MATJAŽ: Jutri izide vaš novi album Revolt.. Gre za tretji album odkar ste pred leti ponovno prišli skupaj. Če pogledamo ostale slovenske bande, ste zelo pridni kar se tega tiče.

ALEŠ: No, saj tako pogosto pa tudi ni, od prejšnjega so minila že tri leta. Drugače pa migamo, delamo, nismo zaspali. Zagotovo pa pride obdobje, ko kaj dosti ne delamo, recimo takrat ko igramo koncerte. Zanimivo je, da smo material za ta album naredili v pol leta. Nekaj smo že prej delali na njih, večino pa smo naredili v tem obdobju. Zato nismo v tem času nič koncertirali, nič drugega nismo počeli, v celoti smo se posvetili albumu.

TOMI: Pa basista smo iskali

ALEŠ: Pa basista smo iskali, ja. Ker nismo igrali, je bila prava priložnost tudi za to.

MATJAŽ: Ker sta omenila ravno basista. Prav neverjetno je, da ste tako dolgo iskali basista. Ni bilo zanimanja, pravih kandidatov?

ALEŠ: Moram reči, da je zanimanje bilo kar veliko. Kar nekaj kandidatov je nekajkrat prišlo na vajo. Bili pa so razne vrste. Nekateri so videli, da ne bi zmogli, drugi ni bila všeš zvrst, ki jo igramo, različno od kandidata do kandidata. Nekateri so bili tudi preveč oddaljeni in bi se morali dve uri voziti na vaje. Drugače pa kakšne pretirane ponudbe za to zvrst ni.

MATJAŽ: Basistk je zmanjkalo, so že vse igrale pri vas?

TOMI: Nobena nova se ni javila. Ali pa so se ustrašile, da bi šle skozi naše roke, he, he.

MATJAŽ: V primerjavi z Divjo kri Revolt. zveni spet bolj thrashersko. Kako da ste spet šli bolj na ostro?

ALEŠ: Tako smo ta moment doživljali glasbo. To nam je takrat sedlo. Ni pa vse tako na ostro, v dveh, treh skladbah se držimo klasičnega heavy metala, kar smo Sarcasm vedno tudi imeli.

TOMI: Malo pa se tudi pozna, da smo že toliko časa skupaj. Pri vsakem albumu se stil malo zamenja. Kakšnega posebnega razloga, da je material tak kot je, pa ni.

MATJAŽ: Skladbe na albumu so ponovno tako v angleščini kot v slovenščini. Niste razmišljali, da bi mogoče posneli celo v angleškem jeziku?

ALEŠ: Smo razmišljali, vendar mislimo, da ni potrebe za to. Nastopamo na slovenskem trgu pred slovenskim občinstvom. Ne vidimo razloga, da bi vse posneli v angleščini. Seveda so in vedno bodo skladbe tudi v angleščini, v osnovi pa želimo ostati slovenski band. Mislim tudi, da ljudi ne moti, če pojemo v slovenščini.

MATJAŽ: Mutantske hrčke ste za New Order 2 posneli v slovenščini, na album pa ste uvrstili njegovo angleško različico.

ALEŠ: Ja, poizkusili smo ga še malo drugače narediti.

TOMI: Posneli smo ga za ameriški trg, to smo naredili z namenom, he, he.

MATJAŽ: Ste eni zelo redkih bandov vaše generacije, ki še igra. Kaj je tisto, kar vas še žene naprej?

TOMI: Slava, bogatstvo in bejbe. He, he, ne resno. Po duši smo metalci, metal imamo radi, radi ga igramo. Vse kar naredimo, naredimo, ker tako čutimo. Delamo zaradi sebe, ne zaradi nobenega drugega. Vsi skupaj čutimo enako in zato igramo tako. Če se tukaj navežem na iskanje basista, je mogoče zato tudi težko dobiti novega člana v band. Ker vedno je band, vseh pet dihal skupaj kot celota. Koncerti, delanje novih komadov, to nas žene naprej. Lepo se imamo pri tem.

ALEŠ: Seveda ni poanta v slavi in denarju. Ker je že Tomi omenjal basista; je pa res, da so nekateri, ki so se prišli poizkusit, najprej vprašali, koliko denarja zaslužimo na koncertu.

MATJAŽ: Denarja je verjetno bolj malo.

ALEŠ: Toliko ga je, da pokrijemo stroške, da ostanemo nekje na “nuli”. Drugače pa je to v prvi vrsti veselje do glasbe.

MATJAŽ: Kako ste konec devetdesetih prišli na idejo, da bi po letih odmora spet zaigrali skupaj?

ALEŠ: Z idejo je na dan prišel takratni pevec Pačo. Šel je do basista, skupaj sta prišla do mene, potem smo šli do bobnarja, poklicali smo še Tomija in začeli smo. Potem Pačotu ni zneslo, ker je na vso stvar gledal malce drugače kot mi in potem se je pojavil Maček. Skupaj nismo prišli zaradi tega, da bi na veliko kaj igrali, tako kot smo se prej pogovarjali – zaradi hobija. Igramo zaradi tega, ker je lepo, da malo “zaropotamo”, he, he. Potem pa so se stvari začele odvijati naprej.

TOMI: Po prvem koncertu, ki smo ga imeli v Radencih, smo videli, da folk ni pozabil na nas. To nas je še bolj potegnilo, nam dalo zaleta. Ko po toliko letih začneš spet igrati, ne veš, kaj lahko pričakuješ. Saj veš, pet “starih” ljudi na odru, he, he. Folk ne ve, a si prišel igrat govedarijo ali kaj, he, he. Res, tako je.

MATJAŽ: Za Sarcasm bi res lahko rekli, da ko ste na odru, da se vidi, da nimate nekega metalskega imagea.

TOMI: Zakaj bi morali imeti metalski image. Tudi če pogledaš katere druge bande, nimajo vsi metalski image. Jaz gledam na to malo drugače. Ko smo bili mulci in smo igrali, takrat smo vsi delali na imageu. Takrat si moral zgledati točno tako, kot si si zamislil, kot tvoji idoli, v bermudah, usnjenih hlačah, tako ali drugače, ni važno. Zdaj pa pridemo na oder samo zaradi glasbe. Če nas pogledaš, pač smo kakršni smo. Imamo družine, službe, midva se ne moreva iti metalskega image, ker bi ostala brez službe. Mogoče je tako, da nimamo nekega skupnega imagea. Če po pogledaš vsakega posameznika, potem vidiš, da vsak ima svoj image. Bobnar je tak, Aleš, tak, jaz tak, vsak ima svoj image.

ALEŠ: Bomo pa nekaj na tem naredili. Vemo, da je to naša slaba stran.

TOMI: Mi nismo za gledati, mi smo za poslušati.

ALEŠ: Vedno je najprej glasba, ne pa kako zgledaš. Lahko si nek pozer in ničesar ne znaš odigrati. Pri nas je najpomembneje, da odigramo kot je treba.

TOMI: To je vedno tako, da te popluvajo. Če ne znaš igrati ali pa če znaš in si neprimerno oblečen.

ALEŠ: Saj, če bi se mi ne vem kako metalsko napravljali, bi ljudje rekli, ja kaj jim pa je. Tak občutek imam.

MATJAŽ: No, saj zdi se mi, da se vas je publika čisto navadila na takšne kot ste.

TOMI: Navadila ali ne, tako pač je. Vsak se obleče tako kot njemu paše. Jaz se tako kot meni odgovarja, sam ne gledam ali sem oblečen metalsko ali ne. Mogoče je to narobe, bodo rekli metalci he, he.

ALEŠ: Na primer če pride Scott Ian na oder v kratkih hlačah in natikačih, se nihče ne bo pritoževal, še navdušeni bodo. Če pa pride Tomi v natikačih, pa se sprašujejo, zakaj je tako obut. Ne vem, zakaj si on ne bi mogel tega privoščiti.

MATJAŽ: Če se sedaj vrnemo malo v zgodovino. Sarcasm ste nastali v drugi polovici osemdesetih.

ALEŠ: Leta 1987, ja.

MATJAŽ: Takrat večina od nas še ni imela pojma, kaj so Sarcasm. A takrat se je zelo veliko dogajalo okrog banda. Izdali ste kaseto, jo prodali v 3.000 izvodih, igrali ste z Motörhead. Kako je bilo v prvih letih Sarcasm? Se še kaj spomniš?

ALEŠ: Takrat je bilo vse drugače. Zdaj je pri nas, recimo trideset, štirideset metal bandov. Takrat si nas pa lahko prištel na prste ene roke. To je bila ena razlika. Metalcev mislim, da je bilo takrat več kot jih je sedaj. Ljudje so komaj čakali na koncerte in takrat smo jih v enem letu odigrali več, kot jih sedaj v štirih letih. Tudi odziv je bil drugačen. Takrat nismo toliko igrali po klubih, več po kulturnih domovih, po vaseh, scena je bila dosti drugačna.

MATJAŽ: Poznani ste bili po celi Jugoslaviji in tam ste tudi igrali, ne?

ALEŠ: Igrali ste povsod, razen v Makedoniji ne?

TOMI: Kot je že Aleš povedal. Takrat je bila scena drugače razvita kot je danes. Igrali smo po Srbiji, na Hrvaškem. Zdi se mi, da se je več dogajalo. Nas in mislim, da Epidemic Zone so takrat po Jugoslaviji sprejeli z veliko mero spoštovanja. Zelo dobro je bilo. Takrat smo se zelo dobro počutili. Pa takrat ko si mlajši, to malo drugače doživljaš. V Novem Sadu smo na enem festivalu igrali pred nekaj tisoč ljudmi, sprejeli so nas super. Podobno je bilo v Zagrebu in takrat je bilo to za nas nekaj normalnega.

MATJAŽ: Tebe takrat ni več bilo v bandu?

ALEŠ: Ja, dva kitarista sva takrat šla ven iz banda in kar nekaj članov se je še zamenjalo.

TOMI: Kitarista sta šla v vojsko, prišla sta dva nova, potem sem še jaz šel v vojsko, nato sem spoznal Aleša. V glavnem takrat smo nekaj odigrali, posneli nismo nič novega. Potem pa se je zasedba čisto zamenjala. Samo basist je ostal isti, vsi ostali so bili drugi. Fantje so posneli še nekaj komadov, odigrali nekaj koncertov in to je bilo to.

MATJAŽ: To sta tista dva komada, ki sta bila posneta v začetku devetdestih in sta potem tudi izšla na Igra narave?

TOMI: Tako je. In od tiste zasedbe danes ni nikogar v bandu. Takrat je vsak našel nek drug glasbeni izziv in smo se razšli. Te, ki so bili v bandu, pa so videli izziv v nekoliko drugačni glasbi.

MATJAŽ: Sta igrala v kakšnem drugem bandu?

ALEŠ: Nič omembe vrednega.

TOMI: (Smeh). Takrat smo potem prodali vso opremo.

ALEŠ: Jaz sem dejansko za nekaj let čisto prekinil z glasbeno kariero.

TOMI: Jaz sem se pa posvetil poučevanju kitare.

MATJAŽ: Snemate sami v lastnem studiu. Nimate želje po čem večjem?

ALEŠ: Željo imamo, a to je spet povezano s financami. Če hočeš tako, kot sem prej povedal, priti skozi z “nulo”, potem to ne gre. Tako se pa da. S tem da naprej veš, da neke vrhunske zadeve ne moreš posneti, nekaj povprečnega pa.

MATJAŽ: Glede albuma še eno vprašanje. Na zadnjih dveh albumih je bilo tako, da je bila na njem naslovna skladba prejšnjega albuma, ni bilo pa naslovnega za ta album. Pri Revolt. pa je poleg skladbe Divja kri tudi naslovna Revolt.

ALEŠ: He, he, he, tega pa midva ne moreva preprečiti.

TOMI: Kdor se bolj bavi z enigmatiko, bo to razkril, he, he.

ALEŠ: Pač tako se je izšlo. Naslov albuma je bil znan že pred tekstom komada, pa imamo zdaj in komad in album s takim naslovom. Samo bomo še izdali albume, ne zaradi tega zdaj misliti, da je konec z izdajanjem. Če bo vse tako kot do sedaj, bomo seveda še naprej igrali.

MATJAŽ: Delate tudi na videospotih. Trije naj bi bili gotovi. Bodo to videospoti s koncertnimi posnetki ali bo tudi tak običajen videospot?

TOMI: To naj ostane skrivnost, he, he, he.

ALEŠ: Tudi bo. Enega smo že dali na internet, ki je live varianta. Tudi ostala dva sta že narejena, premierno jih bomo prikazali na predstavitvi albuma v Kranju. Bomo pa posneli še kakšnega. Seveda pa tudi to delamo v lastni režiji.

MATJAŽ: Po izidu bo verjetno spet več koncertov?

ALEŠ: V načrtu je, da po izidu po celi Sloveniji odigramo nekaj koncertov. Že kar težko jih pričakujemo, kajti koncertov praktično nismo imeli že leto dni. Na odru se super počutimo, se veselimo koncertov.

TOMI: Z albumom smo zadovoljni, na Metal Manii je bil odziv zelo dober in komaj čakamo, da nov material predstavimo v živo.