MATJAŽ: Konec meseca izdajate drugi album Swarm!. Kakšne so prvi odzivi na album?

JARI: Zelo dobri. Izgleda, da je ljudem, s katerim se pogovarjam, album zelo všeč. Recenzij še nisem videl kaj dosti, pričakujemo jih lahko v naslednjih dveh, treh tednih. Nekaj sem jih sicer že zasledil in te so zelo obetajoče.

MATJAŽ: Kje ste se po tvojem mnenju izboljšali v primerjavi s prvencem From Maggots To Devour?

JARI: Mislim, da smo povsod opazno napredovali. Za prvi album je bilo vse narejeno v zelo kratkem obdobju, vključno s pisanjem pesmi. Takrat z bandom nismo imeli nobenih posebnih načrtov, le želeli smo napisati dovolj skladb za album in ga izdati v samozaložbi. Na koncu nam je celo uspelo priti do Karmageddon Media, kjer je album izšel. Pesmi so bile napisane v kratkem času, nič jih nismo analizirali. Če nam je bil določen del oziroma riff všeč, smo ga vključili, nismo pa nič razmišljali o tem. Pri tem albumu pa smo si vzeli čas za komponiranje, vsem idejam, ki smo jih imeli, smo posvetili veliko časa, analizirali smo jih veliko bolj kot za prvi album. Seveda pa je imeti v bandu Chrisa, ki ni le pel, ampak tudi sodeloval pri pisanju pesmi, nekaj povsem drugega in njegovi vplivi se čutijo. To bi bile glavne razlike.

MATJAŽ: Kako pa je potekalo sodelovanje s Chrisom pri ustvarjanju albuma, preko interneta?

JARI: Ja, pošiljali smo si posnetke. Mislim, da smo imeli večino glasbe že napisane, ko je Chris prišel v band. Največje težave pa smo imeli z besedili. Od desetih skladb, ki so prišle na album, smo imeli za štiri sami napisana besedila in te so izpadle precej dobro. A potem smo padli v neko totalno blokado, preostalih šest skladb nikakor nismo mogli dokončati. Imeli smo glasbo, a nikakor nam ni uspelo priti do pravih besedil, vokalnih linij in vzorcev. Tam je potem vskočil Chris in opravil fantastično delo.

MATJAŽ: Se je zanimanje za band močno povečalo, odkar je Chris prišel k vam?

JARI: Ja, ne samo zaradi Chrisovega prihoda, tudi zaradi odhoda od Karmageddon Media k Metal Blade. Mislim, da je to čisto naravno, tudi samo smo pričakovali, da bo tako.

MATJAŽ: Kakšna je pa razlika med Karmageddon Media in Metal Blade?

JARI: O Karmageddon Media ne bi imel povedati nič slabega, do nas so vedno bili dobri. Za prvi album smo delali veliko intervjujev, do nas so vedno bili kul. Ko se je začelo dogajati s Chrisom, je postalo jasno, da bomo naš urnik morali prilagajati Six Feet Under. Snemati smo morali v dveh različnih studijih. Najprej smo mi posneli osnove za skladbe, bobne, kitare, bass tu na Finskem, potem pa je Chris posnel vokale v Miamiju. Proračun za snemanje se je s tem močno povečal in čisto razumljivo je, da je to preveč denarja za Karmageddon Media in da v samo en izid niso želeli investirati toliko denarja. Tako smo se z njim dogovorili, da bi bilo bolje, da najdemo kakšno drugo založbo, ki bi bila za to zainteresirana. Chris že celo kariero snema za Metal Blade, tam ima dobre zveze in založbi smo tako poslali demo posnetek s petimi skladbami. Bilo jim je všeč in želeli so podpisati z nami. Očitno je Metal Blade veliko večja založba, kot pa sem že dejal, o Karmageddon Media nimam za povedati nič slabega.

MATJAŽ: Leta 2002 ste začeli kot cover band Six Feet Under. Tri leta kasneje je njihov pevec postal član vašega banda. To je, kot bi zadeli sedmico na loteriji.

JARI: Ja, to je kot kak scenarij hollywoodskega filma, he, he, he, he.

MATJAŽ: Kako pa si se počutil, ko vas je Chris kontaktiral in izrazil željo, da postane vaš vokalist?

JARI: Bil sem popolnoma presenečen. Prva reakcija je v bistvu bila – bil sem 100% prepričan, da se eden izmed mojih prijateljev norčuje iz mene, he, he, he. Temu ni bilo tako, a najprej sem mislil, da je vse skupaj le šala. Še sedaj sem čisto presenečen, čeprav je že več kot leto dni odkar je Chris prvič stopil v kontakt z nami. Imeti takšno osebo v bandu se zdi skoraj nemogoče. Ko sem bil mlajši, sem imel v svoji kolekciji vse Cannibal Corpse in zgodnje Six Feet Under albume. Chris ima zelo razločno barvo vokala, vsi ga poznajo. In to, da se ta vokal sliši na skladbah, ki smo jih napisali mi, se še zdaj zdi čudno he, he.

MATJAŽ: Kako to, da doma niste našli primernega vokalista?

JARI: Leta 2004, dva dni preden smo odšli na prvo evropsko turnejo, smo se totalno skregali s prejšnjim vokalistom. Na hitro smo našli prijatelja, ki nam je bil pripravljen priskočiti na pomoč in odigrali turnejo v celoti. Na Finskem je death metal čisti underground, scena je zelo majhna, in zelo težko je najti primerne člane za band. Mogoče bi lahko našel nekaj ljudi, ki bi radi igrali death metal, a dobiti moraš točno določenega vokalista. Gre za malenkosti, a ko imaš band in preden vzameš koga, moraš dobro premisliti, kako pogosto lahko prihaja na vaje, je sposoben pisati pesmi, besedila v stilu, ki ga igramo. Naša glasbe je precej preprosta, a potrebuje točno določene vokalne linije, ritmiko, moraš imeti dober smisel za ritem in znati moraš to napisati. In na Finskem je skoraj nemogoče dobiti takega človeka. Pravzaprav se je vse zgodilo zelo hitro, tako da niti nismo še iskali novega človeka. Ko smo odšli na turnejo, smo na svoji internetni strani objavili novico, da se sicer odpravljamo na turnejo, da pa ni nobene prave garancije za prihodnost, kajti brez vokalista ne moreš posneti albuma, igrati dalje. Med turnejo pa nas je Chris prvič kontakiral. Sicer se zdi, da smo bili brez vokalista leto dni, a v resnici smo bili brez le teden, he, he, he.

MATJAŽ: Kaj pa je Chrisa privlačilo na vašem bandu? Sama glasba verjetno, pa tudi besedila mu niso ravno tuja?

JARI: Z njim sem govoril o tem. Mislim, da zelo ceni zgodovino našega banda. Očitno si je downloadal pesmi, ki smo jih imeli objavljene na strani in da so mu bile všeč in stil, ki ga igramo. Bil je eden naših največjih vplivov in vse skupaj je verjetno botrovalo k temu, da nam je ponudil pomoč. Kot pa sem že omenil, vse skupaj izgleda kot nek jebeni hollywoodski film he, he. Pri Chrisu moraš vedno nekaj vzeti v obzir. On je bil vedno človek, ki je rad tvegal. Poznaš te njegove CDje priredb, ki jih je posnel s Six Feet Under, Graveyard Classics?

MATJAŽ: Ja, seveda.

JARI: Vseeno, ali ti je všeč ali ne, to je irelevantno. A že sama ideja, da death metal band priredi cel AC/DC album, je nekaj posebnega. To je bilo nekaj unikatnega, kot njegova pridružitev našemu bandu. Gre za kombinacijo tega, da spoštuje, kar mi počnemo, ter da poizkuša narediti nekaj posebnega.

MATJAŽ: Če pogledamo vaše naslovnico, besedila, od kod prihaja to zanimanje za kri, morilce in podobno?

JARI: He, he, he, he, to so tipične death metal teme in mi si tako predstavljamo death metal. Tega ne smeš jemati preveč resno, če bi, potem bi verjetno imeli problem ali dva, ne? He, he, he. Hodimo po črti tega, da postanemo prava šala ali parodija. Vse, o čemer pišemo, nima posebnega pomena. Sam sem bolj privrženec hokeja kot ubijanja ljudi, he, he, he, he.

MATJAŽ: Torej, si »obssesed with hockey, not with homicide?« (Obsessed With Homicide je pesem na novem albumu, op.av.)

JARI: Ja, ja, a bi bilo bi precej neumno, če bi pisal pesmi o hokeju, he, he, he, he.

MATJAŽ: Mogoče bi lahko napisali pesem vaši hokejski reprezentanci sedaj za Olimpijske igre?

JARI: Ja, da bi se potem zgovarjali na nas, he, he, he.

MATJAŽ: Na prvencu pa ste imeli nekaj opraviti s cenzuro, če se prav spomnim?

JARI: Še do danes ne vem točno, kaj se je dogajalo. Na albumu nam potem ni bilo potrebno spreminjati ničesar. Izid je bil prestavljen za dva meseca, pri Karmageddon pa so dejali, da so bile neke težave s tistim, ki naj bi CDje tiskal. Le najti so morali drugega in bilo je ok. Tako da nič ni bilo cenzurirano, še do danes pa nisem čisto prepričan, kaj se je dogajalo. Bil pa je to čisto prvi izid za Karmageddon Media in mogoče so imeli kakšne razloge za prestavitev izida, kakšen zvit marketinški trik, ne bi vedel, he, he. Mogoče je res, ne bom dejal, da so na založbi lagali. No, cenzure pa le ni bilo, ker nam ničesar ni bilo potrebno spreminjati.

MATJAŽ: Misliš, da kar se tiče besedil oziroma česarkoli v povezavi z glasbo, da se še lahko doseže provokativnost oziroma kontroverznost Cannibal Corpse, ali so oni postavili nedosegljive meje za ostale?

JARI: He, he, he, oni so naredili te meje čisto nedosegljive, he, he. Mislim, da mi danes sploh ne šokiramo. Kot sem že dejal, za nas je to kar počnemo nekaj čisto običajnega za death metal. To je enako kot da si obrišeš rit, potem ko se “userješ« na stranišču, he, he, o tem sploh ne razmišljaš, ampak je to nekaj normalnega, he, he, he.

MATJAŽ: Katera je tvoja najljubša pesem albuma?

JARI: Forever Dead. Zelo so mi všeč te hitre skladbe na albumu, Obsessed With Homicide, Heading Towards The Butchery, mislim pa da je Forever Dead odličen uvod v album.

MATJAŽ: Album je produciral Chris z Erikom Rutanom v njegovem studiu. Je torej Chris želel imeti zadnjo besedo pri albumu?

JARI: Ja, bilo je tako. Do sedaj je Chris v bistvu produciral vse albume, na katerih je pel, tudi prve albume Cannibal Corpse. Čeprav jih je produciral Scott Burns, je bil Chris vseskozi zraven in govoril, kaj je v redu in kaj ni. Zato je bilo logično, da mu prepustimo produkcijo, poleg tega je sam snemal vokale, nadziral vse delo, vedel je, kako smo mi želeli, da bi album zvenel. Ker pa se je to vse dogajalo v ZDA, ni bilo smiselno, da bi to potem počeli tu na Finskem. Rezultat je čisto ok, nima čisto sodobnega death metal zvoka, ima nek svoj zvok. Upam pa, da bomo v prihodnosti lahko uporabili bolj temačen zvok, bolj umazan pristop, bolj underground death metal zvok.

MATJAŽ: Ob Six Feet Under so Obituary vaš največji vpliv.

JARI: Ja, v bistvu so verjetno moj najljubši band vseh časov.

MATJAŽ: Kaj pa misliš o njihovem reunionu?

JARI: Mislim, da je kul. Na Finskem so igrali lani na enem izmed poletnih festivalov. Prvič sem jih videl leta 1994 na turneji za album World Demise in zdaj, ko sem jih videl več kot deset let kasneje, je bilo kot da bi se usedel v časovni stroj in se vrnil nazaj v preteklost, ko sem neprestano poslušal njihove albume. Frozen In Time je bil dober album, definitivno je bil pravi Obituary album, pri njih se ni nič spremenilo. Seveda ni bil blizu njihovih klasik, vseeno pa je bil zelo dober.

MATJAŽ: Se boste odpravili na kakšno turnejo, kakšni so načrti za bližnjo prihodnost?

JARI: Sedaj nam ne preostane drugega kot da čakamo na izid albuma. Čeprav smo do sedaj izdali en album, smo v bistvu še nov band. Ko bo album izšel, bomo videli, ali je ljudem všeč ali ne. Seveda pa mora založba videti, kakšna bo prodaja. Potem se bomo začeli pogovarjati. A Six Feet Under so zelo zaposleni, imajo natrpan urnik in tako tudi mora biti, ti fantje so 100% profesionalci in to počnejo za preživetje. Po drugi strani smo mi čisto normalni fantje delovnega razreda. Za normalno preživetje moramo hoditi v službe, Torture Killer nam tega ne omogoča. Vseeno sem zelo optimističen in mislim, da nekoč pridemo na turnejo. Trenutno pa lahko samo čakamo.

MATJAŽ: Misliš, da lahko ta odnos s Chrisom deluje na dolgoročni ravni?

JARI: Ja, mislim, da. Na koncertih doma nam na pomoč še vedno priskoči ta prijatelj, ki nam je takrat pomagal na turneji. Še vedno želimo odigrati kak koncert tu in tam, ti koncerti so to, kar nas drži motivirane. To je razlog, da hodimo na vaje in znova in znova igramo te pesmi. Če pa bo kdaj prišlo do večje turneje, potem bo to s Chrisom, ki je zdaj naš polnopravni član. Je dokaj neobičajen način za delo z bandom, a vse okoliščine so zelo neobičajne, bomo videli, kaj se bo zgodilo. Imamo pa že načrte za naprej, naslednji album in tako dalje. Zelo se že veselim skupnega pisanja novih pesmih s Chrisom, ki bo zraven od začetka in bo gotovo prispeval veliko dobrih idej.

MATJAŽ: S katerim bandom bi najraje igrali na turneji, če pride do te?

JARI: Seveda bi lahko rekel, da bi radi igrali z Obituary in podobnimi bandi, a ob njih bi mi izgledali precej slabo, he, he, he. No, ne preveč dobro, he, he. Tu na Finskem imamo veliko prijateljev, dobrih bandov in ne glede na to da bi si lahko mislil, da bi bila naša sanjska turneja s Six Feet Under in Obituary. A dejstvo je, da bi bila naša sanjska turneja z Demigod in Sotajumala, ki sta odlična banda. To so naši prijatelji, dobro se poznamo in prepričan sem, da bi bilo zelo zabavno iti z njimi na turnejo.

MATJAŽ: Prej se mi nisi zdel ravno prepričljiv glede vaših sposobosti igranja v živo.

JARI: He, he, he, no, to je bilo mišljeno bolj kot šala, he, he. Mislim, da naša glasba dobro vžge v živo in ni me strah igranja v živo. Prepričan sem, da bi tudi ljudje, ki jim naš CD ne bi bil všeč, uživali ob našem nastopu v živo.