MATJAŽ: Jutri v ZDA, konec tedna pa v Evropi izide vaš novi album Appointment With Dead. Kakšni so občutki?

LIZZY: Počutim se odlično. Trenutno sem v nekem hotelu na Vzhodni obali, kjer igramo jutri zvečer. Vsi smo polni energije, vznemirjeni, na ta nastop smo dolgo čakali in res sem vesel, da se vrnemo na koncertne odre.

MATJAŽ: Gre za release show?

LIZZY: Ja, tukaj na Vzhodni obali imamo tri koncerte ob izidu albuma. Jutri tu, na Halloween večer v Virginiji in 2. novembra v New Yorku. Gre za release partyje, na katerih bomo igrali veliko skladb z novega albuma. Seveda bomo igrali tudi polno starih komadov, obeta se dober show.

MATJAŽ: Čas okoli Halloweena ne bi mogel biti boljši za koncert Lizzy Borden. Verjetno pripravljate kaj posebnega?

LIZZY: Na naših koncertih vedno dobiš nekaj posebnega. To, da igramo nov material nam odpira dodatne možnosti. Koncert imamo na Halloween, kar je za nas idealno. V bistvu pa je za nas vsak dan Halloween he, he, he. No, tokrat je tudi datumsko pravi. Tokrat se nam prvič v celotni karieri dogaja, da izdajamo album v času Halloweena in to je res kul.

MATJAŽ: Bo scena na odru podobna tistemu, kar imate na naslovnici albuma?

LIZZY: Večinoma ja. Ti koncerti še niso v sklopu prave turneje, tako da s seboj nimamo čisto vsega, kar bomo imeli na turneji, bo pa podobno. Počasi pripravljamo scenarij za turnejo, ti trije koncerti so bolj ogrevalne narave, del scene pa bo v stilu naslovnice in tistega, kar bomo imeli na turneji.

MATJAŽ: Jutri bo z vami že igral Jack Frost. Kako se je vklopil v Lizzy Borden?

LIZZY: Z nami je igral pred tremi meseci na New England Metal Festu kot drugi kitarist. Je odličen kitarist, super človek. Čez dve uri pride sem na vajo. Zaenkrat se je zelo dobro vklopil v band in je pravi kitarist za nas.

MATJAŽ: Tudi Ira Black je nov kitarist pri Lizzy Borden. Sedaj delaš s čisto drugima kitaristoma kot v preteklosti. Ti to povzroča kakšne probleme?

LIZZY: Pravzaprav je zelo osvobajajoče, ko delaš z različnimi kitaristi. Kitaristi so neka posebna, čudna vrsta ljudi he, he, he. Vsak je drugačen, vsi pa imajo neke skupne točke, delujejo po podobnih vzorcih. Glasbo sem pisal z veliko različnimi ljudmi, pisal sem sam in pri pisanju lahko doprinesejo veliko zanimivih elementov. Kar pa se nastopanja v živo tiče, je vsak malo drugačen. Ira je v živo odličen performer in je v naše nastope prinesel nekaj novega, česar v preteklosti nismo imeli.

MATJAŽ: Rdeča nit novega albuma je smrt. Kje si dobil navdih za to temo?

LIZZY: Na vsakem albumu si izberem svojo temo. Ponavadi to temo predstavlja glavni lik, ki ga predstavljam jaz sam. Veliko stvari je imelo opraviti s to temo. Pred tremi leti je umrl kitarist Alex Nelson, dosti drugih prijateljev je preživljalo težke trenutke, tako da je bilo okoli nas veliko tega. Ponavadi poskušam iz realnega sveta zgodbo prenesti v fantazijski svet. Nekako v stilu Stephena Kinga. Ko izberem temo, nato definiram glavni lik. Na prejšnjem albumu sem igral luciferja, hudiča, sedaj pa igram smrt. Zelo zabavno je, ko gradiš pesem na glavnem liku in nato okoli njega gradiš ostale. Sam teh albumov ne imenujem za konceptualne, ampak tematske. Vse skladbe imajo na tak ali drugačen način opraviti s smrtjo.

MATJAŽ: Ko imaš temo izbrano, ali potem vso zgodbo gradiš v svoji glavi ali se poslužuješ tudi zunanje pomoči?

LIZZY: Vsa besedila pišem sam. Tokrat pa je bilo prvič po letu 1987, da sem pri ustvarjanju glasbe k sebi povabil ostale člane banda in na glasbi smo delali skupaj. Bilo je drugače, a zelo kul, da mi ni bilo potrebno čisto vsega narediti samemu. Kar se tiče besedil, zgodbe, melodij, pa delam sam.

MATJAŽ: Na naslovnici so po daljšem času spet prave osebe. Verjetno tudi za booklet pripravljate kaj posebnega?

LIZZY: Mislim, da bo nekega dne CD v fizični obliki izginil in zato smo želeli CD v celoti pripraviti kot en lep paket. Tako kot to vedno naredimo. Imeli smo obsežna fotografiranja, z nami je bil tip z imenom Ralis Khan, ki je make-up umetnik in se ukvarja s posebnimi efekti pri grozljivkah. V dveh, treh telefonskih pogovorih sem mu razložil o čem gre pri albumu, o likih. Nato sva se pogovorila o idejah in prišel je s to naslovnico, dizajniral celotno podobo CDja, banda. Pri tem albumu smo se res potrudili in ko bo CD kot tak izginil bomo vedeli, da smo tu naredili vse, kar je bilo v naših močeh, da bi zgledal res kul.

MATJAŽ: Sodelovanje s Toddom McFarlanejem pri Deal With The Devil je bil torej enkraten projekt?

LIZZY: Verjetno ja. A nikoli ne reci nikoli, mogoče bomo kdaj v prihodnosti še sodelovali. Jaz rad delam z različnimi ljudmi in to sodelovanje z McFarlanejem je bilo enkratno doživetje. Nikoli ne veš, kaj nas čaka v prihodnosti, a ponavadi poskušam delati z različnimi ljudmi. Sedaj že razmišljamo o naslednjem albumu, pripravljamo osnutke in zavedamo se, da bomo morali v projekt vključiti tudi druge ljudi, kajti koncept naslednjega albuma bo izven našega dometa, tako da bomo morali najti nekoga, ki se na te stvari bolj spozna. Zaenkrat še ne želim ničesar razkriti, ker je to še daleč. A sodelovanje z različnimi ljudmi je vedno dobrodošlo.

MATJAŽ: Kar se tiče izdajanja albumov pa ste vedno sodelovali z Metal Blade.

LIZZY: Tako je vedno bilo. Z Brianom Slagelom sva zelo dobra prijatelja. Nikoli nismo sodelovali z drugimi založbami, tako da niti ne vem, kako je biti drugod. Vedno so nam dali proste roke, nikoli se niso vtikali v naše delo, niso nam govorili, kaj naj počnemo. Zato smo vedno počeli, kar smo želeli in nad tem se res nimam za pritoževati.

MATJAŽ: Tudi želje ni bilo, da bi šli kam drugam? Niti v osemdesetih, ko bi vam večje založbe lahko nudile večje možnosti?

LIZZY: O tem smo premišljevali, he, he, he. Metal Blade je neodvisna založba in nima denarja na pretek. V osemdesetih smo gledali vse te bande, ki so imeli za sabo močne založbe in so si lahko privoščili spektakularne showe in dane so jim bile vse možnosti za uspeh. Mi pa nikoli nismo imeli veliko denarja in veliko smo morali narediti v lastni režiji. Seveda smo premišljevali o tem, da bi dobili založbo z veliko denarja, ki bi nam omogočil narediti prave spektakle. A ostalo je le pri premišljevanju.

MATJAŽ: V okviru praznovanja 25. obletnice založbe ste letos ponovno izdali klasiko Master Of Disguise kot box set z DVDjem. Čigava ideja je bila to?

LIZZY: Mislim, da sva se oba z Brianom odločila za to. On je želel album ponovno izdati, sam pa sem bil pripravljen iti v to, če bomo to naredili tako kot je treba. V svojem arhivu imamo ogromno materiala in izbrali smo tistega, ki se nam je zdel najbolj primeren. Imamo na stotine ur naših nastopov posnetih v živo, za ta album pa smo izbrali posnetke iz studia, nanj pa smo vključili tudi nekaj live posnetkov. Tako se lahko vidi naše takratne nastope, večinoma pa je ta DVD v stilu “making of”. Takrat smo sploh prvič v studiu imeli kamere in zato se nam zdi primerno, da pokažemo javnosti, kako smo naredili album, kako smo delali z orkestrom in podobno. Ta album pa je tudi spremenil moje mišljenje, bil je prelomna točka v smislu snemanja albumov.

MATJAŽ: V kakšnem smislu pa?

LIZZY: Zaradi tega, ker so me kitaristi zapustili. Tako sem sedel sam in premišljeval o vsem, kar se je dogajalo. Bili smo na dobri poti, imeli smo uspehe, bili smo na Japonskem, v Evropi, veliko se nam je dogajalo, kar naenkrat pa sta oba kitarista odšla. Ostal sem sam in sem premišljeval, kako naprej. Celo leto 1988 sem porabil za delo na Master Of Disguise, sam, brez kakršnekoli pomoči. Nato sem album izdal in postal je najuspešnejši album Lizzy Borden, kar je bilo fantastično. Takrat sem uvidel, da ob sebi ne potrebujem nikogar, da lahko ustvarjam sam. Potem je bilo je vprašanjeo, ali želim delati sam, ali pa vključim še koga. Super je ob sebi imeti band, tako da lahko vsak prispeva k glasbi, takrat pa sem spoznal, da lahko delam glasbo tudi brez pomoči drugih.

MATJAŽ: Po Master Of Disguise so prišla devetdeseta. Izdal si najuspešnejši album, nato pa je prišel čas grungea. Kako si se počutil, ko se kar naenkrat nihče ni več zanimal za tradicionalni heavy metal?

LIZZY: Za nas je bil to kar hud udarec, kajti takrat smo bili polni elana in volje. Na turneji smo bili do leta 1992, ko smo končali. Še vedno smo povsod polnili klube, niso pa to več bili dvoranski koncerti. Še vedno smo se na koncertih zabavali in uživali, hkrati pa smo bili priča, kako klasični heavy metal izginja pred našimi očmi. Nismo bili eden izmed bandov, ki bi kar naenkrat začel igrati grunge ali spremenil svoj stil, smo klasični heavy metal band, vedno smo bili in vedno bomo. Smo kot vampirji, ki se vsake toliko časa skrijejo in pridejo na plano, ko je čas pravi za to. Vzeli smo si odmor, sam pa sem takrat ustanovil band Diamond Doggs. To ni bilo trendovsko, kajti nismo igrali grungea. A pri tem smo se zabavali, ustvarili smo polno različnih skladb. Med leti 1992 in 1998 smo si z Lizzy Borden vzeli odmor in nato spet nadaljevali z igranjem, ko je grunge izginil.

MATJAŽ: V letih 1999 in 2000 ste igrali na dveh festivalih v Evropi, na Bang Your Headu in v Wacknu. Prihodnje leto se spet vračate na Bang Your Head. Kako se veseliš vrnitve v Evropo?

LIZZY: Zelo se je veselim, še posebej pa nastopa na Bang Your Head. Nastopa, ki si ju omenil, smo odigrali predvsem iz zabave, bila sta samostojna nastopa, ne v okviru kakšne turneje, zato tudi ni bilo kakšnega posebnega showa, nismo bili ravno uigrani. Sedaj pa bo vse skupaj bolj resno, tako kot mora biti, tako kot je bilo do leta 1992, ko smo imeli na odru show in je bil naš nastop pravi entertainment. Kar se mene tiče smo takrat ta dva festivala vzeli premalo resno, vseeno pa je bil odziv odličen in smo se zabavali. Vem pa, da smo lahko veliko boljši in show, ki ga pripravljamo bo neprimerno boljši od tistega pred slabim desetletjem. Komaj čakam, da se vrnem.

MATJAŽ: V intervjuju z Johnom Bushem na DVDju na Master Of Disguise re-releasu pa si dejal, da se ne boš več vrnil v Nemčijo zaradi tistega incidenta na letališču po festivalu Bang Your Head.

LIZZY: He, he, he, he. Preden so me po dolgem zasliševanju na letališču zaradi potovalke z rekviziti, kostumom in krvavo sekiro policaji izpustili, so me vprašali: “Saj se ne boš več vrnil v Nemčijo?” In sem jim odvrnil: “Ne, nikoli več ne pridem sem.” Samo zaradi tega, da me ne bi slučajno aretirali in poslali v ječo. Rekel sem, kar so želeli slišati, seveda pa se bom vedno rad vračal v Nemčijo. Naš cilj na turneji za Appointment With Dead je igrati v vsaki državi, kjer bo le mogoče. Mi smo live band in naš show na odru je tisto, kar si ljudje že dolgo želijo videti.

MATJAŽ: Vso kariero ste znani po tem, da imate v živo ene najboljših showov. Je bil to vaš namen že od vsega začetka?

LIZZY: Seveda. Ko sva z Joey Scottom ustanovila band, sva v časopise dala oglase, da smo “theatrical rock band”. Iskala sva kitariste in basiste, ki bi takoj vedeli, da bodo pri nas na odru počeli še kaj drugega kot le stali pri miru. Objavila sva oglas, da iščeva glasbenike, ki bi bili pripravljeni z nama ustvarjati show. Tako se je vse začelo.

MATJAŽ: Ste imeli na začetku probleme z oblastmi zaradi nastopov?

LIZZY: Policaji so pogosto prišli in ustavljali naše koncerte. Vedno so bili bandi, ki so na odru počeli veliko hujše stvari kot mi, vendar mi smo bili tisti, ki smo bili vedno na “črni listi” določenih organizacij. Vedno, ko smo izdali nov album, so te organizacije pozivale ljudi naj ne kupujejo naših albumov in podobno. Proti njim smo bili nemočni. Nikoli nismo počeli česarkoli z namenom, da bi šokirali ljudi. Zame je bila to vedno le zabava in na odru smo vedno bili zato, da ljudi zabavamo, ne šokiramo. Ljudje, ki so prihajali na naše koncerte, so prišli s pričakovanjem, da bodo doživeli show, zabavo. Vedno smo se potrudili narediti najboljše za obiskovalce koncertov, nikoli nisem želel, da bi prišel na naslovnice časopisov.

MATJAŽ: Predvidevam, da obiskuješ tudi koncerte drugih izvajalcev. Ali mogoče danes pri njih pogrešaš pravi show?

LIZZY: Vsekakor. Prvi veliki koncert, ki sem si ga ogledal v dvorani, so bili KISS. Ko si si po njihovem koncertu ogledal kak drug band, si se vprašal, zakaj pa oni na odru ne počnejo stvari kot KISS, zakaj le stojijo pri miru. Vedno sem bil fan teatralnega rocka in še vedno si najraje pogledam bande z veliko produkcijo, showom, kot na primer Rammstein. Še vedno gravitiram k temu, zame je to zanimivo. Všeč so mi sicer tudi nekateri bandi, ki nimajo pravega showa, a raje ne hodim na njihove koncerte.

MATJAŽ: Si mogoče kaj razmišljal, da bi še na kakšnem koncertu kdaj nastopal v opravi, kostumih iz osemdesetih, mogoče na kakšnem posebnem koncertu?

LIZZY: Ne vem. Nekaj elementov iz osemdesetih bomo sicer tudi uporabljali na novi turneji, a naša domišljija je danes precej bolj zanimiva. Najraje nastopam v opravi, ki je v stilu aktualnega albuma, ki ga takrat predstavljamo. Tako bom na prihajajoči turneji predstavljal lik, ki igra smrt, na naslednji pa bo nekaj drugega. Vseeno še vedno igramo veliko starih skladb s prvih albumov. Radi zabavamo tako fane, ki nas spremljajo že dolga leta, kot fane, ki nas pred leti še niso poznali. Na vsaki turneji pa rad posodobim podobo banda.

MATJAŽ: Ali na prihajajoči turneji pričakuješ starejše občinstvo ali najstnike?

LIZZY: Oboje. Lani poleti smo nastopali na ameriški turneji skupaj z WASP in okoli 40% občinstva je bilo mlajšega od dvajset let in vsi ti so bili zelo aktivni v prvih vrstah. Sam imam rad oboje. Na eni strani malo zgodovine, fane, ki nas podpirajo že od začetka, njih nikoli ne bom pozabil. Poleg tega pa imam rad navdušenje mladine, ki nas še nikoli ni videla, uživam ob njihovih pogledih, ki so veseli in uživajo ob našem nastopu ter gledajo nekaj, kar pri drugih bandih ne morejo videti. Občinstvo je zelo različno, vsak doživlja nastope na svoj način.

MATJAŽ: To je že dober znak, če imate med publiko spet mladino.

LIZZY: Ja, v devetdesetih smo bili zanje čisto nezanimivi. Takratna svetovna oziroma vsaj ameriška mladina se ni niti malo zanimala za klasični metal, zanimal jih je hip hop ali karkoli že. Ne vem ravno, kako je sedaj do tega prišlo, a menjava generacij je spet prinesla zanimanje za metal. Videti devetnajstletnika noreti pod odrom je fantastično, kajti zdelo se mi je, da do tega ne bo nikoli več prišlo. To me res veseli.

MATJAŽ: Še vedno živiš v pravem rock ‘n’ roll stilu?

LIZZY: Trenutno sem v hotelu v New Jerseyju, čakam na vajo, ja. Vse moje življenje je glasba. Snemam, vadim ali pa nastopam, to je edino, kar počnem.

MATJAŽ: Kaj pa zabave, so te še tako divje kot v osemdesetih.

LIZZY: Ja, na žalost, he, he, he, he. Zabave so neizogibne. Rad žuriram, a ti žuri so izčrpujoči. Predvčerajšnjim smo bili v Hollywoodu, žurirali v lokalnem heavy metal baru, nato šli ven na ulico in zdaj smo tukaj v hotelu v New Jerseyju. Po vaji gremo v mesto na novo zabavo, jutri imamo koncert, release party, vse je, kot mora biti he, he, he.

MATJAŽ: Povej za konec še, kdaj lahko Lizzy Borden pričakujemo na pravi evropski turneji?

LIZZY: Sprva je bilo načrtovano, da bi prišli že novembra letos, a čas še ni bil pravi. Najprej smo želeli izdati album, pripraviti vse, kot je treba. Po vsej verjetnosti pa se bo to zgodilo prihodnje leto. Kot sem rekel, naš cilj z Appointment With Dead je vsaj v Evropi igrati kjerkoli bo mogoče. Še vedno smo mnenja, da smo tega zmožni, le dobiti moramo pravega promoterja in vse pripraviti. Ko bo to urejeno, ne dvomim, da pridemo. Definitvno pridemo na nekaj festivalov, vsekakor pa si želim narediti pravo turnejo in igrati povsod.