MATJAŽ: Forgotten Eden obstajate osem let, kar dolgo že. Kako se spominjaš vaših začetkov?

JURE: Vse skupaj se je začelo že prej, osem let je odkar smo si izbrali ime Forgotten Eden. Prvi koncert smo imeli na Krompirjevi noči na Ubeljskem, takrat smo bili še mulci, imeli smo trinajst, štirinajst let in to je bil pravi boom, bilo je dva tisoč ljudi. Že prej smo se družili Nejc, Mihc in jaz. Povej Nejc še kaj ti, če se spomniš. Povej, kako sva te z Mihatom zvezala, hehehehe.

MATJAŽ: Kako ste prišli na idejo, da bi začeli igrati.

JURE: Ma, ne vem. Kolikor se spomnim smo že od nekdaj želeli imeti band, vsaj zase se spomnim.

NEJC: Poslušali smo Guns N’ Roses in Metallico.

JURE: Ja in to nam je bilo super. Potem smo se dobivali pri nas in nažigali, ko je mama iz Madžarske prinesla kaseto od Metallice. Mislim, da smo bili takrat v prvem razredu.

MATJAŽ: Kdaj ste videli, da stvar postaja resnejša?

JURE: Takrat pred osmimi leti, ko smo dobili ime. Prej smo se mulci dobivali in se menili, kako bi špilali kitaro, peli in podobno. Takrat sta k nam prišla še Marko in Simon, ki sta sicer iz iste vasi, a iz drugega konca. Ko smo šli v prvi razred, smo se spoznali z njima, tudi njiju je potem zanimal tak stil glasbe in zainteresirana sta bila, da bi igrali skupaj. Marko Novak, ki zdaj ni več pri nas, je dal idejo za ime.

MATJAŽ: Pomeni ime Forgotten Eden kaj posebnega?

JURE: Nič posebnega. Ime sodi zraven k bandu, zdi se nam fino in to je to.

MATJAŽ: Prihajate iz Ubeljskega.

JURE: Mihc, Nejc in jaz smo iz Ubeljskega, na začetku, ko sta bila še Marko in Simon v bandu je bila zasedba čisto cela ubeljska. Malo utopično bi si bilo predstavljati, da bi lahko toliko časa igrali skupaj v isti postavi, tako da je zdaj pri nas še Edo iz Postojne in Jimmy, ki danes ni mogel priti, prihaja pa iz Dolenje vasi; precej blizu nas.

MATJAŽ: Postojna z okoli je vedno nekako veljala za oazo heavy metala, hard rocka, torej je bilo nekako logično, da ste se tudi vi našli v teh vodah?

JURE: Nekaj že je na tem. Pri nas v vasi so vedno bili bandi, ki so bili bolj heavy, v Postojni se mi vseeno zdijo, da so bolj crossover, Skytower, Pitoni. Na Ubeljskem je bil band Chorus, če ste mogoče že kdaj slišali za njih. Oni so že dolgo časa nazaj izdali kaseto in mislim, da bi se vam njihova glasba lahko dopadla. Prostor za vaje smo imeli tam kot oni in oni so nas potem ven metali iz vaj, metali so palčke v nas, bobnar je bil vedno živčen. Mi smo jim potem nastavljali pasti, da bi padali in podobno, hehehe. No, oni so bili bolj hard rock, heavy metal, kar igramo tudi mi. To nam je všeč.

MATJAŽ: Pred kratkim ste izdali prvenec Forgotten Eden. Povej malo, koliko so stari te komadi iz albuma. Gre za nove ali ste jih naredili že dalj časa nazaj?

JURE: Ja, to je star material. Na primer skladbo Final je najprej delal nekdo iz banda Chorus, a ga je potem pustil in mi smo morali narediti besedila in linije. Simon je naredil klaviature za ta komad in mislim, da smo ga leta 2002 prvič igrali v živo. Ostale skladbe sem napisal sam in tudi že dalj časa nazaj.

MATJAŽ: Kako da ste se odločili za izdajo albuma?

JURE: Ne vem, skupaj smo že kar nekaj časa in morda smo se čutili sposobne, da to znamo odigrati in posneti. Kupili smo nekaj opreme in posneli.

MATJAŽ: Niste pa hoteli, da bi pri snemanju sodelovali s kom, vse sami?

JURE: Kaj jaz vem, ma, s kom hočeš probavati.

MATJAŽ: Tudi kar se tiče produkcije?

JURE: Aha, no, en prijatelj na akademiji za glasbo se je že s tem ukvarjal, potem sem jaz posnel bobne, nato še basse. Zadevo sem nesel do njega, rekel je, da bo malo pogledal. Z Mihcem sva se menila, da bi komu dali, da zadevo zrihta do konca, a vse je ostalo bolj pri besedah. V bistvu sva z Martinom potem to naredila.

MATJAŽ: Kaj pa založbe?

JURE: Pogovarjam se zdaj z založbami, samo ne vem, kaj nam lahko nudijo. Bil sem na Dallasu, pri Menartu in zadnjič, ko sem nekje pel, sem se pogovarjal z nekom iz RTVja. Ne vem še niti kaj bi se splačalo narediti, razmer ne poznam najbolje, bomo videli.

MATJAŽ: Komade praviš, da si delal sam?

JURE: Ja, aranžmaje sigurno in vse te zadeve, ki gredo zraven, besedila.

MATJAŽ: Imate v bandu kakšne zadolžitve, kaj naj bi kdo delal?

JURE: Ne, nič nimamo, vse je v kurcu, he, he, he. Smo že nekajkrat poizkušali kaj narediti, recimo na vajah. Prideš ven s kakšnim dobrim riffom, potem rečeš ostalim naj poslušajo, da bomo to odigrali. Potem začne Mihc tolči bo bobnih, ne vem no, na koncu moram sam napisati cel komad. Saj, na koncu se mi zdi, da bolj izpade komad, če ga naredi en sam. Če cel band to počne, potem lahko nastane masa nekih idej, ki jih vržeš skupaj in vse je lahko zmešano, brez veze. Če narediš en dober drive, kot na primer v rock n’ rollu, potem bi lahko šlo, samo to je malo drugače od rock n’ rolla. No, saj kakšen solo potem Edo naredi, Nejc kaj na bassu, komad nastane in se ga zvadi. Zdaj naj bi delali nove komade, bomo videli.

MATJAŽ: Ostali ste zadovoljni, da on naredi vse sam?

NEJC, EDO: Ja, ja, he, he. Dobro dela, tako da ni problema.

JURE: Jaz sem zelo zadovoljen, da pri komadih recimo kdo prispeva kak solo ali kaj podobnega, pa da vsak vse odigra, kot je treba.

MATJAŽ: Ti že od nekdaj igraš kitaro in poješ?

JURE: Ne. V bistvu sem najprej igral klaviature, potem sem začel peti. Ko smo hoteli igrati bolj heavy, sem si kupil še kitaro. Na prvem koncertu še nisem igral kitare, potem pa že kmalu. Iron Maiden so nam takrat postali dobri, začeli smo preigravati njihove komade, za kar pa seveda potrebuješ dve kitari, za The Trooper recimo, ki smo ga morali vedno igrati.

MATJAŽ: Je potrebno igrati priredbe na koncertih?

JURE: Na začetku se mi zdi, da ja, potem pa manj. Smo že imeli koncerte, na katerih smo igrali smo lastne komade. Zakaj pa ne bi tudi priredbe? So super komadi za narediti žur; da se kaj spije, rock n’ roll, da je kul in odigraš tudi kako priredbo.

MATJAŽ: Kakšen startus imate v domačih krajih, ste lokalne zvezde?

JURE: Ma, poznajo nas vsi, to sigurno. Če bi vprašali kako nono, bi nas poznala. Zvezde pa, nismo. Če hočeš biti zvezda, moraš iti v oddaje kot so E Plus. Mi raje igramo, pa naredimo kak žur, da je ljudem všeč, ki nas gledajo.

MATJAŽ: V glavnem pa igrate samo po Notranjski?

JURE: Zdaj sploh bolj malo igramo. Poleti bomo imeli nekaj koncertov, potem bomo pa videli kaj bo. Zdaj vsi študiramo, imamo izpite, če bomo naredili kak nov komad, bo to več kot dobro. Ali pa če se ga bomo kdaj skupaj napili, bo to tudi super za band. Kaj več pa ne vem zdaj, hehe.

MATJAŽ: V bistvu niste aktivni samo v bandu, imate tudi društvo Eden?

JURE: Ja, samo nismo vsi iz banda v tem društvu, Mihc, Jimmy in jaz smo, Edo, Nejc pa ne. Najprej sva bila sama z Mihcom in še en Miha, smo naredili prvi Heavy Metal Night in je uspel.

MATJAŽ: V začetku julija je na sporedu njegova druga izvedba.

JURE: No, že lani je bila druga izvedba. Vse je propadlo, imeli pa smo že vino in to, tako da smo si pripravili heavy metal piknik, pili vino cel vikend smo žurali. Za konec smo šli v Sodražico na Pop Design, ki so se združili, in smo tam končali. Vsaj jaz, kolikor se spomnim. Zdaj pa je na vrsti Heavy Metal Night 3 in to je cela zgodovina tega društva. Bobnar Mihc pravi, da bi zdaj delali še neko bobnarsko kliniko.

MATJAŽ: Zgleda da bo letos prava fešta, poleg vas igrajo še Divlje Jagode, Pomaranča in Metalsteel

JURE: Letos bo pizdarija, he, he.

MATJAŽ: Kaj je bilo lani narobe z domačini?

JURE: Ma, saj nam tudi letos nagajajo, a ne vsi, zgleda da bo vse ok. Na tem vaškem sestanku zdaj smo rekli, da bomo organizirali ta koncert, večina se je strinjala, se pravi, da bo. Tako da upam, da letos ne bo nekih zahrbtnih iger kot lani.

MATJAŽ: Nazaj k bandu. Je res, da ima Jimmy največ fanic v bandu?

VSI: Smeh.

MATJAŽ: Tako se govori.

JURE: Dobro ne, bog mu naj požegna, he, he, he. Ja, on zdaj pije tu okoli po vaših krajih in ko piješ, potem govoriš, hehehehe. Upajmo, da bo še kaj nam posodil, hehe.

MATJAŽ: Vsi študirate v Ljubljani, ali tudi vadite zdaj tu?

JURE: Ne, vadimo nasploh bolj malo. Če bi našteli vaje v osmih letih, bi jih verjetno lahko prešteli na prste obeh rok.

MATJAŽ: Kaj sploh ne vadite?

JURE: Ne, saj zdaj smo bili pridni. Prej pa, če smo imeli deset vaj na leto, je bilo že veliko.

MATJAŽ: Ni volje, prostora, časa?

JURE: Hehehe, kaj jaz vem.

MATJAŽ: A ste že tako dobri, da ne rabite vaje?

JURE: Hehehe, to pa sploh ne. Vaj bi potrebovali veliko, da bi kaj popravili. Pač, kdaj se kdo napije in ne more priti ob določeni uri, naslednjič se napije kdo drug in ne more priti.

NEJC: Pet nas je in potem veš, kako je to, hehehe.

JURE: Upajmo, da bomo ta vikend kaj igrali.

MATJAŽ: Ste si postavili kakšne posebne cilje ali je glavni ta, da se fešta?

JURE: To je sigurno prvi cilj, drugače je brez veze. Marsikdo se je kdaj kaj silil z glasbo in mu ni uspelo, zato je važno, da je prvi cilj zabava, žur, če ne je band samo na papirju. Jaz bi imel visoke cilje, rad bi igral pred več tisoč ljudmi, to mi je še boljše. No, vedno ko smo imeli koncerte, je bil pravi žur. Edino enkrat, ko smo igrali v Novi Gorici, ga ni bilo. To je bil najslabši špil v mojem življenju. Štirje ljudje so bili pod odrom, tisti res ni bil dober koncert. Drugače pa res, vedno super, folk se zabava.

MATJAŽ: Nekaj časa si pel tudi pri Prospect.

JURE: Uf, to je že dolgo nazaj, sem bil še mlad, hehe. Ja, zanimalo me je, kaj jaz vem, oni so bili eni največjih slovenskih bandov, sam sem veliko poslušal Dream Theater, Queensryche, oni tudi. Enkrat smo igrali s Pomarančo in je bil res pravi žur, potem pa so me poklicali in sem prišel. Odigrali smo tri koncerte in potem sem rekel, da ne bom več z njimi, ker mi ni ležalo. To je cela zgodba.

MATJAŽ: Naslovnica albuma je čisto preprosta, z logotipom banda. Se nihče ni spravil risati naslovnice?

JURE: U, povej zgodbo.

EDO: Smo dali narisati enemu prijatelju in dobili smo jo pred dvemi tedni, he, he.

JURE: Umetniki, hehe, je rekel, veš, sem narisal naslovnico. Album pa je že dolgo natisnjen. Ma, pade v oči CD, sem zadovoljen z dizajnom, je super.

MATJAŽ: Besedila pišeš sam. Se vsedeš zvečer doma za mizo, odpreš pivo in študiraš ali kako gre?

JURE: Ga ni recepta. Včasih sem jezen in napišem besedilo, recimo Mankind. Pred vojno v Iraku sem jo napisal, vedel sem, da bo prišlo do tega in je nekakšna preroška pesem. Jezen sem bil na te kurce, vedel sem, da bo vojna in sem jo napisal. It’s My Love je tudi osebna, hitro je bila napisana.

MATJAŽ: Si bil tudi jezen?

JURE: Ne, hehehe, ja, no tudi. Ljubezen je ena zbrka, hehe. Za Nightfalls sem moral napisati besedilo, ker ga nismo imeli, drugim se ni dalo.

EDO: Pol leta smo komad igrali v živo brez besedila, vedno malo drugače.

JURE: Prvič smo ga igrali na No Name Riders in namesto Nightfalls (zapoje) smo peli No name riders in so bili vsi veseli, hehe. Zdaj če igramo Nightfalls, so razočarani in nam govorijo, zakaj ne igramo No name riders.

MATJAŽ: Mankind II (Ground 0) ste pa sigurno posvetili našemu bandu Ground Zero.

JURE: Hehehe, to je nadaljevanje Mankinda, kar se je zgodilo in kaj se dogaja. Morda bo nekoč izšla plošča samo s temo Mankinda, če bo volja.

MATJAŽ: Operation Mankind?

JURE: Ja, Operation Mankind, tako.

MATJAŽ: Gledam booklet CDja in na tej sliki delujete zelo resno.

JURE: Ja, ma notri smo pa veseli. Tukaj je začetek, nato je drugače, to smo vse z namenom naredili, hehe.

MATJAŽ: Res ja, tukaj se pa že smejite. Par litrov vmes?

JURE: Ne, hehehe, prav nič, samo par slik. Ne bi pa bilo slabo, če bi bili litri, hehe. Pač tam smo stali pred steno, ker smo vedeli, da se moramo poslikati.

MATJAŽ: Koncerti praviš, da bodo poleti.

JURE: Dva imamo potrjena, Heavy Metal Night in Krompirjeva noč, za dva se pa še dogovarjamo. Menim se z No Name Ridersi, z enim prijateljem se menim za Sevnico, kaj bo že. Dogovarjamo se, da bomo posneli live album. Samo bo treba kaj vaditi, brez vaje ne bo nič. Zanimivo bi bilo to, da izdaš prvenec, potem pa kar live s kakim novim komadov pa par kakšno priredbo. Potem pa mogoče že nov album, meni bi se dalo.

EDO, NEJC: Meni tudi.

JURE: Evo, več kot polovica je že. Če demokracija kaj velja, potem je zmenjeno; recimo.