MATJAŽ: Nov tradicionalni hard rock/heavy metal band iz Nizozemske. Leta 2010 se to sliši skoraj neverjetno. Povej najprej malo o vaših začetkih, kako ste prišli skupaj.
BARRY: Z Willemom se poznava že okoli trinajst let, še iz mojega prvega banda. Od takrat dalje sva dobra prijatelja. Po razpustitvi Powervice si je Willem vzel nekaj časa spiritualno popotovanje po Aziji. Po vrnitvi me je poklical in dejal, da je napisal nekaj novih pesmi in me vprašal, če bi jih malo preigravala. Potem sva se spomnila, da bi bilo super, če se nama pridruži še Jochem. Med študijem sva bila sostanovalca in v tem obdobju sva postala zelo dobra prijatelja. Lahko sem zelo zadovoljen in srečen, da igram v bandu skupaj z mojima najboljšima prijateljema.

MATJAŽ: Nizozemska je poznana po bolj ekstremni glasbi, predvsem death metal scena je zelo razvita. Kakšen pa je kaj položaj v vaši zvrsti glasbe?
BARRY: Obstaja nekaj nizozemskih klasičnih heavy metal bandov, ki še vedno nekaj brcajo, nekateri pa so začeli igrati po daljšem odmoru, kot na primer Vengeance, Picture in Emerald. Mi smo tukaj, da v sceno vbrizgamo nekaj sveže krvi.

MATJAŽ: Willem je poznan kot bivši kitarist Powervice. Kakšno pa je tvoje glasbeno ozadje, kaj si počel pred Vanderbuyst?
BARRY: Igral sem marsikaj, veliko različnih stvari. Moja pot je kot nekakšno potovanje skozi zgodovino glasbe. Moji začetki segajo v blues, surf, rock n' roll, potem sem igral garažni rock, punk in nato me je pot vodila do cover bandov, kjer smo preigravali priredbe Black Sabbath in KISS. Vse to je bilo zelo na lokalni ravni. Vedno bolj sem se navduševal nad tršo glasbo, bolj heavy kitarami. Spomnim se, ko sem prvič slišal Black Sabbath, me je dobesedno odpihnilo! Enako je bilo z Judas Priest. Kitarsko orientirana glasba enostavno ne more biti močnejša kot je to! Potem pa je počasi že prišel čas, da sem bil pripravljen za Vanderbuyst.

MATJAŽ: Pred kratkim ste izdali samonaslovljen prvenec. Čestitke zanj še z moje strani. Kolikor sem zasledil, so odzivi nad albumom zelo pozitivni. Je to za vas presenečenje, ali ste pričakovali kaj takega?
BARRY: Seveda smo upali na kakšne dobre recenzije, vendar kaj takšnega si niti v sanjah nismo predstavljali. Celoten proces ustvarjanja in dokončanja albuma nam je vzel veliko časa in ko si enkrat pri koncu, sploh ne veš več, kaj bi si mislil o albumu. Nemogoče je imeti neko objektivno mnenje o lastnem albumu. Sam sem bil le stoodstotno prepričan v odličen zvok. Pieter Kloos je v Void Studiu opravil fantastično delo!

MATJAŽ: Dve skladbi sta posneti v studiu »iz prve«, v živo. Hvale vredna poteza in povsem v nasprotju z načinom snemanja, ki se ga ostali bandi danes poslužujejo. Kako je potekalo snemanje?
BARRY: Hoteli smo, da album izpade kar se da čist in pošten. Kar lahko slišite na albumu, je točno to, kar smo sposobni prikazati na odru, nobenega sranja. Za nobeno od skladb na albumu nismo potrebovali več kot pet poizkusov. Z Jochemom sva vedno snemala oba hkrati, v istem prostoru, tako da sva vedno morala držati skupaj skozi celo skladbo. Nato je Willem posnel kitare, kajti bobnarski set in bas ojačevalce smo morali odstraniti in dati prostor kitarskim ojačevalcem, he, he. Stari, zvok Willemovih kitar je bil namreč tako glasen, da nisi mogel biti v istem prostoru z ojačevalci. Tudi z ušesnimi čepki bi takoj oglušel. Uporabili smo nekaj različnih kitarskih ojačevalcev na elektronke. Enako je bilo z Jochemovim basom. Na tem mestu bi spet izpostavil odlično delo Pietra Kloosa.

MATJAŽ: Priredba UFO klasike Rock Bottom zveni fantastično. Ta skladba nedvomno poudarja vaše glasbene korenine. Označeni ste tudi že bili kot Thin Lizzy z eno kitaro. Kateri bandi so poleg teh dveh še vplivali na vas?
BARRY: Priredba UFO je odlična, s tem se zelo strinjam! Ta skladba predstavlja vse, kar mi želimo prikazati v glasbi: groove, dinamiko, solaže, karakterne spevne refrene, interakcijo med nami vsemi tremi. Vsekakor sta ta dva banda najbolj vplivala na našo glasbo. Nikoli se ne morem naveličati poslušati albumov Thin Lizzy, oni so neverjetni. Vsak dan se kaj novega naučim od njihovega bobnarja Briana Downeya, za katerega mislim, da je eden izmed najbolj podcenjenih bobnarjev. Poleg Thin Lizzy in UFO pa so na nas vplivale tudi zasedbe kot so Rainbow, ZZ Top, Van Halen, Deep Purple, DIO, Ozzy Osbourne, Whitesnake, Scorpions in še kaj bi se našlo. Na Willema pa je zelo vplival Bach, njegove melodije so genialne.

MATJAŽ: Kako ste prišli na idejo posneti skladbo o znani porno igralki Traci Lords? Kaj je tako zanimivega na njej?
BARRY: O, na njej sta zanimivi dve veliki stvari, he, he! Vendar skladba pravzaprav govori o tem, da si prizadevaš dobiti tisto, kar si želiš, ne glede na vse. Ona je točno vedela, kaj si želi doseči in pri tem je zavajala cel svet, da je prišla do tega. To je tisto, kar je kul pri njej!

MATJAŽ: Na naslovnici ni ravno ona, gre pa malce v to smer. Spet, ne ravno običajna naslovnica. V čem je njena poanta?
BARRY: Želeli smo si naslovnico s seksualnim nabojem, ne da bi pri tem prišli preveč v pornografske vode ali da bi izpadla preveč ceneno. Vsem nam so zaradi tega seksualnega pridiha zelo všeč naslovnice albumov Ratt. Noge so odličen način za predstavitev seksualnosti ženskega telesa, le kdo ne pogleda rad za parom lepih nog? Naš fotograf, Helmich van Herpt je res ujel prave vibracije, ki smo jih hoteli za naslovnico.

MATJAŽ: So vse skladbe, ki ste jih posneli na albumu nove, ali ste uporabili kaj starejšega materiala iz časa Powervice?
BARRY: Vse so nove. Pri Powervice je v glavnem basist Richard pisal skladbe.

MATJAŽ: Leta 2008 ste izdali EP s tremi skladbami. Kako to, da niste teh skladb vključili tudi na album? Tako mnogi ne bodo imeli priložnosti slišati teh odličnih skladb.
BARRY: Nekaj kopij tega EPja se še da dobiti direktno preko nas, še jih prodajamo. Sedaj smo imeli dovolj materiala, da smo album napolnili z novimi skladbami, poleg tega smo si zelo želeli vključiti tudi Rock Bottom. Mogoče bomo nekoč na novo posneli tiste tri skladbe in jih vključili na prihodnje albume. Mogoče pa tudi ne, ne vemo še.

MATJAŽ: V živo ste zelo aktivni. Se imate za live band?
BARRY: Igrati v živo je fantastično, pri tem zelo uživamo, gre za eksplozijo energije, ki jo obožujemo. Ta izmenjava energije z občinstvom je tisto, kar nam daje moči za naprej. Na koncertu skupine Vunderbuyst nikomur ne bo dolgčas.

MATJAŽ: Sedaj igrate predvsem še na Nizozemskem. Kakšen je vaš tipičen koncert?
BARRY: Vsak koncert je po svoje drugačen. Včasih igramo pred tridesetimi ljudmi, včasih jih je tudi več sto. Prizorišča, na katerih igramo, so vse večja, a še vedno zelo radi igramo v barih, kjer je interakcija s publiko najmočnejša. Igrali smo tudi že koncerte, kjer smo bili pravzaprav kar del publike. Enkrat smo igrali v enem baru, ki je bil do konca napolnjen, oder je bil velik kot moj bobnarski set, prva vrsta publike pa je bila tako blizu mikrofona kot Jochem. Spomnim se nekega tipa, ki je stal na stopnicah poleg mene, ko sem bobnal in je želel priti v baru do pijače. Moral je stopiti na Willemov ojačevalec in skočiti preko Willema v publiko, da je lahko prišel do tja. Willem tega niti opazil ni, to je bil en odličen koncert.

MATJAŽ: Verjetno vas lahko sedaj pričakujemo tudi na koncertnih odrih po Evropi. Slišal sem, da prihajate prihodnje leto k nam na Metalcamp. Kaj se še obeta?
BARRY: Ja, zelo se že veselimo igranja na Metalcampu. Igrali bomo tudi na nekaterih festivalih doma, v Nemčiji, na Danskem. Bodite pozorni na objave na naši spletni strani, kajti koncertov bo vse več in več. Seveda pa se maja prihodnje leto odpravljamo na evropsko turnejo kot predskupina Saxon! Mislim, da tudi takrat pridemo v vaše kraje.

MATJAŽ: Seveda. Se vidimo tam, veliko sreče tebi in bandu.
BARRY: Hvala za priložnost za ta intervju. Upam, da se srečamo na Metalcampu in še kje in da spijemo kakšno pivo. Cheers.