IVAN: Živjo, master Speckmann. Kako si? Je težko odgovarjati na intervju, ki si ga prejel točno sedem dni po najinem prvem kontaktu – sedmi dan je Bog ustvaril Master (On The Seventh Day, God Created… Master je namreč naslov ene izmed Master plošč), torej?
PAUL: Ne, le kaos okoli turneje se začenja. Agent me je šele v zadnjih dneh nehal klicati. Italjanski del turneje je bil po spletu okoliščin odpovedan, tako da moram sedaj skrbeti za to, ali bo poljski del turneje izpeljan ali ne. Verjetno bom danes moral tudi po nov avto. Vse skupaj je zelo težko, ko delaš z novimi agencijami. Velikokrat se ljudje pritožujejo nad mojo staro agencijo, Bruchstein Tours, a mene so zelo poredko pustili na cedilu. Seveda ima vsaka založba kot tudi agencija svoje probleme, a ponavadi se vse dobro konča. Upam, da se bom lahko odločil, kaj naj postorim danes. Stres je na prvem mestu v metalu in poskrbi, da zarjavelo kolesje veterana kot sem jaz še vedno teče. Sam vedno pravim, da se z voljo lahko vse doseže. Kar se tiče tvoje izjave o On The Seventh Day, prav ta plošča bo septembra ponovno izdana na Displeased Record z Nizozemske.

IVAN: Če se ne motim, se jutri podajate na evropsko turnejo. Lahko bralcem poveš malce več o njej? Pa ne o datumih in prizoriščih, bolj v smislu kaj lahko ljudje pričakujejo od mogočnih Master, ki za razliko od prejšnjih turnej tokrat Evropo uničujejo s popolnoma novo ploščo.
PAUL: Vesel bom, če bomo uspešno zaključili turnejo, ki se je začela že 11. maja. Fani lahko pričakujejo prerez naše celotne kariere, pa tudi nekaj presenečenj. Sam v turnejah izredno uživam, saj na njih dobimo priložnost, da pokažemo nov material, tokrat bo to seveda najnovejši CD Slaves To Society, na katerega sem zelo ponosen. Naročite ga lahko na internetni strani Twilight in obljubim vam, da ne boste razočarani. Lahko pa seveda nadlegujete prodajalce v lokalnih trgovinah s ploščami in upate, da bodo ugodili vašim naročilom.

IVAN: Naj povem, da je vaš novi album res dober. Tudi ob površnem poslušanju lahko poslušalec uživa v preprostosti in brutalnosti tako izpiljenega death metal izdelka, a ob poglobljenem poslušanju se zave, da plošča skriva še veliko več. Slaves To Society ne predstavlja le še enega generičnega death metal albuma, cel paket predstavlja nekaj veliko večjega in izvirnega. Bi lahko pokomentiral moje mnenje in povedal, če se z njim strinjaš?
PAUL: V vsako ploščo vložim ves svoj trud – nekatere se izidejo super, nekatere pač ne. Ta album se ukvarja s stanjem družbe, v kateri živimo dandanes. Vsa ta vojna in nasilje prevladujeta v vseh medijih, od televizije do časopisov. Človeštvo gre proti velikemu padcu in če ne bo sprememb, tudi koncu. Sam res verjamem, da je anarhija skoraj izgubljena, tako kot govorim v pesmi. Če se današnja mladina ne bo zbudila in se postavila proti vsem podkupljenim politikom in teroristom, ki si pravijo predsedniki, potem bo svoboda izgubljena. Čas je za upor. Moral sem se smejati ljudem v Nemčiji med vrhom G-8, ki so protestirali proti tem velesilam. Ti miroljubni protesti pač niso dovolj. Svetovni voditelji morajo biti strmoglavljeni in miroljubni shodi niso dovolj. Zdi se mi, da bi ljudje morali organizirati nekakšno revolucijo.

IVAN: Slaves To Society zveni kot Master izdelek, tu ni dvoma, a vseeno – kaj se ti zdi drugače od prejšnjih izdaj?
PAUL: No, verjetno je plošča najhitrejša naša izdaja do sedaj. Zdi se mi, da sledi osnovnemu Master formatu – preprosto, catchy in težje za zaigrati. Proces vokalov in kitar je vzel nekaj več časa kot ponavadi, a v osnovi so bile stvari enake kot vedno. Kot sem rekel že prej, poskušam napisati ploščo, ki bi jo z veseljem poslušal tudi sam, z vsemi elementi dobrih metal žanrov. Ponavadi napišem okoli trideset pesmi in nekaj sto riffov v obdobju enega leta, nato pa vse skupaj preposlušam in ločim dobro od slabega. Slabega je ponavadi okoli 90 odstotkov vsega materiala. Dobre stvari preizkusimo na vajah in upamo na najboljše. Včasih pesmi namreč potrebujejo čas, da dosežejo pravi zvok.

IVAN: Vem, da sta vaša kitarist in bobnar za ta album prispevala nekaj pesmi. Kakšni so tvoji občutki glede tega, glede na to, da ti praktično si Master? Ti pomaga, da nisi edini, ki dela? Kakšno naj bi bilo po tvojem mnenju razmerje med demokracijo in tiranijo v skupini (tiranija kot samostojno odločanje ene osebe)?
PAUL: Moram povedati, da so bile nekatere najboljše Master izdaje plod sodelovanj, tako da definitivno nisem proti temu. Pisanje besedil za pesmi drugih ljudi mi predstavlja celo nekakšen izziv. Tako sem bil dokaj zadovoljen, ko je Aleš Nejezchleba na mizo prinesel dve pesmi. Seveda sem moral nekaj stvari spremeniti, a v končni fazi sta ti pesmi eni izmed najboljših na novem CDju. Kar pa se tiče bobnarja Zdeneka – on v bistvu predvsem igra bobne. Pokažemo mu riffe, on pa nam pokaže, kaj lahko igra čeznje in skupaj se odločimo, kaj bo najboljše. Le v izjemnih primerih mu jaz povem, kaj naj igra. Torej je vse skupaj v določenem smislu demokracija, v drugem pa diktatorstvo. Vendar pa se zdaj trudim biti pošten, saj me je preteklost podučila o neuspešnosti tiranije. Tako je tudi v svetu – če ne bomo previdni, se bodo diktature zopet vrnile.

IVAN: Slaves Of Society – naslov jasno izraža glavno tematiko albuma. Nasploh naslovi pesmi kažejo, da je plošča kritična do dogodkov današnjika. Ti vidiš death metal kot dober medij za kritiko sveta okoli sebe?
PAUL: Seveda, umetnost je bila vedno odličen medij za kritiko trenutnega stanja stvari. S svojo glasbo izražam svoje misli. Zdi se mi, da je svoboda govora ena pomembnejših svoboščin. Ljudje nam bodo vedno poskušali diktirati naš način življenja, vedno pa jim bo tudi nekdo stal nasproti. Ne moremo se vsi vedno strinjati, svet bi bil dokaj dolgočasen, če bi si bili vsi vedno o vsem enotni. Kloni so stvar preteklosti, ne prihodnosti, vsaj upam.

IVAN: Kaj naredi Slaves To Society unikatno v današnji (death) metal sceni?
PAUL: Sprijaznimo se, Satan se prodaja. Za nekatere je to fino, sam pa nisem velik zagovornik hudiča. Zavedam se, da za veliko prodanih plošč v tem žanru potrebuješ Satana v svojih besedilih. Predvidevam tudi, da je bil to velik problem za Master, saj sam dejansko verjamem v besedila, ki jih napišem in v pesmi same. Tudi večina ostalih bandov vse skupaj jemlje kot šalo in denarno pridobiva na račun neumne mladine.

IVAN: Večina ljudi v metalu piše na simboličen, metaforičen način. Mnogi celo ustvarjajo namišljene zgodbe in svetove, da bi povedali, kar si mislijo. Tvoj pristop je direkten, nekako kar vidiš, to dobiš. Kaj si misliš o svojem pristopu do besedil?
PAUL: Zakaj bi slepomišil? To delajo politiki. Zdi se mi, da resnica boli in da ljudje to poskušajo ignorirati. V enem od svojih angleških predavanj, ki jih imam tu na Češkem, smo imeli pogovor o tem. Starejši študenti so rekli, da so potrebovali vodjo, ki bi jim povedal, kaj morajo narediti. Mlajši so se strinjali z mano, ko sem rekel, da je svoboda v rokah vsakega posameznika. Pred leti sem govoril z nekom iz RockHard na koncertu z Destruction v Kaltenbachu. Povedal mi je, da ljudje ne marajo Paula Speckmanna, saj sem že od vsega začetka govoril resnico. Rekel je tudi, da imajo ljudje raje, da se jim laže. Tako je verjetno še danes. Žal, a jaz ne mislim lagati o kaosu in sranju, ki se dogaja prav pred mojimi in vašimi očmi. Prav to je odlična hrana za možgane. Ljudje se morajo zbuditi in ugotoviti, kaj se dogaja okoli njih.

IVAN: Kako ljudje sprejemajo Slaves To Society?
PAUL: Trenutno res nimam pojma. Ljudje šele počasi kupujejo CD. Upam, da ga kupi še več ljudi, ker je res dober. Kritiki pišejo res dobre recenzije, a dajejo CDju malo pomena. To je smešno, saj mnogo ljudi dejansko ne razume naslovnice in pomena pesmi. Kot da bi bil svet možgansko zaostal. To je res strašna misel. Ali so ljudje res tako počasni, da ne dojamejo, da smo vsi skupaj v hudih globalnih težavah?

IVAN: Del metal scene si že od njenega sprijenega rojstva. Bil si priča njenim vzponom in padcem. Kako vidiš sceno danes in kam tu spadajo Master?
PAUL: Scena še danes cveti, neumno se mi zdi le, kako novejši bandi dejansko poskušajo v svoje pesmi zmešati petje. Meni se sliši popolnoma nesmiselno – ampak, kaj bom jaz vedel, ljudje očitno podpirajo te smeti. Po drugi strani me veseli, da skupine kot so Napalm Death, Cannibal Corpse in Immolation še vedno vladajo sceni, skupaj z mnogimi drugimi. Master bo nadaljeval svoj boj, ne glede na težavnost. Jaz živim in diham metal, tako da ne bom nikoli zapustil scene. Metal je zame način življenja, tako kot za ostale. Ko ne igram z Master podpiram ostale skupine kot merchandise prodajalec ali tour manager, celo kot roadie. Ravno pred mesecem sem končal turnejo z Vital Remains, pomagal pa sem tudi Macabre, Jungle Rot, Incantation, Illdisposed, Hateplow in mnogim drugim.

IVAN: Master ste mnogo več kot le metal band. Čeprav nisem vaš velik oboževalec, razen zadnje plošče, he, he, vidim Master kot nekaj več. Če vzamem v obzir, da je ta band ena starejših še delujočih metal kreacij in tvojo osebnost, potem lahko smatram Master za eno čistejših oblik metal upora. Zakaj je tvoj band uspel ohraniti integriteto toliko časa? Kako da njegova underground duša ni bila nikoli oskrunjena s strani korporativnega glasbenega sveta?
PAUL: Zato, ker imamo sporočilo. Verjemi vase, bodi svoj lasten gospodar. Če bi mi šlo za denar, bi nehal že zdavnaj. Še vedno uživam v sporočanju svojega stališča ljudem, pa naj bo na odru, ali pa na CDju. Družba je bila omadeževana vedno znova. Jaz pa imam še vedno svoja prepričanja in nihče mi jih ne more vzeti. Moraš se držati tega, v kar verjameš. Mediji in politiki mi ne bodo nikoli preprečili, da bi videl bolno in sprevrženo resnico. Kako lahko ljudje verjamejo v ideje teroristov, ki morijo nedolžne ženske in otroke zato, da bi vsilili demokracijo deželi, ki sploh ni zainteresirana za ameriške vrednote. Amerika je največji nasilnež vseh časov. Pomori Indijancev niso nekaj, na kar bi lahko bili ponosni. Sebičnost je prevladajoča vrednota v ZDA. Sam sem jih zapustil pred mnogimi leti, kaos pa raje spremljam od daleč, na CNN.

IVAN: Kje še najdeš moč za igranje v bandu? Na nek način si kot Lemmy, he, he. Se ti zdi, da današnja scena potrebuje Master, da jo opominja, kaj je death metal nekoč bil in vedno bo?
PAUL: Metal je bil vedno oder za podajanje svojih mnenj in ustvarjanje odlične glasbe. Master je konstanten opomnik o resnici. Ko vidim Lemmyja in Dia, ki še vedno nadaljujeta svojo metal pot, tudi jaz dobim energijo. Ti fantje prikazujejo, da lahko nadaljujejo dokler bo treba. Jaz pa jim bom sledil, verjemi mi. Tudi ljudje bodo sčasoma ugotovili, da dobrega banda ne moreš pokopati.

IVAN: Te naredi dejstvo, da je bila tvoja skupina ena pomembnejših pri izoblikovanju ekstremne scene, večina ljudi pa vam teh zaslug še vedno ni pripisala, žalostnega?
PAUL: Sam poznam resnico, tako kot mnogi drugi. Ljudi je strah priznati resnico. Sam rade volje priznam, da so imele skupine kot so GBH, The Exploited, Venom in Slayer velik vpliv na moje življenje. To je dejstvo. Mnogi ljudje pa tega nočejo priznati. Smejim se, ko pomislim na njihove občutke, preden zaspijo. Vejo, da so le kopije originala.

IVAN: Kaj je največji uspeh Master?
PAUL: Možnost izražanja svojih pogledov na svet in nekaj ljudi, ki ob poslušanju moje glasbe dejansko razmislijo o problemih današnje družbe. Nekaj let nazaj na Poljskem je k meni pristopil oboževalec, ki je zaradi pesmi Make Sure You’ve Spoke govoril z očetom in po dvajsetih letih ponovno vspostavil prijateljske odnose z njim. Že to je dovolj velik dosežek zame.

IVAN: Nam lahko poveš kaj več o tvoji selitvi na Češko? Kako se je bilo čistemu Američanu prilagoditi na življenje v državi, ki je bila včasih del vzhodnega bloka? Kakšno je tam življenje sedaj?
PAUL: To je bila najboljša poteza, kar sem jih kdajkoli naredil. Ko so me fantje iz Krabathor povabili v band, sem se vrnil v ZDA, delal šest tednov, prodal vse svoje imetje, ki ni bilo prav veliko, in naredil najboljšo stvar v svojem življenju. Z odhodom iz ZDA sem se osvobodil velikega bremena. S Krabathor smo dva tedna kasneje že bili na turneji na Japonskem, za umetnost se moraš žrtvovati. Na začetku sem se moral na vse skupaj malce navajati, a te dni so tako ali tako vse stvari iz Amerike dosegljive praktično povsod. “We’re all living in America”, dobro so povedali Rammstein. Če pomislite, je pravzaprav vse skupaj dokaj bolno. Odšel sem pred osmimi leti, Bush pa je bil prejšnji teden od mene v Pragi oddaljen le 250 km. Kakšno sranje, “the motherfucker is everywhere”.Življenje na stari celini je zame najboljše. Velikih mest se prenajem na turnejah, zato je lepo priti nazaj v Uherske Hradiste in živeti z le 25.000 ljudmi. To je zame več kot dovolj. Uživam v gobarjenju, ribarjenju, izdelovanju slivovega žganja in delu v vinogradu mojega tasta.

IVAN: Po vseh teh letih še vedno delaš na evropskih underground turnejah kot merchandiser. Videl sem te že velikokrat. Kaj so prednosti tega in kako to uskladiš z zasebnim življenjem?
PAUL: Tako plačam račune. Če bi z Master zaslužil dovolj, bi ostal doma. Toda, ni boljšega načina za podpiranje metala in ostajanje v stiku z oboževalci. V teh skupinah imam tudi veliko prijateljev, kar je v metalu zelo pomembno. Z ženo zaradi tega ni vedno lahko, a pomembno mi je, da preskrbim družino. Delati kar želiš je res najboljša svoboščina, ki jo človek lahko ima.

IVAN: Nisem prepričan, če imam prav, ampak ti si biker, ne? Kako se ta življenjski stil povezuje s stilom metal glasbenika?
PAUL: Pravzaprav za Harleya trenutno nimam ne časa ne denarja, mogoče pa se bo to spremenilo v prihodnosti.

IVAN: Videl si mnogo bandov, ki so prišli in odšli. Kakšno je tvoje mnenje o reunionih Cynic, Massacre, Obituary, starih Bay Area thrash legend, glam rock revivalu?
PAUL: Super je videti te stare legende, ki se zberejo le zaradi denarja!

IVAN: Kot upornik proti tradicionalizmu, konzervativizmu in seveda vsem oblikam zatiranja, kakšno je tvoje mnenje o političnem stanju našega planeta danes?
PAUL: Vse skupaj je šala, denar rodi denar in moč. Ti idioti so pijani od moči in obsedeni s smrtjo. Pred kratkim sem kupil CD od Discharge in v tej glasbi je mnogo resnice, pa čeprav je bila napisana pred mnogimi leti. Poslušajte in se kaj naučite od te skupine!

IVAN: Mnogokrat si bil v Sloveniji. Kaj si misliš o njej in o slovenskih metal fanih?
PAUL: V Sloveniji sem se mnogokrat imel odlično, prevečkrat, da bi našteval. Predvsem mi je všeč klub v Mariboru. Upam, da bom kmalu spet igral za te energične fane. Mogoče se vidimo jeseni. Promotorji mi lahko pišejo na e-mail ali pogledajo na MySpace.

IVAN: Kakšna je prihodnost Master?
PAUL: Še več turnej in plošč. Hvala za dobra vprašanja, ki so dala misliti – res sem užival v intervjuju.

IVAN: Še zadnje besede?
PAUL: Poslušajte Master in podpirajte underground sceno.