MATJAŽ: Januarja izdajate nov album, Termination Bliss. Kar dolgo je trajalo, da ste ga posneli?

WHIPLASHER: Ja, imeli smo nemalo osebnih problemov. Poleg tega z Emilom, ki piševa vso glasbo, živiva 600 km oddaljena en od drugega. Njegovo življenje je bila prava nočna mora, padel je v globoko depresijo. Pa tudi Nuclear Blast je naš prvenec v Evropi izdal dve leti zatem, ko je izšel tu na Švedskem. Tako da, ko vse skupaj sešteješ, je nekako razumljivo, da smo potrebovali štiri leta, da smo posneli nov album. A na koncu mislim, da se je splačalo čakati.

MATJAŽ: Kje ti vidiš razliko med Termination Bliss in Synthetic Generation?

WHIPLASHER: Na Synthetic Generation smo našli svoje izražanje, če lahko temu tako rečem. Sedaj pa smo šli dalje v raziskovanju tega izražanja, album je bolj topel, a obenem temačnejši in bolj oseben od Synthetic Generation. Prvi album je bil mogoče bolj kot eksperiment, ker je šlo za prvi album, s katerim smo skočili na tovrstno glasbeno izražanje iz death/black metala, ki smo ga igrali pred tem. Pri ustvarjanju Termination Bliss smo se počutili veliko bolj udobno. Že od začetka smo približno vedeli, kako bo zvenel. Mislim, da smo se od začetka zelo razvili.

MATJAŽ: Je res, da ste to glasbo začeli poslušati šele, ko ste posneli prvi album?

WHIPLASHER: Ja, nekako. Vse, kar sem poslušal od te glasbe so bili Sisters Of Mercy, ko sem imel deset let. In tudi danes ne poslušam te glasbe, ne zavedam se, kaj se dogaja na sceni, pojma nimam, ne poznam imen bandov, o katerih me ljudje sprašujejo. Sem totalno izoliran in mislim, da je nekaj podobnega pri Nightmareu. On je sicer nekoliko bolj osveščen, a vseeno ne ve dosti. Tako da mi nismo ne vem kako vključeni v dogajanje na sceni. Dolgo smo igrali ekstremni metal in iz te agresivnosti smo želeli narediti bolj ekskluzivni kaos. Zdaj smo bolj kot demoni oblečeni v dragulje, namesto teme v gozdovih, he, he. Želimo narediti nekaj bolj ekskluzivnega. Mislim, da je vse odvisno od tega, ali nas ta glasba navdihuje in zase lahko rečem, da me ne.

MATJAŽ: Na prvem albumu ste prvič prišli v stik z elektroniko.

WHIPLASHER: Elektronika nam je zelo v pomoč pri odkrivanju novih dimenzij, ki jih želimo izraziti z glasbo. Dolgo časa smo igrali black in death metal in želeli smo narediti nekaj drugega. Danes se odlično počutimo v tem, uporaba elektronike je pri Deathstars postala v bistvu osnova vsega. V glasbo doda horror občutek in brez nje si naše glasbe danes ne bi mogli predstavljati.

MATJAŽ: Glasba je tudi zelo plesna.

WHIPLASHER: Ja, sam nikoli nisem gledal v tej smeri, vendar me ljudje sprašujejo o teh zadevah, kar pa se mi zdi zelo dobro, he, he. Mogoče bi kakšno dekle lahko plesalo striptiz na našo glasbo, he, he, he. No, to se mi zdi kul, kakorkoli se ljudje lahko poistovetijo z našo glasbo, se mi zdi ok. Glasbe ne delamo z namenom, da bi očarali neko določeno občinstvo, igramo glasbo, ki govori o našem vsakodnevnem življenju. Če si kdo želi plesati nanjo, potem to govori o tem, kako destruktivni smo, paradoks v tem je perfekten, he, he.

MATJAŽ: Potem ti sam ne vadiš plesnih korakov za vaše nastope?

WHIPLASHER: He, he, he, mogoče bi pa moral, he, he. Ne, definitivno ne, naj ljudje plešejo, kakor jim paše, he, he.

MATJAŽ: Če pogledamo fotografije za ta album, lahko opazimo spremembo imagea.

WHIPLASHER: Ja, verjetno pa si videl le eno, dve fotografiji. Katero pa si videl, tisto z vojaško uniformo?

MATJAŽ: Tisto ja.

WHIPLASHER: Ja, na tisti smo tako oblečeni, a to je samo obleka, ne gre za image banda. No, v bistvu vsemu temu lahko rečemo image, a to z vojaško uniformo je le... Ja, smo pa posneli videospot v Beogradu in tam smo nosili ta oblačila. Ne bi rekel, da gre pri tem za naš nov image, to so le ena naših novih oblačil.

MATJAŽ: Lateksa pa ne nosite več?

WHIPLASHER: No, odvisno, če bi se v lateksu na koncertu preveč potili, potem bi se preoblekli v uniforme, he, he.

MATJAŽ: Kako pa, da ste se odločili za snemanje videospota v Beogradu?

WHIPLASHER: Na začetku smo dobili nekaj ponudb za snemanje produkcijskih hiš iz Stockholma, Berlina in Beograda. In slednja se nam je zdela daleč najboljša. Poleg tega smo posneli video, za katerega je bilo vloženega trikrat več denarja, kot bi ga recimo v Stockholmu. In to se nam je zdelo zelo zanimivo. Video je izpadel zelo dobro, pred nekaj dnevi sem ga dobil v predogled. Bila je zanimiva izkušnja.

MATJAŽ: Kako pa ti je všeč Beograd?

WHIPLASHER: Zelo mi je všeč. Tam smo zelo uživali in pogovarjali smo se celo, da bi tam posneli naš naslednji album.

MATJAŽ: Kaj pa ti je všeč tam, atmosfera mesta?

WHIPLASHER: Ja, atmosfera, vse in ženske tam so res čudovite.

MATJAŽ: Bolj kot Švedinje?

WHIPLASHER: Ja. Sicer smo mi Švedi in mogoče ne vidimo gozda polnega dreves, a v Beogradu so bila drevesa res lepa, he, he. Beograd je res lepo mesto in kot mi je znano, je to mesto v razcvetu, zadnje čase se tam veliko dogaja, kar velja za celo vzhodno Evropo. Nam pa je ta del Evrope zelo všeč, na nek način se čutimo povezani z njim. Veliko smo se pogovarjali o tem in lepo je bilo končno priti tja. Vse te ulice in nakupovalna središča, vse je lepo. Drugače pa je moje najljubše mesto Bejrut. Vsi ti konflikti, ki se tam dogajajo, podobno kot na Balkanu, ko prideš tja, čutiš to veliko dramo, ko prideš v mesto. Mislim, da so ta mesta veliko bolj resnična, ljudje so imeli tam veliko težkih izkušenj. Čeprav je bilo veliko tragičnih dogodkov, so ti ljudje osebnostno veliko bolj bogati kot ljudje iz zahodne Evrope.

MATJAŽ: Je v videu kaj šokantnih scen?

WHIPLASHER: Ne vem, če ravno šokantnih. Naj pomislim malo. Aha, v njem je dekle, ki jo ubijejo na invalidnem vozičku. Ne, ne, ni nič takega. Bolj kot šokanten bi rekel, da dobro izgleda, he, he.

MATJAŽ: Prej ste igrali death/black metal, zdaj ste v gothic, elektronski glasbi. Če primerjaš image the dveh zvrsti, kaj bi rekel, mogoče kje image igra pomembnejšo vlogo?

WHIPLASHER: Ne vem. Ko smo igrali death metal, smo šli na oder v majicah in jeansu in to je image death metala. Karkoli počneš, pomembno je, kako to interpretiraš. Ker smo vsi veliki KISS fani smo pri Deathstars želeli narediti nekaj bolj konceptualnega glede banda. Glasba naj bi zvenela močno, vizualen aspekt naj bi bil pomemben, želeli smo dodati make-up. To sicer ni tako pomembno kot sama glasba, a vseeno prinese nekaj dodatnega. Poudari temačnost in glamur, prej sta bila temačnost in dekadenca, sedaj pa temačnost in glamur, he, he, he. To je death glam he, he.

MATJAŽ: Death glam, zanimivo. Videti je, kot da so vsi Švedi KISS fani.

WHIPLASHER: Ja, upajmo, he, he, he. KISS so bili razlog, da smo mi začeli poslušati glasbo. KISS so mati glasbe, he, he.

MATJAŽ: Mogoče bi lahko posneli kakšno njihovo pridedbo, recimo I Was Made For Loving You, ki je bolj plesna.

WHIPLASHER: (Smeh) Hvala za tole. Vidim, kam meriš, he, he. Mislim, da bi bila sramota, če bi mi posneli KISS priredbo, zvenela bi kot totalno sranje, he, he, he. Nekdo v bandu je že rekel, da bi posneli eno KISS priredbo, samo to niti slučajno ne pride v poštev. To bi bilo kot da bi se poscal na grob Gena Simmonsa, to ni za nas, ker tega ne bi naredili na pravi način. Veš, enkrat sem bil DJ na Playboy Festu za KISS. In takrat sem jih srečal, čeprav tega nisem hotel. Pozdravil sem Paula Stanleyja in Gena Simmonsa in ko naj bi se rokovali, sem šel stran, ker sem jih želel ohraniti v spominu kot bogove. KISS so bili zame zelo pomemben band in zaradi njih smo začeli igrati glasbo.

MATJAŽ: Glede te zabave, sta Paul in Gene pustila kakšno dekle za ostale, ali sta sama odpeljala vse?

WHIPLASHER: Seveda sta odpeljala prav vse, čisto vse. No, meni je za uteho ostalo nekaj fantov, he, he, he. Ne, ne, hecam se.

MATJAŽ: »Deathstars are the thread of common citizen.« Kaj si imel v mislih, ko si izjavil tole?

WHIPLASHER: To je bila šala. Ljudem izgleda to tako šokantno, kot da bi bili band, ki se mu bi to zdelo pomembno, vendar temu ni tako. Gre samo za to, da sprejmeš svojo temačno stran in da se viziualiziraš z našim bandom, za nas ni tu nič šokantnega. Taki pač smo, ko pride do besedil in individualnosti v bandu smo zelo samodestruktivni, resni. Album je oseben, čeprav po drugi strani tudi ciničen, je temačen, ironičen, ni pa narejen zato, da bi šokiral. Če ti ta glasba da prave vibracije, potem se lahko poistovetiš z njo. Težko je razložiti, a mi nočemo šokirati.

MATJAŽ: Kako tanka črta loči tvoje osebno življenje in udejstvovanje pri Deathstars?

WHIPLASHER: Kar se tiče glasbe, sem ista oseba. Edina razlika je mogoče, ko sem na odru in zgledam nekoliko drugače, kot če bi se recimo zjutraj v postelji zbudil ob meni, he, he. Takrat sem brez make-upa, he, he. Glasbo delamo z vsem svojim srcem, tako da je zelo osebna. Taki pač smo in kar se tiče make-upa in naših vzdevkov kot Whiplasher, to ni pomembno, a to smo želeli dodati glasbi. Iz naših mentalnih zadev želimo narediti show. Delamo zabavo iz samodestruktivnosti.

MATJAŽ: Na albumu ste delali s Stefanom Glaumanom, ki je delal že z Rammstein. Zakaj ste izbrali njega?

WHIPLASHER: Pri Rammstein je ustvaril izjemen zvok, a tega še nismo vedeli, ko smo z njim posneli prvi album. Mislim, da kitarist Emil, ki je tudi producent, pred tem ni poznal Rammstein. Mislim, da je med snemanjem naša švedska založba Universal predlagala, da naj poizkusimo z njim. Potem smo si poslušali Rammstein in miks, ki ga je naredil, je res kvaliteten. Vse, kar je naredil je zelo heavy, zvokovno močno, kar nam zelo ustreza. So nam pa Rammstein zdaj zelo všeč, predvsem zvokovno in zato smo tudi vzeli njega.

MATJAŽ: Se mogoče obeta kakšna turneja?

WHIPLASHER: Ja, trenutno se dogovarjamo o nastopih v živo za pomlad, festivale. Dobili smo veliko ponudb s celega sveta. S koncertno agencijo se sedaj dogovarjamo za nastope. Pogovarjali smo se, da bi šli na turnejo po vzhodni Evropi, kar si zelo želimo. Veliko različnih turnej in nastopov na festivalih pa se pripravlja.

MATJAŽ: Bo turneja obsežnejša kot za prvi album?

WHIPLASHER: Ja, veliko bolj. Prvi album je v Evropi izšel dve leti kasneje kot na Švedskem. Tako smo v Evropi koncertirali dve leti kasneje kot doma in takrat smo bili že zdolgočaseni igranja enih in istih komadov. Želimo iti naprej, narediti nov album in nato več igrati. Zato bomo s tem albumom igrali veliko več kot s Synthetic Generation.

MATJAŽ: Kakšno bi bilo tvoje sporočilo fanom vaše glasbe?

WHIPLASHER: Mislim, da bi vsi fantje morali v trgovino in kupiti Termination Bliss, vse punce pa naj si dobijo mojo telefonsko številko. Čakaj, da ti jo povem, he, he, he. Ne, ne, ne napiši tega, he, he. »Keep on celebrating darkness, cause it’s worth it.«