MATJAŽ: Lady’s First, zanimivo ime; gentlemansko se sliši.

BUCO: Tako je.
GUZI: Ja, mi smo stara dunajska šola.

MATJAŽ: Vaš moto je: “We can do it harder, but we’re here for lady’s first”. To lahko skriva v sebi več pomenov.

BUCO: Ja, vsak si ga lahko interpretira po svoje. S tem motom je tako. Mi smo lahko močnejši, samo ne brez svojih ljudi, ki so tukaj zaradi Lady’s First.
GUZI: Mi nismo le band petih ljudi, Lady’s First je treba gledati kot celoto še vseh teh ljudi, ki hodijo naokoli z nami. Ti, ki nas spremljajo, nam pomagajo in smo jim za to hvaležni. To je velika družina.

MATJAŽ: Potem ne dajete prioritete dekletom?

BUCO: Tudi ja, he, he, he.

MATJAŽ: Opazil sem, da vam fanic ne primanjkuje.

BUCO: Ja, se dogaja, po internetu spremljamo odzive na naših straneh in tega je vse več.

MATJAŽ: Kako vaše spremljevalke gledajo na to? Vzamejo to kot del imagea banda?

GUZI: Staro reklo je, da rock ‘n’ rolla brez žensk ni. Saj, morajo se navaditi, pa to ni nič takega.

MATJAŽ: Band obstaja že osem let. A v metalskih krogih ste bili do nedolgo nazaj še bolj ali manj čisto nepoznani. Kaj ste počeli do sedaj, kje ste se “skrivali”?

BUCO: S tem je tako. Lady’s First je bil najprej band, ki je igral po žurih, moto zborih, kasneje pa smo se začeli osredotočati na lastne komade, na izdelavo albuma in ostalih zadev. Veliko nam je pomagal reklamni material, majice. Začeli smo govoriti o bandu.
GUZI: Bili smo bolj lokalni band. Igrali smo po Gorenjskem, tam do Kranja, na tistem koncu smo imeli veliko koncertov. Na področju od Kranja do Bleda, Bohinja smo poznani, zdaj pa smo se odločili prodreti še na druge konce.
BUCO: Sedaj želimo bolj poudarjati band, da obstajamo, da smo. Lady’s First počasi postaja prepoznaven skozi govorice. Še nedolgo nazaj nismo imeli spletne strani, strani na MySpaceu, lastnega kombija, zdaj vse to imamo.
GUZI: Nekako dobivamo EMŠO, postajamo prepoznavni. Delamo na tem in zaenkrat nam kaže v redu.

MATJAŽ: Zakaj pa je prišel ta preskok iz lokalnega cover banda do tega, da ste želeli narediti nekaj bolj resnega?

GUZI: Zametki naše avtorske glasbe segajo že precej nazaj. A nismo si vzeli časa, bili smo preleni, da bi naredili kaj bolj resnega. Imel sem narejenih nekaj zametkov komadov, ki smo jih potem realizirali, Buco je napisal še besedila. Najprej smo imeli dva, tri komade, potem so prišli še ostali. Šibki smo bili pri besedilih. Nobenega ni bilo, da bi rekel, zdaj bom pa jaz napisal besedilo. Ne zato, ker ne bi bil zmožen, enostavno smo bili preleni, ni se nam dalo.
BUCO: Vsak band potrebuje nekoga, da kaj naredi. Domen je bil pred tem član, ki se je menil za koncerte. Ko sem prišel v band mi je Yoldi rekel, da ima komade in da naj napišem besedila. Seveda sem bil za to, komadi so bili dobri. Tako so se začele stvari odvijati. Ko pa prideš v en šus, ideje začnejo padati ena za drugo in to potem povleče vse v bandu, da se še bolj zavzamejo, prispevajo nove ideje. In tako na koncu nastane izdelek kot je 911.

MATJAŽ: V bandu ste imeli veliko menjav. Kje je bil vzrok teh menjav, člani niso bili zainteresirani več za to, kar ste počeli, pomanjkanje časa?

GUZI: Vsakega po malo. Andrejček je šel stran, ker se je na nek način naveličal, pa še obveznosti v službi je imel. Z bobnarjem se nismo več ujeli.
BUCO: Bičkar, basist od Supernove je imel probleme časovne narave, oni so tudi pred izidom albuma, snemajo videospot in ni imel več časa za naše koncerte. On je v bistvu že na začetku povedal, da lahko pomaga, ne more pa biti stalni član. Mi pa ne moremo imeti nekoga, ki bi sedel na dveh stolih. Če izdamo album, moramo potem vsi biti 100% zraven. Sedaj imamo pravega človeka.
GUZI: Band je uspešen, če so zraven vsi člani banda. Če igraš v dveh bandih, ne moreš reči, da si 100% tako pri enem kot pri drugem. To so stvari, ki delijo band, prihajo do točke, kjer se začneš razhajati, razlike postajajo vse večje.

MATJAŽ: Kako je v bistvu naslov albuma, “nine eleven” ali devetsto enajst?

BUCO: Devetsto enajst.
GUZI: Če smo Slovenci in imamo dva komada v slovenščini, naj bo še naslov devetsto enajst. Lahko je tudi “nine eleven”.
BUCO: To nas ne moti. Mislim celo, da se bo bolj prijel izraz “nine eleven” kot devetsto enajst. A naj kar ostane devetsto enajst.

MATJAŽ: Danes je 11.9., vsi vemo, kaj se je zgodilo na današnji dan pred petimi leti. V kolikšni meri je možno naslov albuma povezati s tistimi dogodki? Obstaja kakšna povezava?

BUCO: V bistvu je. Tudi v videospotu je vidno, da smo želeli prikazati tisti moment, ko se je to zgodilo, ta bum. Razmišljali smo, da je bilo v Sloveniji na področju glasbe zelo malo narejenega za ta dogodek, ki je spremenil ritem življenja celemu svetu, ne samo Ameriki.
GUZI: Gre za to, da ni važno na kateri strani si, ali si nasilnež ali ne, vedno nastradajo otroci in družine. V Sloveniji na te stvari opozarjajo le, ko so stvari aktualne, nato pa se nanje pozabi. Slovenija je majhna, a je del tega sveta. Te stvari bodo prišle tudi k nam.
BUCO: Ljudje nas sprašujejo, zakaj o tem govorimo pet let kasneje. Enostavno zato, ker prej nismo imeli te možnosti, da bi sploh lahko karkoli naredili. Zato je to kasneje.
GUZI: Nasilje in terorizem sta se nam v petih letih veliko bolj približala, kot pred tem. Ljudje si preveč zatiskajo oči pred tem, a slej ko prej bodo te stvari prišle tudi k nam.

MATJAŽ: Kaj pa mislite, da lahko z glasbo sploh dosežete na tem področju?

BUCO: Moje mnenje je tako, da zdaj ni poanta v tem, koliko se bodo ljudje tega zavedali. Poanta je v tem, da naj drugi spoznajo, da se mi tega zavedamo. Da smo band, ki lahko vsaj malo povemo o tem, da se to res dogaja.
GUZI: Če bi vsak dodal nekaj, bi bilo osvečenih ljudi precej več. Naša publika je nekje od osemnajst let naprej in to je generacija, ki se bo s temi stvarmi zelo verjetno še srečevala. Vedno bližje so tem. Moj ata ima recimo šestdeset let in za njega te stvari ne bodo več tako aktualne, nihče pa ne ve, kaj bo čez dvajset, trideset let. To ni svarilo, opozorilo, ampak le govorimo o stvareh, o katerih se pri nas preveč zatiskajo oči. Otrokom je treba v zibko položiti določene stvari in to je tudi ena izmed teh.
BUCO: Album 911 se nanaša na realno življenje, vsi komadi so realnost. Govorimo o motorističnem življenju...
GUZI: Ljubezenskih prelomnicah v življenju...
BUCO: O občutkih, ki jih imamo na odru, kakšna je interakcija med nami in občinstvom. The Game govori o tem, kako se lahko politiki igrajo z vojno, zato tudi tak naslov. Govori o tem, kako lahko pošiljajo vojake kamorkoli in nihče jim nič ne more. Mi, mladina tega sveta pa to vemo. Naša interpretacija je lahko malo provokativna ali pa tudi ne, a na to variantno smo delali. Smo pa na 911 skozi glasbo realizirali občutke našega življenja, ki ga imamo kot band.

MATJAŽ: Glede na prvi občutek, ki sem ga dobil pri vas sem mislil, da se ukvarjate z bolj zabavno tematiko.

GUZI: Veš kako je, saj otroku tudi vse pokažeš skozi igro. Glasba je nek način igra. Mogoče marsikdo lažje sprejme stvari na tak način.
BUCO: Mi smo tudi band, ki ima zelo rad zafrkancijo. Radi uživamo pri tem in očitno je, da je tako tudi z ljudmi okoli nas, ker jih je vedno več, ki se “priklapljajo” zraven in tako se širi ta zveza Lady’s First. Ravno danes sem delil flyerje v baru na Bledu, kjer je sedela ena mlajša druščina in ko so zagledali flyerje so bili vsi navdušeni in rekli, da pridejo v soboto na predstavitev albuma. En od teh je vedel za nas in jim je razlagal, da vedno naredimo žur. To mi je všeč, da se tako širi beseda o nas. Ne pa da smo nek resen band, to ni naša poanta. Mi smo Lady’s First, pet fantov, ki se trudi nekaj narediti. Mi bomo enako igrali na žurih in na pravih koncertih. Če prideš na naš žur, se boš imel dobro, če prideš na naš koncert, se bomo potrudili, da boš užival. Mi se imamo vedno zelo dobro, album pa je malo bolj resen kot mi sami.
GUZI: Tudi jaz se rad zabavam. Če gremo s kombijem kam dve, tri ure daleč, minejo v trenutku. Je en kup smeha, zafrkancije, včasih si želijo, da sem v kombiju, včasih ne. Vsak da svoj del k mozaiku, ki se sestavlja. Če se voziš tri ure in si tiho, je dolgčas, če se zafrkavaš, je to nekaj drugega.

MATJAŽ: Zunaj je parkiran ta Lady’s First kombi. Bandi pri nas nimajo ravno tako prepoznavnega prevoznega sredstva.

GUZI: V tem smo bili vedno dobri, že od samega začetka smo delali na svoji reklami. Danes moraš biti prepoznaven. Super občutek je bil, ko smo s kombijem prišli v Graz, kjer je bilo več dobrih, starejših bandov in vsi so bili fascinirani nad našim kombijem. Lepo je, ko prideš nekam in si prepoznaven. To je dobra stvar in verjetno bi vsak band moral imeti nekaj takega.

MATJAŽ: Kaj pa ta vaša maskota?

GUZI: Dickyja misliš. Ta pa se je rodil leta 1999. V osnovi je bil malce drugačen, potem pa nam ga je prijateljica Petra malo priredila, spremenila njegovo zunanjost. Bil je pri plastičnem kirurgu, malo so ga preoblikovali in zdaj ostaja z nami.

MATJAŽ: Za naslovni komad ste posneli videospot. Z njim pa kar takoj štartate na oddaji E+.

BUCO: Zakaj pa ne. Železo je potrebno kovati takrat, ko je vroče. Sedaj se bomo poskušali čim bolj medijsko izpostaviti.
GUZI: Ujeti je treba pravi čas.
BUCO: Lepo bi bilo, da se vsak teden, mesec kje kaj napiše o nas in to bo zelo v redu.

MATJAŽ: Kje ste dobili idejo za videospot?

BUCO: Veliko idej za zasnovo, zgodbo videospota je prispeval prijatelj Uroš Dovžan. Z njim sva veliko debatirala o tem, kaj naj bi se v videospotu dogajalo. Želeli smo, da bi tudi on bil zraven, da bi nam pomagal. Njegove ideje smo potem prediskutirali tudi med sabo, vsak dan kaj dodajali in potem realizirali.

MATJAŽ: Je bilo naporno snemati tri dni zapored?

BUCO: Bilo je naporno, ampak noro zabavno.
GUZI: Sam sem imel zelo naporen delovnik, do petka sem bil polno zaposlen, potem sem šel direktno na snemanje. Bilo je naporno, a še enkrat bi šel skozi to. Meni je bilo v užitek. Prvič je najslajše, tako kot pri vse stvareh.

MATJAŽ: Sedaj imate potrjenih kar nekaj koncertov.

BUCO: Tega je bilo pri nas vedno dovolj. Bandi nas sprašujejo kako to, da imamo toliko koncertov, kdo nam to ureja. Jaz pravim tako, tisto, kar si boš sam naredil, boš imel. Če pa boš čakal na človeka, ki bi te videl in te potem porinil naprej, kar počne 80% bandov v Sloveniji, si se zmotil. Sam se porivaj naprej, bodi lokomotiva, lahko pa imaš zraven vagone. Nihče ni rekel, da jih ne smeš imeti. Bodi pa lokomotiva in to dobra in produktivna.
GUZI: Nismo band, ki bi čakal na to, da bi izdal videospot in gradil na njem. Ime smo si ustvarjali z igranjem, kot so si ga bandi včasih. Šest let smo garali, danes moraš na odru garati, da te pokličejo nazaj, da te želijo še videti. Šele zdaj smo naredili korak, ki bi ga lahko v tej ekipi ali pa drugi, naredili pred petimi leti. A to ni bil cilj, takrat nam je bil cilj zabava, druženje. Sedaj je potrebno iti naprej, ker ne moreš vedno iti po istih stopinjah. Odločili smo se, da je prišel čas, ko ne bomo samo zabavali ampak bomo imeli tudi svoje koncerte.
BUCO: Da bomo pravi band, da ne bomo več neka zabavljaška scena. Za nas smo že tako ali tako, zdaj pa naj bomo še za ostale pravi band.
GUZI: Ko band izda album, dobi osebno izkaznico. Videospot je danes obvezen, žal je tako. No, meni ni žal. S spotom in albumom sem zelo zadovoljen.
BUCO: Ta dva izdelka nekako dopolnjujeta tisto delo, ki smo ga počasi ustvarjali. Prišli smo do neke točke, ki jo bomo skušali čim bolje izkoristiti in dati ljudem: “Na, tukaj imate”.
GUZI: Na izdelka smo ponosni. Sam izgled CDja je na nivoju. Vse je domača izdelava, vse smo delali sami, tudi mastering, vse.
BUCO: Pri Yoldi v dnevni sobi smo to počeli. To želimo poudariti, da vse lahko narediš sam, če želiš. Ni treba zapravljati več tisoč Eurov za nastanek albuma. Mi lahko rečemo, da smo naredili album sami. To nam pomeni veliko.

MATJAŽ: Kakšen heavy metal album še izide, recimo Metalsteel, Forgotten Eden, drugače pa takih albumov pri nas ni.

GUZI: Mi se držimo svojega stila, ne glede na to, kaj počnejo drugi. Imam pa občutek, da ta glasba prihaja nazaj. Danes ni veliko bandov z dvojnim solom.
BUCO: Danes imaš new age, v tej sceni je veliko komerciale. Kar se tiče dvojnih solov je pa tako. V Sloveniji imamo veliko dobrih kitaristov, a to zelo malo izkoriščajo, ker je veliko dela spravit igranje na nivo v živo. Same plošče še niti ni težko posneti. Nismo Satrianiji, a na ploščo smo spravili komade z dvojnim solom, back vokali, kar ni bilo lahko. Imam občutek, da se bandi premalo ukvarjajo s celo podobo, predvsem na odru. Ko smo igrali v Grazu, smo bili edini band te zvrsti. Rekli so nam, da smo sicer old-school, a da naj se držimo te smeri, ker smo dobri. Mi ne moremo začeti igrati new agea, soft rocka, rock ‘n’ roll, ker nismo dobri v tem. Dobri smo v tem, kar smo posneli in temu primerne so tudi naše priredbe.

MATJAŽ: Verjetno tudi najraje poslušate tako glasbo?

GUZI: Vedno na nek način izhajaš iz tistega, kar poslušaš. Tam se vidiš. Jaz recimo nikoli ne bi mogel rapati ali uživat v rapu. Pa ne rečem, da rap ni glasba. Tudi kvalitetnega popa ni lahko narediti. Če je dober, zakaj ga ne bi poslušal. Samo to ni glasba, do katere bi jaz kaj čutil. V glasbi se moraš najti.
BUCO: Pri nas je kul, ker ima vsak član banda nekoliko drugačen okus. Bobnar je čisti heavy metalec, meni je najboljši thrash metal, drugi kitarist je velik fan Iron Maiden, old-school šola, nekaj podobnega basist. Zato se naša glasba, riffi gibljejo v tem okviru.
GUZI: Jaz pa poslušam vse, kar mi je všeč. Meni osebno je stari yugo rock že od nekdaj zelo dober. Zelo rad poslušam Teslo, Five Man Acoustical Jam je eden izmed albumov, ki ga najraje poslušam. Drugače pa Iron Maiden, tudi kak slovenski band mi je všeč.

MATJAŽ: Veliko ljudi vas še ni videlo v živo. Kaj lahko od Lady’s First pričakujemo na koncertu?

BUCO: Naš nastop je dober za pogledat in za poslušat.
GUZI: Na odru ne moreš biti statičen in pričakovati odziva. Mislim, da smo v tem kar dobri. Tudi če sem utrujen, dam na odru od sebe vedno svoj maksimum. Tudi Buco, Tomaž ima malo probleme s kolki, a vseeno je aktiven.
BUCO: Odločili smo se za image, sceno na odru, za vse stvari, na podlagi katerih lahko normalno delujemo. Tomaž je tudi tonski mojster, zelo dober. Veliko ima svoje opreme, tako da imamo zvok vedno dober. Nikjer še nismo imeli slabega zvoka.
GUZI: Veliko bandov si želi igrati z nami zaradi zvoka. Moram reči, da smo veliko pomagali, zdaj pa niti ni časa. Vedno težje je.
BUCO: V živo ne bomo več band, ki bi večinoma igral priredbe. Pokazali bomo, da v Sloveniji časi Metallice, Iron Maiden, Guns N’ Roses niso pozabljeni, so prisotni in to bomo pokazali ljudem.