MATJAŽ: Jutri izide tvoj drugi solo album Enter My Religion. Kako se počutiš, vznemirljivo, čutiš olajšanje?

LIV: Dobro, da si me spomnil, he, he. Jutri bo seveda zelo naporen dan. Najprej bom šla plavat s sinom he, he, he, preostali del dneva pa bom namenila promociji. Mogoče bom imela zvečer kaj časa proslaviti izid s prijatelji in družino. Sem pa zelo vznemirjena, izid albuma pomeni uresničitev mojih sanj, kajti od izida solo prvenca je minilo že osem let. Že da sem dobila priložnost izdati ta album, mi pomeni zelo veliko.

MATJAŽ: Po Vinland Saga z Leaves’ Eyes je to tvoj drugi izid v kratkem času. Zdaj ko si mati bi mogoče lahko pričakovali, da ne boš imela več toliko časa za glasbo, a izgleda, da si zdaj v zelo produktivnem obdobju?

LIV: He, he, he, res imam srečo, da lahko uspešno kombiniram vlogo matere in glasbenice. Seveda k temu veliko pripomore moj mož, ki ima isti poklic kot jaz. Vse načrtujeva skupaj. Leto 2006 je že do konca splanirano, tako da se moram držati urnika, he, he. Vse dodatne aktivnosti, novi koncerti bodo morali priti na vrsto leta 2007. Glede na urnik lahko rečem, da bo leto 2006 zelo zaposleno, me pa zelo veseli, da se stvari odvijajo tako dobro. Kot sem rekla, dobro smo splanirali družinsko in glasbeno življenje, res nam uspeva in moram reči, da imam srečo.

MATJAŽ: Je sin fan tvoje glasbe?

LIV: Ja, je. Ravno včeraj sem mu predvajala nove Leaves’ Eyes skladbe s prihajajočega EP-ja. Prvič jih je slišal in takoj je začel plesati in headbangati, se že zgleduje po svojem očetu, he, he. Otroci vedno iskreno pokažejo svoja občutja, nikoli ne lažejo in največji možni kompliment, ki sem ga lahko dobila, je bil ta, da je sin pokazal, da mu je moja glasba všeč.

MATJAŽ: S tem albumom se podajaš bolj proti pop vodam. Torej si dovzetna tudi za druge glasbene zvrsti, ne samo gothic, metal?

LIV: Tako je. Moji prvi glasbeni kontaki v življenju so bili Black Sabbath in Ozzy Osbourne. Odraščala sem s to glasbo, ki so jo poslušali moji starši. Ko sem imela sedem, osem let sem odkrila Madonno in takrat sem s ščetko za lase začela vaditi pred ogledalom. Otroci so se igrali zunaj na dvoriščih, jaz pa sem ostajala doma in plesala, pela, vadila. To je trajalo dokler nisem pred dvanajstimi leti začela ustvarjati s svojim prvim bandom, Theatre Of Tragedy. Takrat sem imela osemnajst let in to je bilo začetek vsega. Skozi leta sem odkrila veliko strast do klasične glasbe in glasbe drugih kultur, tako da imam veliko virov inspiracije pri svoji.

MATJAŽ: Vsi ti vplivi se tudi čutijo na tem albumu, slišimo lahko nekaj eksotičnih instrumentov, orkestralnih pasaž. Kaj je bil sploh tvoj glavni cilj pri tem albumu?

LIV: Moj glavni cilj je bil narediti in izdati album s pesmimi, ki so nekaj posebnega. Ko začnem delati na albumu nikoli ne načrtujem ničesar, spremljam razvoj posameznih pesmi, kako dobivajo svojo individualnost, na pesmih delam toliko časa, dokler ne mislim, da so postale kot neka mala človeška bitja. Takrat so končane. Včasih to traja mesece, leta, včasih pa le nekaj ur ali celo minut. Skladbo Enter My Religion sem napisala v eni uri in ko sem jo slišala, sem potrebovala osem minut za vokalne linije in besedila. Včasih imaš pač srečo, he, he, he. Ko delam na albumu, mi je najbolj pomembno, da ima vsaka skladba svojo osebnost.

MATJAŽ: S kakšno ekipo pa sodeluješ pri solo karieri, so to isti ali drugi ljudje kot pri Leaves’ Eyes in Atrocity?

LIV: Na solo albumu so mi pomagali trije člani Leaves’ Eyes in Atrocity. Prvi je seveda moj mož, Alex, ki je album produciral, je pa tudi avtor nekaterih pesmi. Potem pa sta tu še bobnar Moritz in kitarist Thorsten. Ostali sodelujoči pa prihajajo od zunaj, tudi iz drugih držav. V bistvu je pri albumu sodelovalo veliko ljudi in nekaj od teh me bo tudi spremljajo na turneji, kar bo zelo zanimivo.

MATJAŽ: Imaš tu več ustvarjalne svobode kot drugod?

LIV: Vedno je dobro delati z različnimi ljudmi, ker tako dobivaš različne vire inspiracij. Res uživam delati s temi glasbeniki, vso so profesionalci in moji dobri prijatelji, tako da mi je v veliko čast delati z vsemi temi čudovitimi ljudmi.

MATJAŽ: Kaj je bil vzrok kar osemletnega odmora med izidoma obeh solo albumov?

LIV: Ja, žal je minilo kar osem let od izida prvenca. Glavni razlog pa je bil v tožbi, v kateri sem se morala boriti za svoje pravice kot glasbenica in to so bili zelo težki časi. Občasno sem že razmišljala, da bi se odpovedala glasbeni karieri, vsemu, kar ima povezavo z glasbo. Mislila sem si, da če stvari v glasbenem poslu potekajo na tak način, potem to ni pravi prostor zame. Jaz nisem nekdo, na katerega lahko prilepiš $. Sem umetnica s čustvi, sanjami, željami, idejami in želim biti spoštovana za tisto, kar v resnici sem. Ko smo delali na solo prvencu, smo imeli nekega producenta, eno osebo, ki je pisala glasbo, nekoga, ki je samo govoril kako, kdaj in kje naj pojem. Takrat sem imela dvajset in nekaj let in bila sem še nekoliko preveč naivna. Sedaj sem pravkar dopolnila trideset let, na Valentinovo…

MATJAŽ: Vse najboljše.

LIV: Hvala, he, he. Zelo sem srečna, da imam sedaj veliko izkušenj in da nisem več naivna, da se lahko postavim zase. Moja želja je biti soudeležena pri celem procesu nastajanja albuma, pri pisanju skladb, produkcije in da sama v celoti napišem vokalne melodije in besedila, to so moji glavni cilji in tako želim delati. Od prvega solo albuma se je spremenilo veliko stvari.

MATJAŽ: Imaš pa tudi močno podporo svojega moža.

LIV: Seveda, to je fantastično.

MATJAŽ: Ko sta doma, se pogovarjata le o glasbi ali pride na vrsoi tudi kaj drugega?

LIV: He, he, včasih je zelo težko. Ko zapreva vrata studia in se odpeljeva z avtom proti domu, za kar potrebujeva 20 kilometrov, se morava dostikrat opomniti, da nisva več v studiu, izklopiva mobilne telefone in se nekako prisiliva, da se nehava pogovarjati o glasbi. Ko je z nama sin Leon je vse skupaj mnogo lažje, on naju vedno zaposli. Otroci so čudoviti in Leon je tisti, ki naju iz glasbenega sveta potegne v družinskega.

MATJAŽ: S solo albumom si kar presenetljivo pristala pri veliko večji založbi kot z Leaves’ Eyes in Atrocity, ki pa sta večja banda. Je mogoče sodelovanje na zadnji Cradle Of Filth plošči pripomoglo k temu, da si prišla k Roadrunner Records?

LIV: Ne vem, he, he. Ljudi z Roadrunner Records poznam že zelo dolgo, Alex pa je že dolga leta dober prijatelj šefa založbe. Moja prva želja je bila, da bi delala s to založbo in tudi oni so pokazali obratni interes, tako da je nastala vesela poroka, he, he. Želja se je uresničila obema stranema in to me zelo veseli.

MATJAŽ: Kot vem si z Danijem posnela zdaj še en duo?

LIV: Ja, sedaj čakam Danija, da konča s svojimi vokali, in potem jih posnamem še jaz. Zelo me veseli to sodelovanje s Cradle Of Filth.

MATJAŽ: Da pa bi ti povabila Danija k svojem albumu, pa ne pride v poštev?

LIV: He, he, he, he, hm, no. Dani je velika osebnost in zelo sem vesela vsakega najinega srečanja, ko smo na turneji recimo. Počutim se počaščeno, ko mi Dani ponudi sodelovanje pri Cradle Of Filth in mislim, da naj kar tako ostane, he, he.

MATJAŽ: Na albumu si priredila hit Brucea Springsteena, Streets Of Philadelphia. Od kje ta ideja?

LIV: Ponavadi, ko slišim neko pesem, jo lahko sama reproduciram, kajti rojena sem bila z nekim posebnim slišnim čutom. A pri Streets Of Philadelphia sprva to ni bilo možno, morala sem kupiti album, prebrati besedilo, preučiti ritem, vsako besedo v pesmi. Kar nekaj časa je minilo preden sem osvojila pesem. Pesem je zelo močna po emocionalni plati, Bruceovo petje je pri njej najpomembnejše in če si videl film, veš, o čem govori. Najprej sem posnela demo, pozneje prave vokala za skladbo, a potem sem spoznala, da so vokali za demo bolje izpadli, so bolj svobodni, emocionalni, mogoče ne perfektni, a izpadli so bolje in zato sem demo vokale uporabila na albumu.

MATJAŽ: Si mogoče na tem albumu poizkušala uporabiti kakšne drugačne načine petja kot v preteklosti?

LIV: Kako naj rečem. Ko slišim posamezno skladbo, se moj glas prilagodi glasbi. Na tak način uporabljam različne načine petja, ki jih obvladam. Petja se nikoli nisem učila, to pride iz srca, pojem že celo življenje in ko slišim glasbo mi je to dovolj, da čutim, kako naj pojem. Vsaka pesem je nekaj posebnega.

MATJAŽ: Spomladi se obetajo tvoji solo koncerti. Načrtuješ za te nastope kaj posebnega?

LIV: Bodo nekaj posebnega, ker bodo prvi koncerti za Enter My Religion. Zelo se jih veselim, sedaj smo začeli z načrtovanjem turneje, scensko produkcijo in podobno. Razmišljamo o tem ali bi uporabljali manjše odre, kjer bi bili bližje publiki, kar imam raje. Ne želim biti višje kot ostali v dvorani, publiki želim gledati v oči. Seveda lahko igraš tudi na večjih odrih, a takrat si od publike oddaljen. No, sedaj razmišljamo o tem in moramo se še odločiti.