MATJAŽ: Najprej naj ti čestitam k petindvajseti obletnici delovanja Sodom.

TOM: Hvala.

MATJAŽ: Si si ob ustanovitvi predstavljal, da boš delal s Sodom tako dolgo?

TOM: Ne. Ko smo začeli z Witchunterjem in Aggressorjem si nismo mogli predstavljati, da bomo dosegli kak uspeh, da bomo z leti postali tako veliki. Ko smo leta 1983 podpisali prvo pogodbo in izdali prvi album, je bilo za nas vse to še hobi. Nismo si predstavljali, da bi se s tem lahko ukvarjali profesionalno.

MATJAŽ: Kdaj pa si se potem zavedel, da bi lahko to počel profesionalno?

TOM: S Sodom sem se profesionalno začel ukvarjati leta 1989, ko je izšel Agent Orange. Album je bil zelo uspešen in takrat sem pustil delo. Dobili smo veliko ponudb za turneje in nisem imel več časa, da bi se hkrati ukvarjal z vsakodnevno službo in profesionalno z glasbo. Založba mi je rekla, da naj pustim službo, da bom denar od glasbe dobival mesečno, tako da bom lahko živel od tega in da se bom lahko profesionalno začel ukvarjati z glasbo. Rekli so, da bi lahko potem vsako leto šel na turneje in izdajal albume.

MATJAŽ: Ob petindvajseti obletnici ste ravno izdali svoj pri DVD, Lords Of Depravity, Part I. Naslednje leto pa mislim, da že lahko pričakujemo njegovo nadaljevanje. Zakaj si ta projekt zastavil tako na široko?

TOM: Sprva je založba prišla na dan z idejo, da bi posneli le en koncert in sicer nastop v Wacknu leta 2001 in da bi zatem posneli še en intervju. Potem sem govoril s producentom, ki je dejal, da je Sodom kultni band, band z zgodovino in da zato ne želimo narediti napake, ki so jo ostali bandi z izdajo DVDja. Zato smo na tem tri leta delali zelo intenzivno, samo zato, da smo zbrali ves material. Rekel sem, da želim imeti obširen dokumentarec s celotno zgodovino banda, z bivšimi Sodom člani, starim video materialom, starimi fotografijami in da bi to potem združil v celoti v zgodovinskem delu DVDja. Potrebno je bilo veliko dela, klicaril sem vse možne ljudi, za katere sem domneval, da bi lahko imeli stare fotografije in video posnetke, kajti sam tega nisem nikoli zbiral. Na primer, bivši kitarist Andy Brings je takrat, ko je igral z nami, zbiral vse, kar je imelo zveze s Sodom. Tako sem zbiral material, skeniral na stotine fotografij, si ogledal stotine video posnetkov in nato vse skupaj vzel v studio ter izbral material za DVD. Sodom fanom sem želel dati darilo. Nisem želel narediti le nek film, prvi Sodom DVD narediš le enkrat v življenju in zato mora ta biti na nivoju. Tako da Sodom fani ne bi bilo razočarani in sedaj lahko za okoli 20 EUR dobijo več kot pet ur materiala, kar ni nič.

MATJAŽ: Zakaj pa si se odločil, da bo leto 1995 prelomnica med obema DVDjema?

TOM: Sprva je bila ideja, da bi naredili zgodovinski del od začetka pa do danes. A nabralo se je tako veliko materiala, da če bi vse želeli izdati v enem kosu, bi morali izdati box s štirimi ali celo petimi DVDji. Zato smo se odločili, da zgodovinski del razdelimo na dva dela in leto 1995 naj bi bila meja, ker so takrat zaprli našega kitarista, bobnar Atomic Steif pa je zapustil band in ostal sem sam. To je bila ena od prelomnic Sodom kariere, kajti takrat sem želel prenehati z delovanjem Sodom in da bi se ukvarjal samo še z Onkel Tom. A brez Sodom ne morem živeti, naslednjega albuma se tudi že zelo veselim. Tako imamo prvi zgodovinski del do leta 1995, drugi del pa se bo nadaljeval do današnjih dni. Naslednji DVD bo definitivno boljši, kajti na razpolago bomo imeli veliko več kvalitetnejših posnetkov in fotografij. Upam, da bomo DVD izdali septembra, kajti nov album bo zunaj aprila. Potrebujemo pa nekaj časa med izidi.

MATJAŽ: Na prvem DVDju sodeluje veliko bivših Sodom članov. Jih je bilo težko privabiti k sodelovanju?

TOM: Ja, Witchunterja nisem videl od leta 1992, ko je zapustil band. Tako je minilo skoraj štirinajst let, odkar sva bila zadnjič v kontaktu, ko sem mu telefoniral in ga vprašal, da naj mi pomaga pri DVDju, da bi ga intervjujal. Sprva ni bil za to: »Ni variante, jebi se, nisem zaniteresiran v dajanje intervjujev, ne želim ti pomagati.« Klical sem ga dvakrat, trikrat in na koncu sem mu rekel, da mu dam nekaj denarja, če pristane, he, he. In to je delovalo. Prišel je v prostor za vaje, govorila sva o starih časih in to je super. Za Sodom fane je zelo zanimivo, da vidijo stare člane bande, kako izgledajo danes, kaj počnejo, kakšno je njihovo mnenje, zakaj so zapustili band, kaj se je zgodilo in to naredi celotno zgodbo zelo zanimivo. Videl sem veliko DVDjev drugih bandov, a še nikoli nisem v njih videl bivših članov. Telefoniral sem tudi Francku Blackfireju, ki sedaj živi v Braziliji, in ga vprašal, če mi pomaga. Pri njem ni bilo problema, v camcorder je povedal nekaj o starih časih in mi potem posnetek poslal. Korak za korakom sem zbiral posnetke in sestavljal mozaik.

MATJAŽ: Je bilo prisotne kaj nostalgije, ko si zbiral ta material?

TOM: Bilo je, kot da bi sedel v časovnem stroju in se vrnil v osemdeseta. Ko sem gledal vse te stare fotografije, na DVDju lahko vidiš polno fotografij, ki sem jih čisto pozabil. V preteklosti jih nisem želel pokazati, he, he. Najprej nisem želel objaviti svojih fotografij s čudno frizuro, ki sem jo imel, he, he, a producent je dejal, da naj objavim vse, če že delam zgodovinski DVD. To je avtentično, to je pravo življenje Sodom v osemdesetih in naprej. Če gledaš DVD, lahko čutiš, kako se vrača vate duh osemdesetih, kot da bi res sedel v časovnem stroju.

MATJAŽ: Poleg tega veliko znanih glasbenikov govori o Sodom na DVDju. Kdaj si se v bistvu zavedal, da so Sodom tako zelo pomembni za metal sceno in da ste vplivali na polno pomembnih bandov.

TOM: Vedno sem se zavedal, da so Sodom vplivali tudi na veliko skandinavskih black metal bandov. V njihovih intervjujih lahko bereš, da so na njih vplivali stari Sodom, Destruction, Celtic Frost in na to sem ponosen. Peter Tägtgren je dejal, da smo Sodom kulten band in da smo nanj res vplivali. Ko Chris Barnes govori o prvi plošči, ki jo je kupil v življenju, je bila to prva Sodom plošča. To je vse res. Vsi govorijo o Sodom samo v pozitivnem smislu. Na vse te fante smo zelo vplivali. Vsi sicer igrajo svojo glasbo, a ob tem nikoli ne pozabljajo na korenine metala. Poleg tega Chrisa Barnesa zelo zanima zgodovina metala, še posebej nemškega. Takrat je bila pri nas zelo posebna scena. Zato sem ponosen na to in tudi Lemmy je povedal nekaj, a nisem mogel razumeti kaj, he, he, he. Lemmy je moj stari prijatelj iz Anglije, vendar ne vem, he, he. »Lemmy, povej mi kaj o Sodom.« Ne vem, kaj je povedal, a zdi se, da je bilo pozitivno, he, he, he.

MATJAŽ: Kaj pa je bilo sploh krivo, da si se začel ukvarjati z glasbo?

TOM: Če si metal fan, potem slej ali prej prideš na idejo, da bi se začel ukvarjati z glasbo, da bi ustanovil svoj band. Mislim, da je name zelo vplival prvi Venom album Welcome To Hell, ki je izšel 1980 ali 1981. Pred tem so mi bili največja inspiracija Motörhead, ker so bili do takrat najbolj heavy band. Ko pa so Venom izdali ta album, se je metal scena popolnoma spremenila in tudi sam sem spremenil mišljenje. Rekel sem si, da moram ustanoviti band, ki bo bolj heavy kot Venom in hitrejši kot Metallica. To je bil razlog, zakaj smo začeli delati glasbo. Imeli smo majhen prostor za vaje, vadili smo vsak dan in pili veliko piva, to ni bil noben problem, he, he. A vadili smo veliko, celotna metal scena nas je zelo fascinirala, a mi smo želeli narediti nekaj svojega. Hoteli smo kreirati lasten stil, nismo želeli biti kopija Motörhead ali Venom, želeli smo narediti nekaj novega. Sedaj je minilo petindvajset let od takrat in še vedno smo tu, he, he.

MATJAŽ: In še vedno ne delate nobenih kompromisov.

TOM: To je razlog, zakaj še igramo, ker se nikoli nismo spreminjali. Nikoli nismo želeli postati bolj komercialni. Pred leti so po Nemčiji in Evropi govorili o thrash povratku, a to me niti malo ni ganilo. Destruction so se vrnili, Kreator so spet postali bolj heavy, a na to nisem dal kaj veliko, Sodom smo vedno bili na sceni in nikoli se nismo spreminjali. Vedno smo želeli biti boljši, pisati boljše pesmi, besedila, a vedno smo bili zvesti tipičnemu Sodom stilu, prostora za spremembe pri nas ni bilo.

MATJAŽ: Ko gledaš nazaj takole skozi leta, kaj bi lahko označil za vrhunec in kaj za dno Sodom kariere?

TOM: Mislim, da je bil eden vrhuncev definitivno podpis prve pogodbe z SPV, leta 1983. Nisem mogel verjeti, šef založbe je prišel na enega naših koncertov v Frankfurtu, ogledal si je koncert in po njem mi je dejal: »Vi ste najslabši band na svetu, še nikoli nisem videl slabšega banda od vas, a pogodbo dobite, kajti delate nekaj posebnega, vi ste originalni.« Potem smo podpisali in dobili priložnost posneti The Son OF Evil, EP s petimi skladbami. Nato smo podpisali za še več let in to so bili nepozabni časi. Nepozabni spomini so tudi na čase, ko sem se začel profesionalno ukvarjati z glasbo. Leta 1989 sem pustil službo in hodil na turneje. Eden najslabših trenutkov je bil tudi skoraj istočasno, ko smo posneli Agent Orange, začeli s turnejo in Frank Blackfire je zapustil band dva tedna pred turnejo. Odšel je k Kreator in to je bilo obupno, kajti niti slučajno nismo želeli odpovedati osemtedenske turneje. Našli smo session kitarista, a polno fanov je bilo razočaranih, ker Francka ni bilo na odru. To je bilo slabo. A nikoli nismo nehali, vedno smo gledali v prihodnost in želeli narediti najboljše.

MATJAŽ: Sodom, Kreator in Destruction predstavljate sveto trojico nemškega thrash metala. V kakšnih odnosih pa ste bili z njimi v osemdesetih?

TOM: V zelo dobrih. Kreator in Sodom živimo zelo blizu eden drugega, tako da smo se srečavali vsak vikend in se zabavali, nobenih problemov nismo imeli. Z Destruction smo se prvič srečali leta 1984, ko smo skupaj igrali nekaj koncertov in od takrat dalje so to moji prijatelji. Lahko se spomniš turneje s Kreator in Destruction pred nekaj leti in to je bila odlična turneja. Vsi smo prijatelji, a vsak je vedno hodil svojo pot. Ne moreš primerjati Sodom s Kreator ali Destruction, vsi imamo čisto svoj stil. Vedno pa poizkušamo najti čas, da se dobimo. Na večjih nemških festivalih se vedno dobim s Schmierom, Milletom in ostalimi fanti iz bandov.

MATJAŽ: Do leta 1995 ste imeli veliko sprememb v zasedbi. Ti je bilo težko zaradi vseh teh kadrovskih sprememb?

TOM: Ja, seveda, kajti potem sem vedno moral začenjati od začetka. To je bil tudi razlog, da sem leta 1995 želel razpustiti Sodom. Steif je šel stran, kitarista Strahlija so zaprli, ostal sem sam in moral sem sestaviti popolnoma nov band. To so bile vedno težke odločitve, ki pa sem jih moral vedno sam sprejemati. Na primer, Witchunterja sem vrgel iz banda, ker je imel resne probleme z alkoholom. Odpovedoval je koncerte, službe in naprej sem lahko delal le brez njega na bobnih. Moral sem najti novega bobnarja, to so bile vedno težke odločitve. A trenutna zasedba je skupaj že deset let. To je nekaj drugega, govorimo lahko čisto o vsem, o glasbi, ki jo delamo, o denarju, ostala dva sta sprejela, da sem jaz šef banda. S tem nimata nobenih problemov, rada igrata v Sodom, uživata na turnejah, sprejela pa sta, da sem jaz band, da sem jaz šef.

MATJAŽ: Če bi lahko izbiral »all time all-star« Sodom zasedbo, kakšna bi bila?

TOM: He, he, he. Ne vem, mislim, da je trenutna zasedba najmočnejša. Če pa bi izbiral kitarista iz preteklosti, bi izbral Andy Bringsa, ki je bil najbolj heavy kitarist, Atomic Steif je bil eden najboljših nemških thrash bobnarjev. Z glasbenega vidika je bila postava z Andyjem in Atomicom v preteklosti najmočnejša. What You Deserve je eden najbolj heavy Sodom albumov vseh časov. A trenutna zasedba je najmočnejša, ker so pesmi vse boljše. Ko boš slišal pesmi novega albuma, ki izide aprila, boš res presenečen. To bo eden najboljših Sodom albumov vseh časov.

MATJAŽ: Res? M-16 je bil odličen.

TOM: Ja, a edina stvar, ki je negativna na tem albumu, je produkcija. Harris Johns jo je produciral in ta produkcija je slaba. Lahko bi bila bolj neposredna, želim imeti močneji zvok, močnejše bobne. Nov album bomo posneli z Andy Bringsom, on bo sodeloval pri snemanju. Ima svoj studio, kjer igra svojim bandom The Traceelords. Snemamo z Achimom Köhlerjem, ki je v Nemčiji zelo priznan, potem pa Andy dobi material za miks, posnel bo tudi bass in vokale. Andy je igral v Sodom, natančno ve, kako mora band zveneti. On zna producirati mene, zna producirati moj vokal. Tako bo imel nov album res heavy zvok, kar je zelo pomembno za našo glasbo.

MATJAŽ: No, komaj čakam, da ga slišim.

TOM: Ja.

MATJAŽ: Kaj pa je glavna tema albuma, vojna?

TOM: Ja, pišem o vseh slabih stvareh, ki se dogajajo po svetu. Kadarkoli pogledaš na TV lahko vidiš, da se po svetu dogaja polno slabih stvari. Leto za letom je slabše. Vojne, nasilje, o tem moram pisati. Nov album mi daja priložnost, da »zakričim«. S thrash metalom lahko glasno povem svoje mnenje. Vem, da z besedili ne moreš vplivati na politiko, a na prvem mestu moram pisati besedila zase.

MATJAŽ: Če pogledamo še malo nazaj, katerih je po tvojem mnenju pet najpomembnejših nemških thrash metal albumov?

TOM: Nemških, hm, to so prvi Sodom albumi. No, mislim, da sta Persecution Mania in Agent Orange res mejnika v nemškem thrash metalu, potem seveda Pleasure To Kill od Kreator in prvenec Destruction. Ni pa bilo v Nemčiji kaj dosti thrash metala, bili smo samo trije bandi. Mislim, da so Tankard čudovit band, a to ni pravi thrash metal, je bolj mešanica med party in thrash metalom. Mislim pa, da sta prva dva Kreator albuma, prej omenjena naša in prvi Destruction res mejniki thrash metala. Seveda so bili potem Slayer, Possessed, a to je že druga stvar. Ameriškega thrash metala ne moreš primerjati z nemškim, gre za popolnoma drugo zadevo. Ne znam pojasniti kje je razlika, a ob poslušanju slišiš, da gre za čisto drugačno stvar.

MATJAŽ: Kako pa gledaš na trenutno dogajanje v metalu in na položaj, ki ga zaseda thrash metal?

TOM: Govorili so o thrash revivalu, a jaz tega nisem videl. Današnja scena postaja prevelika. Če bereš revije kot je Rock Hard ali Metal Hammer, potem lahko vidiš, da vsak mesec izhaja sto in več albumov, stilov je izredno veliko, revije postajajo vse bolj komercialne, to že niso več prave metal revije. Preveliko postaja vse skupaj in to ni dobro. Band kot Sodom je vedno bil del scene in nova generacija fanov se zanima za stare bande kot Sodom. Te fane zanima, kaj se je dogajalo v preteklosti, prihajajo na Sodom koncerte gledat star, a zelo močan band. Če pogledamo recimo bande, ki prihajajo iz Skandinavije, je tega mnogo preveč. V Nemčiji imamo največje svetovne metal festivale in vsi bandi prihajajo v Nemčijo, kjer želijo priti do svojega kosa pogače. To ni več kot družina, scena postaja prevelika in tudi ni najboljša, kar sem jih videl. Metal ne sme postati komercialen, pod metal si jaz predstavljam delati revolucijo v glasbi. Pogrešam to, da ljudje pozabljajo, kaj je pomen metala, metal prihaja iz srca, moramo biti glasni, saj delamo metal. Ne potrebujemo nekih jokajočih pop bandov, ki jih lahko gledaš na televiziji. Mi smo Sodom in mi smo metal band. Če pogledaš band kot je Nightwish, oni niso metal band. Glasba mi je všeč, a to ni metal. In še pogledaš Rock Hard, jih lahko pogosto vidiš na naslovnici in pa bande kot Böhze Onkelz, Rammstein, ker so to najbolje prodajani bandi v Nemčiji, vendar pa niso metal bandi. Če na naslovnici objavijo Rammstein, bodo prodali več izvodov revije in to je problem, vse postaja komercialno, pravi duh izginja. Sodom pa smo vedno bili band, ki je ohranjal metal duh. Radi igramo v živo v majhnih, vlažnih klubih, kot je bilo v preteklosti.

MATJAŽ: Zadnji live CD ste recimo posneli v Bankoku.

TOM: Ja, tam je majhna, a avtentična metal scena. Ljudje so prišli, da bi videli Sodom, ker tam ne igra noben metal band, ker ne moreš zaslužiti. A to je nam vseeno, od tam smo dobili zelo veliko sporočil od fanov in pa iz Malazije, Indonezije, Vietnama in vsi so prišli v Bankok, da bi nas videli v živo. To je noro in čudovito. Koncert je bil fantastičen, prvega smo odigrali v Rock Pubu v Bankoku leto pred tem. O, to je bil majhen klub in razprodan. Promoter nam je dejal, da naj se vrnemo naslednje leto v večji klub in da mogoče kaj posnamemo. Potem smo dobili možnost, da v Bankoku posnamemo live album. Mi ne želimo več snemati live albumov v Nemčiji. V Wacknu 30.000 ljudi čaka na headlinerje, tja ljudje ne pridejo, da bi gledali Sodom. Tudi na DVDju lahko vidiš, da je večina pesmi posnetih v Bolgariji. OK, v Wacknu in na With Full Force imamo večji show, večji oder, a to mi je vseeno. Jaz igram za fane in fani, ki nas pridejo gledat v Bolgariji, nas obožujejo in tja pridejo samo zaradi nas. Mi jim damo dve uri koncerta in ljudje so zelo zadovoljni. Mi pa tudi, kajti fani tam so bili nori.

MATJAŽ: Kje na tem svetu še nisi igral, pa bi rad?

TOM: V Avstraliji. S tamkajšnjim promotorjem smo že v kontaktu in poizkušali bomo odigrati nekaj koncertov. Mogoče lahko združimo to turnejo z japonsko, Avstralija so moje sanje.

MATJAŽ: Destruction so igrali tam pred nekaj leti.

TOM: Ja, so, mislim, da je sedaj pravi čas, da gremo tja. Vem, da imamo veliko fanov, poleg tega gremo še na ameriško turnejo. Igrali bomo po celem svetu. Ponudbe smo dobili tudi iz Izraela, vendar mislim, da je prenevarno, da bi šli tja. Metal fane imaš po celem svetu, a v nekaterih državah je vseeno prenevarno igrati, moramo še malo počakati, da vidimo, kaj se bo tam dogajalo.

MATJAŽ: Ne bi hotel tvegati?

TOM: Ne, ne želim tvegati, imam družino, ne morem.

MATJAŽ: Po izidu albuma vas verjetno lahko pričakujemo tudi na evropski turneji?

TOM: Ja, seveda, a zaenkrat načrti še niso narejeni. Ne vemo še, s katerimi bandi bomo igrali, počakati moramo do izida in potem bomo videli, kako in kaj. Načrtujemo tudi manjšo turnejo po Poljski, mogoče pridemo na Madžarsko. Večja evropska turneja bo verjetno junija in julija.

MATJAŽ: Boste igrali tudi na festivalih?

TOM: Ja. Od kod prihajaš?

MATJAŽ: Iz Slovenije.

TOM: Slovenija, ja. Imate kaj festivalov?

MATJAŽ: Od večjih Metal Camp.

TOM: Metal Camp?

MATJAŽ: Do sedaj je bil dvakrat, na zadnjem so bili headlinerji Anthrax, Slayer, Soulfly.

TOM: Kaj misliš, da imamo možnosti, da bi igrali tam naslednjič?

MATJAŽ: Zakaj pa ne, he, he.

TOM: To bi bilo odlično. Če bo promoter bral tole, naj stopi z nami v kontakt, mi želimo igrati.

MATJAŽ: Verjetno poznaš Rock The Nation, oni so tudi zraven, poleg naših.

TOM: Aha, njih pa poznam. Kdaj je junija, julija?

MATJAŽ: Tam okoli dvajsetega julija.

TOM: Ok, to bi bilo super. Koliko ljudi pa pride na festival?

MATJAŽ: Prvič jih je bilo 4.000 drugič že čez 6.000.

TOM: Uf, to je veliko. Upam, da dobimo priložnost. To je moje delo, veš. Če dobimo ponudbo, samo telefonirajo naj mi, pišejo e-mail in sigurno pridemo. Bomo videli, kaj se bo dogajalo po izidu albuma.

MATJAŽ: Za konec pozdravi še slovenske fane.

TOM: Vsem bi se zahvalil za podporo, ki smo je bili deležni vsa leta. Resnično upam, da dobimo priložnost na Metal Campu in potem se bomo tam zabavali, spili kakšno pivo in upam, da vam bo všeč novi album. Se vidimo.