MATJAŽ: Inhuman Rampage je naslov vašega tretjega albuma. Rekel bi, da gre za tipični Dragonforce album s hitrimi, dolgimi skladbami. Ostajate torej zvesti sami sebi?

VADIM: Mi smo vedno igrali, kar smo želeli in kar nas je osrečevalo. Dobro je videti, da se veliko ljudi poistoveti z našo glasbo in z nami. Zelo malo bandov danes ustvarja takšno glasbo, ki jo igramo mi in to je glasba, ki jo želimo slišati, a je ne moremo najti nikjer drugje. Odločili smo se, da bomo pisali takšno glasbo. Ne poznam banda, ki bi v power metalu uporabljal blast-beate in mislim, da smo ustvarili nekaj posebnega. Nekaj nenavadnega za ljudi je slišati blast-beate, glasba je izredno intenzivna, odpelje te nekam drugam. Nov album je prav tako zelo intenziven, zelo zaposlen, sicer ne pove neke zgodbe a pokaže, kako zaposleno leto je za nami, kako veliko različnih idej, ki ti dajo misliti smo vključili v album in na nek način se lahko najdeš v njih.

MATJAŽ: In kje ti vidiš razliko med albumom Inhuman Rampaga ter Sonic Firestorm. Je ta še hitrejši?

VADIM: Mislim, da je na nek način še hitrejši, na nek pa ni. Na eni izmed skladb na novem albumu se nek del začne z 250 udarci na minuto, potem pa se spremeni. Mislim, da smo na Sonic Firestrom poizkušali eksperimentirati z različnimi glasbenimi stili, ko smo začeli uporabljati blast-beate. Na novem albumu smo poizkušali zapolniti vsako praznino, ki je bila na Sonic Firestorm med posameznimi skladbami. Poizkušali smo eksperimentirati z različnimi zvoki in na kitarah smo uporabljali različne nove tehnike za produciranje teh zvokov, iskali smo nove zvoke. Tudi na klaviaturah sem eksperimentiral, veliko smo eksperimentirali s kitarami in klaviaturami. Na nov album so recimo vplivale računalniške igre in poizkušali smo narediti res hitro in intenzivno ploščo, ki bi dala misliti, ko recimo poslušaš melodije in tudi zaradi vsebine besedil. Je kot nekakšna zelo, zelo, zelo zaposlena plošča, ki te prevzame in potem relaksira ob zadnji skladbi.

MATJAŽ: Imeti death metal bobnarja je za vas torej velika prednost?

VADIM: Dave je zelo dober bobnar, nekaj albumov je posnel z Bal-Sagoth in za nas je bil odlična izbira. V band je prinesel veliko, poleg tega je odličen v živo. Vsi v bandu imamo svoje ideje. Nekateri poizkušajo vnesti death metal elemente, na tem albumu smo uporabljali celo black metalske vokale. Nekateri tega niti niso opazili, a pred refreni smo ponekod uporabili black metal vokale. Na tem albumu je tudi več back vokalov in potem še ti black metal vokali »aaaaa«, to je nekaj, kar smo dodali naši glasbi in komponiranju. Poleg tega smo eksperimentirali s samimi strukturami skladb. Ni nas preveč zaneslo, da bi s tem pisali predolge pesmi. Nekateri pišejo dolge pesmi in potem čisto pozabijo na melodije in sploh ne veš več, da gre za isto pesem. Mi pa povežemo med seboj progresivne in zanimive eksperimentalne dele, povežemo jih s spevnimi melodijami, tako da ljudje ne pozabijo, da gre za isto pesem. Pesmi se nikoli ne oddaljijo od svoje rdeče niti.

MATJAŽ: Album končate z balado. Torej mora na albumu biti balada?

VADIM: Ni nujno. Ko smo začeli s pisanjem tega albuma smo se odločili, no, razmišljali smo o tem, da bi bil album brez balade. Da bi vključili same hitre skladbe in potem bi ljudje govorili: »Stavim, da bodo na naslednjem albumu same balade.« A na koncu smo se odločili, da vključimo tudi balado, izpadla je zelo dobro, nismo mislili, da bo. In lepo je album zaključiti s tako balado, kot nek outro nekega izredno hitrega, intenzivnega albuma. Pesmi se med seboj sicer razlikujejo, a vse imajo podobno energijo in potem je lepo končati album na relaksirajoč, atmosferičen način.

MATJAŽ: Lani ste bili veliko na turnejah. Kdaj ste sploh imeli čas za pisanje albuma?

VADIM: S snemanjem Inhuman Rampage smo začeli v začetku leta, mislim, da aprila. Končali pa smo septembra. A kot si sam rekel, bili smo zelo zaposleni, leto je bilo napolnjeno s koncertiranjem. Med temi šestimi mesecimi snemanja smo bili na turneji z Iron Maiden, odigrali smo headlinersko turnejo po Veliki Britaniji, tako da je to k albumu dodalo ta intenziven, naspidiran, silovit občutek. Na albumu lahko čutiš, kako zaposleni smo bili, pod stresom. Na snemanju smo želeli doseči najboljši možni rezultat, istočasno pa smo igrali koncerte, se potili, headbangali, noreli po odrih in podobno. Tako dobiš očutek, kako intenzivno leto je bilo za nami, album nekako definira preteklo leto in vse, kar smo se naučili tekom prejšnjih let, kar se tiče snemanja in odkrivanja novih poti z eksperimentiranjem pri komponiranju.

MATJAŽ: Je komponiranje pri Dragonforce individualno ali skupinsko delo?

VADIM: Ko začnemo s snemanjem, ko imamo le okvirne strukture skladb, smo večinoma Herman, Sam in jaz, ki to naredimo. Ko pa začnemo podrobneje delati na skladbah, pa vsi delamo skupaj kot band, tu se potem v proces pisanja pesmi vključimo vsi. Vsi sodelujemo pri odločanju, kateri del skladbe je v redu, katerega izločimo. Vsak od nas sicer igra drug instrument, a vsi znamo igrati kitaro in več instrumentov, zato je pri pisanju skladb res dobro imeti več ljudi in tako lahko čutiš pestrost različnih vplivov, struktur. To je bolje, kot da imaš skozi cel album same enake skladbe. Ko smo s Hermanom in Samom producirali album, smo lahko vsi opazili nekatere dobre in slabe točke. In tako smo lahko videli, kaj moramo izboljšati na slabših delih, kje bi recimo lahko vključili še klaviature, kje bi lahko vključili zanimive melodije. Ali pa je Herman recimo opazil, kje bi lahko dodal zanimive kitarske zvoke z vplivi računalniških igric, kot »frfrfrfrfr«, he, he. To je kul in Sam je dodajal zanimive ideje, vsi smo delali kot ekipa, da bi naredili boljši album. Bilo je kaotično, a dobro, he, he.

MATJAŽ: Snemali ste v Thin Ice studiu s Karlom Groomom (Threshold) in nekaj v Hermanovem studiu. Tudi prejšnje ste snemali pri Karlu. Kako to, da snemate v tem studiu in ne v katerem izmed zelo popularnih med evropskimi power metal bandi?

VADIM: Glavna ideja je bila, da ne bi potovali nekam daleč, da se ne bi oddaljili preveč v nek tuj svet. Herman ima svoj studio, jaz svojega, kjer bi lahko snemali praktično doma. Meni je bilo lahko napisati novo skladbo, šel sem v studio in naredil, kadarkoli sem želel. Vse kitare smo posneli v Hermanovem studiu. Danes je vse lahko, ko obstaja internet. Ti objaviš, nekdo drug downloada in tako smo počeli. Lažje je bilo delati na tak način, kot pa potovati nekam daleč stran. Če snemaš v svojem studiu, je vse bolj sproščeno na nek način. Ko dobiš inspiracijo, začneš delati in ni važno, če je to sredi noči. Ko končaš, vzameš vse v studio in dokončaš tam. Nismo želeli slediti poti, ki jo gredo drugi bandi, želeli smo narediti na drugačen način. Ugotovili smo, da nam tak način bolj ustreza, da smo produktivnejši. Mislim, da je lažje, da je tak pristop k snemanju lažji, bolj preprost. Že dva albuma smo posneli s Karlom Groomom in to nam je dalo več izkušenj, ki so nam pomagale priti do tega, da ugotovimo, kaj nam najbolj ustreza.

MATJAŽ: Karl je bolj doma v progresivni sceni, igra pri Threshold. Malo me je čudilo, ko je produciral vaš prvi album.

VADIM: Ja, bilo je nenavadno. Seveda nismo želeli narediti progresivnega albuma ali kaj podobnega, vendar je bila to naša prva opcija. Karl je kul oseba, radi imamo Threshold in takrat še nismo vedeli, kako se lotiti določenih stvari. Kaj dosti časa tudi nismo imeli, kajti takrat smo bili zaposleni s koncertiranjem. Karl igra v progresivnem bandu, a producira zelo različne zadeve. Šli smo k njemu in se pogovorili o tem, kaj bi radi imeli.

MATJAŽ: Nedavno vas je zapustil basist Adrian. Kakšna je sedaj situacija z basistom?

VADIM: Trenutno nam pomaga Frederik, bivši kitarist Heavenly, sedaj pa ima svoj band... O, ne spomnim se imena, he, he, sedaj bi bil jezen, če bi videl, da se ne spomnim imena njegovega banda. On je kul kitarist, že dolgo se poznamo, igra pa tudi bass. Sedaj nam pomaga, še vedno pa iščemo basista. Veliko ljudi nam piše maile, a trenutno je vse preveč hektično in nimamo dosti časa. Vseeno pregledamo vse prispele prošnje in poizkušamo najti koga, a trenutno imamo premalo časa. Trenutno imamo Frederika, iščemo pa novega. Če kdo misli, da je dovolj dober, naj nas kontaktira, he, he, he.

MATJAŽ: Presenetilo me je dejstvo, da so britanski metal mediji tako dobro sprejeli Dragonforce. V devetdesetih in zadnja leta so Kerrang, Metal Hammer in podobni v nebo povzdigovali moderne in nu-metal bande, zakaj misliš, da so sedaj Dragonforce sprejeli tako dobro?

VADIM: V devetdesetih je na glasbeni sceni zavladal grunge in potem je prišlo obdobje teh novejših metal bandov. Bilo je res čudno, vem, a sedaj je glasba izredno raznolika. Imaš te emo rock, scream, metal core bande. Kar se tiče Dragonforce, naša glasba združuje fane vseh teh stilov. Gre za individualnost in vsi v bandu imamo različne karakterje in glasba, ki jo delamo, privlači ljudi, ki poslušajo različne zvrsti. Ne le power metal, tudi progresivni metal, ljudje, ki poslušajo emo, dosti emo najstnikov prihaja na naše koncerte, ljudje na naših koncertih so zelo različni, zelo mladi, Iron Maiden, W.A.S.P. fani, ljudje različnih starosti. Mislim, da je to nekaj posebnega, da združujemo različno publiko. V naši glasbi poizkušamo združiti več različnih zvrsti in narediti nekaj posebnega, kar ljudje še niso videli. In mislim, da se ljudje tega zavedajo, ko pridejo na naše koncerte in vidijo kaj je poanta Dragonforce. Naše bistvo je live nastop, raznolikost, intenzivnost, to privlači veliko ljudi in metal mediji v Angliji so to opazili, ko igramo razprodane headlinerske nastope. Dobra beseda o nas se je razširila in tako je prišlo do tega.

MATJAŽ: Metal scena v Angliji torej spet postaja močnejša?

VADIM: Mislim, da je za nas vse bolje in bolje. V preteklosti si ne bi mogel predstavljati banda kot Dragonforce v reviji Kerrang, ki so predstavljali le te bande kot Marilyn Manson, Blink 182 in podobne in potem, ko so začeli pisati o nas, je bilo zelo presenetljivo. Ko smo igrali na festivalu Wacken Open Air in podobne zadeve se je vse samo še obrnilo navzgor, ljudje so nas opazili in stvari gredo zelo dobro.

MATJAŽ: V Evropi ste igrali na nekaj velikih festivalih in na turneji z Iron Maiden. Kaj ti je pomenilo igrati z Iron Maiden?

VADIM: Za nas je bilo zelo nenavadno odigrati to turnejo. Vsi smo odraščali ob poslušanju njihove glasbe in bilo je neverjetno kul in nenavadno obenem, ker smo še dokaj na začetku kariere lahko igrali z Iron Maiden. Pred koncerti nismo vedeli, kako bodo njihovi fani reagirali na nas. Slišali smo govorice, da so na kakšne predskupine metali raznorazne stvari, a nas so sprejeli zelo dobro. Na vsakem koncertu so nas glasno vzpodbujali, ploskali, peli naše pesmi, uživali smo na odru, tako kot ljudje pod odrom. Poleg tega so vsi v Iron Maiden zelo kul in ko so nas gledali med nastopom, sem se skoraj tresel he, he. Tudi njihovo osebje je bilo kul, vse je bilo v redu.

MATJAŽ: Tudi na festivalih, recimo Gods Of Metal in Wacken so bile reakcije res dobre.

VADIM: Reakcije so bile zelo dobre. Vsi ti festivalski nastopi in turneja z Iron Maiden nam ni dala le priložnosti igrati na velikih odrih, kjer smo noreli kot manijaki, ampak tudi priložnost, da dosežemo veliko različnih metal fanov. Recimo, igrali smo s Strapping Young Lad, Nightwish, ki igrajo čisto drugo glasbo in to je bilo za nas zelo zanimivo. Na Gods Of Metal je bilo ogromno ljudi in potem ko vidiš vse te roke v zraku, ko dobiš ljudi na svojo stran, lahko samo še uživaš. Tudi v Wacknu je bil nastop odličen, bil sem zelo impresioniran, kajti igrali smo ob dvanajstih dopoldne in ponavadi na velikih festivalih ob takšni uri še nikjer ni nikogar, ljudje še poležavajo, pijejo v senci. V Wacknu pa vidiš vse te fane, ki so ti zvesti in pridejo pod oder samo zaradi tebe. Ne glede kateri band, katera zvrst, vedno je bilo polno pod odrom tudi kasneje. Seveda je povsod polno pri glavnih bandih, tu pa fani res kažejo to predanost in res je impresivno, da že pri prvih bandih vidiš pod odrom tisoče ljudi, ki vsi glasno vzklikajo. To je res kul, kaj takega nisem pričakoval in pri nas so vsi noreli, zakon.

MATJAŽ: Vaši nastopi na odru so res divji in še posebej tvoj je nekaj čisto drugega, kar lahko na odru navadno vidimo pri klaviaturistih.

VADIM: Ko pridem na oder in začutim to energijo s strani publike, fanov, mi požene adrenalin po telesu. Čutiš, da je prostor nabit z energijo, kot da bi hotel eksplodirati in potem kar ne veš, kaj bi počel in začnem početi stvari, ki jih v normalnem življenju ne bi počel. Ti občutki so res neverjetni, magični in včasih dobim občutek, kot da bi lahko poletel, he, he. Imam veliko kul idej za oder in potem me ljudje sprašujejo, kako hudiča mi to uspe narediti. Na tej turneji bom izvedel nekaj akcij, za katere sem prepričan, da bodo ljudjem všeč. Ponavadi ljudje mislijo: »ah, klaviature so za geje, jaz bom raje igral kitaro«, vendar so klaviature res kul instrument. Odvisno je, kako ga igraš, odpira ti veliko možnosti za različno igranje in za performans na odru. Če igraš dobro in se pri tem na odru zabavaš, potem ljudje spoznajo, da so tudi klaviature kul. Ali pa ko igraš spevne melodije, to jim je tudi zelo všeč. Na odru pa mi vedno uživamo in vedno želimo odigrati po najboljših močeh. Prihajajoče turneje se že zelo veselim, nanjo se trdo pripravljamo. Komaj čakam, bo zelo zanimivo.

MATJAŽ: Pred kratkim ste za nekatera področja podpisali z Roadrunner Records. Kako to, da ste se odločili za to potezo?

VADIM: Še vedno smo sicer pri Sanctuary, a pri Roadrunner nam pomagajo na določenih ozemljih. To je kul, ljudje, s katerimi delamo, so do nas zelo prijazni in povsod delajo zelo dobro.

MATJAŽ: To bi bilo vse z moje strani, bi za konec še kaj dodal?

VADIM: Bodite pozorni na nov album Inhuman Rampage, na njem je nekaj zelo dobrih pesmi in tudi multimedijski del z backstage in live posnetki. Ko pa pridemo naokoli, nas počekirajte. Radi se pogovarjamo s fani, spijemo kakšno pivo. Se vidimo.