjim že okoli trideset, s četrtim pa pet, šest, v bistvu nič. Smešno, ampak tako je bilo.

MATJAŽ:
Kako to, da ste se takrat sploh odločili narediti heavy metal band?

MARKO:
Sam sem že od osemdesetih metalec.

MATJAŽ:
Ampak takrat v bistvu ni bilo nekih metal bandov, oziroma jih je bilo zelo malo, zanimanja praktično ni bilo.

MARKO:
Prav metala ravno ne. Zdaj me bo kdo po prstih. Ampak takrat so ravno Guns N' Roses umirali, to je bilo tisto obdobje. Takrat je prišel tehno in da bi se jaz spravil delati kaj drugega, se mi je zdela blasfemija. Jaz pač tako funkcioniram, ker delam za sebe, bom verjetno vedno delal metal. Če se to, kar delamo, smatra za metal. V osemdesetih se je, z razvojem metala pa bo zdaj, ko rečem, da so Requiem metal, kdo zelo križano pogledal. Ampak govorim kot veteran in uporabljam terminologijo iz osemdesetih in to je metal, jebi ga. Kaj drugega bi bilo iluzorno pričakovati. Takrat sem imel deset let odmora in nisem vedel, če bom sploh kdaj v življenju še delal kaj takega. Potem pa me je kolega pregovoril, da se bomo nekajkrat dobili in nekaj odigrali. Ampak pri meni je tako, da ni polovičarstva. Raje neham, kot da nekaj delam na pol. In tako sem začel razmišljati, kaj se da narediti in potem smo počasi dobival člane. Dosti hitro smo stvar tudi posneli in veš, takrat je bila pri nas neka čudna mentaliteta. Ko smo imeli osem komadov, sem rekel: »Fantje, še malo pa gremo snemat album. Ne, ne, ne, to je prezgodaj, moramo imeti še koncerte. Ma pusti zdaj to, gremo posnet album,« in potem smo naredili še spot. Posneli smo Amsterdam, dali smo ga na TV in je potegnil za sabo vse, kar je. In potem je šlo.

MATJAŽ:
Pa nisi imel težave dobiti ljudi, ki bi želeli igrati metal? So že prej igrali v metal bandih?

MARKO:
Težko bi rekel, da so prej igrali metal. Prvi bobnar Boris metala nikoli niti ni poslušal, po srcu je jazzer. Primož je sicer igral v nekem rock bandu v Kamniku. Mogoče bodo Kamničani bolje vedeli, kaj je igral, jaz se ne spomnim. Igral pa je tudi v nekem narodnozabavnem bandu, he, he. Basist ni prej nikoli nikjer igral, je pa vsaj poslušal nekako bolj AOR. Kitarist pa je igral v nekem bandu Popcorn, tako da že po imenu veš, koliko je ura, čisti zabavnjak. Poslušal je nekaj a la Dream Theater, ampak da bi kdo od njih bil čisti metalec, no way. Ampak bilo jim je všeč, kar smo delali, v tem so se našli in verjeli v to, kar pa je bilo najbolj pomembno. Če ti ni všeč, pojdi ven, brez veze, da se mučiš. Tudi nihče ni vedel, kaj se bo dogajalo s tem bandom, noben ni imel v glavi, da bomo uspeli, da bi zaradi tega vztrajal. Pač, začutili so, da jim je kul, in tako smo se potem počasi razvijali.

MATJAŽ:
Kaj pa Marc Kavaš, ni on igral pri Lenih kosteh?

MARKO:
Ja, ampak on je prišel kasneje, ni bil v originalni postavi. Na prvem albumu je bilo tako, da smo vse komade delali s Simonom, prvim kitaristom. Potem smo šli v Gorico posnet tri komade. To je bila neka promocijska kaseta, ki smo jo dali naokoli. Ja, takrat so po radijih vrteli še komade s kaset, tako da ni bilo problema. Potem smo šli posnet ostali material sem v Ljubljano in Simon je ravno vmes zbolel, bil je v bolnišnici zaradi levkemije. Poklical sem Marca, naučil se je, kar se je bilo za naučiti in pol albuma je potem posnel on. Po svoje je bilo zelo grozno, Simon je imel dva dni prosto, en vikend je šel ven iz bolnice in en dan je potreboval, da je v studiu posnel nekaj solaž. Potem je šel nazaj in čez nekaj dni ga ni bilo več. Totalni šoki so bili to, nismo tudi vedeli, kaj bomo naredili in potem sem se obrnil na Marca. Igral je pri Lenih kosteh, pri Pankrtih, tako da sem vedel da ve, za kaj gre v glasbi. Klical sem tudi druge kitariste, ampak nihče ni imel interesa. Pač, Requiem, kaj pa so mislili, da lahko naredimo, oportunisti pač. Marc pa je bil vedno pravi borec. Prišel je brez problema, speljal zadevo, kot je treba.

MATJAŽ:
Ti si bil na sceni že v osemdesetih, poznaš dogajanje v preteklosti na naši sceni in zato bi lahko malo več povedal o tem. Recimo, če pogledamo ima punk v Sloveniji neko tradicijo, vseskozi je prisoten v medijih, 25 let punka v Sloveniji je bilo nedolgo nazaj, velik medijski dogodek. Imeli smo Pankrte, Vidmar je bil punker...

MARKO:
On je bil oče punka v Sloveniji, on je pripeljal punk v Slovenijo.

MATJAŽ:
Zakaj ima punk neko tradicijo, heavy metal pa nima neke prave tradicije. Zakaj se v osemdesetih ni prijel kot recimo drugod po Evropi?

MARKO:
Ja, logično, he, he, he. Evo, zdaj smo spet tam. Ni mi jasno, vem samo to, da je bila alternativna scena vedno bolj agresivna, povezana. Vsako luknjo so izkoristili, da so si v njej uredili prostor in potem molzli državo za denar, se delali največje reveže. Metalci nikoli niso bili taki, verjeli so v glasbo, razmišljali smo o tem, da bo glasba tista, s katero lahko nekaj dosežemo. Ne igrice, politična zakulisja in podobno, metalce take zadeve niso zanimale. Niso se ukvarjali s politiko, te stvari jim gredo na živce, kar je logično. Metal skupnost, ne vem, mislim, da je bilo pomanjkanje pravih metalcev, bili so pozerji. Veliko je bilo pozerjev, malo pravih metalcev. Če se spomnim za nazaj, folk, ki je bil v metalu, kje je ta folk zdaj, ne bi govoril. To je težko pojasnjevati, ampak to zame ni pravi metalec. Zdaj spet govorim o terminu metalca iz osemdesetih, da ne bo kdo kaj govoril. V Sloveniji je bilo nekaj bandov, Torpedo iz Jesenic, ki so se naprej razvili v tri druge bande. Torpedo recimo, Krom, Lene kosti, Pomaranča, Šank Rock, ne glede na to, kaj je potem nastalo iz njih. Brezno zla, Odiseja 2001, to so bili bandi, ki so začenjali to sceno. Pomaranča je vse peljala naprej, bili so najboljši band, imeli so najboljši image. Oni so na začetku peljali stvar, kakor sem jaz vse skupaj videl. Lahko da komu delam krivico, ampak v končni fazi so bili edini, ki so imeli album. V tistih časih do albuma nisi prišel kot danes, ampak si moral imeti demo posnetke ali pa je bilo celo tako, da so prišli ljudje iz RTVja – takrat je bila samo ena radijska postaja, Radio televizija Ljubljana. No, prišli so pogledat band ali v živo ali na vajo, potem je tisti, ki bi moral biti producent povedal, kaj je potrebno narediti in če je bil band dovolj v redu, je dobil naročilnico za studio, ali Tivoli ali Metro ali pa biviši studio Dareta Novaka, trije so bili. No, dobil si naročilnico in lahko si snemal. Ti nisi mogel priti v studio, plačati, da bi nekaj posnel, ni bilo variante. Tako je bilo urejeno. Dejansko je bilo to tudi sito, da ni vsak prišel in bil frajer, ker je imel malo več denarja in to je bilo čisto ok. Takrat je bila Pomaranča edina, ki je imela album. Zato jih tudi smatram kot nosilce, začetnike heavy metala, ne glede, koliko je bilo teh drugih, malih krajevnih grupic, o katerih bi mi lahko vsak povedal, ja tam so bili ti, tam oni, ki so bili veliko prej kot Pomaranča. Bodimo realni in poglejmo, kdo je koliko naredil in zakaj. Zato tako smatram, oni so peljali naprej, ostali smo se več ali manj priklopili in se poskušali zapeljati na tem vlaku. Enim je uspelo, drugim zaradi različnih razlogov ne. Sama scena pa je bila taka, kot se spomnim. Bili so metalci in punkerji in to so bili hudi pretepi v Ljubljani. To so bile vojne. Edina sreča je bila, da so obstajali še tretji – šminkerji. Zbirali so se pri Konjskem repu, takrat so imeli še avtomatike, vse predelane in počičkane. To pa je bila scena, ki smo jo in punkerji in metalci sovražili, tako da so jih oni vedno fasali. Ko smo imeli čas, smo šli tja in vedno naredili pizdarijo. Zakaj pa metal scena kot taka ni obstajala? Ne vem, mislim, da nismo bili dovolj dobro organizirani, mi smo živeli s srcem za metal, ampak da bi imeli kakšne guruje, vodje, ki so »wannabeji« kot je bil Igor Vidmar, ki ni bil glasbenik, ampak je pa vedel, kaj bi rad, in se preko tega sfurat v življenju. Tega v metalu ni bilo in to je bil največji problem.

MATJAŽ:
V tujini je čisto običajno, da na metal koncerte hodijo petintrideset, štirideset in več let stari ljudje, zelo redki pa so toliko stari Slovenci, ki hodijo na koncerte. Zakaj misliš, da je pri nas tako malo takih?

MARKO:
Poznam veliko ljudi, ki so bili metalci in danes še poslušajo heavy metal, ampak enostavno ne vem, ti ljudje ne hodijo več ven. Verjetno so se že izživeli, ali pa so jih žene spravile v ječo, kolikor si kdo pusti, he, he. Zakaj pa jih je zunaj toliko? Trg je bil v Nemčiji vedno razvit in tam nikoli ni bil problem videti določen band. Tam je bila vedno ponudba, pri nas smo imeli res srečo, da smo dobili enkrat Saxon, dvakrat Iron Maiden in tudi plošč ni bilo redno za dobiti. V Jugoslavijo so albumi prišli z zamudo dveh let in še to so bile licenčne izdaje, ki so jih tukaj remasterirali in iz albuma je lahko nastal pravi kaos. Nekatere pa so izpadle celo boljše od originala. Jugoton, PKB in te založbe, sarajevska Diskoton. Odvisno, kdo je dobil album v roke in ga masteriziral. Potem so eni postali totalni zmazki, za katere nisi vedel, za kaj gre, recimo Tygers Of Pan Tang. Če poslušaš to na CD-ju sedaj in kaseto, ki sem jo kupil tukaj, to je čisto različna glasba. Nekateri albumi so bili pa zelo dobri, boljši od tistega, kar sedaj slišim na CD-ju. Balkan varianta, tukaj ni logike, evo spet smo tam, he, he, he. Saj ne vem, sem sploh prav odgovoril na vprašanje?

MATJAŽ:
Si, no saj tukaj ni prav ali narobe, nismo v šoli, he, he.

MARKO:
He, he, ne spomnim se več, kaj si me vprašal, he, he.

MATJAŽ:
Kaj pa drugod po Jugoslaviji, je bila scena bolj razvita?

MARKO:
Niti ne. Metal je bil bolj kot Šank Rock pri nas. To so bili bandi Kerger, Žuta minuta, taki čudni bandi v glavnem. Čeprav so meni Kerger še zdaj zelo dobri, ampak malo vlečejo na pop. Pravih metal bandov je bilo zelo malo. Bili so neki Warriors iz Beograda, ki so imeli hrvaškega pevca, to je bilo še najbolj podobno nečemu, tako po produkciji, vokalu, po vsem. Vse je bilo bolj sredinski rock, malo trše, tako da je šlo proti hard rocku, tega je bilo še največ. Recimo prvi album od Riblje čorbe je bolj hard rock zadeva kot kaj drugega. Bili so še Osmi putnik iz Splita, kjer je pel Giboni, Divlje jagode, kakšnih bandov kot so bili recimo Iron Maiden ali Saxon pa ni bilo. Tudi zaradi tega, ker ni bilo pravega pretoka informacij, vse je prihajalo z zamudo in ko je zunaj trend že padal, so tukaj šele ustvarjali bande in ko so prišli do točke, da bi lahko kaj naredili, je bilo že prepozno, novi val je prevzel vse. To je bil čas, ko so se punkerji prelevili v pop, zmešali nekaj skupaj in je kao nastal novi val, kar je potem »jahalo« po celi Jugoslaviji. Takrat nobenemu metal bandu ni moglo več uspeti, tudi če bi hoteli. Atomsko sklonište sem še mogoče pozabil, ti so še bili nekaj podobnega. Mogoče sem komu naredil krivico, ampak dvomim.

MATJAŽ:
Pa pojdiva še malo nazaj na Requiem. Koliko še imaš interesa delati nove komade?

MARKO:
Jaz imam doma nove komade, ki ne morejo biti recimo Duke's Throne. Mi smo naredili po tej plošči en komad, ki se imenuje Forza in je bil namenjen v Italijo. Vendar smo bili nekoliko prepozni in to tudi ni bilo tisto, kar sem si jaz predstavljal. Komadi niso problem, problem je zakaj to delati kot Requiem. Jaz se globoko opravičujem našim fanom, če ne drugega, za njih bi bilo vredno delati. Vendar morajo razumeti, da jaz ne morem zbrati milijona tolarjev, da posnamemo album, če potem ne moremo zbrati skupaj toliko koncertov, da bi vsaj to pokrili. To je žalost, če bi lahko vsaj to pokrili, potem ne bi bilo problemov. Meni je to to, ampak enostavno ne morem, nimam bogatega očeta, šest stricev. Kar sem vložil v band je bilo vedno iz mojih prihrankov. Koliko je tukaj denarja, sploh ne štejem več. Tukaj je veliko denarja, ostali člani več ali manj niso financirali. Vse, kar se je dalo, sem spravljal skupaj, dobival sponzorje, kar se je dalo, sem naredil. Zdaj pa tudi, kdo me bo sponzoriral, če tako pogledaš? Vsaj zelen brezrokavnik bi si moral kupiti, potem bi mogoče dobil kakšne gume, he, he. Ne, rad bi še delal, ampak enostavno ne morem, ne gre. Mogoče bomo pa z Razvalinami kaj naredili. Morate vedeti, da so Razvaline v bistvu Requiem, ampak za hrvaški trg. Če bomo tam kaj naredili, bomo prišli tudi v Slovenijo. In bomo verjetno potem posneli ploščo posebej še za Slovenijo. Kar bi promovirali tukaj, če bo šlo, bomo poizkusili v slovenščini. Če ne bo prav grdo »zagnjavil« kak založnik. Če ne drugega vsaj komad, dva. Upam, da ljudi ne bo motilo, ampak v končni fazi, ali poješ v slovenščini, angleščini, hrvaščini, italijanščini ali albanščini, je isto. Če je glasba kolikor toliko dobra, potem bo že kul.

MATJAŽ:
Brez tebe pa vseeno ne bo šlo, imaš nov band Duke's Throne. Kako da si se odločil začeti s tem bandom?

MARKO:
Zato ker sem hotel nekaj narediti malo brezkompromisno, hotel sem še igrati. Takrat še nisem vedel, da se bomo z Razvalinami spravili na Hrvaško, ker to niti ni bilo v načrtu, dokler se ni pojavila zahteva, da začnemo tam delati še avtorske komade, ker so Razvaline najprej igrale samo priredbe. Dokler ni bilo tega, mene niti ni zanimalo, ker igranje priredb ni zame. Pri Razvalinah bomo poizkušali stvari spraviti tako daleč kot pri Requiem, da bomo na koncertih igrali samo avtorsko glasbo brez priredb. Tega nisem vedel prej in ker sva bila z Rokom vseskozi v kontaktu in sva že dolgo časa govorila, da bova naredila skupaj en band, se mi je zdel pravi moment, da bi lahko to naredila. Preko Paranoida sva dobila še bobnarja in potem smo začeli. Zdaj smo imeli tri vaje, imeli smo težave s prostorom, dolgo časa je minilo, dokler v roke res nismo dobili ključev in sedaj igramo. Zato je bilo malo zakasnitve, začeti smo hoteli že lani, ampak enostavno ni šlo. Prvi komad je narejen, zdaj drugi, tretji, bomo videli, kam bo to peljalo.

MATJAŽ:
Kaj pa glasbena smer?

MARKO:
Pravega stila ni, je samo metal. Interesantno je, ker je bil Rok v preteklosti pri Weeping Willow in še prej pri Obscurity in on je tista stara šola, NWOBHM in to mi je kul. Jaz sem bolj, recimo temu star metalec, hard rocker, bobnar je bolj glamer, malo progresivec, za basista zdaj še ne vem, kako se bo odvijala stvar, ampak igral je v Magus Noctum, z Aleksom smo se pa tudi menili in bomo videli. Kakor vem je bil fan Cradle Of Filth, ne vem, če je še, da ne bo zdaj hud name, ampak on obvlada ta svoj stil petja. Aleks je dober vokalist, zato bi refrene delali zelo spevne in tako bi spojili vse mogoče stile in videli bomo, kakšna spojina bo na koncu nastala. V tem je čar tega banda, da nihče ne ve, kako bo na koncu zvenelo. Nobena smer nam ni ne sveta, ne tabu. Kaj bo nastalo, ne vem. Lahko da bo katastrofa, ampak po tistem, kar smo že naredili, zna biti zelo fino.