MATJAŽ: Z Jonnejovimi zdravstvenimi problemi smo že bili seznanjeni, kako pa se počutite ostali?

JARKKO: Vsi ostali se počutimo kar dobro. Na avtobusu smo imeli probleme s klimo, zato ima vsak majhne probleme ali z grlom, nosom, a na nikogar ni to tako vplivalo kot na glavnega vokalista Jonneja. Sedaj smo igrali štiri koncerte, na katerih je bil res zelo bolan. Sedaj mislim, da je prešel že najhujšo točko in da mu gre na bolje. Danes na soundchecku mi je povedal, da se mu stanje izboljšuje.

MATJAŽ: Po lanskoletnem koncertu ste sedaj drugič v Mariboru. Igrate v večji dvorani. Kako pa je drugod na turneji, igrate v večjih dvoranah pred več ljudmi?

JARKKO: Definitivno. Igramo pred večjim občinstvom in v večjih dvoranah. Letos poleti smo igrali veliko festivalov, večinoma v Nemčiji in mislim, da so nam ti nastopi prinesli veliko dobrega. Na festivalih si nas je ogledalo veliko ljudi, ki drugače ne bi prišli na naše koncerte, če nas pred tem ne bi videli na festivalih. Igramo v boljših dvoranah kot pred tem. Vseeno pa je Maribor zgodba zase. Tudi če bi morali igrati v manjši dvorani kot lani, bi vseeno prišli. Tukaj se počutimo kot doma. Ramiz in ostali ljudje tukaj so res neverjetno kul. Zelo radi se vračamo sem. V Maribor bi prišli za en teden tudi če nam ne bi bilo treba igrati, samo da bi bili tukaj. Seveda na njihove stroške he, he, he. Ne bom trdil, da bo do tega prišlo, vendar tudi če postanemo večji band, ki bo igral v večjih dvoranah kot je ta mislim, da se bomo sem vseeno vrnili. Po mojem mnenju je tukaj najboljši prostor za igranje koncertov, tukaj je res odlično.

MATJAŽ: Ali organizatorji na drugih koncertih ne ravnajo z vami kot bi morali, vas ne sprejemajo tako odprtih rok, v čem je razlika?

JARKKO: Seveda organizator koncerta vedno dobro ravna s tabo. Posel deluje na ta način, da mora vsak pri tem dobro opravljati svoje delo, tako organizator, promotor, kot band in njegova spremljevalna ekipa. Večini ljudi to predstavlja le posel in nič drugega, tukaj pa je to več kot posel. Seveda je treba gledati na finančno plat, ki je pomembna. A tukaj je res, kot da bi se vrnili domov. Danes smo se prvič srečali z Ramizem, ko je zagledal naš avtobus, ko smo se izgubili v Mariboru in nismo našli dvorane. Ustavil je avto pred nami, začeli smo se objemati in to ne doživiš povsod, samo tukaj. To je dobra stran. Koncerti so vedno povsod profesionalno organizirani, vse funkcionira, tukaj pa se vse dviga nad profesionalnim, tu vse bazira na družinski, prijateljski bazi. Seveda pa tudi na profesionalni.

MATJAŽ: Letos še ni snega.

JARKKO: Ne, ni še, he, he, he. Spominjam se lanskoletne nesreče s sanmi na Pohorju z Jonnejem in Hittavainenom, ki stoji tamle, he, he. Snega ni, a nič zato, vreme je bilo danes odlično. Ob prihodu nas je pričakalo sonce in takoj smo bili postreženi z res mrzlim pivom. Bilo je res poletno s pivom v rokah, istočano pa smo dobili sporočilo s Finske, da tam sneži, he, he.

MATJAŽ: Kot majhen band ste se že po drugem albumu odpravili na headlinersko turnejo. Ni bilo to nič tvegano?

JARKKO: Bilo je, vendar je bil to edini smiselen način iti na turnejo. Pri tem bandu je situacija nekoliko drugačna kot pri ostalih mlajših bandih in sicer v tem smislu, da so v našem bandu člani, ki niso več najmlajši. Nekateri od nas imajo že družine, ki jih morajo seveda vzdrževati. Zato za nas pride v poštev le turneja, od katere lahko pričakujemo dovolj denarja, da bomo lahko s tem podpirali svoje družine. Imamo svoje službe, vendar takrat ko si na turneji, seveda nisi plačan. Zato moraš na turneji vsaj nekaj zaslužiti, drugače sploh ne bi mogli iti na turnejo, si je ne bi mogli niti privoščiti. Turneja, na kateri bi nastopali kot predskupina, pa trenutno za nas finančno ne bi bila ugodna. Zato delamo headlinerske turneje. Čeprav zato igramo v manjših dvoranah, je s finančnega vidika to vseeno dosti bolje za nas.

MATJAŽ: A kot je videti, se vam je ta poteza obrestovala. Sedaj že imate obsežnejšo turnejo v večjih prizoriščih kot lani.

JARKKO: Ja, to se nam je izplačalo. A kot sem rekel pred tem, poletni festivali so nam prinesli veliko dobrega. Smo pa lani zelo veliko koncertirali in to se je moralo nekje poznati. Tudi to nam je prineslo večje dvorane in več publike. Če bi bili na turneji z večjim bandom, kjer bi igrali pred tisoč, dva tisoč ljudmi, bi se verjetno poznalo tudi na večji popularnosti banda, vendar taka turneja s finančnega vidika za nas ne bi bila sprejemljiva.

MATJAŽ: Vaš zadnji album Tales Along This Road kaže, da ste odrasli kot band, je bolj kompakten, z bolj zrelimi kompozicijami, skratka boljši je od prejšnjih dveh. Našli ste zelo dobro uravnoteženost med folkom in heavy metalom. Je bilo to težko doseči?

JARKKO: Niti ne. Gre v bistvu za normalen razvoj banda od začetka naprej. Ves razvoj je potekal po neki naravni poti. Med metal in folk stranjo ne delamo nobenih razlik. Na primer, del banda, ki igra folk instrumente, Hiitavainen in Juho doma igrata in poslušata metal glasbo. Ne glede na to, da jima mogoče prioriteto predstavlja folk glasba. Napredek na zadnjem albumu kaže na nek pričakovan razvoj banda. Tudi sam mislim, da je z glasbenega vidika zadnji album boljši od prejšnjih dveh. Pesmi so definitivno boljše. Pri snemanju albuma si še nisem predstavljal, da bo na njem pravi hit, kot recimo Wooden Pints, Beer Beer, Hunting Song. A zdaj ko igramo Happy Little Boozer se že vidi, da je to postala naša nova himna. Potem je tu Tulikokko, ki ni ne hitra ne pivska skladba, a vseeno je postala ena najljubših na koncertih pri fanih. He, he, sedaj se niti ne spomnim več, kakšno je bilo vprašanje, malo sem zašel.

MATJAŽ: Vprašal sem te, če je težko najti pravo razmerje med folk in heavy metalom?

JARKKO: Hm, ne, he, he, he.

MATJAŽ: Jonne je glavni pisec glasbe, pri zadnjem albumu pa je že dobil pomoč, ne?

JARKKO: Ja, na Tales Along This Road je dve skladbi prispeval naš harmonikaš Juho. Sedaj imamo že pripravljenih petnajst, šestnajst skladb za nov album. Vseh seveda ne bomo uvrstili nanj, a pet, šest od teh je napisal Juho. Njegov prispevek k naši glasbi je vse večji, kar je dobro in to razbremeni Jonneja. Juho je dober pisec glasbe in naši glasbi da več globine. Od izida zadnjega albuma je minilo že pol leta in sedaj lahko rečem, da sta meni najljubši skladbi prav ti dve, ki jih je napisal Juho. Ne da bi s tem kakršnekoli zasluge za album hotel vzeti Jonneju (in pokaže nanj, ki je stal zraven in poslušal, op. av.), a to je vedno stvar okusa. Sedaj je tudi lenuh v bandu, Hiitavainen pokazal zanimanje za pisanje glasbe. Mogoče bomo sedaj imeli celo tri pisce pesmi, kar je super. Za sedaj Hiitavainen ni napisal kaj dosti, a za band je naredil že veliko.

MATJAŽ: Samo basisti nič ne pišete.

JARKKO: Sam veliko pišem glasbo, a le doma. Moje skladbe bazirajo na težkih kitarskih riffih v stilu Rammstein. Všeč mi je tisto, kar pišem, a ne morem si predstavljati, da bi s Korpiklaani posnel te skladbe. Korpiklaani glasba vedno temelji na melodiji. Jonne sicer lahko napiše skladbo, ki temelji na riffu, a ko jo slišimo ostali, se vsem zdi, kot da izvira iz melodije. To pa se precej razlikuje od tistega, kar pišem jaz. V vlogi pisca sebe res ne vidim pri Korpiklaani. Mogoče bom nekoč tudi to poskušal.

MATJAŽ: Za metal uporabljate dosti neobičajnih instrumentov. Se vem je kdaj zgodilo, da bi slišali govoriti ljudi, da ti instrumenti ne sodijo v metal glasbo, da to nima kaj iskati v metalu?

JARKKO: Ne, nikoli. Najbolje pri naši skupini je, da nam še nikoli ni nihče rekel »you suck«. Mogoče smo lahko zanič zaradi določenih razlogov, vendar zaradi uporabe teh instrumentov nismo še nikoli slišali nič negativnega. Pri nas je folk stran glasbe zelo močna, kar se lahko slišli pri violini, harmoniki in ostalih instrumentih, prav tako pa imamo zelo močno rock/heavy metal sekcijo. Mislim, da nam je to uspelo združiti v tej meri, da lahko igramo tako na folk kot na metal festivalu. Vedno bo obstajalo občinstvo, ki bo spoštovalo naše delo. Metal občinstvo je vedno bilo zelo odprto do nas. Mogoče je naša metal stran težje sprejemljiva ljudem, ki poslušajo čisto folk glasbo. Vseeno pa na naših koncertih srečamo glasbenike, ki igrajo violino, harmoniki in pridejo do Hiitavainena in Juha in jih sprašujejo za nasvete pri igranju. Pri nas lahko te svoje instrumente spoznajo v drugačnem okolju. Res nismo nikoli imeli nobenih problemov. Mi smo band, ki lahko igra na vseh možnih festivalih in vedno bomo lahko zabavali večino občinstva he, he.

MATJAŽ: Pred zadnjim albumom je prišlo v bandu do nekaterih sprememb. Koliko je to imelo vpliv na nastajanje Tales Along This Road?

JARKKO: Do nekaterih sprememb je seveda prišlo. Pred tem albumom je v band prišel Juho, ki je napisal dve skladbi. Odšel je kitarist Honka, ki je nekaj prispeval za Voice Of Wilderness. Rekel bi, da je malo vplivalo na stil. Naša glasba se je s prihodom Juhe kar malo spremenila. V preteklosti smo uporabljali harmoniko le na nekaterih skladbah na albumu. A vedno so jo igrali drugi, najeti glasbeniki. Sedaj ko imamo stalnega harmonikaša, se je spremenilo v tem smislu, da je harmonika prisotna na celotnem albumu, zato verjetno dobiš občutek, da je bolj folk orientiran.

MATJAŽ: Se vam je kdaj zgodilo, da vas je na koncertu publika le nemo opazovala, da ni bilo nobenega feedbacka?

JARKKO: Občinstvo je seveda vedno različno. V večini primerov, če ne celo vseh, smo dobili neko reakcijo s strani publike. Včasih je ta močnejša, včasih ne, a vedno je neka reakcija.

MATJAŽ: Happy Little Boozer je torej že vaša himna. Pa mogoče tudi govori o vas?

JARKKO: To je skladba o Jonneju, he, he. On jo je napisal, zgodba je pa naslednja. Nekega dne se je zbudil z res močnim mačkom, vse ga je bolelo in se je spravil pisat to skladbo. Ponavadi, ko piše skladbo z mačkom v glavi, nastanejo počasne in žalostne skladbe. Takrat pa mu je uspelo napisati to veselo, hitro rockersko skladbo. Takoj je napisal tudi besedilo »happy little, happy little, happy little boozer« in kasneje, ko je še enkrat prebral besedilo, je videl. Da je to on sam.

MATJAŽ: Imate pa tudi skladbe, ki govorijo o vaši zgodovini.

JARKKO: Ja, o naši zgodovini in folklori. Pripovedujemo zgodbe o tej tematiki.

MATJAŽ: A vplivov ne predstavljajo epi kot Kalevala in podobni?

JARKKO: Ne, ničesar ne jemljemo od nikoder. Mislim pa, da bo na naslednjem albumu nekaj skladb, ki bodo temeljile na teh pravih zgodovinskih zgodbah; na primer o zgodbah iz našega domačega mesta, od koder prihajava iz Jonnejem. Obstajajo zgodbe stare šest tisoč let.

MATJAŽ: Kako ti je všeč pivo, ki ga piješ?

JARKKO: Kot sem že rekel, ob našem prihodu je bilo sončno, toplo, sedeli smo na terasi in potem smo dobili v roke to pivo. Takrat sem imel občutek, kot da je to najboljše pivo na svetu. He, he, vseeno, to pivo je zelo dobro. Sedaj je tako, prej popoldan ob soncu je bilo pa perfektno he, he, he. Osebno mi je zelo všeč.

MATJAŽ: Kej pa si pil najboljše pivo?

JARKKO: Hm, stvar kot je najboljše pivo sploh ne obstaja. To je vedno odvisno od situacije in družbe, s katero piješ pivo. Vedno moraš imeti nekoga ob sebi, s katerim deliš ta občutek ob pitju piva. Ne moreš reči, to je najboljše pivo, najlepša država. Vedno se pri teh stvareh odloča glede na ljudi, na prijatelje. Najboljše pivo, ki ga popiješ v življenju, ni nujno, da je tudi najbolj okusno pivo. Najboljše pivo je tisto, ki ga piješ z najboljšimi prijatelji v najlepšem trenutku v življenju.

MATJAŽ: Za konec še pozdrav fanom.

JARKKO: Ob našem prvem obisku tu se nam ni sanjalo, kaj lahko pričakujemo. Po lanskem koncertu smo le še čakali, da se vrnemo sem. Koncert je bil tako nepričakovano odličen, organizacija, publika, mesto, lahko smo si ga ogledali in Pohorje, tako da smo komaj čakali, da pridemo nazaj. In kot sem rekel, še se bomo vrnili. Če nas bo kdo le hotel. Ne, tudi če nas nihče več ne bo želel, se bomo vrnili. To je grožnja, ne obljuba, he, he, he.