MATJAŽ: Pri kompilaciji Out Of The Dark si bil glavni ustvarjalec. Kako je prišlo do sodelovanja z Nuclear Blast?

PETER: Pred letom in pol so me kontakritali z založbe, ko so se začeli pripravljati na dvajseto obletnico delovanja. Rekli so mi, da bi želeli izdati dve kompilaciji in da želijo, da jaz napišem glasbo za album, ki naj bi bil bolj temačno in moderno usmerjen. Pustili so mi izbiro pri pevcih in vse skupaj se mi je zdelo zelo vabljivo in predstavljajo mi je velik izziv. Zato sem se odločil sprejeti.

MATJAŽ: Si se počutil kaj počaščenega, ko so te izbrali?

PETER: Absolutno. Z založbo smo dobro sodelovali, ko sem igral še pri Soilwork in vem, da jim je bilo všeč moje pisanje glasbe. Seveda pa sem se počutil zelo počaščenega, ko so izbrali prav mene za to nalogo.

MATJAŽ: Kakšna pa se ti zdi sama ideja te kompilacije?

PETER: Zdelo se mi je zelo zanimivo, velik izziv, poleg tega pa sem želel ljudem, ki so me poznali le po delu s Soilwork pokazati, da je moj spekter lahko še precej širši. To, da sem lahko sodeloval z veliko različnimi pevci, mi je predstavljalo še največji izziv. Moj namen je bil, da napišem skladbe, ki ustrezajo posameznim vokalom. Nisem želel narediti nekaj, kar pojejo običajno pri lastnih bandih.

MATJAŽ: Na kompilaciji si sodeloval z nekaterimi pevci, ki so stilsko blizu tistemu, kar si ustvarjal s Soilwork, pa tudi z nekaterimi pevci, ki so bili precej oddaljeni od tega. Na primer John Bush, Mark od Death Angel, Maurizio od Kataklysm. Ti je bilo težje napisati skladbe za njih kot za ostale?

PETER: Dve najtežji skladbi, ki sem ju napisal, sta bili tisti z Jarijem od Wintersun, Devotion, in za Maurizia od Kataklysm, Cold Is My Vengeance. Rekel bi, da sta mi John Bush in Mark glasbeno, pri pisanju pesmi trenutno precej bliže kot ostali. Zato mi je bilo lažje napisati bolj heavy rock skladbo za Johna Busha, kjer sem bil prepričan, da bo njegov vokal odličen. Ko sem slišal peti Marka, nisem želel narediti nekaj v stilu Death Angel, njegov vokal je bil izredno agresiven, skoraj hardcore, zato sem želel napisati bolj up-tempo skladbo in obe sta izpadli odlično. Če se vrnem k tistima, ki sta bili najtežji, k Jariju in Mauriziu. Ne vem, a zdi se mi, da nisem več tako jezen, he, he, he. Velik izziv mi je predstavljal vrnitev v svoje agresivne čase, ko sem se vrnil k pisanju teh bolj ekstremnih skladb. Ne ustvarjam več v death metalu, a na koncu sem se počutil zelo dobro, ko sem videl, da lahko še vedno ustvarim dobro ekstremno skladbo.

MATJAŽ: So ti pri Nuclear Blast pustili odprte roke pri ustvarjanju ali so te s čim omejevali?

PETER: Ne, verjetno ne bi sprejel te ponudbe, če bi mi postavljali kakršnekoli pogoje ali me omejevali. Vesel sem, da je med nami obojestransko zaupanje in da vedo, da bom sam svoje stvari najbolje opravil tako, da se ne vmešavajo v moje delo. Tako zagotovo ne bi šlo. Dejstvo je, da so me najeli za ta projekt, me zato plačali, a vseeno sem se tega lotil, kot bi šlo za čisto mojo zadevo. Ko sem jim predstavil svoje delo, so bili zelo zadovoljni.

MATJAŽ: Do sedaj smo te poznali kot kitarista, tu pa si odigral vse razen bobnov. Torej se domače počutiš tudi na drugih instrumentih?

PETER: Zelo rad igram bas kitaro, kar je bolj preprosto kot kitara, a precej podobno. Zelo mi je bilo v užitek igrati bas in tudi klaviature.

MATJAŽ: Si lahko obetamo, da bomo katero izmed teh skladb kdaj slišali v živo, mogoče na koncertu ob dvajseti obletnici v Stuttgartu?

PETER: Na žalost ne. V Stuttgartu zaradi drugačnih načrtov ne bom mogel biti prisoten. Sprva je bilo mišljeno, da pridem tja in kaj odigram, a mislim, da tudi oba bobnarja, Henry Ranta in Dirk Verbeueren nimata časa. V začetku so imeli v načrtu, da naredijo en koncert v Stuttgartu in enega v Los Angelesu ali New Yorku, kamor bi prišlo res veliko ljudi. Vendar so na koncu odstopili od teh načrtov.

MATJAŽ: Nuclear Blast je ena največjih metal založb na svetu, z njimi si sodeloval od tretjega albuma Soilwork. Kakšne so tvoje izkušnje z njimi in kako ti vidiš teh njihovih prvih dvajset let?

PETER: Vem, da je lastnik Marcus začel z menjavanjem kaset in garažnih posnetkov in iz tega ustvaril tako veliko založbo. Kar se tiče poslovanja založbe raje ne komentiram. Mislim pa, da so dobra založba, da delajo zelo dobro za bande, v katere verjamejo. Izdali a so veliko albumov, ki so pomagali oblikovati in razvijati metal v teh dvajsetih letih. To je to.

MATJAŽ: Sedaj živiš v ZDA.

PETER: Ja, v Nashvillu.

MATJAŽ: S čim se ukvarjaš, igraš v kakšnem bandu?

PETER: Razlog za mojo preselitev v ZDA je bil podoben, kot v veliko drugih primerih. Tu sem spoznal žensko mojih sanj, s katero sem se tudi poročil in končal tukaj. Še vedno se ukvarjam z glasbo, sedaj sem najbolj zaposlen z delom na solo albumu Nevermore frontmana Warrela Danea. Zanj sem napisal osem skladb. Nameravam zgraditi manjši lasten studio, kjer bom lahko miksal, snemal in podobno. Imam prostor v hiši, zato ga bom verjetno zgradil kar tam. Drugače skušam biti zaposlen, zelo pa uživam, da mi ni treba biti več na turnejah. To je lahko zelo stresno in zelo mi je všeč, da sem končno lahko sproščen, doma. Občasno pa le pogrešam koncerte.

MATJAŽ: Prej si rekel, da si sedaj bolj doma v heavy rocku, metalu. Kaj sedaj najraje poslušaš?

PETER: V bistvu niti ne poslušam veliko metala, več poslušam instrumentalne glasbe, kitariste. Trenutno se zelo navdušujem nad kitaristom Andyjem Mckeejem. Nek prijatelj mi je poslal link njegovega igranja na You Tube, ki me je zelo impresioniral. Njega veliko poslušam, potem Tonyja Ricea, ki je bluegrass, klasični kitarist. Lahko bi rekel, da sem se skoraj preobjedel metala in če snemam metal, ga po snemanju ne morem poslušati, raje imam nekaj bolj sproščujočega.

MATJAŽ: Se mogoče lahko vidiš v igranju drugih glasbenih zvrsti?

PETER: Seveda. Vem, da metal obvladam zelo dobro. To je kot s pivom. Na primer, imaš svojo najljubšo znamko piva, ki jo piješ vsaki dan v tednu, leta in leta. Sčasoma si zaželiš spremembe in poskusiš kaj novega. To ne pomeni, da ti tisto pivo ni več všeč, le poskusil bi rad še kaj drugega. Na podoben način se lotevam glasbe. Rad se spopadam z izzivi v stilih, kjer nisem najbolj domač. A iz tega se lahko kaj naučim.

MATJAŽ: Živiš v prestolnici country glasbe, a countryja se verjetno vseeno ne bi lotil?

PETER: Nisem ravno fan country glasbe, včasih poslušam kak country v bolj rockerskem stilu. Lahko pa rečem, da nekaj najboljših svetovnih kitaristov igra bluegrass. Mogoče bi se komu zdelo to smešno, vendar sedaj nisem več tak, kot sem bil pri petnajstih. Metal bom vedno imel rad, vendar poslušam vse več drugih zvrsti in od tam poskušam pridobiti kar se da veliko znanja.