MATJAŽ: Kaj je bil povod za ustanovitev Iron Maiden tribute banda, mogoče prihajajoči ljubljanski koncert?

ALEN: Ne, ne. Zamisel se je rodila pred dvema letoma, ko sem sam pri sebi ugotovil, da sem Harrisa posnemal tako dobro, da se upam iti v to. Harrisa sem poskušal posnemati že dvajset let. Potem sem malo razmišljal, kdo bi lahko bil primeren za sodelovanje in sem se spomnil na starega prijatelja izpred dvajsetih let, Matjaža ter Macota, za katerega sem vedel, da pozna Iron Maiden in da jih ima v prstih. Nato smo našli še pevca in bobnarja. Da pa naš koncert sedaj sovpada s koncertom Iron Maiden je čisto naključje, kajti mi smo z vadbo pričeli že decembra. Ko smo nato čez dva meseca, ko smo imeli repertoar že naštudiran, izvedeli, da junija v Ljubljano prihajajo Iron Maiden, se nam je zdela dobra iztočnica, da naredimo ogrevalni koncert.

MATJAŽ: Glede na to, da na tem delate že toliko časa, potem ne gre za enkratni projekt?

ALEN: Mi nimamo nobenega načrta, koliko časa, kdaj, kako, zakaj. Všeč nam je igrati te komade in če bodo kakšni koncerti, bo super. Ne bomo skupaj le za ta koncert, sploh ne. Čas je tudi že bil, da končno tudi Slovenija dobi Iron Maiden tribute band. Sploh glede na to, da imajo tukaj veliko zvestih fanov.

MATJAŽ: Kakšna pa je vaša povezanost z Iron Maiden glede na to, da drugače ne igrate v metal zasedbah?

MACO: Zase lahko rečem, da se je pri dvanajstih, trinajstih letih moje dojemanje glasbe začelo prav z Iron Maiden. Ti me pravzaprav spremljajo že vso glasbeno karieri, od trenutka, ko sem v roke prijel kitaro dalje in v meni so pustili neizbrisljiv pečat. Res je, da sem nato zašel v druge stilske vode, komercialna glasbena prostitucija je naredila svoje, ampak Iron Maiden so vedno ostali del mene. Vedno sem jih rad poslušal, nikoli pa jih nisem igral. Ne da se jih ne bi upal lotiti, nisem se jih bal igrati, a nekako s spoštovanjem do njih, jih nikoli nisem igral. Ko pa je Alen prišel s to idejo, da bi preigravali njihove skladbe, sem bil takoj za. Pri meni so torej Iron Maiden že od vsega začetka glavna jed na meniju.
MATJAŽ: Pri meni je bilo podobno, le s to razliko, da sem se jaz učil igranja kitare na njihove skladbe. Potem pa je, kot je že dejal Maco, komercialna prostitucija naredila svoje (smeh vsi). Ko pa me je Alen povabil k sodelovanju, tega ne moreš odkloniti, še posebno, če je zraven taka zasedba.
MACO: Omeniti moram še bobnarja, ki je dosti mlajši od nas. On je podobno fan Iron Maiden kot mi, čeprav se je z njimi spoznal precej kasneje. Bilo je prijetno spoznati mlajšo generacijo, pri kateri se vidi, da Maidni živijo v njej. Zato je to še bolj prijetno.
ALEN: Mlada kri je dobrodošla med trideset in več let starimi starci. Pevec Sergej, ki je že od nekdaj po duši hard rocker, pa še nikoli ni bil fan Maidenov, kot smo bili mi štirje. Šele zdaj jih spoznava, odkriva, se uči besedila. Sedaj je zelo navdušen nad besedili, nad interpretacijo, nad Dickinsonom nasploh.
MACO: Pri njem gre za reverzni inženiring.

ALEN: Zadal sem si, da bi našel ob sebi take ljudi, ki bodo to sposobni odigrati, da bodo dobro odigrali, ki bodo čutili v sebi, da sem poklical ravno njih.

MATJAŽ: Kako ste sploh prišli do bobnarja? Tine igra v black metal bandu Ivje.

ALEN: Igra v black metal in še v enem surf bandu. Tine ima dvaindvajset let in moraš vedeti, da so to mladeniči, ki v vsem tem žaru želijo vse narediti takoj. Igra v različnih žanrih, bandih in še išče tisto pravo. Po mojem mnenju bo potreboval še kakšnih pet let, da bo našel eno smer, poskuša pa se v večih žanrih. Glavno pri njem je bilo to, da ima veliko bobnov, tako kot Nicko McBrain.
MACO: Poleg tega igra kvalitetno, kar pri mladih bobnarjih ni vedno primer. Strokovno mu nimamo kaj očitati.
ALEN: Predvsem potrebuje veliko bobnov, ker imajo Maidni take prehode, ki se začnejo že sredi kitice in se končajo, ko se preide v refren in zato potrebuješ velik set bobnov.

MATJAŽ: Na začetku si rekel, da si potreboval dvajset let, da si naštudiral Harrisa. Kaj je tako posebnega na njem?

ALEN: Tehnika, predvsem na desni roki, galopi. Veliko basistov po celem svetu ga poskuša posnemati, a je težko. Da skladbo odigraš od začetka do konca, sploh te galope, in da se sliši kolikor toliko enakomerno in da ni lukenj, moraš vaditi, vaditi in vaditi. Tudi zvok je poseben. Fender Precision bass sem si kupil šele lani, ko sem videl, da se dejansko bomo lotili tega in sem želeli imeti tudi tak zvok. Takrat sem ugotovil, da je to kitara, ki bi si jo moral kupiti že pred dvajsetimi leti.
MACO: Harris je vsekakor unikat v igranju bassa, čisti samouk.
ALEN: Kakšni prehodi in melodije niso problem, a igrati od začetka do konca recimo Run To The Hills ni šala. Run To The Hills je tudi najbolj zahteven komad za igranje, potrebna je popolna koncentracija. Harris si maže prste z oljem in mislim, da se bom tega tudi sam poslužil.
MACO: Olje se lahko uporabi tudi za kaj drugega, a o tem raje kdaj drugič (vsi smeh).

MATJAŽ: Kako pa kitarista gledata sedaj na tri kitare pri Iron Maiden?

MACO: Kar se mene tiče, ki sem bolj pravoverni Iron Maiden fan, sta dve kitari dovolj. A Gers je na nek način vedno prezrt, nekako velja za umetni vrinek, ki je moral na začetku obvladati le Smithove dele, nato je bil malo odveč. Zadnje čase, ko gledam live koncerte, se mi zdi, da solaže iz dvoglasja prehajajo v troglasje in to se mi zdi harmonsko zanimivo, tu se zdaj najdejo. Gers ne igra več, da bi nekoga dupliral, ampak že najde neko svojo linijo. Poleg tega vidim, da ga imajo Maidni radi, ker je na odru show maker in je nekako najbolj živ in malo igra pajaca. Na nek način je zanimivo, čeprav se ve, da sta jedro Smith in Murray. Mislim pa da tudi ona dva dobro sodelujeta z njim. Če bodo šli v to, da še tretjo kitaro polnokrvno vključijo v svoje aranžmaje, da ne bo le dupleks ene že slišane kitare, potem se zna razvijati še kar naprej.
ALEN: Za Iron Maiden tribute band pa to ni potrebno.
MACO: To je res, a Matjaž je pri nas v bistvu za dva.
MATJAŽ: Tudi Maco, tako da je eden že preveč (vsi smeh).
ALEN: Ironija je v tem, da je Janick v bandu dalj časa kot Adrian, daljši staž ima. V bandu je je že od albuma No Prayer For The Dying.
MACO: Maidni se mogoče tudi malo bojijo. Adrian se je vrnil in tudi če kdaj spet odide, je Janick tu kot nekakšen back up. To so kompleksni sistemi teh velikih bandov in mi lahko samo namigujemo, kaj bi lahko bilo, če bi bilo, ko bo.
MATJAŽ: Maidni sedaj delajo trikitarske aranžmaje. Ne le, da imajo ritem podlago, ko sta v intervalu dve solo kitari, ampak je tudi aranžma tako prilagojen. Adrian sedaj, sploh na zadnjih dveh albumih, pogosto igra v D uglasitvi, česar pred tem ni bilo.
ALEN: Mislim, da celoten band je sedaj bolj na D-ju.
MACO: Verjetno je to tudi zaradi Bruca. Če je cel band na D-ju, potem se mu ni potrebno preveč naprezati. In tudi lepše zveni. Pred leti se je začelo s tem trendom, da se oglašuje kitare navzdol. Tudi močnejše zveni, recimo bariton kitare, a oni jih seveda ne uporabljajo.

MATJAŽ: Set lista zaenkrat ostaja skrivnost, malo pa le lahko poveste, kaj približno boste igrali na koncertu?

MACO: Igramo od prvega albuma dalje pa do leta 1992, albuma Fear Of The Dark. To je naš repertoar, verjetno pa ga bomo sčasoma tudi kaj spremenili, kaj dodali, vzeli ven.
ALEN: Lahko povemo, da nam je želja igrati Alexander The Great.
MACO: Tako je, to je naša, zaenkrat še neuresničena želja.
ALEN: Igramo vse glavne hite iz osemdesetih, ko smo odraščali, plus bonus.
MATJAŽ: Igramo nekaj komadov, ki jih Maidni v živo ne igrajo.
ALEN: Vemo pa, da jih imajo fani radi. Prepričan sem, da bo na koncertu dobra žurka, ni padca v našem setu.

MATJAŽ: Imate s kakšnim komadom probleme ali vse poteka gladko?

MACO: V bistvu imamo probleme v bolj aranžmajskem smislu z albumi, ki so studijsko bolj sproducirani. Določene linije je potrebno adaptirati in z Matjažem tudi nisva šla na internet iskati solaž in jih kopirati. Ne da ravno skušamo nadgraditi Maidne, a kitarista dajeva v solaže tudi nekaj svojega. Pri solažah ohranjava karakteristiko originalne solaže, a nadgradimo jih tudi s tem, da dajeva v njih sebe. Pri ritmu so stvari jasne, tam morajo ostati takšne kot so, pri solažah pa na koncertu ne boste slišali kopiji Smitha in Murrayja.
ALEN: Mi nismo copy/paste band, ne želimo biti wannabe kloni, ampak želimo biti mi. Preigravamo njihove komade, 90% je identičnih, v 10% pa si pustimo prostora, da dodamo še nekaj svoje interpretacije. Še posebej pri vokalih se to najbolj pozna. Sergeju smo rekli, da naj ne bo wannabe Dickinson, ampak da naj bo Sergej, ki bo zna po svoje interpretirati Dickinsona.
MACO: In vpeljati še kakšno svojo linijo. Poudariti moram, da v Iron Median ne igramo zato, da bi ljudem po Sloveniji pokazali, da znamo igrati. Vsak ima svoj matičen band, kjer igramo svojo glasbo, to pa je le pravi poklon Iron Maiden.
ALEN: Zato se tudi imenujemo tribute in ne cover band.
MACO: Ne želimo dokazivati našega tehničnega znanja, ker točno vemo, kaj znamo in česa ne.
ALEN: Želimo le preigravati te legendarne komade, ki jih imamo v žilah, to moramo dati iz sebe in vemo, da tudi fani potrebujejo to.

MATJAŽ: Zakaj so Iron Maiden že 25 let največji svetovni metal band?

ALEN: Zaradi tega, ker so sploh ostali skupaj, drugič pa zaradi tega, ker so posneli nekaj res legendarnih albumov. Šele zdaj, ko raziskujemo komade vidimo, kako so to intelegentno postavljeni aranžmaji, linije. Tudi če si laik, poznaš komade, slišiš refren, znaš zraven zapeti, je kul. A to je nekakšna nadgradnja vsega, kar se je dogajalo v šestdesetih, sedemdesetih in je baza današnjega metala.
MACO: Dodal bi še, da pri njih vidim veliko prednost v tem, da je kadrovska zasedba več ali manj ves ta čas ostala nespremenjena. Zdravo jedro banda je vedno ostalo isto. To naj bo tudi nek napotek mladim slovenskim bandom, ljudje, ki so dolgo časa skupaj, začnejo čutiti en drugega in iz tega ven izhaja kvaliteta v ustvarjanju. Če pride do mesečnih ali letnih menjav članov banda, se ta potem vedno znajde na izhodišču. To je eden poglavitnih razlogov zakaj Maidni že tako dolgo dominirajo.
ALEN: Še nekaj, kar se mi zdi bistveno, in se mnogi bandi po svetu tega ne zavedajo. Iron Maiden so praktično ostali zvesti svojemu žanru in se niso kaj bistveno spreminjali. Nikoli niso iskali nekaj novega, niso naredili nekaj drugačnega le zaradi tega, ker imajo deset albumov v podobnem stilu. Če pogledaš recimo Bon Jovi, oni se niso veliko spreminjali in še vedno polnijo stadione. Imaš pa polno nekih bandov, ki so na vsak način želeli posneti nekaj drugačnega in se pri tem zafrknili. U2 so se recimo v devetdesetih, ko so šli delat nek dance. Potem so šli nazaj na svoje korenine in so spet pravi.
MACO: Ko začneš delati kompromise v svoji glasbi, potem mislim, da pride do tiste točke, ko se tvoja pot začne navzdol. Potrebno je le delati kakor si si zadal in to je to, pa čim manj menjavati ljudi. Ni pa univerzalnega recepta, da če bomo naredili to in to, bo nastalo to in to. Moraš čutiti in pripravljen moraš biti na vse. Dokler je vse pozitivno, ni problemov, potrebno pa je skupaj držati tudi v slabem.
ALEN: Še nekaj bi dodal na eno tvojih prvih vprašanj glede trajnosti projekta. Mi si želimo igrati po Sloveniji, po raznih klubih, festivalih, moto zborih. Smo na voljo in pridemo v vsako slovensko vas.
MACO: Pridemo v vsako slovensko vas in če pogledamo s tržnega stališča, obogatimo ponudbo na slovenski sceni.

MATJAŽ: Verjetno že komaj čakate na koncert. Lahko poleg set liste pričakujemo še kakšno presenečenje?

ALEN: Iz sebe ne bomo delali klovnov, raje se osredotočimo na glasbo, seveda pa bomo skušali biti sproščeni in igrati najbolje.
MACO: Matjaž je znan po tem, da v trenutku solistične naslade, lahko tudi z nogo brcne monitor med publiko, tako da naj se fanice v prvi vrsti kar pazijo.