MATJAŽ: Vaš novi album Resurrection se spet razlikuje od prejšnjih. Ste že pred začetkom snemanja v glavi imeli tak rezultat?

MARK: Pravzaprav ne. Na prejšnjem albumu je Rob napisal večino materiala in v glavi je imel vizijo, kam iti z materialom. Zato smo mu pustili naj naredi, kakor si je zamislil. Tokrat se je pred pisanjem materiala pojavilo v bandu zelo pozitivno ozračje. Še pred nekaj meseci smo bili vsi precej nesrečni, imeli smo probleme z Roadrunner Records v ZDA, imeli smo medsebojne komunikacijske probleme, ki smo jih morali rešiti. Ko smo jih rešili, smo se novega albuma lotili brez vseh skrbi, s pozitivnim pristopom. Občutek je bil, kot da vsi začenjamo od začetka, ko pišeš glasbo z veliko dobre volje, vsi smo se zabavali, nismo se ozirali na ostale stvari. Pisali smo glasbo, do katere smo čutili zadovoljstvo. Razlika, ki jo lahko čutiš na novem albumu je tudi ta, da sva bila z Matom bolj vključena v proces pisanja pesmi in tako lahko opaziš več nepredvidljivosti v materialu.

MATJAŽ: V glasbi se lahko sliši več elementov drugih žanrov. Ena izmed skladb je zelo simfonična, zelo nenavadno za Chimairo.

MARK: He, he, to je to, o čemer sem prej govoril, naredili smo nekaj, česar ljudje niso pričakovali. Mislim, da je to bolj vznemirljivo, kot če bi znova in znova delali enake albume. Kot glasbeniki in komponisti si vedno postavljamo nove izzive. Gre za nov korak v naši glasbi, v pesmi nam je uspelo vnesti več naših vplivov, ne da bi pri tem sklepali kompromise v našem zvoku.

MATJAŽ: Ko sem prvič slišal to skladbo, se mi je zdelo, kot da je vašega albuma že konec in da se sedaj vrtni nek simfonični black metal.

MARK: He, he, he.

MATJAŽ: Govoril si o problemih. Ste se odločili za tak način reševanja kot Metallica, ste obiskali psihiatra, ste hodili na terapije?

MARK: Ne, he, he. Tega si niti ne moremo privoščiti, poleg tega pa smo odrasli ljudje, stvari lahko rešujemo sami. Povedal bi, da nimam ničesar negativnega za reči o njihovem položaju, ker me ni bilo zraven, zato raje ne komentiram. Pri nas je bilo pomembno, da smo se naučili normalno komunicirati med seboj. Najbolj nam je pri tem pomagalo, ko smo Roadrunner prosili, da nas pustijo stran in so nam ugodili. Čutili smo, da tam zapravljamo svoj čas. Ko smo bili na turneji po ZDA, ni bilo nobene prave promocije, albumov se ni dalo dobiti v trgovinah. Zato ni imelo smisla biti na turneji tri mesece, če fani niti niso mogli priti do naših albumov. Ta negativnost se je prenesla med nas. Žal je do tega prišlo, a to je bila težka izkušnja in vesel sem, da smo jo premagali.

MATJAŽ: Nenavadna sutacija za Roadrunner band. Bandi sanjajo o tem, da bi bili pri tej založbi.

MARK: Tudi mi smo. Pri The Impossibility Of Reason so dobro opravljali svoje delo. Pri istoimenskem albumu, Chimaira, pa oseba, ki je bila zadolžena za nas, ni dobro opravljala svojega dela. Sedaj ni več zaposlen tam in to marsikaj pove.

MATJAŽ: Ko ste odšli ste začeli pripravljati nov album. Kdaj ste potem začeli z iskanjem nove založbe?

MARK: Z iskanjem smo začeli takoj zatem, ko smo dobili papirje v roke, da nismo več pri Roadrunner Records. Navezali smo stike z nekaterimi založbami in prvi, s katerimi smo se pogovarjali, so bili Ferret Records v ZDA. Videli smo, kako dobro promocijo so delali za In Flames in Everytime I Die. Poleg tega smo poznali ljudi v založbi in vedeli smo, da bomo med starimi prijatelji. Z Nuclear Blast pa je tako, da nas je veliko njihovega osebja prišlo gledati, ko smo igrali v Stuttgartu. Očitno je bilo, da gre za fane banda, vzklikali so, ker so bili mnenja, da nismo dovolj dolgo igrali, he, he, he. Zelo kul je bilo videti, da si nas je v živo ogledal tudi lastnik založbe. Pri Roadrunner smo bili pet let in nikoli nisem srečal njihovega lastnika. Razlika je res očitna, tu si skupaj z ljudmi, ki so tvoji prijatelji, fani in veselijo se skupnega dela s teboj. Zato se nam je bilo zelo preprosto odločiti za te dve založbi. Vedeli smo, da bosta obe delali tako trdo, kot mi sami.

MATJAŽ: Kaj pa ti medsebojni problemi, ki ste jih imeli. So se pojavili zaradi neprestanega koncertiranja, ko ste bili skupaj več mesecev?

MARK: Ja, to je bilo preden se je k nam vrnil originalni bobnar Andols Herrick. Imeli smo probleme s Kevinom Talleyjem in njegovo osebnostjo. Ne vem ali je vedel ali ne, a nekako je začel razdvajati band. Med nami je nastala popolna izolacija, odtujili smo se, kar je bilo zelo težko. Nismo komunicirali, en drugega smo opravljali za hrbtom in to so bili za band res slabi časi.

MATJAŽ: Ste sami prosili Andolsa naj se vrne ali je sam izrazil to željo?

MARK: Jaz sem ga vprašal. Ko je igral na koncertu Roadrunner United, je bil tam tudi eden izmed najinih dobrih prijateljev. Govoril sem z njim in ga povprašal o Andolsu, kakšen se mu je zdel koncert. Rekel je, da je igral odlično, imel se je super in izrazil je obžalovanje, da je zapustil band. Ko sem slišal to, sem govoril z ostalimi v bandu, in jim rekel, naj se znebimo Kevina in dobimo nazaj Andolsa. Verjel sem, da si bo tega želel. Vsi so se strinjali, poklical sem Andolsa, ga začel spraševati o koncertu, nato pa ga vprašal, kako se mu zdi, če bi se vrnil k nam. Bil je zelo navdušen. Sedaj je čisto drugačna oseba. Včasih je sovražil turneje, sedaj pa mislim, da si od vseh nas on še najbolj želi iti na turnejo.

MATJAŽ: Ste zaradi Kevinovega death metalskega pedigreja postali bolj znani tudi v death metalskih krogih?

MARK: To bi lahko bilo res. Upam, da so si nas ogledali, da smo jim bili všeč in da bodo ostali z nami. Mislim, da je bobnanje na novem albumu veliko boljše kot na prejšnjem, tako da upam, da nas bodo ljudje, ki so morebiti postali naši fani zaradi Kevina, poslušali dalje zaradi tega.

MATJAŽ: V preteklosti ste bili označeni za predstavnike New Wave of American Heavy Metala, metalcora. Kako gledaš na tako etiketiranje?

MARK: Dokler ljudje govorijo o nas, je to le najboljše. Sam nimam nobenih preferenc in vseeno mi je, kako nas ljudje označujejo. Lahko nam rečete polka rap band, vseeno mi je, samo da se govori o nas. Če se strinjam s temi komentarji? Da in ne.

MATJAŽ: Za ta album si vzel nekaj učnih lekcij petja. Si želel izpopolniti svoje petje?

MARK: Tako je, želel sem izboljšati svoje petje. Tako kot vsak instrumentalist, ki neprestano vadi, da bi izboljšal svoje igranje, tako sem sam želel izboljšati svoj instrument. Mislim, da mi je pomagalo. Screami so močnejši, sposoben sem odpeti določene melodične linije, ki jih v preteklosti nisem mogel. Definitivno mi je pomagalo, z vadbo moram le še nadaljevati.

MATJAŽ: Kako pa si sploh začel s petjem, si nisi želel igrati kakšnega instrumenta?

MARK: Ne, he, he. Pri dvanajstih sem začel z igranjem bobnov, potem sem se naučil igrati kitaro pri štirinajstih. V bandih sem vedno igral kitaro in nekega dne smo v bandu odpustili vokalista in vsi so rekli, zakaj jaz ne poskusim. Strinjal sem se, odpel in vsi so bili zadovoljni. V bistvu sem bil v petje prisiljen he, he, he. Še vedno rad igram kitaro, včasih še igram v studiu, ko pišemo nove skladbe in tudi na turneji, ko igramo s tremi kitarami.

MATJAŽ: In če bi kateri izmed kitaristov zbolel, bi ga ti nadomestil?

MARK: Na primer, če bi Mat odšel v nudistični gay camp, he, he, he, to govorim le zato, ker sedi tu zraven... Kot si rekel, lahko bi igral.

MATJAŽ: Čaka vas dvomesečna turneja s Killswitch Engage in Dragonforce. Dragonforce so zelo neobičajen band v tem paketu, kako ti gledaš nanje?

MARK: Mislim, da so zelo nadarjeni glasbeniki, gledali sem njihove videospote, tudi na You Tube jih je dosti. Mislim, da je zelo kul imeti tak band, da popestri večer. Ne da bi mi s Killswitch Engage igrali enako glasbo, a oboji smo zelo heavy in lepo je imeti nekaj drugačnega. Mislim, da bodo nekateri naši fani mislili, da je to najhuje, kar so kadarkoli slišali v življenju, nekaterim pa bodo všeč. Enako bo z njihovimi fani, nekateri bodo mislili, da smo grozni, nekaterim bomo všeč.

MATJAŽ: Na naslednjem albumu pa boste uporabili nekaj njihovih trikov.

MARK: O tem pa dvomim, močno dvomim he, he, he. To se ne bo zgodilo he, he, he.

MATJAŽ: Je koncertiranje v ZDA lažje od koncertiranja v Evropi?

MARK: Precej lažje. Tu imamo boljše avtobuse, več je možnosti za hrano sredi noči, če si lačen. Poleg tega pa si uro, dve oddaljen od doma, če je kaj nujnega. Skočiš na avion in si doma. V Evropi je za nas težko, ker smo precej oddaljeni od doma in če pride do česa, si nemočen.

MATJAŽ: Tudi sami imate svoj You Tube kanal. Kakšen se ti zdi ta način promoviranja banda?

MARK: Sam sem ljubitelj te strani, tam lahko najdeš res veliko zanimivih zadev. Vedel sem, da ta stran postaja vse popularnejša in zdela se mi je odlično sredstvo za promoviranje banda. Naši fani nas radi vidijo tudi v običajnem življenju, ne le na odru, zato se mi je zdelo zabavno snemati v studiu, običajnem življenju. Vedno sem si želel snemati kakšne filme in s tem tu se učim. Vse filme spravljam skupaj sam in pri tem zelo uživam. Zabavam sebe, ostale v bandu in sedaj še fane. Žal v zadnjem času nisem imel časa za to, ker smo bili zelo zaposleni z novim albumom. Ko pa se vrnemo na turnejo, na priprave, pa lahko pričakujete nove videospote.

MATJAŽ: Kaj pa druga stvar interneta, downloadanje?

MARK: To je neizogibno, do tega bo prihajalo. Če se to dogaja pri našem bandu, upam, da nas bodo ljudje vseeno prišli pogledat na koncerte in da o nas pripovedujejo svojim prijateljem. Če si želijo kupiti naš album, seveda nimamo nič proti. Razumeti pa morajo, da če ne kupujejo naših albumov, je za nas položaj slabši in imamo manj možnosti, da gremo na turnejo. Na primer, če želimo igrati v New York Cityju, in tam prodamo 5.000 albumov, potem nas bodo dali v majhen prostor, kjer pa ne bi dobili dovolj denarja in zato sploh ne bi mogli priti. V tem kontekstu je downloadanje negativno, če pa ljudje prihajajo na koncerte, potem je v redu. Razumem, da je ponekod težko priti do CDjev. Dobra stvar teh manjših založb pa je, da za CDje ne bodo zaračunavale smešno visokih cen.

MATJAŽ: Vas po ameriški turneji lahko pričakujemo v Evropi?

MARK: Tako je, prihajamo junija. Igramo na festivalih, igrali bomo nekaj headlinerskih koncertov, verjetno tudi nekaj kot predskupina, bomo pa cel junij v Evropi. Pogovarjamo pa se tudi o vrnitvi septembra.

MATJAŽ: Vaša predzadnja evropska turneja je bila z Dark Tranquillity. Ta kombinacija se mi je zdela dokaj neposrečena. Kako se je tebi zdela ta turneja?

MARK: Bila je res nenavadna. Dark Tranquillity so zelo prijazni fantje, a turneja je bila čudna. Na koncertih je bilo občinstvo, ki je imelo rado nas in sovražilo njih, drugi pa so se popolnoma navduševali nad njimi in so sovražili nas. Turneja ni bila ravno svobodomiselna. Ko smo igrali v Veliki Britaniji, nihče ni maral Dark Tranquillity. V Italiji in nekaterh drugih državah pa nihče ni maral nas. To so bili težki časi za oba banda. Ideja se je zdela dobra, a na koncu ni izpadla tako. Vseeno pa jih imam še vedno rad kot band in kot ljudi.

MATJAŽ: Ste že bili na turneji z bandom, s katerim se niste marali?

MARK: Smo bili, a to je zelo osebno in o tem raje ne bi govoril.

MATJAŽ: Je Kerry King še vedno Chimaira fan?

MARK: O, seveda. Preden sem odšel od doma, sem mu poslal nov CD. Upam, da ga posluša in da mu je všeč.