MATJAŽ: Kakšno je kaj življenje v San Franciscu?

GARY: Sedaj živim tri ure stran iz San Francisca, tako da niti ne vem, kaj se tam kaj dogaja.

MATJAŽ: Kolikor sem uspel slišati album, lahko rečem, da je res ubijalski. Sam pa praviš, da je to vaš najboljši album do sedaj.

GARY: Res tako mislim. Ves band je bil res vznemirjen glede tega albuma in mislim, da nam je uspelo narediti najboljši album po Bonded By Blood, definitivno.

MATJAŽ: Torej najboljše po Bonded By Blood, ne pa tudi boljše od te klasike?

GARY: Nikoli ne bom rekel, da je karkoli boljše od Bonded By Blood. To je eden najboljših in najpomembnejših albumov v zgodovini metala, tega se ne da preseči.

MATJAŽ: Kot mlad, neizkušen band ste že v prvem poskusu posneli tako klasiko. Ste si takrat predstavljali, kaj ste sploh posneli?

GARY: Pojma nismo imeli, he, he. Bili smo skupina mladeničev. Vedeli smo, da smo posneli odličen album, a takrat smo imeli v mislih le to, da bi pripravili nekaj koncertov za naše prijatelje in prve fane, da bi jih gledali, kako norijo pod odrom. Glavna skrb nam je bila, kje in kako dobiti nove pločevinke piva, pojma nismo imeli, da bodo ljudje čez toliko let še vedno v takem žaru, tako navdušujoče govorili o albumu. To je fenomenalno, nikoli si nismo predstavljali kaj takega.

MATJAŽ: Po vrnitvi ste od Tempo Of The Damned izdali same odlične albume. Bi rekel, da ste trenutno v najbolj kreativnem obdobju vaše kariere?

GARY: Definitivno sem tega mnenja, vsekakor od zgodnjega obdobja naše kariere še nismo bili tako kreativni. Nekako je smešno, da band, ki obstaja tako dolgo kot mi, v tem obdobju kariere še najde takšno moč, pogon za ustvarjanje. Ponavadi temu ni tako. Zaradi različnih razlogov se zdi, da se ta band počuti bolj svežega in močnega kot kadarkoli do sedaj.

MATJAŽ: Vse te spremembe v zasedbi zadnja leta niso kaj dosti vplivale nate?

GARY: Vplivale so na osebni ravni, ko kdo odide iz banda, se te to dotakne. Vendar sem si vedno govoril, da moram nadaljevati, kajti sigurno ne želim, da bi ta band prenehal z delovanjem zaradi okoliščin izven moje kontrole. Ni mi bilo všeč, kako je prvič razpadel leta 1993, vendar takrat nisem imel druge izbire, kajti nisem več užival pri tem, vse mi je bilo odveč. Sicer pa nikoli nisem gledal na vse skupaj tako, kot da je band dogorel in izgorel, hočem, da uspe.

MATJAŽ: Sedaj ste tudi bolj zreli.

GARY: Na nek način ja, vendar se še vedno smejim prdcem, he, he, he. Nikoli ne želim do konca odrasti, še vedno želim, da v meni ostane del otroka. Mislim, da v nas obstaja nek del neodraslosti, ki nas ohranja lačne in motivirane. Pri igranju metala še vedno uživamo, še vedno se zabavamo, se smejimo, na odru “pokamo” zlobne grimase. Za nas to ni samo posel, je tudi zabava.

MATJAŽ: Kakšno pot si ubral pri ustvarjanju The Atrocity Exhibition - Exhibit A?

GARY: Edina pot, ki jo uberemo pri vsakem albumu je ta, da naredimo najboljši album, ki smo ga v tistem trenutku sposobni narediti. Sami sebi ne postavljamo pravil, sami sebi ne govorimo, da bomo napisali album s skladbami v povprečni dolžini osmih minut. Enostavno začnemo s pisanjem riffov in nato vidimo, kam nas to pripelje. Proces snemanja albuma je bil tokrat zelo sproščen, brez stresa, veliko smo se presmejali, odlično smo se imeli.

MATJAŽ: Kako pomembno vlogo je pri snemanju odigral Andy Sneap?

GARY: Če si nas predstavljaš, da smo otroci v osnovni šoli in to tisti, ki najbolj nagajajo drugim, bi bil on naš vodja, he he he. Poleg tega da je producent in studijski tehnik je tudi eden naših najboljših prijateljev in zato je bilo med nami zelo sproščeno vzdušje. Ko smo skupaj z Andyjem, postanemo zelo kreativni in naredimo polno dobrega materiala. Ker je tudi sam kitarist, je z njim odlično delati, zelo se spozna na glasbo, jo razume. Prihaja iz istega okoliša kot mi, tako da smo skupaj zmagovita kombinacija.

MATJAŽ: Ti kot kitaristu daje kaj nasvetov, predlogov?

GARY: Vedno je poln idej in predlogov, predvsem kar se tiče solaž. Kdaj pridem v situacijo, ko bi najraje pozabil na določeno stvar in poskusil kaj drugega, on pa mi predlaga, da naj nadaljujem, ker imam zelo dobro idejo. Tako namesto da opustim kakšno idejo prekmalu, jo potem izpeljem do konca in nastane nekaj res dobrega.

MATJAŽ: Kako se lotiš nove pesmi? Vzameš kitaro v roko in preizkušaš riffe?

GARY: Vse se začne s kitaro. Kar se tiče tehnologije, sem pravi “lolek”. Vsi imajo doma neke studie, jaz pa imam neko sranje, “4 track” kasetar, star petnajst let. Še vedno ga uporabljam, da ne pozabljam idej, ki jih želim uporabiti v glasbi. Usedem se in preigravam toliko časa, da najdem nekaj, kar mi je všeč.

MATJAŽ: Na albumu se vrača originalni član, bobnar Tom Hunting. Verjetno si bil vesel njegove vrnitve?

GARY: Kar se tiče osebne ravni govoriva o tipu, ki je eden mojih najboljših prijateljev že od mojega sedemnajstega leta, fantastično ga je spet imeti v Exodus. Paul Bostaph je tudi moj dober prijatelj, je eden najboljših bobnarjev na svetu, velika osebnost. Vendar ko govorimo o Tomu, tu ni govora le o bobnanju, Tom je bil v bandu od vsega začetka, je nepogrešljiv del Exodus zvoka. Njegov stil bobnanja dejansko je Exodus. Njegova vrnitev je vsem v bandu dala še dodatnega elana.

MATJAŽ: Paul je bil torej le začasna zamenjava?

GARY: Ko je Paul prišel k Exodus, sta obstajali obe možnosti, da ostane za krajši ali pa daljši čas. Paul je vedel, da se lahko Tom nekege dne vrne, možno pa je tudi bilo, da ga ne bi bilo več nazaj. Zato smo zastavili tako, kot da ne vemo, kaj se bo zgodilo in uživali smo vsako sekundo našega igranja. Paul je prišel do točke, ko je hotel spet poskusiti kaj novega. Na koncu se je vse za vse izšlo odlično. Paul sedaj spet igra pri Testament, ponovno pa se je združil s Forbidden, kar je veliko presenečenje in to me zelo navdušuje.

MATJAŽ: Sem te ravno hotel vprašati, kaj si misliš o Forbidden reunionu.

GARY: To je odlično, bil je že skrajni čas, he, he, he. Mogoče smo bili Exodus temu v napoto, ker je Paul igral z nami. Če je to res, potem mi je kar žal, he, he. To bo sekalo.

MATJAŽ: Forbidden so zadnji teh večjih thrash bandov iz osemdesetih, ki se še ni vrnili.

GARY: Ja, a morali bi se vrniti že prej.

MATJAŽ: Večino svoje kariere si igral v duetu z Rickom Hunoltom. Sedaj je tvoj kitarski partner Lee Altus (Heathen). Kakšne so razlike pri igranju z Rickom in Leejem?

GARY: V zgodnjem obdobju Exodus je bil Rick eden najboljših svetovnih kitaristov. A v zadnjih letih njegovo igranje ni bilo več tako navdušujoče. Rick se ni mogel več tako posvetiti igranju kot to počne Lee. Lee je v vseh pogledih vsaj enak Ricku, je pa boljši kar se tiče igranja ritma in je izreden pisec glasbe. Poleg tega je še vedno 100% predan glasbi. Mislim, da so kitare sedaj pri Exodus močnejše kot kadarkoli pred tem. Še posebno v živo smo stokrat močnejši in udarnejši. Obe kitari sta v miksu namreč lahko istočasno enakovredni, ni potrebna favorizirati ne eno, ne drugo kitaro, kot se je to dogajalo z Rickom, ko je igral bolj površno.

MATJAŽ: Kaj pa Rick kaj počne sedaj?

GARY: Ne bi vedel, že dolgo ga nisem videl. Kot sem rekel na začetku, od Bay Area živim tri ure vožnje stran, tja se vozim le na vaje. Prejšnji teden pa sem se vozil tri ure, da sem si lahko pogledal Finntroll, he, he. Tri ure v vsako smer, šest skupaj, samo da sem si lahko pogledal Finntroll. A obožujem Finntroll. Ne vem pa, kaj počne Rick, slišal sem, da igra glasbo sam zase. To je lepo slišati, da se ni nehal ukvarjati z glasbo, ker je odličen glasbenik.

MATJAŽ: Si plesal na Finntroll?

GARY: He, he, he, to ravno ne. So pa bili odlični, a toliko vožnje za en koncert mislim, da še dolgo ne bo več, he, he.

MATJAŽ: Je bil Rick zadnji v bandu, ki je še imel probleme z drogo?

GARY: Ne vem, kako je on sedaj z drogami, če ima še probleme. A ko je zapustil Exodus, je bil zadnji, ki še ni premagal te zadeve. A to ni bil vzrok za odhod iz banda, bolj je bil problem to, da za band ni mogel dati 100%. Poleg tega ima doma dva sinova, ki ga potrebujeta doma in ne na turneji.

MATJAŽ: Kako pa si ti sedaj s temi zadevami, kako se spominjaš vaših, recimo temu, divjih dni?

GARY: V nekem obdobju je bilo uživanje drog za nas prava rekreacija. Vseskozi smo se zabavali, to obdobje je bilo divje, noro, zabavno. A proti koncu smo postali že pravi odvisniki od drog in to je prava zmeda. Decembra bom čist že pet let, decembra pa bo tudi že leto, odkar sem zadnjič prižgal cigareto. Odločil sem se, da se popolnoma posvetim zdravju, še posebej v zadnjih štirih mesecih sem postal pravi obsedenec z zdravjem, kot nekakšen “health junky hippy” he, he. Ne, da bi imel rad hipije, sovražim jih, vendar se sedaj bolje prehranjujem kot oni, he he.

MATJAŽ: In naslednja stvar, ki jo bomo slišali, bo, da je Gary Holt pretekel newyorški maraton.

GARY: Ne, ne, za to imam preslaba kolena, le košarko igram vsak dan.

MATJAŽ: V kakšnem odnosu pa si sedaj s Stevom Souzo?

GARY: V bistvu sva se videla pred nekaj tedni. Z njim ne govoriva po telefonu, kot to počnejo prijatelji, a pravzaprav jaz z nikomer ne govorim po telefonu, ker sem bolj samotar. A s Stevom sva zdaj na prijateljskih odnosih, odpustil sem mu, on se je opravičil, ker nas je zapustil čisto pred začetkom turneje. Sedaj je vse v redu, zadovoljen sem, ker nisem več jezen nanj; sploh sem sedaj presrečen s trenutno situacijo. Zato bi izgubljal čas, če bi bil zaradi česarkoli jezen nanj.

MATJAŽ: Že na zadnjem albumu in tudi v živo se je videlo, da je Rob pravi pevec za Exodus. Je lažje delati z njim kot je bilo s Paulom in Stevom?

GARY: S Paulom je bilo zelo lahko delati, z njim je bilo zelo težko na odru, težko je bilo od njega dobiti neko spodobno predstavo. Ni imel nobenega pravega, naravnega občutka za timing. Na odru se je pojavljal na napačnih mestih, neprestano je pozabljal besedila, a tipa sem imel rad. V studiu je bil perfekten, a na turneji je bilo nemogoče delati z njim. Njegove zahteve so bile vedno ogromne. Rob je neverjetno srečen, da lahko nastopa z nami. Na odru pride v nek svoj svet in je pravi norec. Je 100% predan temu bandu, je odličen, dečko na mestu.

MATJAŽ: Tudi njegov stil petja se ne razlikuje kaj dosti od obeh pred njim.

GARY: Če poslušaš pozorno, lahko v njem slišiš veliko Balloffa.

MATJAŽ: Na uradni strani banda si zelo aktiven v forumu. Ni nenavadno, ni pa najbolj običajno za tako velik band.

GARY: Že od vsega začetka sem aktiven na forumu, kjer sodeluje veliko mojih prijateljev, s katerimi se potem tudi srečujem. Ne vem, zakaj bi bila to neka velika stvar. Imaš band, svoj message board in če ti ljudje postavljajo vprašanja, jim odgovoriš. Z nekaterimi se poznamo tako dobro, da govorimo sranje en drugemu. Ne obstaja veliko forumov, kjer bi pisci kitaristu govorili stvari kot: “go to fucking work, you drug addict,” in jaz nazaj: “yeah, you fucking ass-hole”. To delamo, ker smo prijatelji in se pogovarjamo kot prijatelji.

MATJAŽ: Tudi na turneji se veliko družiš s fani.

GARY: Ja, v backstageu je preveč dolgočasno.

MATJAŽ: Kdaj lahko Exodus pričakujemo v Evropi?

GARY: Delamo na tem in sedaj izgleda, da pridemo v začetku marca.

MATJAŽ: Imaš na turnejah kakšne posebne zahteve glede predskupin?

GARY: Pri tem gledamo na več zadev. Najbolj pomembno je, da je band dober in da nekaj doprinese k turneji.

MATJAŽ: Glasbeni stil, osebne zadeve niso pomembne?

GARY: Seveda je stil do neke mere pomemben. Očitno je, da Exodus na turnejo ne morejo vzeti banda, ki bi zvenel kot Stratovarius, he, he. Naši fani verjetno ne bi bili preveč prijazni do njih. Nič nimam proti Stratovarius, tudi sam imam rad power metal, a dejstvo je, da znajo biti naši fani včasih preveč zaprti. Oni želijo kri, ne želijo pevcev, ki izgledajo lepo in pojejo visoke tone, na odru želijo živali.

MATJAŽ: Sedaj se odpravljate na ameriško turnejo.

GARY: Najprej nas čaka Južna Amerika, januarja pa začnemo s Severno.

MATJAŽ: Kakšna pa je situacija sedaj za Exodus v ZDA?

GARY: Odlična. Stvari so se spremenile precej na bolje. Naše občinstvo je vse mlajše in metalu nasploh gre v ZDA sedaj zelo dobro.

MATJAŽ: Tudi mladina v ZDA sedaj spet rada posluša solaže.

GARY: Ja, gotovo.