MATJAŽ: Povej za začetek kaj te je pripeljalo v Slovenijo in kaj si počel pred tem?

JEAN-SEBASTIEN: Razlog, da sem prišel v Slovenijo, je ta ženska tukaj (pokaže na svoje dekle). Pred tem sem študiral. V Sloveniji sem bil že lani, prišel sem za tri mesece, igral sem v nekem bandu in letos sem se odločil, da pridem ponovno, tako da bom lahko skupaj s svojim dekletom.

MATJAŽ: Ko si prvič prišel sem, te je kaj presenetilo? Si pričakoval, da bo tukaj tako, kot je?

JEAN-SEBASTIEN: Nekako sem bil presenečen. Pred tem še nikoli nisem bil v Evropi in ko sem lani prvič prišel sem, sva šla na nekakšno popotovanje po Evropi. Bila sva v Nemčiji, Avstriji. V Sloveniji me je presenetilo vaše glavno mesto, Ljubljana je zelo kul. Zame je to perfektno mesto, kajti ni preveliko, a je pomembno. Ima okoli 400.000 prebivalcev, ima pa vse kar imajo velemesta, edino ni tako natrpano, ni teh ogromnih množic ljudi, nebotičnikov.

MATJAŽ: Ti je tu bolj všeč kot v Quebecu?

JEAN-SEBASTIEN: Rekel bi, da je. Edini problem je slovenščina, ki je zanič. Če bi slovensko govoril tako dobro kot francoščino ali angleščino, bi brez problemov lahko živel tu. Od vseh mest v Quebecu in Severni Ameriki na sploh, je Montreal verjetno najbolj evropsko mesto in mesto z največ karakterja. Njegov izgled spominja na ta starejša evropska mesta, ni tako kot v ZDA, ki imajo center in okrog njega polno predmestij. Evropska mesta so bolj koncertrirana, več je manjših večjih mest, ni toliko teh megalomanskih mest.

MATJAŽ: Francoski del Kanade je tudi nasplih bolj evropski?

JEAN-SEBASTIEN: Ja, verjetno zato, ker je bil bolj izoliran. Ko so Francozi izgubili z Angleži, za kar so jim morali dati Quebec, je bil Quebec potem dolgo časa izoliran in zato je ohranil tradicionalno evropsko podobo; bolj kot angleški del Kanade ali ZDA.

MATJAŽ: Kaj si počel pri nas razen tega, da si igral v bandu?

JEAN-SEBASTIEN: V bistvu sem igral v dveh bandih. Največ časa sem študiral, potoval sem po Sloveniji. Tudi zaradi turneje z Dickless Tracy, s katerimi smo igrali po mnogih krajih, ki jih še nikoli nisem videl, kar je bilo zelo kul. Ja, največ časa pa sem porabil za študij, srečanja z ljudmi.

MATJAŽ: Kateri pa je bil drugi band, v katerem si igral?

JEAN-SEBASTIEN: Burzuk Umit. Bil je bolj rock band. Z njimi nisem odigral nobenega koncerta. Napisali smo nekaj pesmi, prostor za vaje smo imeli na Viču, dvakrat tedensko smo vadili. Bilo mi je kul in zabavno igrati s temi ljudmi ter snemati za sebe. A na koncu smo se nekako razpustili. Bil sem preveč zaposlen in imel premalo časa za band.

MATJAŽ: Kakšne pa so bile tvoje glasbene izkušnje pred prihodom v Slovenijo? Si imel kak band v Kanadi?

JEAN-SEBASTIEN: V Kanadi nimam nobenih prijateljev. Edini ljudje, ki jih tam poznam, so moji stari starši. Trenutno živim v hiši sredi ničesar, malo izven Montreala. Na Novi Zelandiji pa sem imel nekaj bandov s prijatelji, a nič resnega. Igrali smo v kleteh, v treh tednih smo naredili petdeset pesmi. Igrali smo v različnih bandih, a bolj za zabavo.

MATJAŽ: Si glasbenik samouk?

JEAN-SEBASTIEN: Imel sem štiri učne ure za bass. Prvotno sem basist, a zaradi določenega razloga sem postal kitarist. V osnovi sem samouk, imam nekaj knjig, iz katerih sem se učil osnove teorije, lestvice. Potem sem se bolj učil po posluhu.

MATJAŽ: Z drugim bandom ste igrali rock. Katera glasba pa ti je bolj pri srcu?

JEAN-SEBASTIEN: Odprt sem do raznih vrst glasbe. V zadnjem letu sem največ preposlušal metala, kar pa njej ni najbolj po godu, he, he. Ne vem zakaj, a metal mi je bolj pri srcu kot ostala glasba. Všeč mi je, kako se ljudje pogovarjajo o tem. Si videl dokumentarec Metal, A Headbanger’s Journey? To moraš videti, gre za dokaj novo zadevo. V tem dokumentarcu Rob Zombie reče, da je metal tako velik, da nihče ne ve o njem ničesar. Tako je tudi pri meni. Bolj podrobno ga odkrivam v zadnjem letu in pol, dveh letih. Bandov je tako ogromno, da niti ne veš, kaj bi poslušal.

MATJAŽ: Kako pa si prišel k Dickless Tracy?

JEAN-SEBASTIEN: Kratka ali dolga zgodba, he, he? Bilo je lani avgusta po Metal Campu. Šel sem v Master Of Metal trgovino, kjer je delal Tegla. Začela sva se pogovarjati o kanadskih bandih in o glasbi na splošno. Dejal je, da igra pri Dickless Tracy, takrat pa nisem še nič vedel o bandu. Le ime sem poznal preko neta. Dal mi je njegov Picajzl zine, prebral sem ga in zdelo se mi je zelo kul, da kdo dela tak fanzine. Z njim sva ostala v kontaktu, dva, trikrat pa sem si tudi ogledal Dickless Tracy v živo, na Metal Manii v Komnu je bilo prvič. To je bil eden najboljših njihovih koncertov, kar sem jih videl. Potem sem si ogledal njihov headlinerski koncert v Orto baru, kjer je bilo čisto nabito. Igrali so z Vulvathrone in Obnounce, se mi zdi. To je bil res kul koncert. Potem mi je Tegla dejal, da Bolt Thrower igrajo v Zagrebu. Vprašal me je, če grem zraven, ker so še imeli prostor v avtu. Šel sem zraven in takrat sem govoril z vsemi ostalimi, tudi z Vaskotom, ki je bil malce sramežljiv, kakršen tudi je. Vsi od Dickless Tracy in Teglino dekle smo se odpeljali v Zagreb, govorili o raznih zadevah, tehnikah igranja kitare, metal glasbi. Dobro smo se spoznali. Vasko je takrat imel probleme z novim Dickless Tracy materialom, kajti njihov star material je bolj crust. Ker živim v Ljubljani so me prosili, če jim priskočim na pomoč. Ne vem točno, kaj se je zgodilo, ampak nekako sem se znašel pri njih s kitaro v roki. Z Vaskom sva šla v Brežice in takrat še ni bilo nič na tem, da bi se pridružil bandu. Teden dni kasneje sem naredil intervju s Teglo za njihovo spletno stran. Po intervjuju sem jim dejal, da sem se naučil vse njihove tri skladbe za demo. Kar ni bilo lahko. Takrat je postala zanimiva ideja, da bi v band vključili še enega kitarista. Vzeli so me v band in rekli, da lahko igram z njimi, dokler ne odidem nazaj v Kanado. To je to.

MATJAŽ: Kaj te je na bandu najbolj impresioniralo?

JEAN-SEBASTIEN: Ko sem jih videl igrati, ko še nisem bil pri njih, me je impresioniralo, da so zelo prizemljeni. Na odru so se ves čas zafrkavali; igrali so resno, a vedeli so, da niso nek necro, black metal band, ki ves čas govori: “Hvala, ker ste prišli, hvala za vašo podporo”. Bilo mi je všeč, da so svoje koncerte odigrali profesionalno, se pri tem zafrkavali, uživali v glasbi. Imeli so nek punk attitude, a v bolj resnem kontekstu. Poleg tega se mi zdi Tegla eden najboljših bobnarjev na slovenski metal sceni, ki ne da vse na hitrost. Ko sem ga gledal igrati, me je navdušil, v njihovi glasbi pa lahko slišiš vse te riffe. Če bi lahko z eno besedo označil, kaj me je navdušilo, bi rekel poštenost.

MATJAŽ: Kaj pa imaš za povedati o posameznih članih Dickless Tracy?

JEAN-SEBASTIEN: Hm, neprijetno vprašanje, da si ne bom zdaj sam jame skopal, he, he.

MATJAŽ: Saj odhajaš v Kanado, he, he.

JEAN-SEBASTIEN: Ja, samo mogoče me pa ne bodo več pustili nazaj, oziroma se bodo spravili name, ko pridem nazaj, he, he. Ok, vsi vedo, da je Tegla fant vesele narave, vedno nasmejan. Z njim se je super družiti, do svoje glasbe je zelo resen, veliko ve o glasbi, z njim se je super pogovarjati. Posluša te. Če bi v bandu bil vodja, bi to bil Tzeppo. On organizira vse zadeve, vse ima pod kontrolo. Tudi on je zelo zabaven, še posebej ko manj pije. Bolj mi je všeč, ko manj pije.

MATJAŽ: Kaj pa Teglo si že videl piti?

JEAN-SEBASTIEN: Sem ja, samo zadnje čase je bolj malo, ker je imel probleme z želodcem in se je odločil, da je bolje, da ne pije. Še Vasko. Vasko je sramežljiv na zunaj, a z njim sva postala zelo dobra prijatelja. Velikokrat sva se skupaj peljala v Brežice, veliko sva se pogovarjala. Z njim se je zelo dobro pogovarjati, pogovarja pa se lahko praktično o vsem. Sam se rad pogovarjam o filozofiji, smislu življenja, metal glasbi in vseh teh neuporabnih zadevah, ki stimulirajo intelekt. To bi bilo na kratko to.

MATJAŽ: Tudi Vasko sedaj odhaja iz banda.

JEAN-SEBASTIEN: Ja, odigral bo še Metal Manio. O vzrokih je pisal na Paranoid forumu, vzrok je v študiju, osebnih zadevah, kakor mi je znano, ni nič drastičnega. Vsi se med sabo zelo dobro razumemo.

MATJAŽ: Z Dickless Tracy si v tem letu odigral veliko koncertov, tudi z velikimi bandi kot Sinister, Impaled Nazarene. Kaj je bil zate vrhunec koncertiranja?

JEAN-SEBASTIEN: S Sinister smo igrali v Brežicah in tam je bilo zelo kul. Igrali smo v majhnem prostoru in tam smo imeli najboljšega tonskega mojstra. Mislim, da je bil Sašo. Po tem koncertu zvok na nobenem koncertu ni bil več dovolj dober za nas, he, he. Ljudi ni bilo veliko, a vsi so uživali. Gledati igrati Sinister tudi v Zagrebu je bilo super. Sinister so zelo zanimiv band, na odru lahko razločno slišiš, kaj igrajo. Polno je bandov, ki igrajo 300 km/h, a nimajo tehnike, da bi lahko bili natančni. Ti fantje pa imajo karakter. Z njimi je bilo super igrati. Gledati Impaled Nazarene je bilo fantastično, band je odličen, malo nor, a fantje so zelo skulirani. Z njimi smo se pogovarjali po koncertu. A naš nastop je bila največja tragedija, odkar Dickless Tracy igrajo koncerte; vsaj kolikor je meni znano. Dvorana tam je kar velika, na odru pa ni bilo nobenega zvoka. Tegla je moral vzeti mikrofon za vokale in ga dati na snare. Vasko je moral stati pred bass bobnom in ga držati. Tonski mojster pa nam je rekel, da naj ugasnemo monitorje, tako da sami sebe nismo slišali. Zato smo igrali po spominu. Ne vem, kako je zvenelo med publiko, a na odru je bilo obupno. Razen tega nastopa so bili vsi nastopi z znanimi bandi super izkušnja.

MATJAŽ: Kako se spominjaš prvega koncerta z Dickless Tracy?

JEAN-SEBASTIEN: To je bilo v Slovenski Bistrici, kjer sem igral dve skladbi. No, temu niti ne rečem koncert. Prvi cel koncert, ki sem ga odigral pa je bil v Mariboru, v Klubu MC. To je bilo kul, zvok je bil dober, publika pa je bila malce šokirana, kajti set lista je bila bolj resna, manj je bilo zafrkavanja.

MATJAŽ: Gotovo obstajajo smešne dogodivščine s koncertov?

JEAN-SEBASTIEN: Ja. Vasko je pravi karakter. Ko smo šli v Novo Gorico, je pozabil natankati svoj avto. Zbrali smo se pri meni in po treh minutah vožnje je avtu zmanjkalo goriva. Morali smo ga poriniti do prve avtobusne postaje in potem iti po bencin, priti nazaj, ga naliti v avto. Da bi bilo še huje, se je ravno takrat nek kreten zaletel v Tzzepov avto. To je nekaj, česar se spomnim. Na mojem predzadnjem koncertu v Celovcu so nas z odra spodili policaji. Igrali smo preko dovoljene ure, prišli so policaji in morali smo prenehati z igranjem. Počutili smo se kot pravi hardcore punkerji. V Novem Mestu je bilo zanimivo, ko smo igrali na nekem skvot prostoru. Pet bandov na koncertu sredi ničesar, brez monitorjev, to je bila zanimiva izkušnja. Podobno je bilo v Kranju, ki je bil sicer eden mojih najboljših koncertov. Drugega se trenutno ne spomnim.

MATJAŽ: Kako je pa z groupies v Dickless Tracy?

JEAN-SEBASTIEN: V bandu smo imeli politiko, da če dobimo kakšno grupico, da jo usmerimo k Vaskotu. Ne spomnim pa se, če smo sploh imeli kakšne. No, nekaj smo jih usmerili k njemu, he, he. Ostali smo tudi vsi zasedeni, zato so bile zanj, he, he. Dickless Tracy pa tudi niso najbolj groupie band.

MATJAŽ: Kako pa si bil sprejet s strani slovenskih metalcev?

JEAN-SEBASTIEN: Precej dobro, bi rekel, še predobro. Vsi metalci, s katerimi sem se pogovarjal, so bili zelo kul. Šveda poznaš, ne? On je bil tako prijazen, da me je peljal v Škofjo Loko na Scaffold koncert in nazaj. To je bilo prijazno od njega. Vsi metalci so bili dobri do mene. Na Paranoid forumu, ko sem se predstavil slovenski srenji, je bilo potem napisano nekaj sranja. Napisal sem v angleščini, ker moja slovenščina ni dovolj dobra. Napisal sem, da bom pisal v angleščini, ker me bo folk bolje razumel, kot če bi pisal v slovenščini. Potem so še na nadaljnih treh straneh debatirali, da če razumem slovensko, bi moral tudi govoriti in pisati slovensko, da preziram jezik. Velika debata za nič. Razen tega je vse bilo zelo dobro.

MATJAŽ: Kakšno pa je tvoje mnenje o slovenski metal sceni?

JEAN-SEBASTIEN: Od vseh bandov, ki sem jih videl jih je veliko, ki so zelo dobri. Scaffold so odličen band, so zelo hitri, natančni, kompaktni, Dickless Tracy so super, Evenrain se mi zelo dopadejo, Sinbolic so mi tudi všeč. Razen tega da obožujejo Death, so mi zelo kul. Vulvathrone so zelo kul fantje, drugih se iz glave trenutno ne spomnim. Edini problem slovenske scene je, da vsak sodi v točno določen žanr. Noben band ne izstopa, nihče ne meša več stilov, vsi se držijo točno določenega, kar sicer ni slabo, vendar vedno je dobro imeti nekoga, ki prebija meje. Negligence so mi tudi kul, čeprav mi thrash ravno ne sede. Če bi oni nastali v osemdesetih v San Franciscu ali Los Angelesu, bi bili zelo veliki.

MATJAŽ: Sedaj se vračaš nazaj v Kanado. Te lahko še pričakujemo nazaj v Slovenijo?

JEAN-SEBASTIEN: Ona me želi nazaj, he, he. Za prihodnost imam odprtih veliko opcij, kaj bi lahko počel. To je problem, ko imaš opcije, moraš povleči odločitve in ko se odločaš, moraš paziti, da se ne odločiš narobe. Zelo možno je, da se vrnem prihodnje leto, še posebej, če bi dobil priložnost igranja v kakem bandu. Verjetno bi živel v Ljubljani, nekaj bi že počel, ali pa bi spet študiral, moral bi se vklopiti nekako. Slovenska metal scena mi je res zelo všeč, ker je majhna. Majhna je, a vsak je v njej zelo udeležen. Kul je, da si lahko ogledaš koncerte s sto ljudmi in bandi igrajo najbolje, kar se da. Imajo pravi odnos.