MATJAŽ:
Kmalu bo izšel novi album Dark Ages. Lahko poveš kaj o njem ali ga primerjaš s prejšnjimi izdajami?

MAX:
Običajno albumov ne primerjam med seboj, tak sem. Vendar se mi zdi, da imajo fani pravico primerjati in da morajo primerjati. Moja osebna filozofija je, da je bolj pomembno delati zanimive albume. Tudi raznolike, vendar morajo ostati nekako zanimivo. Na ta način imaš veliko različnih albumov, ko pogledaš nazaj. Če moram primerjati Dark Ages, se bom pohecal in rekel, da je to tisti Soulfly albumov, ki ga ne smeš pokazati svoji mami, he, he.

MATJAŽ:
Svet je trenutno v slabi situaciji. Kako to vpliva na vašo glasbo, vaše mišljenje, ali te negativne izkušnje izražate skozi glasbo?

MAX:
Kar sem se načil skozi vso mojo glasbeno pot je, da se moraš stalno soočati z negativnim in pozitivnim. To je imela Sepultura in zdaj nadaljujem s Soulfly. Roots je zame najpomembnejši Sepultura album, imeli smo na primer Beneath The Remains, ki mi je zelo všeč, je pa zelo negativen, ali Chaos A.D. Enako je s Soulfly, imamo Soulfly in Primitive, ki sta bolj pozitivna, potem pa še Prophecy in Dark Ages, ki sta bolj negativna. A to je nujno, moraš se ozreti naokrog in se ovedeti, kaj se dogaja. Nismo nervozni ali zadeti s prozacom kot polovica neumnega sveta, ki jemlje droge, da je srečen. To ni resnični svet. Ja, moraš delati glasbo, ki pove nekaj o stvareh, s katerimi se soočamo, doživljamo. Ni važno, kje bomo glasbo posneli, važno je, kako je delamo, kje so misli, kam vodi, to je pomebno. Pogosto vidim različne reakcije na različnih mestih. Na primer, nekdo bo album poslušal na plaži v Braziliji in bo super, nekdo pa jo bo poslušal pozimi v Sibiriji in bo res zafrustriran. Poskušam delati s to dvojnostjo pomena glasbe, ki je lahko dober za oba na obeh področjih. Mislim, da je Soulfly nekako ekstremen band, gremo v ekstreme, od pozitivnega k negativnemu, temačnemu. Težko je, nekateri tega ne zmorejo. Za take je lahko le ekstremen black metal ali ameriški punk pop, he, he, a je lahko tudi nekaj vmes. To rad počnem s Soulfly, je nekakšen izziv.

MATJAŽ:
Če te vidim leta nazaj in sedaj se zdi, da si popolnoma drug človek. Zdiš se mi bolj poduhovljen. Kot si rekel, si pisal zelo negativno glasbo vendar se mi zdi, da se bolj ukvarjaš z duhovnimi stvarmi.

MAX:
Morda se vsega bolj zavedam. To je bilo vedno z menoj, vendar nisem vedel. Dejstvo je, naštejem lahko tri ali štiri incidente, kjer bi moral umreti, a nisem. Vprašal sem se, je to bog ali kdorkoli drug, zakaj nisem mrtev? Moral bi biti. Počel sem stvari, zaradi katerih bi večina umrla. Če pogledam nazaj na te dogodke in znanje, ki ga imam o svetu, v katerem delam, mislim, da takratno počenje ni bilo pravo. V tem svetu ni nobenih omejitev, ni tako, da so vsi srečni in jim življenje veliko pomeni. S tem se moramo soočiti in opraviti, jaz se moram soočiti. Mislim, da je bilo to vedno v meni, samo zavedal se nisem. Ko sem padal, me je nekaj pobralo, dvignilo, prepričan sem, drugače ne bi bil tukaj in se pogovarjal s tabo. Ko napoči tvoj čas pač napoči, to je treba sprejeti, nič ni večno. Vmes pa poskušam narediti čimveč, med življenjem in smrtjo, čimbolj pomembno in produktivno. Mislim, da smo zato tukaj, karkoli naredim ali ti narediš, nekaj moraš narediti iz svojega življenja, pa naj se zdi še tako majhno, vseeno je pomembno. Poskušam delovati tako, z razumevanjem, da ima vsaka stvar začetek in konec, od nas pa je odvisno, kaj počnemo vmes. Veliko stvari, ki se dogajajo, pa ni odvisnih od nas in z njimi se moramo spopasti. To naredi življenje težko in hkrati tudi zanimivo.

MATJAŽ:
Trenutno živiš v Arizoni, imaš raje mirnejše kraje namesto velikih mest?

MAX:
Nekje od 15. do 23. leta sem živel v Sao Paolu, ki je kot New York. Bilo je kul, vendar ni zame. Prihajam iz Belo Horizonte-a, ki se mi zdi zelo poduhovljeno področje, obdano z gorami. Ni pogosto omenjen v knjigah in ni na razglednicah. Je kot skrivnost, vendar ga imam zelo rad. Arizona se mi zdi podobna, okrog so gore in dolina. Ja, nekoliko je kot v film The Doors, Jim Morrison v puščavi. Vendar je kul, sem poduhovljena osebnost, rad sem v naravi in tam napišem najboljšo glasbo, pa tudi na turneji je kaos, kaos in še enkrat kaos, česar doma ne rabim, he, he. Ko se ta kaos konča, mi del moje zavesti pravi, da potrebujem kraj, kamor lahko grem sam. Tako da je Arizona odlična. Brazilija je podobna, morda mi bo kdaj bolj ustrezala.

MATJAŽ:
Kako pomembno je zate, da te na turneji spremlja družina?

MAX:
Odlično je, ne poznam drugega. Samo na čistih začetkih Sepulture sem bil na turneji sam. Moj sin se je rodil leta 1982, tako da je bolj ali manj zrasel na odru. Ko smo bili na južnoameriški turneji z The Ramones, se je plazil po kitarskih kovčkih, medtem ko so oni igrali, he, he. Nekaj tega je tudi na videu… Želim si, da bi imeli več tega materiala, nisem ga našel. The Song Remains The Same pokaže malo, našli smo sceno, kjer se splazi v kitarski kovček. Spomnim se ogromno takšnih situacij. Spoznali so vse iz Metallice, The Ramones, Black Sabbath, samo reci. Ja, zelo je zanimivo, za otroka neverjetno življenje. Čisto nasprotje mojega otroštva. Moje je bilo zelo tiho, zelo drugačno, vendar sem ponosen, da jim lahko vse to pokažem. Všeč mi je, ker ni sex, droge in rock 'n' roll kliše, je sicer kaotično, je pekel, vendar v dobrem smislu, druga vrsta pekla. Dobro je, da so z mano, ker me to drži prizemljenega. Stalno namreč poslušaš, kako dober in odličen si in v tem moraš živeti. Naslednja stopnja je, da se ne pogovarjaš več niti s svojimi prijatelji, ker niso prisotni. Ko po koncertu pred več tisoč ljudmi vidim svoje otroke na avtobusu, ki počnejo vsakdanje reči, me to spet prizemlji, tako da je gotovo pozitivno. Všeč mi je.