MATJAŽ:
Naj ti najprej čestitam za Conspiracy In Mind, moram reči, da je res odličen album. Verjetno pa tega ne slišiš prvič?

ODDLEIF:
Ne, he, he. Do sedaj so odzivi res fantastični. Pravzaprav sploh nismo imeli nobenih pričakovanj, niti si jih nismo upali imeti. Smo mnenja, da je album nekaj posebnega, vendar pa nismo vedeli, kako bodo ljudje reagirali nanj. Reakcije, ki jih dobivamo so izredne, smo totalno presenečeni in se vsem zahvaljujemo. Smo še čisto nov band in mislim, da smo zaradi tega veliko presenečenje za mnoge. Bomo videli, kako bo naprej, he, he.

MATJAŽ:
Videti si res presenečen, da je vaša glasba v trenutku vzbudila zanimanje pri mnogih?

ODDLEIF:
Seveda, to se mi zdi… Sploh ne vem, kako naj se izrazim, a kaj takega tako od medijev, kot od vseh ostalih, ki so nas slišali, nisem pričakoval. Do izida manjka še nekaj dni, moramo še počakati, kako se bo odzvala ostala metalska publika, do sedaj pa je bilo nad vsemi pričakovanji. Pesmi so dokaj dolge, naša glasba ni nekaj, kar bi zadnje čase izhajalo na sceni in tudi zaradi tega nismo imeli pojma, kakšne bodo povratne informacije. Mi smo le poizkušali narediti glasbo, ki nam je vsem všeč. Niti se nismo toliko ozirali, kaj bodo drugi rekli na to, zgleda pa, da smo našli neko prazno mesto na današnji metal sceni.

MATJAŽ:
Pesmi so res dolge, vendar med poslušanjem ne dobiš takega občutka. So zelo raznolike, polne dogajanja, dinamike.

ODDLEIF:
Ja in tako smo se tudi sami počutili, ko smo delali te pesmi. Pri tem se nismo ozirali na čas, dolžina pesmi nam ni bila pomembna. Je bil pa malce čuden občutek, ko smo imeli pesem narejeno in sploh nismo vedeli, koliko je dolga. Vedno smo se motili, mislili smo, da imamo štiri, pet minut dolgo pesem, bila pa je dolga deset minut. Sedaj, ko je album dokončan in ga poslušam v avtu, vsakokrat dobim občutek, kot da se zlijem z glasbo, da postanem del nje in kar naenkrat je albuma konec, ena ura mine kot bi trenil z očesom. Že ko smo ustvarjali pesmi in jih odigrali tisočkrat, smo dobivali ta občutek, nismo pa si upali misliti, da se bo kaj takega dogajalo tudi ljudem, ki bodo poslušalo našo glasbo. Zato je odlično slišati, da tudi ti in veliko drugih čuti tako. To ti daje dobre občutke, da si res nekaj naredil. Naša ideja je, da delamo zanimivo glasbo, glasbo, ki bo v prvi vrsti zanimiva za nas, in ki nam bo nudila velik izziv pri igranju. To je res velik izziv, kajti vseskozi moraš biti 100% osredotočen, ker je tako razgibana in se tako veliko dogaja.

MATJAŽ:
Kako pa sploh delate glasbo, se vsi trije dobite skupaj in začnete ali vsak pripravi svoj material pri sebi in potem to združite?

ODDLEIF:
Vse pesmi morajo biti dokončane do takrat, ko gremo v studio. Imamo svoj prostor za vaje, kjer se dobivamo dva do trikrat tedensko in preigravamo zadeve. V primeru da ne igramo, le posedamo in imamo neke vrste družabno srečanje, kjer malo igramo in veliko govorimo. Tako v bistvo ustvarjamo glasbo, v prostoru za vaje, kjer vsak predstavi svoje ideje, ki jih vržemo skupaj. Večina glavnih idej je mojih, ostala dva pa potem dodata nekaj svojega in potem nastane, kar nastane. Naši okusi se zelo razlikujejo in zato je naša glasba tudi tako zanimiva. Sam ne nadzorujem ostalih dveh in jima ne govorim, kaj naj igrata, bobnarju ne govorim, kako naj bi igral, tukaj ima čisto proste roke in najbolje je, da sam odigra tisto, kar mu najbolj odgovarja. On najbolje pri sebi ve, kaj lahko da naši glasbi. Zato se tudi tako dobro razumemo, vsak ve, kako lahko najbolje pripomore k bandu in vsak se zato tudi počuti del banda.

MATJAŽ:
Pri poslušanju prve skladbe se najprej porajata imeni Sanctuary in Nevermore. Podobnosti ostajajo, a gledano v celoti se potem oddaljite od tega stila, vaša glasba je bolj raznovrstna in vsebuje elemente večih različnih zvrsti.

ODDLEIF:
Ja, lahko bi rekel tako. Ne poizkušamo zveneti tako kot Nevermore ali kateri drug band. Le poizkušamo delati glasbo, ki nam je res všeč. Seveda pa so na tem albumu določeni deli, ki spominjajo na druge bande. Všeč mi je dejstvo, da v naši glasbi ni nobenih omejitev, delamo lahko vse, kar se nam zljubi, in vseeno nam je, kaj si o tem mislijo drugi. Do sedaj smo vedno delali točno tisto, kar je ustrezalo nam. Super je slišati, da je ljudem všeč in seveda je tudi odlično, če nas primerjajo z Nevermore, kajti zelo malo je bandov, ki zvenijo podobno kot Nevermore ali Sanctuary. Veliko raje imam, da nas primerjajo s tema dvema bandoma kot s katerimi drugimi, na primer s Hammerfall ali Helloween, kajti danes je čisto preveč takšnih bandov, ki zvenijo tako kot ta dva. A ker smo mi še nov band, nihče nas do sedaj še ni poznal, bi bilo nemogoče pričakovati, da bi vsi takoj začeli govoriti, da imamo čisto svoj stil. Mi se nismo mogli kar pojaviti na sceni v stilu: poslušajte nas, mi imamo čisto svoj stil. Ko si nov band, te morajo primerjati z drugimi, tako da ljudje sploh spoznajo, kakšno glasbo igraš. In založbe ter mediji morajo glasbi dati neko oznako, tako da bralci lahko predvidijo, ali bi jim to lahko bilo všeč. Mislim, da to mora biti tako. Pravzaprav se nam to zdi prednost.

MATJAŽ:
Seveda, ko nov band izda prvi album, ga je priporočljivo primerjati z ostalimi, da ljudje sploh spoznajo, komu bi lahko bil všeč. Kasneje pa, če bandu uspe najti svoj stil, potem se ga postavi kot vzor, oziroma za primerjavo mlajšim bandom, ki prihajajo za njim.

ODDLEIF:
Tako je in upam, da se bo to tudi zgodilo. Upam, da ko bomo izdali drugi ali tretji album, da bodo ljudje začeli govoriti, da to zveni kot Communic. In če bodo druge bande začeli primerjati z nami, če bomo ostalim bandom za vzor, potem bi nam to veliko pomenilo. Vendar sem mnenja, da je nam že uspelo najti svoj stil, vendar je ljudem to še težko razložiti, ljudje te za začetek morajo primerjati z drugimi bandi. Sem pa prepričan, da poslušalci v naši glasbi ne bodo prepoznali le kopije nečesa, kar so drugi bandi počeli v preteklosti.

MATJAŽ:
Skupaj ste manj kot dve leti in kar hitro vam je uspelo izdati prvi album. Kako pa ste sploh začeli s Communic. Kot vem, si prej igral v bandu Scariot.

ODDLEIF:
Na Norveškem sem igral v različnih bandih že več kot deset let. Približno dve in pol leti sem bil vokalist pri Scariot, potem pa mi je tam postalo dolgčas, kajti v osnovi sem bolj kitarist kot vokalist. Sam se nimam za vokalista, le pojem rad, bolje se počutim v vlogi kitarista. Igrati kitaro in pisati glasbo mi je v največje veselje. Pri Scariot pa tudi nisem mogel pisati glasbe, le pel sem lahko. Pisal sem še besedila in delal melodije za vokale, nisem pa mogel prispevati svojih skladb, kajti za pisanje glasbe je bil zadolžen nekdo drug in ta ni želel, da bi pri tem sodeloval še kdo. To mi ni bilo všeč in tako sem prišel na idejo, da bi začel s svojim stranskim projektom in začel sem s Communic. Približno eno leto je trajalo, da sem posnel prvi demo. Lahko rečem, da smo s Communic začeli marca 2003. Takrat sem vprašal tudi bobnarja od Scariot, če bi se mi tako malo za zabavo pridružil in prvo leto smo tudi igrali bolj za zabavo. Posneli smo demo s tremi skladbami in potem se je začelo vse hitro odvijati. Seveda smo želeli narediti dober demo, kolikor se je le dalo, kajti želeli smo pokazati potencial, ki ga imamo, vedeli smo, da imamo narejene dobre pesmi, ki so nam bile zelo všeč. Zato smo se odločili, da jih naredimo najbolje kar se le da, in izbrali smo kar drag studio, v katerem smo jih posneli. Potem smo začeli pošiljati demo naokoli, natisnili smo okoli 100 kopij. Nismo ga želeli pošiljati v underground, kajti v undergroundu smo poizkušali širiti svojo glasbo že vsa prejšnja leta z drugimi bandi in ni bilo nobenih pravih rezultatov. Odločili smo se, da poizkušamo takoj podpisati kaj večjega in končalo se ja tako, da smo podpisali pogodbo z managementom na Danskem. Skupaj z njimi smo potem začeli nastopati agresivneje pri založbah. Management je prevzel glavnino dela in začeli so se dogovarjati z založbami, da imajo zelo dober band in če bi poslušali njihove posnetke. Namesto, da bi mi kot band založbam pošiljali demo posnetke, ki jih nihče ne bi poslušal, kajti založbe nimajo časa za poslušanje vseh možnih demo posnetkov, ki jih dobijo od raznoraznih bandov. Zadeve smo se lotili na drugačen način, tako da smo nekako delovali bolj profesionalno. Management je kontaktiral založbe in potem so bile te nekako dolžne poslušati naše posnetke in odziv je bil dober, v stilu »uau, to je nekaj, kar pa bi lahko izdali«. In tako smo tudi podpisali z Nuclear Blast. Potem ko smo se z managementom dogovorili, da bodo pošiljali naše demo posnetke založbam, in ko so jih na nekaj založb tudi poslali, so te pokazale zanimanje za sodelovanje z nami. Tako smo na koncu lahko celo sami izbirali, kar smo želeli. To ponavadi ni običajno, če nisi že uveljavljen band. Za nas je bilo to nekaj novega, a tako smo se tudi želeli lotiti zadeve. Hoteli smo pristopiti na drugačen način, kajti v undergroundu sem naokoli pošiljal svoje kasete od leta 1994 dalje, a brez kakršnih koli uspehov. Dobivaš dobre recenzije, delaš nekatere intervjuje, a enostavno ne prideš nikamor, capljaš na mestu. Naša ideja je bila, da do založb in medijev pridemo na drugačen način in neverjetno, potrebovali smo samo leto dni od pošiljanja demo posnetkov do posnetega albuma in danes tukaj smo.

MATJAŽ:
Zgleda, da je bila tokrat odločitev prava.

ODDLEIF:
Upajmo, da je tako. Potem ko smo podpisali z Nucler Blast, sem se moral odločiti, kajti nisem mogel več sodelovati pri dveh bandih. Ostalim pri Scariot sem povedal, da se bom posvetil Communic, kajti stvar je postajala precej resna. Ko smo podpisali, se je zahtevalo od nas redno delo, morali smo narediti album, za kar pa smo potrebovali več časa, kot le za kak stranski projekt. Fantom sem povedal, da bom nadaljeval s Communic, kajti če bi nadaljeval v obeh bandih, potem bi Communic posvečal veliko več pozornosti, zapostavljal bi Scariot, kar pa ne bi bilo pošteno do njih. Bolje je bilo, da sem jim povedal, da se bom 100% posvečal svojemu bandu, oni pa naj počnejo s Scariot, kar bi bilo zanje najbolje. Potem so se odločili, da sploh ne bodo več nadaljevali z bandom, in tako je tudi bobnar postal stalni član Communic, in od tedaj sva se posvečala samo še temu bandu.

MATJAŽ:
Prej si povedal, da se imaš bolj za kitarista kot vokalista. Kako to? Tudi kot vokalist si odličen.

ODDLEIF:
Ja, imam se za kitarista, čeprav rad pojem, vendar je bolj kul igrati kitaro, he, he, he. Pravzaprav mi je zelo všeč, da lahko istočasno igram kitaro in pojem, to mi je v veliko zadovoljstvo in predstavlja mi velik izziv. Nekatere naše skladbe oziroma deli skladb so tehnično zelo zahtevni in napredni, tako da ni lahko igrati kitaro in peti istočasno. Rad sprejmem tak izziv.

MATJAŽ:
No, upam, da ne nameravaš nehati peti pri Communic in se posvetiti le kitari. Škoda bi bilo pustiti tak vokal in prepustiti mesto vokalista nekomu drugemu.

ODDLEIF:
Seveda ne bom. Kot sem dejal, igrati in peti hkrati mi predstavlja velik izziv, ki se mu ne nameravam odreči. Kot glasbenika me ne zadovoljuje, da bi samo pel in ne igral kitare. Moram igrati kitaro, ustvarjati glasbo, moram biti kreativen. Moje ustvarjanje kot glasbenika je nekakšna mešanica vsega, petja, igranja kitare in pisanja glasbe. Mislim, da je to kar dobra kombinacija.

MATJAŽ:
Besedila so tudi tvoja domena.

ODDLEIF:
Tako je. Drugače sem jaz vesela oseba, album pa ni tako vesel, he, he. Besedila izhajajo iz bolj temačnih delov možganov in govorijo o zadevah, ki se dandanes dogajajo po svetu. Dogaja so veliko slabih stvari, tako da ne vidim smisla, da bi pisal o veselih zadevah. Glasba je sredstvo, s katerim lahko izraziš svoja čustva, svoja notranja čustva in podobne zadeve. Imaš možnost iz sebe spraviti agresijo. Pravzaprav se zelo rad soočam s temačnimi stranmi življenja, he, he, he.

MATJAŽ:
Tvoja inspiracija je torej dogajanje v svetu?

ODDLEIF:
Veliko inspiracije dobivam, ko gledam vsakdanje novice in podobne stvari, kajti danes se dogaja veliko umazanih stvari, današnji svet je poln norcev. In nimajo vsi ljudje na svetu možnost živeti tako dobro življenje, kot ga živimo mi na Norveškem in v Evropi. Tako da gre pri tem bolj za zadeve, ki se me dotaknejo, o tem rad pišem. Za besedila si ne postavljam nobenih načrtov, gre za kombinacijo tematik, s katerimi se srečujem v običajnem življenju in ki se dogajajo po svetu. Pa vendar, ali lahko verjameš vsem novicam, ki jih vidiš po televiziji? Ne vem, he, he, he.

MATJAŽ:
Malce pa je tudi neobičajno, da band kot je Communic prihaja iz Norveške, prestolnice black metala.

ODDLEIF:
Ja, vseskozi poslušamo, da je Norveška znana po slabem obnašanju, he, he, he, in glasbi, ki je bolj agresivna in ekstremna ter glasbenikih, ki si barvajo obraze s corpse-paint, ker želijo zgledati kul. Vendar osebno mislim, da ima norveška metal scena za pokazati veliko več kot te bande, ki se delajo zlobne in počnejo neumne zadeve. Na Norveškem smo vedno imeli odlične bande, ki pa se zaradi prevlade ekstremnih bandov niso mogli uveljaviti. Dandanes je teh ekstremni bandov preveč in ta scena se nekako sama ubija. Zdi se, da sedaj zelo izgublja, kar pušča več prostora ostalim bandom.

MATJAŽ:
Roy Khan je eden izmed tvojih najljubših pevcev in tudi on je Norvežan.

ODDLEIF:
Ja, on je odličen. On je eden mojih najljubših pevcev in njega spremljam že vse od časov, ko je pel pri Conception, ki sodijo med moje najljubše bande. Tudi z delom, ki ga opravlja pri Kamelot dokazuje, da je odličen pevec. Poleg tega imam zelo rad Ronnie James Dia, njega ogromno poslušam. V bistvu sem začel poslušati metal prav z Dio.

MATJAŽ:
Sedaj ste trio. Kako pa bo na koncertih, boste nastopali sami trije, ali boste vzeli zraven še koga?

ODDLEIF:
Nismo še čisto prepričani. Smo samo trije in s tem nimamo nobenih težav. Upamo, da bo z nami na turnejo lahko šel Peter Jensen, ki je na albumu odigral klaviature. Ne vem pa, če bo lahko šel na celo turnejo, saj je preveč zaposlen, ima službo, družino, otroke, tako da ga ne bomo silili, naj gre nujno z nami, če ne bo mogel. Če ne bo, bomo nastopali le trije. Za nas bo to izziv, a mislim, da ne bomo imeli problemov.

MATJAŽ:
Da bi dodali še enega kitarista ne pride v poštev?

ODDLEIF:
Ne, preden smo šli v studio smo že poizkušali s še enim kitaristom, vendar je s tem vse zvenelo nekako zamegljeno, nejasno. Ko smo dodali še eno kitaro, je izginilo nekaj podrobnosti, ki jih je dajala bass kitara, nekatere pa niso bile več tako izrazite. Ko igramo skladbe le kot trio, zvenijo veliko bolj dinamično in vse podrobnosti lahko slišiš brez problemov. In to je tisto, kar jaz želim slišati pri naši glasbi, ne želim dodati še ene kitare samo zato, da bi imeli bolj heavy zvok. Že sedaj je dovolj heavy. Poleg tega moraš na kitaro igrati 100%, ne smeš nečesa igrati napačno, kajti potem bodo to vsi slišali, ne želim pa se skrivati za nekim drugim kitaristom. S tem ne želim povedati, da je narobe, če v živo odigraš kaj napačno, kajti pomembna je energija in dinamika v zvoku. Tudi takrat ko poješ, igraš kitaro in headbangaš istočasno in to počneš deset minut v najdaljših skladbah, ti to predstavlja velik izziv in tega se že zelo veselim na turneji, na katero se odpravljamo aprila. Bomo videli, kako se bo izšlo.

MATJAŽ:
Ja, bomo videli, kako bo.

ODDLEIF:
Zelo se veselim, začnemo prvega aprila, igrali bomo dva in pol tedna skupaj z Ensiferum in italijanskim bandom Graveworm. Gre za nenavadno kombinacijo bandov, vendar mislim, da bo s tema dvema bandoma zanimivo igrati skupaj, zanimivo pa bo tudi za vse, ki si bodo prišli ogledati koncerte.

MATJAŽ:
Nekako bi pričakoval, da boste šli na turnejo s kakšnimi bolj klasično heavy metalsko orientiranimi bandi.

ODDLEIF:
Ja, upamo, da bomo kasneje lahko šli na turnejo s klasičnmi heavy metal bandi, a sedaj je bila to edina možna turneja, na kateri bi lahko promovirali izid albuma, tako da nismo oklevali. Poleg tega lahko omenim, da smo potrjeni za Rock Hard Festival v Nemčiji, kar je tudi enkratno.

MATJAŽ:
Ste kot Communic sploh že igrali kak koncert?

ODDLEIF:
Ne, v živo še nismo igrali. Imeli smo že priložnosti, da bi, vendar smo odklonili, ker smo najprej želeli izdati album. Prvi koncert bomo igrali 26. februarja na Danskem skupaj z Mercenary. To bo naš prvi uradni koncert.

MATJAŽ:
Z Mercenary imate verjetno bolj skupno bazo fanov kot z bandoma, s katerim greste na turnejo. Ne bi bilo slabo, če bi šli na turnejo skupaj z Mercenary.

ODDLEIF:
Ja, zagotovo, s tem se strinjam. Z Mercenary imamo glasbeno veliko več skupnih točk kot z Ensiferum in Graveworm. Vendar mi je kar všeč ta ideja, da ljudje pridejo na koncert in gledajo tri bande, ki igrajo različne stile glasbe, in ne štiri bande, ki so si med seboj podobni. To je dobro tako za fane kot za nas. Ker smo še nov band, nas morajo ljudje še odkriti. Če bi šli na turnejo z bandi, s katerimi imamo več skupnega, bi bili na koncertih verjetno deležni boljšega odziva, a vseeno je to kar zanimiva kombinacija. Ensiferum imajo bolj razumljive vokale in niso preveč brutalni, Graveworm so bolj agresivni, tako da je kul mešanica. Ne vem, kako bo vse skupaj izpadlo, a to je bila za nas edina možna turneja. Z Mercenary smo se srečali pri snemanju albuma na Danskem in takrat so nas potem povabili na ta nastop. Gre za festival v Alborgu, kjer bo nastopilo še štiri ali pet bandov. Mogoče bomo šli celo kdaj na turnejo z Mercenary, to bi bilo odlično, kajti so zelo kul fantje.

MATJAŽ:
In s katerim bandom bi šel najraje na turnejo?

ODDLEIF:
To je težko vprašanje. Če bi lahko izbiral, za kateri band bi lahko nastopali kot predskupina, bi rekel Ayreon. To bi bilo odlično, Arjen Lucassen je izvrsten glasbenik, vendar ne vem, če je že kdaj nastopal z Ayreon. Tako da bi rad bil tisti, ki bi prvi nastopal z njimi he, he, he.

MATJAŽ:
Ja, igral je le s Star One, z Ayreon še ni nastopal.

ODDLEIF:
Tudi Star One so mi zelo všeč.

MATJAŽ:
So tvoje misli mogoče že usmerjene k drugemu albumu, mogoče že pripravljaš nov material?

ODDLEIF:
Ja, seveda. Že imamo načrte za naslednji album. Upam, da bomo igrali na še kakšnem poletnem festivalu, po poletju pa se bomo začeli osredotočati na nov material. Eno novo skladbo že imamo gotovo in upajmo, da bomo lahko okoli decembra že šli v studio. Če bo šlo vse po načrtih, bo mogoče album zunaj aprila 2006. To so moje želje za prihodnost, seveda pa je tudi odvisno od tega, koliko bomo nastopali za Conspiracy In Mind. Upajmo pa, da bo drugi album zunaj v dobrem letu dni. Ne smemo preveč čakati.

MATJAŽ:
Nove ideje torej že so?

ODDLEIF:
Tako je, he, he. Imamo veliko novih idej, tako da ne bo nobenih problemov. Če lahko sodim po idejah, zveni zelo obetavno.

MATJAŽ:
To je bilo vse z moje strani, bi za konec še kaj dodal?

ODDLEIF:
Upam, da bodo ljudje počekirali naš album, kajti resnično mislimo, da smo naredili nekaj unikatnega v današnjem svetu metala in močno upamo, da nam bodo ljudje dali možnost in zelo se že veselimo turneje. Upam, da se vsi vidimo na koncertu.