TOMAS: Hm, mislim, da bi moral uspeti he, he, he. No, upam, da nam bo z njim uspel preboj. Ob vsakem izidu albuma je glasbenik zelo vznemirjen, poln pričakovanj. Upaš, da bo album uspešen, po drugi strani pa spremljaš, koliko fanov morebiti z njim tudi izgubiš. S tem albumom se predstavljamo z novim pevcem, zato vsi v bandu že težko pričakujemo izid.

MATJAŽ: Pri snemanju tega albuma ste ubrali nekoliko drugačen pristop kot v preteklosti. Prvič ste snemali v ZDA in sicer s Christianom Olde Wolbersem (Fear Factory) in Warrenom Rikerjem (Down, Crowbar). Zakaj ste se odločili za snemanje čez lužo?

TOMAS: Želeli smo preizkusiti nekaj novega. Prva dva albuma smo posneli na Danskem s Tue Madsenom. Z njegovim delom smo bili izredno zadovoljni, pomagal nam je definirati zvok, mislim pa tudi, da je Tue ustvaril nek nov zvok na metal sceni. Vendar je po drugi strani potrebno v glasbo vpeljati kak nov pristop, nove ideje. Ko smo začeli s pisanjem novega albuma, smo imeli v mislih narediti drugačen album od prejšnjih dveh, bolj umazan in morebiti malo bolj agresiven. V zadnjem času smo bili zalo aktivni na ameriškem trgu, odigrali smo nekaj turnej in ponudila se nam je priložnost, da v Hollywoodu posnamemo ta album. Ker smo vedeli, da bomo tam lahko dobili nov zvok, smo se odločili, da se odpravimo tja na snemanje. Za nas je bilo to zelo vznemirljivo. A to ne pomeni, da smo prekinili vezi s Tue Madsenom. Produkcijo tega albuma je nadgradil z izjemnim miksom. Pri osnovnem zvoku pa smo želeli poskusiti nov pristop.

MATJAŽ: O miksu pa ste se najprej pogovarjali z Andyjem Sneapom, ne?

TOMAS: Ja, od začetka smo imeli v mislih, da bi nam Andy miksal album. A ko se je album razvijal, smo se začeli pogovarjati o zvoku. Tekom snemanja je ta postajal zelo naraven, analogen, dobili smo odličen osnoven zvok. Z Andyjem smo se pogovarjali, da bi ohranili ta organičen, analogen zvok, a njegov način dela se je zelo razlikoval od naših pričakovanj. Zato smo si premislili. To odločitev smo sprejeli sredi procesa ustvarjanja albuma.

MATJAŽ: Kakšen vpliv pa sta Christian in Warren imela na zvok albuma?

TOMAS: Warren je produciral bobne, Christian pa je produciral kitare in bass, pri čemer je ustvaril zelo umazan in heavy zvok. Želeli smo preskusiti, do katere mere lahko razširimo svoj zvok; kakšne možnosti imamo. Obenem smo imeli zelo nizko uglašen zvok in zato smo potrebovali drugačen, heavy zvok, ki bi lahko akumuliral nizke frekvence. To smo želeli od Christiana in uspelo mu je zelo dobro.

MATJAŽ: Ste mogoče zaradi zamenjave pevca spremenili pristop pri pisanju pesmi?

TOMAS: Definitivno. O tem sem veliko premišljeval in mogoče je pri pisanju materiala na dan prišlo veliko naših frustracij. Preden se nam je pridružil Gillaume smo imeli veliko problemov z iskanjem novega pevca. Michael je odšel v času, ko smo bili zelo zaposleni in to nam je povzročilo veliko preglavic glede prihodnosti banda. Nismo vedeli ali bomo ohranili dovolj moči in se prebili skozi vse težave. A nismo želeli odnehati in nadaljevali smo s pisanjem pesmi. In vse to je verjetno privedlo do bolj agresivnega pristopa, riffov, zvoka. Iz vsake slabe stvari lahko potegneš nekaj dobrega in vsi problemi so nam pomagali priti do novega zvoka. Ko je Gillaume prišel k nam, je začel takoj zelo trdo pomagati pri skladbah, imel je veliko idej, kako pristopiti z njegovim odličnim vokalom.

MATJAŽ: Refreni se tokrat ne zdijo tako catchy.

TOMAS: Vsakemu bom rekel, da je to album, ki ga moraš slišati večkrat, preden izoblikuješ končno mnenje, he, he. Je zelo raznovrsten, obenem pa tudi zelo tehničen. Mislim pa, da so refreni še vedno zelo catchy. Album je zelo kompakten, agresiven, poln majhnih podrobnosti in mogoče se zato na prvi pogled ne zdi tako speven kot prejšnji. Mislim, da ga bo vsak čez nekaj časa videl kot eno celoto in da med skladbami obstajajo povezave.

MATJAŽ: Zanimivo je, da je eno izmed skladb napisal Roy Z. Roy je predvsem poznan po delu z Bruceom Dickinsonom, svojem bandom Tribe Of Gypsies, produciral je Halforda, Helloween, Mnemic pa ste čisto nekaj drugega. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

TOMAS: Royja smo nekajkrat srečali v Los Angelesu, ko smo igrali tam. Dejal nam je, da mu je band zelo všeč. Pri procesu pisanja pesmi smo bili ravno v kontaktu z Royjem in imeli smo pesem, pri kateri se nam je nekako ustavilo, nismo vedeli, kako jo razviti naprej. Zato smo mu predlagali, če bi nam lahko pomagal, če ima kakšno idejo, s katero bi lahko pripeljal pesem do konca. Roy je zelo odprt novim idejam, izzivom in zdelo se mu je zanimivo. Včasih moraš poskusiti kaj novega, moraš kaj tvegati in videti, kaj ti to prinese. Ali ti spodleti, ali pa uspeš. Kaj novega moraš poskusiti in ko se ti ponudi sodelovanje z zanimivimi ljudmi, bi bilo neumno to zavrniti.

MATJAŽ: Poleg Royja imate na albumu še dva zanimiva gosta, dva stara grind bastarda, Shanea Emburyja in Jeffa Walkerja. Kako sta onadva prišla na vaš album?

TOMAS: Še enkrat bi rekel, da sta Los Angeles in Hollywood pravi Meki, gre za okolje, ki ti nudi ogromno možnosti, veliko je glasbenikov, veliko tudi zelo smešnih ljudi. Glasbeniki veliko sodelujejo med seboj, se združujejo v novih projektih. Ko smo delali tam smo slišali, da sta v Los Angelesu tudi Shane Embury in Jeff Walker, ki sta delala na novem albumu Brujeria. Prišli smo v kontakt z njima in prišla sta nas pogledat v studio. Povabili smo ju na pijačo in klepet. Oba sta zelo zabavna, za nas pa sta tudi prave legende. To je zabavno pri tem poslu. Ko se začneš ukvarjati z glasbo, dobiš priložnost srečati se s temi velikimi ikonami, ki si jih občudoval v mladosti in še vedno jih. Tak je bil primer tudi tukaj. Tekom večera sta se strinjala, da bi na eni izmed skladb skupaj s Christianom Wolbersom in Guillaumeom odpela vokale. Za nas je bilo nepozabno po toliko letih ponovno slišati Jeffov vokal. Še vedno je zelo dober. Shane Embury je tudi dodal nekaj odličnih vokalov, tisti večer smo se res zabavali.

MATJAŽ: Bi rekel, da je L.A. tvoje sanjsko mesto?

TOMAS: Kaj pa vem, za nas je bila to super izkušnja. Los Angeles je poslovni center za glasbenike, igralce in ostali zabavniški posel. S poslovnega vidika se nam je zelo dopadel.

MATJAŽ: Glam glasbenikov pa niste srečali?

TOMAS: Ne, tokrat ne, he, he, he.

MATJAŽ: Jih ne bi povabili v studio?

TOMAS: Nikoli ne veš, he, he. Mogoče se bo to zgodilo na naslednjem albumu he, he, he.

MATJAŽ: Kot si že sam dejal, se v zadnjem času bolj osredotočate na ZDA. Zakaj ste se odločili za to potezo?

TOMAS: Rekel bi, da zato, ker se nam je ponudila priložnost. Zadnji dve leti smo veliko prebili v glavnem na turnejah po ZDA in Kanadi. Za nas je bila to velika dogodivščina. Poleg tega je to za nas nov trg in sanje vsakega glasbenika so, da bi postal velik v ZDA. Če ti uspe tam, lahko tudi povsod drugod. Po drugi strani vsi pogrešamo Evropo, komaj čakamo novih turnej tu in vem, da bodo prišle z novim albumom. Leta 2007 se gotovo vračamo v Evropo in se že veselimo srečanja z našimi starimi fani.

MATJAŽ: Potrjeno imate turnejo z Deftones. Oni veljajo za enega izmed pionirjev modernega metala. Kako tu gledaš na njih?

TOMAS: Rekel bi, da imajo zelo zanimiv pristop pisanja glasbe. Všeč mi je tenzija med melanholijo in agresivno, temačno stranjo, poleg tega so zelo melodični, harmonični. Pišejo heavy in catchy skladbe, to zelo dobro obvladajo. Njihovo glasba je zelo poslušljiva. Vedno so mi bile všeč skladbe, v katerih najdeš pravo ravnotežje med melodijo in agresivnostjo in oni so uspeli zaradi tega.

MATJAŽ: Kako bi primerjal turneje po ZDA z evropskimi?

TOMAS: Rekel bi, da večina prizorišč nima tušev he, he, he. V ZDA je zelo drugače, razdalje so mnogo večje, občinstvo tam pa je izredno, zelo odprto do novih bandov. Tam na turnejah nastopa po štiri, pet bandov in za mnogo evropskih fanov je to preveč. Tam pa je drugače in pristop fanov je nekoliko drugačen. Večina pride na prizorišče že ob sedmih, medtem ko Evropejci ponavadi takrat še kje drugod pijejo pivo in zamudijo prve bande. Prihajajoči bandi kot smo mi, še moramo doseči precej nove publike in v ZDA vsi gledajo že prve bande. Za majhne bande pa je to zelo vzpodbujajoče, kajti tudi, če igrajo prvi, jih skoraj nihče ne zamudi. Seveda pa so naše vezi z Evropo še vedno zelo močne, od tam prihajamo. Metal scena v zadnjih letih postaja vse močnejša in to je lepo videti.

MATJAŽ: Tudi danska scena je vse močnejša.

TOMAS: Ko smo mi podpisali z Nuclear Blast smo pritegnili veliko pozornosti na dansko metal sceno. Mislim, da je potem okoli deset odličnih bandov podpisalo z velikimi založbami in to je odlično za majhno državo kot je Danska. To je vzdignilo našo sceno in ljudje se sedaj pri nas zavedajo, da lahko uspejo.

MATJAŽ: Danska ni več le King Diamond.

TOMAS: Ne, sedaj obstaja veliko različnih bandov različnih zvrsti. Gre za super variacijo različnih bandov in vesel sem, da nam je v zadnjih letih uspelo izdati nekaj res odličnih albumov.

MATJAŽ: Kakšen pa misliš da je recept za uspeh bandov iz majhne države?

TOMAS: Dolga leta smo bili precej v ozadju kar se tiče skandinavske scene in rekel bi, da zaradi tega, ker so vsi bandi le kopirali švedske ali bolj popularne ameriške bande. S kopiranjem pa ne prideš nikamor, ljudje so to že vse slišali in ne želijo še novih enakih bandov. Danski bandi so začeli igrati nekaj svojega in kvaliteta ter inspiracija, ki so jo začeli vnašati v svojo glasbo, sta bili na precej višjem nivoju. Rekel bi, da so kar naenkrat bandi naredili neko spremembo v svoji glasbi in našli svoj lasten stil. Že prej smo imeli v glasbi visok tehnični standard, le lastnih idej nismo imeli. V zadnjih petih letih pa se je to spremenilo. Ne samo v metal sceni, na splošno velja za vso dansko glasbeno sceno. To pa zaradi tega, ker je danska scena zelo povezana. Glasbeniki niso več iskali inspiracije v tujini, ampak so jo našli znotraj sebe.

MATJAŽ: Bi za konec še kaj dodal?

TOMAS: Vsem vašim bandom želim veliko uspeha. Vem, da imate sedaj tudi pri vas več možnosti. Imate festivale, koncerte, kar v preteklosti niste imeli, imam prav? Vesel sem, da se lahko razvijate in komaj čakam, da se z Mnemic vrnemo k vam. Pri vas imamo dobro bazo fanov in vsem želimo vse najboljše.