MATJAŽ:
Kmalu izide vaš novi album, Catch 33. Kakšni so odzivi do sedaj?

TOMAS:
Odzivi so zaenkrat zelo pozitivni, kar je nekako nepričakovano. Glede na nenavadnost albuma nismo sploh vedeli, kaj lahko od njega pričakujemo. Seveda smo do sedaj videli le reakcije naših die-hard fanov in novinarjev. A zaenkrat vsi kažejo navdušenje nad albumom in to je vedno zelo pozitivno.

MATJAŽ:
No, tudi vaši prejšnji albumi niso bili nekaj takega, kar bi izhajalo vsak dan.

TOMAS:
Ja, verjetno res ne. Z vsakim albumom poizkušamo biti drugačni, poizkušamo narediti nekaj novega, tako da s tega vidika album ni nekaj tako zelo drugačnega. Razlikuje se po tem, da ni bil pisan za igranje v živo in mislim, da pri poslušanju dobiš tak občutek. Pri tem albumu smo se v celoti osredotočali na razpoloženje, ostalim zadevam nismo posvečali posebne pozornosti. Glavni namen je bil obdržati določeno razpoloženje skozi cel album in mislim, da nam je to uspelo. Morda je celo nam končni rezultat malo nenavaden, zato me ne čudi, če bo tudi poslušalcem. Ne vem, definitvno smo pa zelo ponosni na album in zadovoljni s končnim rezultatom.

MATJAŽ:
Kaj vse novega ste naredili na Catch 33?

TOMAS:
Veliko različnih zadev smo, ki jih do sedaj nismo poizkušali še nikoli. Več je govorečih vokalov, dodajali smo več efektov, uporabljali smo razne dodatke in veliko smo se igrali z raznoraznimi idejami. Na albumu je nekaj pasaž, na katerih je ena na drugo nasnetih tudi dvajset kitar. Takšne in podobne zadeve smo preizkušali. Definitivno gre za drugačen projekt in skupaj z dejstvom, da so bobni programirani, je to za nas nekaj novega.

MATJAŽ:
Lahko poveš kaj več o programiranih bobnih. V čem se kaže razlika med njimi in normalno odigranimi?

TOMAS:
Največja razlika je v tem, da programirani bobni zelo spremenijo celoten postopek pisanja materiala in snemanja, ker se ne usedež za bobne in odigraš. Zaradi načina pisanja materiala je bil to praktično edini možen način posneti bobne. Ko smo začenjali, smo nekako vedeli kakšno razpoloženje lahko dobimo ven iz tega. Opazili smo, da imajo programirani bobni, ki smo jih uporabljali, odlične sample in podobno. Zelo dobro so se obnesli ob glasbi, ki smo jo ustvarjali in se vklopili v razpoloženje, ki smo ga želeli ohranjati skozi cel album. Zveneli so res zelo kul in zato smo se odločili za njih.

MATJAŽ:
Ali ste že ob začetku pisanja materiala imeli točno vizijo, kako naj bi zvenel na koncu? Ste želeli narediti točno tak album, kot je sedaj?

TOMAS:
To je vedno težko. Ko smo začeli s pisanjem novega materiala nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo glede končnega rezultata. A bolj ko smo bili daleč s pisanjem in snemanjem, bolj smo imeli v glavah nekaj takega, kar je nastalo sedaj. Pravzaprav je album izpadel še bolje, kot smo lahko upali. Sama osnovna ideja, da posnamemo album, ki je v bistvu ena sama pesem, pa je bila z naše strani načrtovana od vsega začetka. Čeprav ima album trinajst tako imenovanih naslovov skladb, gre bolj za nekakšna poglavja. Približno tako kot v knjigah. To niso neke prave pesmi, je ena sama, čeprav mogoče zaradi odmorov vmes izpade malo čudno.

MATJAŽ:
Kakšen pa je njen koncept?

TOMAS:
Gre za nekakšen ohlapen koncept v smislu, da ni samo glasba, tudi besedila so neka neprekinjena zgodba. Vsaj mi to tako vidimo. Besedila so bila pisana za vsako pesem posebej in s tega vidika ne moreš reči, da gre za pravi konceptualen album. A tema, ki se pojavlja v besedilih, se odraža tudi v samem naslovu albuma in naslovnici. S tega vidika pa mislim, da lahko album označiš za konceptualen.

MATJAŽ:
Sam naslov Catch 33 me spominja na delo Josepha Hellerja, Catch 22 (Kavelj 22). Je tu vmes kakšna povezava?

TOMAS:
Ja, v bistvu smo se malo poigrali z naslovom Catch 22 in namesto števila 22 smo dodali število 33. To je nekako število, ki nas spremlja že celo zadnje desetletje naše kariere in zato smo se odločili, da ga uporabimo v naslovu. V bistvu pa gre za izpeljavo iz naslova Catch 22. Ker se besedila veliko ukvarjajo z negacijami in paradoksi, je ta naslov zelo primeren. Izmislili smo si ga potem, ko smo imeli napisana že vsa besedila, in vsi smo se strinjali, da je izbira skladna s tem, kar smo naredili.

MATJAŽ:
Lani ste izdali EP z eno skladbo, sedaj album. Kaj sledi?

TOMAS:
He, he, v bistvu bi bilo težko to stvar peljati dalje. Brez dvoma se z naslednjim albumom vračamo k bolj standardnemu načinu pisanja materiala. Glede na naše trenutne predstave o nadaljevanju, bo naslednji album po vsej verjetnosti zelo raznolik in definitivno bo šlo za bolj tipičen album, kar se tiče samih struktur pesmi. Definitivno ne bo nekaj podobnega kot Catch 33. Na njem bodo live bobni in album bo bolj tipični Meshuggah. Sigurno bo takoj jasno, da gre za naš album, ne bo pa zvenel kot ta sedaj.

MATJAŽ:
Ste album spet producirali sami?

TOMAS:
Tako je.

MATJAŽ:
Zakaj pa ne vzamete kakšnega drugega producenta?

TOMAS:
Mislim, da bi bilo to za nas dobesedno metanje denarja skozi okno. Enostavno ne vidim, da bi lahko od katerega producenta izven banda karkoli profitirali. V mnogih pogledih smo ponosni na to, da produciramo svojo glasbo sami, tudi na samo glasbo smo ponosni in mislim, da nikoli ne bi mogli sprejeti nekoga od zunaj, da bi nam potem govoril, kaj in kako naj počnemo določene stvari. To ni naš način dela.

MATJAŽ:
Je snemanje potekalo po načrtih? Pri nekaterih prejšnjih albumih je bil to kar dolgotrajen proces in ni vse potekalo čisto brez problemov.

TOMAS:
Sam proces snemanja niti ni bil dolg. Ponavadi, in tudi tokrat je bilo tako, je proces pisanja materiala dolg. Mislim, da je bil cel album napisan in posnet v osmih mesecih, kar je spodobno. Vem, da veliko bandov napiše in posname album v štirih tednih, vendar mi nikoli ne počnemo tega. Naši glasbi moramo posvetiti veliko več časa in verjetno nikoli ne bomo naredili albuma kaj dosti hitreje. Seveda pa se je sam proces snemanja zelo razlikoval od snemanj prejšnjih albumov. Nismo uporabljali live bobnov, kitare smo posneli digitalno direktno na računalnik, tako da sploh nismo bili kaj dosti v studiu. Praktično smo bili vseskozi v pisarni in sedeli za računalnikom. Pri tem albumu gre za delo celotnega banda, kajti vsak je bil udeležen pri vseh zadevah. Vse bobnarske dele, vse riffe, vse smo predebatirali skupaj, skupaj smo bili pri vseh zadevah. To je tudi nekaj, kar do sedaj še nismo nikoli počeli. Tako da, ja, snemanje je tokrat potekalo dosti drugače.

MATJAŽ:
Ali mogoče med vami kdaj prihaja do nestrinjanj pri pisanju, glede na dejstvo, da igrate kompleksno glasbo?

TOMAS:
Ne, moram reči, da nikoli. To je sicer nenavadno, a izgleda, da nam je to kar usojeno. Znotraj banda nikoli ni prihajalo do kakšnih nestrinjanj ali prepirov. Skozi leta smo se defitinivno zelo približali en drugemu, kar se tiče naših želja glede ustvarjanja glasbe. Vedno smo bili sposobni se osredotočati v isti smeri in delo tega banda je res usklajeno. To nas zelo razveseljuje in izgleda, da je najpomembnejše to, da imaš srečo najti prave ljudi in mi jo imamo.

MATJAŽ:
Kakšna pa je sedaj situacija z basistom?

TOMAS:
Gustava ni več v bandu. Sedaj imamo novega basista, v bistvu session basista za nastope v živo. Ime mu je Dick Lövgren, je odličen dečko in izredno dober basist. Zelo smo veseli, da smo ga dobili.

MATJAŽ:
V mesecu dni vas čaka evropska turneja. Po dolgem času je torej le prišel čas za pravo turnejo po Evropi?

TOMAS:
Ja, zelo se je že veselimo, a na žalost bomo na turneji le tri in pol tedne, tako da tokrat ne bomo koncertirali intenzivneje. Moramo videti, kako se bodo stvari odvijale, kako uspešen bo album, a zelo smo že nestrpni, da se vračamo na evropske koncertne odre, kjer bi radi več igrali kot zadnje čase. A zadnja leta je bilo tu težko dobiti spodobno turnejo, sedaj pa imamo res dobro koncertno agencijo, stvari v Evropi izgledajo veliko bolje. Upam, da bomo kmalu lahko spet dobili priložnost za novo turnejo.

MATJAŽ:
Malo nenavadno je, da ste veliko bolj prisotni v ZDA. Zakaj misliš je temu tako?

TOMAS:
V bistvu zaradi veliko boljše prodaje albumov v ZDA, tako da je bilo tam veliko lažje dobiti spodobne turneje in boljše honorarje. To je glavni razlog. Zakaj je tako, pa res ne bi vedel. Izgleda, da se ameriški trg še zelo razlikuje od evropskega. Evropski metal trg je do neke mere odvisen od nemškega, ki je najmočnejši v Evropi. Do sedaj pa v Nemčiji nismo bili kdo ve kako uspešni. Ne vem, mogoče se bodo stvari sedaj izboljšale, vendar na nemškem trgu še zelo prevladujejo melodični in power metal bandi in nasploh ves metal, ki ima opraviti z melodiko. Mi pa nismo tak band, bolj se posvečamo ritmom in podobnim zadevam. Zato razumem, zakaj nam ne gre dobro, a definitivno se bo tudi v Nemčiji stvar spremenila.

MATJAŽ:
Kaj pa doma na Švedskem?

TOMAS:
Švedska je majhna država z malo prebivalcev, a gre nam kar dobro. Mislim, da se je I EP tam prodal v 5.000 izvodih, kar je za Švedsko v redu. Mislim, da če bomo začeli dobivati drugod po Evropi, bo Švedska sledila.

MATJAŽ:
V ZDA ste bili na turnejah s Tool in Slayer. Lahko primerjaš ta dva banda, seveda ne z glasbenega vidika?

TOMAS:
Gre za čisto različna banda, kar se tiče igranja koncertov. Kot si sam rekel, ne samo glasbeni vidik, gre za čisto različne ljudi. A turneje z obema so bile za nas zelo dobre. Člani obeh bandov so bili zelo prijazni do nas in bilo nam je v veliko zadovoljstvo, da smo lahko igrali skupaj z njimi. Še posebej prva turneja s Slayer, ki je bila naša prva velika turneja v ZDA, nam je odprla možnosti na ameriškem trgu. Če se sedaj ozremo nazaj, smo brez dvoma zelo veseli, da smo bili na teh turnejah.

MATJAŽ:
Kako pa so vas sprejeli njihovi fani?

TOMAS:
Zelo dobro, fani so bili zelo dovzetni za našo glasbo. S Slayer fani smo se zelo dobro ujeli.

MATJAŽ:
Tu na koncertih v Evropi imajo Slayer zelo fanatične fane in če ti ne marajo predskupine, zna biti zanjo zelo težko.

TOMAS:
Tudi v Ameriki je tako. Sick Of It All so bili takrat tudi z nami na turneji in njim je bilo veliko težje kot nam. To pa zaradi tega, ker se njihova glasba zelo razlikuje od Slayer, igrajo bolj hardcore. Oni so dobili svojo porcijo dreka, he, he, he. Mi smo bili zelo veseli, ker so nas povsod dobro sprejeli.

MATJAŽ:
Kako se ti zdi, če kdo reče, da Meshuggah igrajo intelektualno glasbo?

TOMAS:
Kaj pa vem, nekako čudno mi zveni, če mi kdo reče, da igramo intelektualno glasbo. Definitvno v našo glasbo vlagamo veliko truda, ni pa to... Ko ljudje začnejo govoriti take zadeve, se sliši, kot da bi bili neki jebeni profesorji glasbe, pri nas pa ne gre za to. Našli smo svojo pot za ustvarjanje in če ji ljudje želijo reči intelektualna, je to njihova stvar. A mi je ne vidimo tako, mi želimo le delati nekaj unikatnega.

MATJAŽ:
Kaj pa ko vas začnejo uvrščati v raznorazne zvrsti?

TOMAS:
To nekako razumem, kajti zelo težko je, če nekega banda ne moreš uvrstiti v neko točno določeno zvrst. Potem se ljudje težje soočajo s tvojo glasbo. Kam pa nas dajo, je njihova stvar, za to se res ne brigamo. Slišali pa smo nekaj res neumnih stvari, kot na primer da igramo math metal. Pojma nimam, kaj naj bi to bilo. Je to sploh glasba? Nekaterih oznak, ki nam jih dajo, res ne razumem, a po drugi strani se ne smeš začeti obremenjevati s tem, kajti potem bi se ves čas lahko samo razburjal. Naj bo, kar bo, mi igramo le agresivno glasbo in se ne oziramo na kategoriziranja. A vseeno cenimo ljudi, ki to počnejo.

MATJAŽ:
Kaj pa lahko pričakujemo od vaše turneje, mogoče kaj daljše koncerte?

TOMAS:
Raje ne igramo preveč dolgih koncertov. Ko smo lani nastopali kot headlinerji, smo igrali nekje uro in petnajst minut. Meni je to čisto dovolj, če si grem ogledat nek koncert. Banda ne želim gledati v živo več kot toliko, razen če ne gre recimo za Pink Floyd. A naša glasba je intenzivna, v koncerte vložimo veliko energije. Raje igramo eno uro, tako da se lahko totalno osredotočimo na energičen nastop, namesto da bi igrali uro in pol, potem pa bi se na koncu že videlo, da smo utrujeni. Koncerti bodo dolgi verjetno nekje med uro in uro ter petnajst minutami. Igrali bomo miks večine albumov, še vedno pa ne vemo, če bomo igrali kaj s Catch 33. Konec tega tedna začnemo vaditi za turnejo in poskusili bomo igrati kak izvleček albuma, mogoče šest, sedem minut. Bomo videli, kako se bo izšlo. Največji problem predstavljajo kitarski deli. Zelo težko jih je odigrati in ne vemo, če se nam jih bo uspelo naučiti v tako kratkem času. Poizkušali bomo in če nam bo uspelo, bomo igrali kaj tudi z novega albuma.

MATJAŽ:
Načrte za naslednji album že imate, torej se v studio vračate kmalu?

TOMAS:
Kmalu po končani evropski turneji se vračamo v studio in začenjamo s pisanjem novega materiala. Za to imamo dva razloga. Prvi je ta, da smo I EP in ta album naredili na čisto drugačen način in zelo si že želimo pisati material za pravi album, ki ga bomo lahko normalno vključili v live set. Po drugi strani pa so nas te zadeve zelo inspirirale in smo si pridobili nekaj čisto novih izkušenj. Inspiracije začenjajo prihajati in komaj čakamo, da se vrnemo v studio.